Urejeni dokumenti

Moment, ko stopiš v trgovino in skozi tvoja ušesa zadoni Drive By, ki se mi zadnje dni tako grozno posluša. Takrat se mi je začelo smejati do ušes.
Sanje so še vedno zabavne in zanimive. Ne vem, kako se mi to tako zelo redno dogaja.
Malo me že skrbi.

Danes je dan, ko vsi postanejo Irci. In ko je zelena najbolj kul barva.

Našla sem "stare" fotografije. Takšne, ki so nastale v tisti kabini za slikat se v trgovskih centrih. Našla sem slike iz maturanca. Osnovnošolske. Srednješolske. In vsa potrdila.
No, samo preložila sem jih.

Katy Perry - Part Of Me

Sončno petkovo popoldne

Ja, sončno petkovo popoldne. In mi na faksu. Tistih pet nas, ki smo bili tako nori, da smo se dejansko prikazali na faksu. Prostovoljno. Mislim, saj nas je bilo malo več kot pet, ampak tako ogromno pa spet ne.
Na prelep sončen dan. Za skorajšni začetek vikenda.
In, ko bi bilo vsaj tako blazno zanimivo. Bilo je bolj bizarno, sploh predstavitev o nekem fotografu, ali kamorkoli se ga že uvrsti, ki je ustvarjal fotomontaže iz najdenih predmetov in fotografij. Skratka vse skupaj se mi je zdelo malo bizarno.
Moj razlog danes je bil ta, da sem videla, kakšne predstavitve so pripravili. Ampak kaj, ko jih sploh ni bilo veliko.

Ne zmenim se več za nobeno pijačo in nič. Ker ta teden sem bila že dvakrat lepo odslovljena. Čeprav se mi je sedaj že vsaj dvakrat, čeprav imam na sumu, da trikrat, zgodilo, da sem bila zavrnjena zaradi smrti v družini od prijateljičine prijateljice. Kakšno čudno avro jaz oddajam?
Saj trdim, da se počutim krivo, za stvari, ki sploh niso povezane direktno z menoj. Ali v moji moči. Ampak po nekem čudnem naključju dogodkov pripeljejo do takšnih nenavadnih zaključkov.
V srednjem veku bi me po vsej verjetnosti zažgali na grmadi. Ali pa so me, kdo bi vedel.

Nihče ne mara samote, samo razočaranja sovražim.
(Haruki Murakami: Norveški gozd; str. 59)

Prebiram Norveški gozd. In v knjižnico sem nesla cel paket sposojenih knjig, ki mi niso prav nič koristile. Ampak sem pa danes odkrila najbolj kul kotiček v knjižnici. Takšnen pri katerem mi je manjkala samo še skicirka in svinčnik in preklela sem dejstvo, da je vedno tako nepriročna, da bi jo čisto mimogrede nosila seboj. Mogoče se enkrat namestim tja.

Poleg tega pa mi je še Monet delal družbo in sem listala med njegovimi deli.
Danes sem najbolj oboževala veter, ki je blažil učinke pripekajočega sonca. Prav prijetno močno je pihalo.

The Summer Set - Young (Acoustic Remix)

Petnajst do ananas

Srčeva trojka je ležala na tleh. Kar tako sredi ceste. Vsa prašna in zapuščena.
In verjetno nisem šla prva mimo nje, ampak ne vem pa koliko ji je res posvetilo kanček pozornosti. Toliko, da ti ostane v mislih še nadalnjih deset korakov. In potem kaj drugega zmoti tvojo pozornost.
Veliko je stvari na poti. In ljudi, psov, kolesarjev. Ampak misli so vedno ujete nekje drugje. Tako po malem procesirajo življenje. Dogodke, ki so se zgodili, dogodke, ki so načrtovani. Besede, ki so izrečene in tiste, ki so samo zamišljene.
Moj miselni proces nese sem ter tja. Verjetno, če bi snemala ta proces, bi bilo vse skupaj precej zanimivo. In kako me eno in isto videno vedno spominja ob skoraj enakem trenutku, skoraj vsakega dne, na iste stvari. Kadar grem po tej poti, kar dejansko ni redko.
Kot se vedno smejim na iste šale in momente ob enakih prizorih iz filma.
Rada večkrat, no ne samo večkrat, precejkrat, pogledam film, ki sem ga že videla. Nekateri so prava pravila, ki poterjujejo izjeme. Rada hodim po poteh, ki sem jih že prehodila in se mi vsak dan zdijo drugačne. Rada se vozim po poteh, ki sem jih že prevozila. Rada vidim poznane obraze.
Ampak po drugi strani pa nočem biti ujeta v rutino. Četudi rada počenjam enake stvari, blazno obožujem, če imam vmes čas. Da ni zaporedno. Samo podovojeno. Potrojeno.
Rada vem, kaj me čaka. Ampak prav tako imam rada popolnoma spontane stvari. Da se odvije vse čisto brez načrtov. Kakor nanese.
Pri meni je vse tako odvino. Od dneva. Od trenutka. Situacije. Nikoli ne veš kaj pričakovati. Še jaz ne vem.
Lahko dajem napačne vtise. Lahko si želim stvari, ki se ne bodo zgodile. Lahko sanjam in sanjarim. Lahko sem to ali ono.
Ampak vedno bom samo jaz.

Včasih je tisto kar si želim, popolnoma irelavantno od tistega, kar hočem. Včasih sanjam o stvareh, ampak se zavedam realne situacije. Recimo.

Zjutraj sem se vozila po cesti naokoli. Imela sem tako malo časa in na običajni cesti je bila takšna gneča in je vse stalo. Pa sem morala hitro naokoli.
Ampak tako zelo hitro spet ni šlo. Saj kadar se ti najbolj mudi imaš pred seboj najbolj počasnega voznika. Verjetno je tudi to en od Murphyjevih zakonov.
Ja, zamujala sem na vlak. Ampak potem sem bila dobrih štirideset minut prekmalu na faksu. Kje je logika?

Te dni srečujem same osebe, ki so bile nekoč moje sošolke.
Zdi se kot, da je že dolgo tega.
Čeprav obljubljeno zbledi in nastanejo novi načrti, kot je kosilo s kolegi iz faksa. To se sliši smešno. S sošolci?
Skratka med vsem packanjem po listih papirja in kubističnimi razčlenitvami in delom na računalnikih, ki nas je čakalo smo si zaslužili eno kosilo.

Travie McCoy - We'll Be Alright

Pi dan

Če primerjamo našo raven šaljivosti z produktivnostjo med vajami, je med njima precejšna razlika. Res precejšna. Pa tudi udeležba ni bila precejšna.
Ampak ja, ta štiriurna visenja na računalnikih so zabavna. Sploh kadar imamo od nekje privlečen še en fotoaparat.
Kaj, tudi tako razvijamo naš kreativen proces. Predvsem pa, ker en k drugemu špegamo, ko ta brska po spletu. In zbiramo nove ideje, ali nekaj takšnega.
New Girl skupni ogled se ni čisto zgodil. Ampak načrt je bil zelo optimističen in prepričljiv. Le pomankanje tehničnih stredstev je oviralo.

Tisti bloki, zgradbe v Župančičevi jami me vedno znova spomnejo na Paris. Ne vem, ali se je v moji glavi ustvarila prava podoba, ampak vsako jutro in popoldne, ko grem tam mimo, mi pogosto misli nanesejo na tist en obisk tega mesta pred leti. Tak stil imajo.
Dobi še kdo takšen občutek? Ko se ozreš proti streham stavb. Strehe in barve in okna in kako vse izgleda. Oh, Paris.

Danes sem bila opozorjena, da je Pi dan. π. Saj vsi poznate to matematično konstanto, ki se začne nekako tako 3,14...

Hecen dan je danes. Srečala sem bivšo sošolko po zelo dolgem času in imela s preostalimi debato o tem, da bi šle enkrat kmalu gledati predstavo. Danes smo imeli tak mali virtualno "obletnico", bolj srečanje. Malo, čisto malo.

Lana Del Rey - Blue Jeans (Eyela Beret Bootleg Remix)

Pozabljeno doma

Danes vse samo optimistično začenjam.
Kot to, da sem si cel kup novih pesmi po dolgem času naložila za v avto in sem potem pozabila doma ključek. Blazno zabavno ja.
Začela sem delati na projektu. Ga pustila.
Naredila sem načrte, jih samo zapisala v beležko.
Skratka v glavi je toliko idej in zamisli, ampak ko se enkrat lotim izvajanja kar naenkrat vse izgine in ostanem s prazno glavo ter se sprašujem, kaj za vraga naj naredim.
To se vedno znova in znova dogaja.

Prestrašena sem do kosti za naslednji teden. Ko bom morala imeti predstavitev seminarske. Ker je postavila takšne kriterije, da me je kar zmrazilo, poleg tega pa je še v angleščini. Blazno zabavno.
Angleščina v pogovorni obliki z američani - to gre. Ampak angleščina v šoli je pa katastrofa. Tam nikoli nič ne vem in ne znam nič povedat. Grozno.

Še vedno si dopisujem nove filme na seznam. Joj. Ampak toliko jih je, ki bi jih videla. Tako grozno veliko. In verjetno jih je še veliko več, ampak sploh nočem vedeti za njih. Saj bom postopoma in nekoč naključno naletela, če bo namenjeno.
Če je namenjeno...

The Police - Every Breath You Take

Poklopa

Gregorjevo. Ja.
Ker imam to zapisano v beležki, tako da vem, da se danes ptički ženjo. Pregovorno.

Danes sem bila malo fotoreporter. No, saj sem vmes strmela v računalniški zaslon in se premikala gor in dol po sledilni ploščici. Ali ni to produktivnost?
Za krajši čas sem zaplenila fotoaparat z najbolj kul objektivom. Tisti z oznako 50mm f/1.8. Kako kul.
Fotke, ki nastajajo s to kombinacijo leč, so neverjetne.
Skratka. Izgledamo tako blazno pridni in produktivni. Predvsem produktivno zamišljeni in stmeči v zaslone pred seboj. Kako je v resnici izgledalo v računalniški učilnici od osmih do pol dvanajstih - ja, precej bolj zabavno in nekreativno.

Danes so se odvijale čisto random stvari in se dogajala čisto random razmišljanja in ugotavlanja.
Očitno, da imajo ljudje o meni popolnoma drugačen vtis. Moje predvidevanje odvijanja dogodkov gre v čisto nasprotno smer, kot predvidevanje okolice. Ampak nekako mi to ni razjasnjeno prvič. Dajem popolnoma drugače vtis kot v resnici je. Ali pa se jaz ne zavedam resnice, nekaj je.
Če sem šla čisto random na kavico, nekaj trenutkov po tem, ko sem študirala, da sva šli ravno prejšni teden v isti lokal na kavo. Res je bilo popolno naključje danes.

Odločam se kdo bolj na glas smrči - globoko diha. Pes, ki se ga sliši skozi zaprta vrata? Ali moj preljubi brat, ki leži na postelji nekaj metrov proč. Pa še nič kaj usklajena nista.
V meni je sled naveličanosti.

The Fray - I Can Barely Say

Zoperstaviti se

Danes sem tako prekleto jezna sama nase. Brez konkretnega razloga. Samo v meni se pojavlja ta močan odziv emocij. Bes pomešan z jezo in obupom.
Krivim se za vse in vsako stvar. Krivim se za vse kar se dogaja meni in drugim. Obstaja možnost, da sem kriva še za vse tegobe tega sveta.
Sama do sebe sem tako kruta, da ni več moči živeti znotraj mene. Da ni moč obstajati.
Kako kruta nase, verjetno sploh ni moč opisati. Počutim se kot najbolj grozna oseba na svetu. Kot da sem otopela za vse. Da nisem sposobna normalnega emocionalnega odziva. Da nisem sposobna imeti nekoga rada. Kaj šele, da bi nekomu pomenila ves svet. Tega preprosto ne privoščim. Nikomur.
Kaj sorodna duša. Ljubezen. Tega ni. V mojem svetu.

Glede na to, da sem večino časa prepuščena sama sebi, je včasih težko obstajati. Ne vem zakaj so vsi ljudje tako daleč proč. Izven dosega. Da rabiš pol urni podvig da prideš kam. Da rabiš mesece, da uskladiš urnik.
Sedem objemov na dan je vsak dan misija nemogoče.

Rabim nekaj. Nekoga. Da razbije in uniči vse to. Da se rešim mene same.
Zoperstaviti se temu? Verjetno nemogoče.

Zbudim se iz sanj. Vsa srečna.
In potem, ko se v nekaj trenutkih zavedam, da sem se prebudila v jutro, me zaskeli. Močno stisnem veke in upam, da se je še moč vrniti nazaj. V sanjski svet, kjer so se ravnokar dogajale zanimive stvari. Ampak ne, lahko samo kakšno rečem čez telefon, ki je moral dobiti sms sporočilo.
Zakaj so samo za zdražit?

Ubija me. Vse. Počasi.

Natasha Bedingfield - Strip Me

Cel kup angleških besed

Verjetno še polž hitreje steče mimo mene, kot se meni piše seminarska. Tale angleščina mi sploh ne gre. Saj se lahko menim in pogovarjam, lahko jo poslušam in razumem. Ampak, ko pride do pisanja in struktur stvakov tu zamrznem. Kaj šele, da bi se ubadala s pravilno uporabo časov.
Že stavčne strukture v slovenščini mi povzročajo preglavice.

Kako nos. Raje ne omenjam. Menim, da spreminja obliko. Ali nekaj.
Naj omenim,  da je bila včeraj polna luna. Očitno sem prejla ugriz volkodlaka. Na zelo vidno mesto. Blazno zabavno, a?
Kdo bi razumel ljudi? In kdo bi šele razumel pijane ljudi. Bepanthen pa je danes moj najboljši prijatelj.
Ostale ignoriram. Sicer precej neuspešno, ampak ja, ignoriram jih.
Kao.

Modjo - Lady (Hear Me Tonight)

Ugriz

Pa smo šli ven. Kako se je končalo - z ugriznjenim nosom. Pantomimo mem iz 9gag in striptizom. Nismo bili mi.
Kako je udoben zic na mojem sedežu. Kaj?

Poskusila sem se pretihotapiti notri v hišo, samo kaj, ko si bili že vsi pokonci in pripravljeni v jutru za nov dan. Meni pa se je tako blazno spalo. Vse dokler ni mobitel zvonil.
Potem sem se samo delala produktivno in pisala seminarsko. Saj ne, da še nisem nikamor prišla.

Queen - Under Pressure

Dan žena

Za vsaj danes je moje razpoloženje popolnoma manično in sem polna nekakšnega navdušenja in splošnega veselja.
Skratka se mi je naredil po koncu risanja, ko sem oddala svoja dela in bila nekako pohvaljena. No, dobila sem eno lepo desetico za prvi semester risanja. Za tistih malo več kot 150 del. Ali nekaj manj. Ampak profesor je iz velikega kupa vsega pobiral dela ven. Jih sestavljal v neko smiselno celoto. Preko študijskega risanja, do prvih zametkov bolj sproščenega stila, ki so pripeljali do slikarske tehnike. In tista mala sovica, ki je povzročila neizmerno navdušenje.
Ja, danes sem srečna. Danes verjamem vase in v svet. Danes je možno vse.

Vzorčasto jabolko. Paradižnikasta pomaranča. Pardon. Tipografska pomaranča. Kreativnost na vrhuncu, ko udari pomlad. In posedamo na sončku. Princesa na zrnu stola. Oziroma. Princesa na stolu betona.
Ustvarjamo monograme. Ali naj bi jih.
Tovorila sem toliko stvari naokoli, da sem se počutila kot kakšna mula. Tako to je pri dveh predmetih.

Danes sem še tako zelo evforična, da sem se brez premisleka strinjala, da gremo ven.

6pack Čukur - No.1 žena