Valda

mood: tuhtajoče

Pesem Plestenjaka se mi je vsidrala v glavo in noče ven. Joj.
Lotila sem se seminarske za sociologijo. Prišla še nisem nikamor, razen do dejstva "blogerji - medijski čudaki". Zabavno.

Vzdušje je ravno tako turobno kot sam petek. Ne vem kako, ampak vsak petek je slabo vreme. Vsaj zadnje mesece.

Matematika test. Veliko zamudnikov. Štiri naloge, ki zavzamejo celotno uro.
Današnji načrti so padli v veliko ljubljansko lužo, katere najdete dol skozi po celem centru. Potrebna je tudi zbransot, ko pride mimo avto, da se pravočasno umakneš preden dobiš hladen tuš.

Risanje je bilo danes poučno, zabavno in izredno zanimivo. Dejstvo je, da smo narisali bolj malo, ampak slišali toliko več. Debatni krožek s profesorjem. Njegove dogodivščine. Potovanja. Interesantno. Naša depresija. Občutek neuspeha. Primerjava. Nadaljnje šolanje. Interesi.
Občutek utesnjenosti. Študija na temi "pijani Oskar na počitnicah". Vse kar je falilo je bila slamica v tisti polkrogli, ki jo je držal v roki in je z malce domišlije spominjala na pol kokosa. Zgodbo potem sklepajte sami. Ne vem kako, ampak danes se je vse skupaj povezalo. Sadeži pri bivalni. Kokos pri Špeli in potem občutek kokosa v roki Oskarja.
Sepija. Snikers. Gozdni sadeži. Bachata.

Kako po naključni vedno naletimo skupaj na vlaku. Neverjetno, res ne vem kje me najdeta.

Breakfast at Tiffany's? Prišleki? Naj bi bila dilema.

Jan Plestenjak - Pride, pride dan

Freskantje

mood: barvito

S kitkami. Popackanimi tlemi. Napackanimi rokami. Ampak avtoportret me spravlja ob živce.

Končno sem se spravila v knjižnico in ni bila zaprta. Čeprav bi bilo bolj, če bi šla v Kranj ob takem času z drugim namenom, ampak ne bi zneslo.

Plesne smo imeli. In ni soplesavcev. Bile so razne skrbi, napovedi in podobno ampak na koncu ni bilo niti enega fanta, ki bi bil brez punce. Pomankanje. Resno pomankanje.
Treba bo vzposaviti misijo. Misijo najdi soplesalca.
Ampak kljub vsemu je bilo grozno zabavno. Popokale smo od smeha. Se nazibale. Tisti tip je imel sicer precej nevmesne in perverzne izjave.

Lahko srečaš večino ali pa nobenega. Ok, če bi vse videla bi me pobralo od smeha, saj to ne bi bilo res. En na glavni, drug z roko v roki. Zabavno.

Ja hipohondri. Fižolka kriva. Res pa je, da jih je precej manjkalo. Zaradi slovenščine. In potem smo morali mi poslušati pridige, ker smo bili slučajno po spletu naklučji v šoli. Patetično, ne?

Slap vode po steklu vlaka.

Rob Thomas - Her Diamonds

Ahoj

mood: preveč učeno

Pester dan je danes za mano.
Zumbiji. Brezobrazno. Vedno končamo skupaj z modo. Delamo konkurenco ZJP. SŠK.

KONS MAJKEMI
Slišal sem od juga šum.
Aaaaaaa.
[Tišina.]
Ajoj. Spet sm narobe prtisnla.

O joj. Jutri plesne?

Jason Mraz & Colbie Caillat - Lucky

Majhen škrat

mood: nadležno

Prvi sneg. Tretjega novembra, neverejetni smo. In dejansko je padel, kjub dejstvu, da so ga napovedali. Mogoče to zveni nelogično? Ampak vedno, ko napovejo nekaj obstaja večja verjetnost, da se ne uresniči kot pa obratno.
Snežinkice. Mraz. Najboljše je, ko se voziš in naletavajo na sprednjo šipo. V tvoji smeri.

Nadležno ja. Danes je bilo vse nadležno. Ženski na vlaku. Ljudje na splošno. In pa jaz. Mislim, da bi se v tem primeru Sara z mano strinjala. Kje ste pa še videli človeka, da z ravnilom iz akte opleta pred nosom. Kaj je že? "Vsak tele ima svoj vesele".

Ure so se vlekle in ampak, ko se je končala je sledila samo še hujša. Dobro, da so sms-i zastonj, da si krajšaš čas vmes.
Najboljša je bila izjava, da je bivalna precej podobna likovni teoriji (bilo je 12 folka v razredu od 30ih) in potem uleti profesorica notri.

Spet sami. Grozna gužva na parkirišču. Če se noben ni premaknil niti za centimeter in je bilo vmes saj 5 zelenih semaforjev. Obtičala sem v avtu.

A vam nekaj povem. To je 500. objava na blogu. Ponosni?

Mika - I See You

Mokre ceste

mood: čajčkam


Ah, po dolgem času spet v šolo. Čeprav so vsi okoli mene zmrzovali je bilo meni toplo.
Odbojka. Samo ni bila tako zabavna, kot pred počitnicami.

Frej. Ura, ki je bila bolj kot ne fotošuting. Frej.
Usekane sta. Fotošuting s Costellama.


Na kakavu s sošolkami. Zabavno. Čedalje več se družimo.
Naša zagorela profesorica za matematiko. Sociologija.


Helena in Lara si privoščita nove uhančke.
Kako priročno je, ko se vlak ustavi na tvoji postaji in se izogneš odgovoru. Bo že vidla. Če se bom spomnila, seveda.

Bo sneg?

Green Day - 21 Guns

Spokojno

mood: kul

Te počitnice so bile dejansko res počitnice. Nič nisem naredila. Samo bila sem.

Prvi november oziroma v originalu dan mrtvih je tak beden "praznik". Ko greš na pokopališče, da pogledaš na sosednji grob, da nimajo večje ikebane in koliko pregoretih svečk je. Sicer zanimivo je, ko se stemni, ko se vidijo samo lučke, ki jih je res ful.
Ampak ne potrebno je iti ob času, da se pokažeš tistim sorodnikom, ki jih srečaš enkrat na leto za prvega novembra. Če naletiš na njih med letom je zgolj slučaj.
In vsi te pregledajo od glave do pet. In nazaj gor.

Vse skupaj izgubi pomen, ko začnejo mesec prej oglaševati sveče po akcijskih cenah in ni tistega prvotnega namena, da se spomniš na že umrle.

Strupi. To mi je vsako leto zabavno videti.

Nekje vmes med vsemi grobovi se je razvila debata o dejstvu zakaj je potrebno hoditi na grobove. Ne bi bilo lažje poslati sms - na to je vse skupaj naneslo. Iz tega pa je sledila vsebina sms: Letos me ne bo. Recesija je. Počivaj v miru. In potem naletimo na človeka, ki je stal pri grobu in pošiljal sms. Smeh.

Kosilo, večerja, kakor želite na Planini. Pri mami in atu. Standarni postopek - pregled revij. Gledanje športa. Reševanje sodokuja. Pogovor o tekočih tematikah - primer: Kmetija slavnih, Ron. Reševanje križanke.

Naložitev vseh pesmi na kluček, da bom lahko v avtu poslušala. Jon Bon Jovi - Hallelujah. Ne vem kako sem spet naletela na to.

Ampak Big Father je zakon. Ko bilo več takšnih šovov.

Avto je pokrit. In jutri naj bi šla v šolo. Res?

Paul Anka & Jon Bon Jovi - My Way

Noč čarovnic

mood: zategnjeno

Odkrila sem zanimivo oddajo. Resničnostni šov. Pač kakorkoli. Big Father. Malce sem za časom, ker pač ne gledam televizije, ker dejansko se je to že predvajalo.

Am. Noč čarovnic ali Halloween je dejansko kar nekaj. Baaah.
Dobro, da šele prepozno ugotovim, da je danes dejansko praznik. Ja napol prazen Kranj sploh ne presneča, ker je večinoma takšen.
Ampak sem vsaj sprobala nov mp3.

Fršlok me je, ko je oči vletel v sobo z lasuljo na glavi. Smeh.

Polo Montañez - Un montón de estrellas

Potujoče stopnice

mood: sestradano

Šla sem na salso v Planet Tuš. Neverjetno.
Bilo je precej noro.
Tia Paynich je bila nekakšna animatorka in nas je vodila skozi ritme salse, kjer smo poplesavali na odru. Zabavno.
Cuba libre. Mmmm. In limite.
Moji seksi črni čeveljci s fejk rdečim podplatom so končno prišli do svoje uporabnosti in funkcionalnosti. Če odštejemo dejstvo, da sem iz preventivnih razlogov čisto poflajštrala stopala, so čevlji precej udobni in plesni.
Salsa. Batchata. Merengue. Cha cha. Samba.
Pot ven pa mi je prestregel tip, ki je verjetno ves nalit skakal po plesišču. Ampak saj en ples me nič ne stane. Besame mucho. Ha, zanimiv komad. Ampak sem se mu dobesedno odvrtela ven iz prijema, saj je Barbi že vsa "panična" gledala kje sem se zgubila.

Aja drugače pa je včerajšni dan potekal brez kašnih večjih posebnosti. To zveni k prometne informacije.

Coco Freeman - I Still Haven't Found What I'm Looking For

Japca

mood: crkneno

Naredile smo izlet v Avstrijo. Šoping trip.
Pokrajina je v jesenskem času naravnost osupljiva. Te barve. Ti žarki. Čudovito.
In dejansko je samo naravnost.
Parkiramo se pred vhod in imamo splohnevemkoliko urno šopingiranje. Oberemo vse trgovine. Enkrat vmes še odložimo vrečke v avto in do konca opeharimo denarnico in si pri tem kupimo novo.
Izkupiček današnjega dne. Nora na turkizno in čipke.
Ne bo se mi več potrebno mučit s kasetami, sedaj imam MP3 z daljincem. Kok sm js kul.

Moje slikanje in delo za šolo pa napreduje zelo počas, če sploh lahko rečemo da napreduje.

Atomic Kitten - The Last Goodbye

Rumeni lističi

mood: fantastično


Dan je sicer potekal bolj klavrno. Ampak pregovor pravi "ne hvali dneva pred nočjo", ampak v tem primeru bolj drži ne kritiziraj dneva pred nočjo.


Ja no, danes sem bila res že naveličana vsega, pa sploh ne vem zakaj, ker včeraj je bilo fino. Wall-e. The Notebook. Ps I love you. Izseki Titanika. Nov del Gossip Girl. Brokeback Mountain. Long Lost Son.
Pri zadnjem sva zaspali. Postopoma. Drugače pa je bilo porabljenih kar nekaj robčkov in prvotni namen je bil dosežen. Saj ne da bi šlo za histeričen jok, ampak samo nekaj pretočenih solza.


Zjutraj pa jaz čisto lena od celodnevnega ležanja in smejanja in jokanja in vsega. Dejansko se mi nič ni dalo, ampak res nič.
Zajtrk v posteljo. Poli s kumaricami.
Poležavanje in poskušanje gledati film, ki je v mojem primeru na celi črti propadel.
Z avtom v BTC. Kjer sva iskali že stokrat probano kiklo in primerne gležnarje, ampak se nobeni niso izkazali v tej luči. Tjaša s svojim dragim. V današnjem primeru se nama je zdela majhna, pa čeprav je večja od naju.

Sprehod. Sama. Brez kužija. Samo fotoaparat, muska in jaz. Ter skicirka in barvice in dekca. Ampak drugi del je padel v vodo. Skoraj da.


V kino, v kino, v kino gremo mi. Lalaj-lalalala lalajlalalali. Predstavljate si melodijo pesmi V Ljubljano.
Same v kinu, kar se izkaže za več kot priročno. Film Fame je res fantastičen. Vaaav. In precej smo se zabavale. Ker lahko prosto poskakuješ po sedežu. Komentiraš in vse. In nobenega ne motiš. Zabavno.
In ste že kdaj v kinu poplesavali in prepevali in v to zelo udobnih sedežih. Ah, kaj si lahko zamisliš boljšega. Ko se po vsem tem prileže še kakav s smetano in obilica smeha.

Naturi Naughton - Fame