Moj Dinozaver

Bila je prekrasna uprizoritev. Bilo je več, kot bi lahko upala in si zamislila.

Moj Dinozaver je zaživel!

foto: KŠK

Kako blazno sem bila živčna pred samo premiero, se verjetno sploh ne da opisati. Ampak so mi vsi cel čas prigovarjali, da sem jaz tako ali pa tako svoje že naredila, sedaj so Tojtojevci na vrsti, da se izkažejo. Da ne glede na vse, je moje besedilo odlično in oni ga od tega trenutka lahko samo še nadgradijo. Ker v dejstvo, da bi ga pokvarili, sem malenkost dvomila, saj se mi zdi, da sem jim zaupala.
Ampak še vedno, sem le svoje delo videla na odru.

Torej. Tekila in pol za pogum. Za moje živce. Potem pa je ura bila že osmo in smo se spravili v stolp. Škrlovec.
Imela sem rezerviran oziroma rezervirane sedeže v prvi vrsti - na katerem je prisrčno pisalo "Kaja". Mislim, da sem jim vzela ta listek. Pa še plus dva sem dobila, ampak je malo trajalo, da smo se zmenili, kako bomo vse tri zasedli, saj je bila dvorana polna.
Torej jaz v prvi vrsti. Direktno pred odrom. S pogledom na vse.

Vodja projekta, torej Eva Kern, nam je pred začetkom namenila nekaj besed v zvezi z natečajem, žirijo in o zmagovalki. Meni. Kjer sem bila povabljena tudi na oder, prejela diplomo in še "vrečko presenečenja". S knjigami in KŠK-jevimi "dobrotami". Hvala Eva!
Ne vem zakaj, ampak sem se precej razveselila majčke letošnjega Tedna mladih. Ha.

foto: KŠK

In trajalo je vse dokler mi Dinozaver ni zarjovel v obraz, da sem se pomirila in sprostila.

Cel čas sem spremljala z odprtimi usti in z nasmehom. Mislim, da so vsi malenkost pogledovali k meni, ko sem se smejala in nasmihala cel čas. Kaj naj rečem, uživala sem. Požirala sem en prizor za drugim in sledila besedam, ki sem jih dejansko sama zapisala.

Moram poudariti, da me je predstava navdušila. Tista podoba, ki je bila v moji glavi, ko sem pisala je bila tako suhoparna in prazna, da je bila že kakršna koli druga predstava neizmerna nadgradnja.
Vse moram pohvalit. Super so bili. Predvsem Dinozaver je bil svetoven. Tak pristen dinozaver z izredno simpatičnim kostumom.
Tekst je lepo tekel. Odziv publike je bil fenomenalen. Pridno jih je zabavalo vse skupaj. Vsi navdušeni. Samo to sem slišala. Mene verjetno najbolj, saj sem se cel čas smejala. Saj pravim. Zaradi vseh "for" in zaradi tega, ker je bilo preprosto zabavno. Še v tistem "prelomnem" trenutku, ko nekako doživiš "katarzo" so mi od vseh možnih občutkov in Dinozavrovih na videz solznih oči, v oči "skoraj" stopile solze. Dejansko me je prevzelo vse.

Ampak šele po drugem ogledu, saj so jo zaradi množice, zaigrali dvakrat, sem dojela dejstvo, da sem napisala dramsko besedilo.
Jaz.
In da sem pravkar že drugič videla svojo kreacijo na odru. Kot ponosna mamica.

foto: KŠK

Torej HVALA gledališkemu društvu Toj to! in vsem, ki so poskrbeli za izvedbo tudi Klubu študentov Kranj. Hvala Tadeji za režijo. Hvala mojim trem postavam, torej Katji, Primožu in Davidu. Hvala najbolj spočitemu statistu Aljažu. Navsezadnje pa en ogromen hvala najboljšemu hodečemu, rjovečemu in vživetemu Dinozavru Žigu!

Moj najljubši moment?
Že včeraj nisem znala odgovoriti na to vprašanje. Mogoče ta, ko se iz oči v oči soočim z dinozavrom, ki me hoče prestrašiti, ampak se ne dam. Ker je prišel izpod mojih prstov, kljub vsemu in me nekako ne vrže s tira.
No, mogoče pa izberem tri najljubše prizore.
Eden je "uživanje v tišini", ko sem mislila, da me bo pobralo od smeha. Dvakrat. In sem se pridušeno smejala.
Drugi je uporaba "semaforiziranega krožišča", ta me je že med pisanjem zabaval.
Tretji je tisti, ko ugotovi, da vsi rabimo nekoga. In tukaj obrnem glavo in pogledam na svojo desno, se nasmehnem, se spogledava in se posvetim predstavi z ohranjenim nasmehom. Srečna. Resnično srečna.

foto: KŠK

Če bi rekla, da nimam besed za to, kar se je izcimilo iz vsega, bi lagala, saj sem napisala cel sestavek. Fenomenalno.

Neomi - Poglej

Vsi moji dvomi in Dinozaver

Imam precej mešane občutke. Ne vem, če sem pripravljena na jutri. Ne znam niti odgovorit na vprašanje, če se veselim. Bolj me je strah.
Tega, da bom pred seboj videla, svoja lastna občutja. Svoje besede, ki me bodo nagovarjale nazaj.
Ker mogoče je veliko mene notri, in se ne bom soočila z Dinozavrom, ampak sama s seboj.
Mislim, da si ne znam niti predstavljati. Ne znam niti opisati, kako nervozno in živčno se počutim na zadnji večer pred premiero.
Pa sem napisala samo besedilo. Nič več. Vendar je dovolj.
Strah me je, ker ne vem kako se bodo ljudje odzvali. Ne. Bolj me skrbi kako se bom jaz odzvala na njihov odziv.
Psihično sem trenutno tako šibka, da se lahko sesujem sama vase. V trenutku. Še vedela ne bom kdaj.

Pa vendar. Vse bo dobro. Kajne?

foto: Gledališko društvo Toj to!

Torej. Jutri. Ob 20h. Stolp Škrlovec v Kranju. Skozi Layerjevo hišo na naslovu Tomšičeva 32. Pocukajte me za rokav, ker verjetno ne bom mogla vsega naenkrat dojemati.

SMASH - Rewrite This Story

Rožnejšata

Mislim, da si štejem v neizmerno čast, to kar imam.
Danes sem malenkost osladna, čeprav se mi zdi, da ni kazalo ravno tako. Ampak morda se včasih le prikaže trenutek, ko je svet gledan skozi rožnejšata očala in so misli bolj pozitivne. Če si zlomite jezik na "rožnejšata", se opravičujem. Ampak bolj rožnata, mi ni ustrezal.
Tako ali pa tako se danes zapletam z besedami. In nasmejana sem bila do solz. Med branjem pri skupinski nalogi. Definitivne gredo točke za najbolj zabavno in sproščeno skupino - nam.
Žlobudra v trebuhu. Takoj za slovensko zavistjo. Pa bi prodali kakšen televizor.

Ne pozabite na Dinozavra. Se vidimo v nedeljo!
Tako neumestno. Saj vas bom še pridno opominjala.

Prav. Priznam. A lahko imam tako plapolajočo in gibajočo se obleko kot jih imajo dame pri spodnjem nastopu. A lahko? Prosim?

Celtic Woman - Níl Sé'n Lá

Prestice in jagodni jogurt

Kar se trudim v zadnjem času, ni nabrati gradivo in ideje za pisanje, ampak zbrati potrebno koncentracijo za pisanje. Preprosto popustim prehitro in obupam.
Napišem stavek in odneham. In potem se skoraj da tepem po glavi, ker od mene ni prav nič.
Trenutno hodim po svetu kot zombi. Delno sem mrtva in dan za dnem, predavanja za predavanji skupaj s svežim zrakom, črpajo življenje iz mene, ki ga vsi naokoli vdihavajo in izdihavajo, le v meni ga ni več.
Naporno je biti vsako popoldne oziroma vsak večer v predavalnici z najbolj neudobnimi stoli in veliko preveč ljudi in precej premalo kisika. Preprosto naporno je že samo to. Kako naj se potem osredotočaš še na tisto, kar ti govorijo in te poskušajo navdušiti, ko v tebi preprosto ni nič za navdušit.

Tako sem zadnje dva dni.
Zbujam se ponoči. Sanjam o zamujenih letalih in še nekih čudnih stvareh, ki puščajo samo občutke. Edina svetla točka, ki me zgane je to, da slišim glas z druge strani telefona. Četudi že ni nič za povedati, rada samo slišim glas. Ker me pomiri in mi da tisti mali košček upanja, da se lahko spravim s faksa domov in čakam, da pride vikend. Ali pa vsaj kakšen ukraden trenutek med tednom.
Če ne bi imela tega, potem niti ne vem kako bi zdržala vse to. Ker pojenjam in poskušam grabit moč na en kup, ampak ironično nimam moči niti za grabljenje.

To počnem že dva dni. In jem lumpi prestice.

Coldplay - The Scientist

Maj me je pojedel

Zapestnica s srčkom je razpadla. Srček je bronast postal. Namesto zlatega.

Izgubila sem se. Doma na vrtu. Med prazniki. Kresovanjem. Počitkom. Igranjem.
Zgubila sem se v lasten svet in sem tolikokrat odprla prazno stran, pa besede preprosto niso stekle.
Zato sem se izgubila.
Včasih se to zdi podobno trenutku, ko si brez glasu. No, skoraj tako se včasih počutim, ko ne morem nič skupaj spravit, da bi kaj napisala.
Mene muči, če že nikogar drugega ne.

Ampak sedaj se počasi sestavljam skupaj. Mogoče.
Pa se vprašam, še ima smisel? Vse to?
Ampak na koncu koncev, še vedno ne znam odgovoriti na vprašanje, zakaj pišem blog. Morda, ko bom enkrat dobila odgovor, bo konec. Do takrat, se bom pa še vedno poskušala zaposliti z iskanjem odgovora.

Kaj sem počela v preteklih dneh?
V sredo sem barvala vrtne palčke. In oživela sta. Z novim nanosom živih barv in rožnatimi ličku.

V četrtek sem vozila za najbolj počasnim voznikom, ki je imel Audija. Še nikoli nisem videla kaj takšnega. Vedno sem bila prepričana, da z Audijem pride stereotip, da ima voznik težko nogo, ampak očitno se najde tudi takšen, ki se skozi naselja vozi 40 in izven njih komaj doseže 60 na števcu. Saj se mi ni nikamor mudilo, sem nekaj časa vztrajala, potem pa nisem mogla več, in je avto dobil veter v "lase", ko sva še malo pod omejitvami odbrzela mimo. Kaj takšnega pa še ne. Mogoče pa je zgolj "nedeljski voznik", kdo bi vedel.
Skratka zatekla sem se na podstrešje, na obisk. Nekaj sva se trudili ustvarjati, ampak sva kaj kmalu prešli k gledanju filma. Vmes sva imele med razmikom nadstropji še krajši ovinek za hrano.
Across the Universe. Saj bi rekla, da je dober mjuzikal, ampak ga tisti "zadeti" deli preprosto pokvarjio. Saj človek nekako razume, da gredo skupaj z zgodbo, ampak, če bi jih spustili ne bi bilo čisto nič narobe. Čisto nič.
Potem sva razpravljali iz čigave glasbe bi lahko vse naredili mjuzikle in kako bi to zgledalo.
Rižota brez graha.

Včeraj sem preživela dan med HTML in PHP jezikom. Nekje vmes sem naredila krajši premor s svežim zrakom, ko sta se stara starša pripeljala kar s kolesom na obisk. Po tistem pa sem preprosto obupala. Stvari preprosto ne razumem več. Ne delujejo več.
Tisti neroden trenutek, ko odpreš vrata in sprašuješ dostavljavca hrane, če ima pravi naslov. Potem mati vsa vesela zleti skozi druga vrata in ti razjasni, da smo naročili kruhke. In na koncu so vsi samo pridno prikimavali, da to je pa res splošno znano dejstvo.
Ampak sem še vedno stala pred odprtimi vrati in se spraševala kaj se dogaja.


Danes. Kaj pa sem danes počela?
Ujeta sem bila med vse nalive. Točo. Nalive.
Imeli smo piknik na vrtu in obilico hrane. Če bi pekli še pleskavice, bi jo ostalo precej več, tako pa je še s popoldanskim prigrizkom izginila preostala.
Malo zagona sem dobila, ko sem lahko uživala v dobri družbi. Kratko in sladko. Vedno čas prehitro mine. Vsak trenutek bi podaljšala, vendar pa vzamem vse, kolikor je dano..
Pred dežjem pa sva z mami posadile še vse kar vsa danes nakupili. Potem pa so se plohe vrstile ena za drugo. Tako, da je vse fino zalilo.

Česa pa res že dolgo nisem jedla. Lumpi zmrznjenega sladolednega piškota. Prav tega.

Rihanna - Diamonds

Privat kres na oknu

Privat kres na oknu. V dnevni sobi pa panika.
Samo kresničko sem zakurila. Za prvega maja, če že kresa nimamo, ker se noben ne da. Ali pa se nobenemu ne da.
Obležali na kavču. Pred televizijskim sprejemnikom gledamo nogomet. Pestro.

Radler in pol. Fantje imajo nogomet, jaz imam vrtnarjenje. In malo pogasim žejo, saj je bilo to še najbolj na dosegu roke, hotela sem napisati noge, pa sem rekla - zakaj pa ne.
Torej posadila sem si še nekaj jagod. Peteršilj. Napadla sem meto in plevel.
Sproščanje jeze, ko tolčeš z motiko po zemlji in ven z vso močjo poskušaš izruvati tisto, kar se ti zdi popolnoma odveč.

BOY - Little Numbers

Delaš čudno

A ste že slišali Kate Middelton? Tudi jaz ne. Ampak sedaj je prišla ven njena prva uradna izjava in lahko smejočim podobam, premikajoči se sliki, dodamo še zvok. Zveni starejše in bolj resno. Ampak ima pa nadvse prikupno oblekico.

prisrčen: ki ima, kaže do ljudi odkrit, naklonjen čustveni odnos; ki daje zaradi svoje prikupnosti, lahkotnosti, nežnosti prijeten videz

Nisem bila za izlet v Gardaland. Malo sem čutila pritisk v prsih že, ko sem samo gledala posnetek Blue Tornada. Takšne stvari niso zame. Dovolj je adrenalina že, ko se pripeljem na vrh klanca in ne vidim ceste naprej.
Prepričevanje me je še bolj odvračalo od obiska. Bila sem dvakrat in mislim, da je bilo čisto zadosti.

Life of Pi. Uspelo pogledati. Moram reči, da je dober film, ampak si ga želim ogledati v enem kosu, saj sem že malce zgubila nit zgodbe, ko se je tako kruto trgala med vsakim daljšim premorom. Hudi so posnetki oziroma specialni učinki živali. Predvsem tiste scene s surikati.
Želim si ga še enkrat ogledati. Čez čas.

Hotel Transylvania. Jeeej. Risanka! Čeprav sem gledala sinhronizirano verzijo, sem preživela. Zakaj vedno tako izpostavljajo različne slovenske naglase?
Skratka. Luštna stvar. Če lahko pošastim, ki se bojijo ljudi, rečeš luštne.

Valjanje od smeha po postelji. Prezgodnja budilka. Odkrivanje stvari v kuhinji.
Ostanem sama, dokler se vsi ne prikažejo doma.

Adi Smolar - Srečno Pot (instrumental)

S soncem obsijan Peter zajec

Sonce počasi zahaja za bližnjimi drevesi. Nastane tista najlepša svetloba. Usedem se na balkon in izkoristim še zadnje trenutke.
S knjigo v roki. Brala sem povesti o Petru zajcu in z navdušenjem opazovala ilustracije Beatrix Potter. Mogoče bi rajši v roke prijela kakšno knjižico originalne velikosti, ampak tudi to je dobro. Prikupna živalska bitja iz njenega sveta.

Zjutraj sem se komaj skobacala iz postelje, ko je pes glasno klical, da mora ven. Precej po zombijevsko sem korakala za njim do gozda in nazaj. Mu pripravila hrano in se skobacala nazaj v topel objem. Vsaj dokler ni drugič prišel jokat in sem mu pokazala, da nikogar ni doma, ko je vkorakal v prazno spalnico. Žalostno je odtaval na vrt.

Po kuhinji se je razširil vonj po kavi. Kar niti ni običajen vonj, ki bi se pojavljal pri nam doma, ampak postaja pa precej bolj reden. Ne gojim pretiranega navdušenja, ampak po drugi strani pa mi ni niti preveč grozen. Navajam se.
Piti jo pa vseeno ne morem, ker mi ni všeč.
Ostajam pri čaju.

Poležavanje. Crklanje. Smeh, ki je napolnil vse stene.
Pa je čas odbrzel mimo.

Smash - Don't Forget Me (Ivy Lynn)

O potrošništvu

Tole potrošništvo je že kar nadležno. Povsod bombardirajo. Povsod oglasi. Povsod nagovarjanja kaj rabiš, kaj je dobro, kaj si želiš, kaj moraš imeti.
Prideš v trgovino. Polno oblačil. Doma pa imaš polno omaro.
Ne vem zakaj je tako pomembno imeti cel čas novo. Pa barve. Pa oblike in vzorčki.
Vse je že presneto zakomplicirano.
Police polne istih izdelkov. Da stojiš pol ure in se odločaš. Na koncu tako ali pa tako cena pretehta in poskušaš kupiti najcenejšega.

Zadnje dva ali tri dni sem ugotovila, da se kar znajdem v šopingu. Sicer moram res reči, da sem tri oziroma štiri pare lanske in predlanske sezone zmetala proč, ker so preprosto razpadli.
Našla sem prikupne in udobne, ampak kaj, ko te kljub vsemu po prvem nošenju ožulijo. Morda je kriva tudi vročina, ker mislim, da sem se kljub vsemu skuhala včeraj. Danes skoraj, da ni kaj dosti bolje. Še vedno ne vem, kako bom preživela poletje. Malo me skrbi.

Toliko se pritožujem morda ravno zato, ker sem si danes privoščila novo oblekico. Takšno prikupno seksi, oprijeto. Sprano-rdeče-rozasto-marelične nedefinirane barve.

Med pavzo, sem se sprehodila do nakupovalnega središča. Zaradi tega, da lahko spontano izkoristim ponujeno priložnost za bolj ekspresno druženje. Ravno toliko, da kakšno rečemo med vsem letečim iskanjem stvari iz seznama. Fletno jima je.
Meni pa bo verjetno, da tudi. Ta vikend.

S psom sva ostala sama.
In zaposlujem se z gospodinjskimi opravili in jutranjim nakupovanjem živil. Pa smo spet naokoli.

Bombay Bicycle Club - You Already Know

Workšop

Polno zaposleni, cele dneve za računalnikom in kreativno navdahnjeni. Tako smo se zadnjih nekaj dni vsak dan sproti kuhali v učilnici na faksu.
Našo kreativnost in sposobnost "hitrega" oblikovanja je zapolnjevala delavnica imenovana Diabrands. Prišel nam je predavat profesor iz portugalske univerze IADE in tako sem direkno iz španščine preklopila na angleščino.
Pestro, ampak kar zabavno. Bili smo pridni kot mravljice na soncu, saj smo se kuhali v učilnici, kamor je nažigalo sonce in so se pregrevali računalniki. Vsi naši plus še tisti šolski, ki so bili prižgani.
Savna.

Bil je proces razvoja nekega logotipa. Znaka. Kako si zastavimo začetek ustvarjanja. Skratka dobro vedeti in znati in iti skozi to. Ni kaj.

Predvsem na koncu, ko smo izobesili vse kar smo naredili, je bilo fino to videti. Malo zadovoljstvo.
Za tako kratek čas smo bili kar produktivno uspešni.

Bile smo kar malo zagnane, saj smo včeraj že 15 min pred koncem imele končan projekt. Ha. Kaj pa to. Menda dobra ekipa in organizcija pripomoreta k temu. Še predavatelj nam povedal, da smo dobra ekipa in lepo delamo skupaj.

Ozelenelo je vse. Že nekaj dni opazujem, kako hitro se je narava zbudla po teh dolgi zimi. Ko sem šla, še ni bilo ničesar, sedaj pa se že vse bohoti v zeleni barvi. Čeprav je vroče. Čisto preveč naenkrat.
In ko hodim proti železniški postaji grem proti soncu, nobene sence ni in je kar malo naporno.
Saj se tako ali tako cel čas samo pritožujemo. Nikoli ni in ne bo prav.
Jutra so premrzla in popoldnevi prevroči. Tisto prav je samo 10 minut nekje vmes.

Prebiram zapise na blogu Unipolar times call for bipolar people. Fino za brat. Se bom kar tako izrazila. Poleg tega pa sem presenečeno odkrila, da je link mojega bloga na njegovi blogrolli. Hecno.

Še vedno na faksu. Že od osmih zjutraj. Z vmesno pavzo. Sedim na sedežni in čakam, da pokažem kaj sem naredila za Gorenjkin natečaj.
Čisto preveč zagnana za petek popoldne. Čisto preveč.

The Kooks - Sofa Song