a_girl

Nedeljski sprehod v petek

2012-02-17T21:09:00.000+01:00

Tak lep dan je bil. Kot nalašč za nedeljski sprehod. V petek.
Tisti lenoben. Na soncu. Ko se vsi ljudje kot martinčki zgrnejo na malo toplejše temperature. Pa še pihalo ni.
Sneg se pridno topi. Po gozdu je polno vej popadalo po tleh in vsa belina, ki je ostala, je igličasta.

"Ta lep" krof sem pohrustala. Kako prijazno, da so ga pustili zame. Ooo.

Z mami sva se lotili projekta za moj letošnji kostum. Ker ji je to šlo tako blazno dobro, ko sva bila mlajša in ker sem se odločila, da bom letos nekaj.
Torej ogromno rdečega blaga. Kroji in navdih najden na spletnih straneh. Počasi je nastajalo. S posvetovanji. Zmotnimi dejanji. Poskušanjem. Merili in računali sva. Krojili. Ona bolj kot jaz, ker drugače bi se slabo končalo. Nisem talent. Sploh ne za risanje in rezanje ravnih črt. In veliko šivanja.
Sem pa prišila gumbe gor. Vsaj nekaj koristnega od mene. In še vedno držijo.
Dosežek.

Lady Gaga - Wish You Were Here

Debel četrtek

2012-02-16T23:42:00.000+01:00

Koliko nam pomenijo drobne malenkosti, premalokrat vidimo. Ponavadi se tako dobro izmuznejo mimo, da jih ne opazimo. Ali pa se preveč dobro skrijejo in jih ne vidimo. So neopazne in gremo mimo njih.
Skratka večino časa so tako blazno nepomembne, da postanejo nevidne.

No, danes je bila ena ta drobna malenkost, ki sem jo zaznala in je bila v tistem trenutku daleč najboljša stvar na svetu. Cel zmagoslavni ples sem zaplesala v kuhinji, ko sem odkrila, da se mi je posrečil en "krancelj" na krofu, kljub grozni seriji le-teh.
Letos vse skupaj ni šlo po načrtu. Ali nekaj. Ni čudno, da so vsi odpovedali, da bi se oglasili na krofu, še predno sem sploh začela kaj peči. Pa drugič.
Ampak ja, malček so se prehladili. Ker piha zunaj. In resna sem! Naša okna ne tesnijo in se je shladilo in niso dobro vzhajali. Oh, te tegobe.
Saj nekako imajo kranceljne, temne.
Čeprav sedaj gredo tako še bolj v slast, ker se nobenemu ne zdi škoda pojesti krofa in verjetno jih jutri ne bo nič kaj dosti ostalo.

Bon Iver and St. Vincent - Roslyn

Skelet in valentinovo

2012-02-15T01:31:00.000+01:00

Tist trenutek, ko je ura četrt čez eno in ko misli uhajajo v smer v katero naj ne bi smele. To je točno tist trenutek, ko te preplavi ves svet. Ves tvoj svet, ki te sestavlja.
Ko se zavedaš kaj imaš, kaj bi.

Ne vem zakaj. Ampak ura je bila res petnajst čez eno. In v glavi se je odvrtelo samo besedilo pesmi "Need You Now", nekje tam, ko je nočna pokrajina bežala mimo mene pri pogledu skozi okno.

It's a quarter after one, I'm a little drunk and I need you now
Said I wouldn't call but I lost all control and I need you now
And I don't know how I can do without
I just need you now

Valentinovo, ki je bil "girls night out". Ženski večer, ali tako nekako.
Razpet ob vseh dogodivščinah in prigodah iz preteklih dni in načrtih za vikend, pust. Pospremljen z zmešanimi pijačami, ki nosijo zanimiva imena. Okrog pa en kup skeleta.

Glee - Need You Now

Blu

2012-02-14T18:02:00.000+01:00

Blu ali naš kuža je moder. Čisto po nesreči od barve je imel pol polovice kožuščka na levem boku modrega. In bila je cela panika. Jaz sem se pa valjala od smeha po tleh, ker se mi je vse skupaj zdelo bizarno smešno. Da je naš kuža moder. Ha.
Saj sem ga umila takoj, ko sem ga vsega upirajočega se zvlekla pod tuš. In en dva tri je bil spet cel črn. Dobro, da je bila barva čisto sveža in na konicah dlak. Drugače bi pa res nastala panika.
Ampak ja, naš kuža je bil moder. To bo še vedno šala dneva.

Vse to skupaj premaga valentinovo na celi črti. Ja, danes je očitno valenitnovo.
Veselo valentinovo voščim vsem skupaj! Oh, kako sem dobra.
Sicer pa. Praznik trgovcev, kot sem slišala zadnje poimenovanje.
Čeprav razen čokoladnih srčkov, katerega pol je izginilo v moj želodec, nisem zaznala nič valentinastega daleč naokoli. Še?

Sicer pa zadnje dni sem pogledala nekaj filmov in risank. In danes podala svetu mojo odločitev, da bom gledala samo še risanke.
Ja, to bo trajalo dokler ne bom začela gledati naslednjega filma.
Born to Race. Povprečen. Nič posebnega. Predvidljiv.
Final Destination 5. Gledala sem ga sredi belega dneva, da sem imela lahko vse žaluzije na široko razprte in je svetloba pronicala skozi. Skrita pod odejo. In poleg mene sem imela brata za družbo, da sva oba trzala. To je edina vrsta "grozljivk", ki jih gledam. Nič drugega. Ne gledam niti krogov in podobnih zadev. Samo Brez povratka in še to potem cel teden gledam vse odseve v ogledalih in slikah in mobitelih, kdaj se bo kaj čudnega prikazalo. Nekako me preveč vrže iz tira.
Čeprav mislim, da je nekaj narobe s celotnim konceptom pri tem filmu. Seriji filmov. Am, če imaš videnje kaj se bo zgodilo oziroma kaj bi se moralo zgoditi in če potem to "spremeniš", ali ni bil tak plan že na začetku. Da si to videl, kako bi lahko bilo da spremeniš. Zakaj je potem smrt prevarana?
Saj pravim. Še cel teden me preganja potem ta film. Čeprav so vedno bolj ogabni.
In prvo polovico filma sem dobesedno trepetala. Ne, definitivno nisem za grozljivke.

Cars 2. Kako je pa to kul risanka. Prav zabavna. Če se gredo avtomobilčki akcijske junake, je to zgolj prikupno. Ter ko avti dobijo vsak svoj karakter. Navdušena sem. Kot mali otrok.
Happy Feet 2. Če se ti prepeva in poplesuje po risanki to sploh ni čudno. Ja, moje navdušenje nad fletnimi risankami je neizmerno. Sploh če vklučuje pingvine in mormona. Sploh pa Will je največja faca.
Ampak prvo minuto, ko je Glorija začela peti je bilo - oh, to je pa Brittany Murphy pela, pa je ni več. In trenutek tišine v mojih mislih. In potem dojamem, da je Pink prevzela vajeti. Ker se mi je Pink je neverjetna. Njeno petje je super, ampak v vlogi se mi je zdela tako groba na nek način.
Super risanki. Obe.

Sicer se pa moj seznam s filmi vedno bolj črta. Pridno gledam stvari, ki sem si jih izpisala. Počasi in vztrajno.

Imelda May - Mayhem

Še ena

2012-02-13T00:07:00.001+01:00

Danes je povsod. Smrt Whitney Houston. Odšla je še ena izmed legend.
Očitno tako to je.

Danes rišem živali. To je to.
In gledam Ellen DeGeneres.

25.12.2011

Ko smo že ravno pri živalih. Našla sem nekaj fotografij ovc in psa iz časa po božiču. Ko ta ni bil bel, kot je danes vse zasneženo zunaj.

Whitney Houston - One Moment in Time

Premosorazmerno

2012-02-12T00:17:00.000+01:00

Družinsko igranje družabnih iger. No, igra remija sodi predvsem v bolj "agresivno" gamblarske igre, ampak pustimo podrobnosti.
Ob kozarcu rujnega in ob tradicionalni ruski pijači za mrzle dni, smo postali vsi bolj veseli in tudi prepevanje karaok je šlo bolje.
Tako se je igra zavlekla in razvlekla glede na količino tekočine v kozarcu. Razpoloženje je padalo in raslo premosorazmerno z "dobrimi" kartami v rokah. Nezadovoljstvo in smeh sta bila glavna spremljevalca v nekakšnem odnosu ena proti ena. Da ni bilo česa preveč ali premalo. In sta se redno izmenjavala pri vsakem posameznem nadobudnem igralcu.
Pogledali smo aktualne in pretekle "traparije" na portalu z videoposnetki in preposlušali vse priljubljene slovenske in tudi nekatere tuje pesmi, katerih besedila smo znali z nekaj pogledovanja na zaslon.
Vsega dobrega je enkrat konec in tako se je zaključila tudi ta partija. Z mislijo na dober spanec.

Ne vem kaj je s temi sanjami zadnje čase. Zadnje dni.

Oliver Dragojević - Vjeruj u ljubav

Smejalna meditacija

2012-02-10T22:16:00.000+01:00

Danes mi je v glavo prešinila tista misel iz Jej, moli, ljubi, ko je Ketut naročil Liz kako naj meditira. Da naj se smeji s celim telesom, z mislimi. Še z jetri. No, pač dejansko sem se nekaj časa tako 'zabavala'. Držala tega. Sicer nisem prepričana, če se mi je uspelo z jetri povsem nasmehniti, ampak sem poskušala.
Potrebovala sem to.

Ta valentinovo se iz leta v leto bolj promovira. Težko ga je ignorirati.
Katerikoli blog odprem zadnje čase, je povezan s tem. Ali karticami, idejami za darilca, naredi si sam projekti in podobnim. Pfff.
Ja, vsi ste srečni. Super.
Ampak, ne razumem.
Nekako mi ni noben naklanjal preveč pozornosti ali ljubezni. Tako to je.

Čopiči so že razpadli. Sedaj se jim pridružujejo še svinčniki. Super.
Risanje gre blazno slabo. Ravnokar sem preučila celoten urnik za drugi semester. Vse skupaj izgleda precej bolj razgibano glede na časovni del.

Za konec pa lahko rečem, da so vsaj moje sanje pestre, če že življenje ni. In ko se zavedaš, da si se ravnokar zbudil iz njih, si povezneš odejo čez glavo in se na vsak način trudiš potoniti nazaj v tisti svet.
Grem sanjat.

Marlon Roudette - New Age

Dan kulture

2012-02-08T23:13:00.000+01:00

Letos pa nisem hodila po poteh poeta. Spustila sem Vrbo in Ljubljano in se zadrževala zgolj v Kranju. Kar lep čas.
Nisem se trudila recitirati nobene pesmi.
Sem bila zgolj ena oseba več v množici, ki se je pomikala sem ter tja po mestu.
Sem bila tista, ki se je s pogledom ozirala naokoli. Tista, ki je vsrkavala vso zanimanje ljudi na tak sončen in mrzel dan.
Dan je bil res prelep, a mrzel.
Saj sem se pripravila z vsemi sloji oblačil. Natovorila z vsemi fotografskimi pripomočki, ki jih premorem. In bila tam.

Vožnja s kočijo. Definitivno najbolj kul stvar nasploh.
Ko sem bila majhna mi je bilo vedno rečeno, da se bomo šli peljat s kočijo okoli blejskega jezera, ko bo mama zadela na lotu. No, nekako se to še ni zgodilo. Še vedno čakam to, verjetno z enakim navdušenjem kot sem takrat, ko so mi to obljubljali.
Ampak danes sem vsaj doživela vožnjo s kočijo okoli Gaja. In za nekaj trenutkov sem postala tista mala deklica, ki še vedno sanja, da se bo nekoč peljala s kočijo cel krog naokoli.

Potikali smo se po mestu. Pogledovali po vseh stojnicah. Poslušali glasbo. Pozdravljali ljudi, ki smo jih poznali. Poslušali Kreslina. Jedli sveže pečene flancate. Šli v Layarjevo hišo na čaj. Prav fino z razgledom na sončku. Dobila sem grafiko z motivom Prešerna. Z zanimanjem si ogledovala svinčene črke pri tiskarju. In zaključila kulturni dan.

50/50. Brez besed sem. Niti ne vem kaj bi rekla. Všeč mi je. Film je dober.
Ampak ne vem kako bi to zagovarjala. Vem samo, da se mogoče malček preveč zamisliš med filmom.
Kaj če.

Slovenski dan za herpes. Razglašeno.

Pearl Jam - Yellow Ledbetter

Hipopotamus

2012-02-07T21:49:00.000+01:00

Luna bo polna čez dobro uro. Tako pravi moj pripomoček za lunine faze na nadzorni plošči.
To je fino vedeti zgolj zato, ker polnost lune obratnosorazmerno narašča z mojim razpoloženjem. Torej bolj kot je luna polna večja je verjetnost, da bom jaz nejevoljna.
Čeprav zadnje čase je tako kot bi se potuhnila pred svetom. To zveni ironično, ko to napiše človek, ki piše blog. Počitnice me naredijo blazno nesocialno.

Piškote namakam v mleko in poskušam pogledati epizodo Hart of Dixie še od prejšnega tedna. Nič kaj pretirano uspešno.
Tuhtam kako naj se lotim risanja povodnega konja. Oziroma kako naj dokončam le-tega.

Natisnila si bom "7 Lovely Logics" seznam in ga izobesila.

Sem pa imela moment, ko sem ležala v snegu in zrla v modro nebo. Dokler pes ni skočil name, ko je hotel, da ga malo zabavam. Sneg je tako lahek in puhast, da se še kepe ne da narediti.
V tem trenutku bi gledala tisti poljski zasnežen film. Listy do M, pač Pisma sv. Nikolaju.

Norah Jones - Turn Me On

Nenadzorovano

2012-02-06T22:05:00.001+01:00

Ne razumem. Odložila sem telefon in sem dobila občutek, kot da se dušim. Šla sem pod tuš pa je bilo samo še slabše. Nenadzorovano in nerazmuno so se ulile solze in sem se sesedla sama vase. Bilo je kot, da ne morem ujeti sape. Kot, da jo ne morem dobiti vase v taki količini kot bi jo potrebovala. In kar nekaj časa sem se trudila, da bi prišla k sebi.
Ne razumem... zakaj?
Ubistvu še nisem prišla k sebi. Ker niti ne vem, zakaj bi kaj takšnega sprožilo to. Res ne razumem.
Ker imam tak občutek, kot da sploh ni več odvisno od mene. Kot da gre mimo vsega in samo udari na plano v fizični obliki.
Grozno.
Čisto počasi. Vdih. Izdih.
Zavila se bom pod odejo in upala, da gre. Proč od mene. Stran!

Čeprav zjutraj sem imela precej neprijetno in glasno bujenje. Budnico, kjer se je pes odločil, da bo pokonci vrgel še vse kar diha in je zagnal takšno paniko, da sem bila en dva tri na nogah. On pa je samo hotel ven, ker sta bila starša zunaj na snegu in sta kidala. Saj sem se zavila nazaj v zavetje tople oddeje in psa vzela k sebi, ko se je vrnil nazaj.

In potem sem dobila še prav fino voščilo za eno 'harry potter' dobro jutro. Kako zabavno.
In potem so ponedeljki takšni, da se delam pridno. In pospravim vse, ker se nočem še lotiti risanja.

Diham. Počasi.
Saj bo, ane?

James Newton Howard - Jacob Sees Marlena

Voda za slone

2012-02-05T23:06:00.000+01:00

Water for Elephants. Voda za slone.
Blazno lep film. Čudovit. Krut. Komičen. Poln prizorov, ko se ti iskrijo oči od veselja. Pa vendar zgodba o sanjah in ljubezni.
Življenje se obrne prav nepričakovano. Ampak nekako vedno, ko se uzremo nazaj vidimo, da nas ne bi nikoli pripeljalo na to pot, če ne bi bilo teh neljubih dogodkov.
Včasih je pomembno le iz katere stvari gledamo.

Zunaj vlada pravi mraz. Čeprav je bil čudovit zimski dan.
Kar je kar vabilo na plan en dolg sprehod. V družbi. Dve dekleti in dva psa. In veliko srn.
Ampak drugačna kombinacija kot ponavadi. Tokrat se je našel čas in njen oddih od vsega študiranja prava.
Nabirali sva kroge okoli zaplate dreves. Iz ene in druge strani avtoceste. Skozi gozd in nakoli. Do cerkve in nazaj.
Ampak nakoncu naju je mraz že pošteno načel in sva odšli vsaka svojo pot s svojim psom.

Naglaševanje in branje na glas je včasih zabavno. No, ne kadar se vsi smejejo na tvoj račun.
Po dolgem času smo se spet zbrali in udarili partijo dobrega remija. Pri tem pa pride na plano marsikaj. Kar se komentiranja in zbijanja šal tiče. Sploh pravi humoristi smo, ko pride do dednosti. Kdo je po kom kaj podedoval.

Barcelona - Please Don't Go

Praznovanje okrogle številke

2012-02-04T23:43:00.000+01:00

Prebudili smo se v zasnežen dan.
Dejansko je sneg zunaj. Dejansko je snežilo. Tako zares, da je zapadlo nekaj dobrih centimetrov snega.

Zbrala se je vsa žlahta. Na kosilu. Na kmečkem turizmu. Na čast praznovanja rojstnega dneva. In to ene "ornk" okrogle številke.
Šli smo se "ugani na katero vejo v družinskem drevesu pa ta sodi" in poskušali definirati zbrane. Za naš del omizja je še šlo, bolj kot so se oddaljevali - bolj slabo nam je šlo. No, v resnici se je šel stric to, mi smo vneto poslušali in si poskušali zapomniti vsaj dve povezave med osebama. Bolj zanimivi so bili tisti deli "ali ste vedeli?" oziroma 'trivia facts' (dejstva). Kdo se bo poročil. Kdo bo letos praznoval okroglo. Kdo pričakuje. Kdo ima novega/novo. Kdo igra košarko in podobo.
Skratka, zabavno.
Šale so se stresale z rokava. Dobro se je jedlo. Dobro se je pilo. Bolj ko so se praznili kozarci bolj je bilo veselo.
Sledila so družinska slikanja. Recitacije. Prepevanje pri katerem nekako noben ni želel sodelovati.
Nekje vmes je padla tudi politična in pokojninska tema, ampak je šla mimo.
Prišla je torta in upih svečk.
Kremšnite. Mmmm.

Od tu najprej smo bili samo še poslušali debate naokoli. Se smejali našim dežurnim zabavljačom. Presedlali na vodo.
Vedno bolj nas je popadla utrujenost in misel na izležavanje na sedežni garnituri je bila kar mamljiva. In začeli smo se en za drugim poslavljati.
Krenili na pot skozi zasneženo pokrajino, mimo romarske cerkve na hribu, po gozdnih poteh. Skozi vasi do glavne ceste. In domov.

Bridesmaids. Sploh ni tako dober film, kot je grozno opevan. Sploh ni dober film. Ker si cel film v pričakovanju, da se bo nekaj zgodilo in se sploh nič ne. Ni smešno.

Pes uživa na snegu. In imela sva 5 minut lovlenja po vrtu in smeha. Nekaj dobrih minut nazaj.

David Guetta feat. Usher - Without You

Vstop v en dan

2012-02-03T22:52:00.001+01:00

Prihod v prihodnosti. Teleport!
Prihod v prsotor v križanki, ki ga preberem kot zgoraj napisano. In rešitev poda reševalec križank na moji desni.
Vstop - pa je bila iskana rešitev.

Ah, sanje. Včasih preklinjaš dejstvo, da se je bilo potrebno zbuditi.

Sneg je bil zunaj. Sneg!
Ravno toliko, da je pobelil vse skupaj. Ampak meni se je to zdela super iztočnica za en sprehod. V krilu. In dvojih žabah. Ja, dvojih. Ni me kaj preveč zeblo, čeprav je bil res mraz.
Srnam sva nagajala. Ampak one so prav radovedno zrle v naja.

One Day. En dan.
En dan vsako leto. Vzet iz vsakdanjega življenja. Za drug svet in drugo zgodbo. En dan, ko je s teboj človek, ki ti pomeni vse na svetu. En dan, ki je lahko poln slabih in dobrih trenutkov. Vsako leto drugačen. Vsako leto znova.
O tem govori zgodba. V filmu. Po knjigi.
Očitno nisem za filme zadnje čase. No, ubistvu nisem za nič zadnje čase, ampak dobro. Samo za razliko od včerajšne otopelosti, se danes počutim grozno. Tista nesreča s tovornjakom me je tako šokirala, da sem fuč. Pa je bilo samo v filmu. Ampak počutim se, kot da nikoli ne bom več sposobna pokazati veselja.

Danes sem že cel dan v precej čudnih razpoloženjskih nihanjih, tako da bo verjetno minilo čez nekaj časa.
Ni panike. Saj bo šlo.

Čuki - Zakaj se me dotikaš če me nimaš rad

Služkinje

2012-02-02T23:32:00.001+01:00

Prav resno sem se lotila študij živali, ampak kaj ko danes prav ni bil tak dan, da bi bil človek preveč ustvarjalen.

Zataknilo se je že na začetku poti in sem se vdala.

The Help. Ki smo jih mi poimenovali v Služkinje.

Najprej sem končala s knjigo. Včasih je fino kaj imeti na avdio izvedbi, da poleg lahko še ustvarjaš. Kasneje urejaš fotografije.

Ker prvotni plan je bil pogledati film. Ampak sem bila toliko "trmasta", da sem se najprej lotila knjige do konca.

Potem sem pogledala še film.

Dober film. Dobra zgodba. Vse super in fino. Ampak nimam tistega občutka navdušenja po filmu, če bi bil ta res nekaj izvrstnega. Probleme imam z lastnim doživljanjem.

Rasizem. Zgodba o rasnih predsodkih. Kjer konflikt o uporabi stranišč zamaje tla pod nogami.
Zanimivo je, da film skoraj tako dobro pove zgodbo kot knjiga. Mogoče pripomore to, da zgodbo že nekako poznaš, ampak zdi se mi, da so sami liki precej dobro ujeti. Nekaj manjših sprememb, ampak to je vedno. Zdi se kot, da film likom vdahne življenje. Postanejo precej resnični.

Film za filmom se bom počasi lotevala precej obsežnega seznama. Počasi pa pridem nekam, ampak v resnici se nikoli ne bo končal.

Chubby Checker - Let's Twist Again

Prilepek

2012-02-01T23:41:00.000+01:00

Njorka. Mormon.
Če bi me v tem trenutku kdo vprašal katera žival bi bila, bi mu odgovorila, da bi bila mormon. Fratercula arctica.

Februar je že! Joj.

Veste, da je prilepek starinski izraz za obliž. Ha ha. Ni čudno, da je naslov križank "Nasmejmo se".

Prvi sneg. Risnka je dobila čisto nove dimenzije, ko sem jo našla v originalni izvedbi.
The First Snow of Winter. Kako blazno kul! Imajo naglas in očitno je to irska risanka. In ta mormon je tako prikupna stvar. Puffin. Pižem. In Jošt. Ampak ne vem kako je pa tretjemu ime.
Sicer se cela risanka v dveh delih najde na Youtubu (1, 2). Prikupna mala stvar.
Najboljša je scena, ko se gredo step in tisti raček prav potuhnjeno prikoraka v plesno sceno.
Spomnim se, da se je vsako leto vrtela okoli božiča in, da sem jo z največjim veseljem gledala.
Prikupna risanka.

Sprehod. Po mrazu. In dva psa, ki sta se delala pridna. Ker dekleti se nisva. No, vsaj glasni sva bili za tiho pokrajino.

Naredila sem si zalogo filmov. In nekatere spravila dol z računalnika.
Imam prav prikupne ovitke. Mislim slikce so iz Tumblerja in so blazno fine. Z najboljšimi citati.
"I solemnly swear I'm up to no good." in "After all this time? -Always."
Ostaja mi samo še zadnja zgodba po knjigi v dveh filmih. In potem sem šla vse skozi. V celoti.

George Harrison - Got My Mind Set On You

Pingvin v okvirju

2012-01-31T23:06:00.000+01:00

Pingvin v okvirju in bik na platnu.
Oceni v žepu in nova serija na seznamu.

Tale ležeren dan je kar fin. Velikega rjavega-do-črnega bika sem ustvarila na platnu. Pingvina sem okvirila.
Na sms-u pa me je čakala ena izmed ocen od prvega izpita. Drugo sem preverila na sistemu in moram reči, da sem blazno zadovoljna z njimi.
Proti lanskemu letu. Dve desetici in devetica. Ne bom hvalila dneva pred nočjo, ampak bom srečna vsaj za trenutek ali dva.
Očitno mi likovna teorija v podobi vizualnega jezika in teorije barv resnično leži. Ne vem zakaj in kako, ampak meni se ti stvari zdijo strašno zanimive.
Pa v večini primerov sploh ne maram teorije. Mogoče je res tako, da se vedno najde izjema. Nekje. Nekako.
Svet v barvah. Svet barvnih kombinacij. Kontrastov. In učinkov. To je svet, ki nas obdaja. Pa čeprav ga ne opazimo ali ne vidimo.
Pa je prisoten. Vedno in povsod.

Mušica me obletava.

Nova serija me je našla. Ker jo jaz nisem iskala in mi je bila predvajana s strani blazno navdušenega brata. In moram dejati, da ni pretiraval.
Touch. Navdihujoča je. Ta pilot, ki je predvajan, je nepopisljiv. Neverjeten.
Sposobnosti drugačnega dojemanja sveta in povezave med vsemi.
Čeprav je toliko zgodb, da ti malo bega pogled. Ampak, ko dojameš princip. Ko vidiš bistvo, takrat vse skupaj pride do izraza.
Včasih je le en sam trenutek potreben, ena sama beseda, dejanje, da stvari obrne naokoli. Le drobna malenkost je dovolj, da spremeni videnje neke stvari in ti v mislih oblikuje popolnoma novo podobo.
Vedno sem presenečena kako malo je potrebno. In ponavadi je čisto preprosta stvar. Drobcena in nepričakovana.
Obožujem te trenutke.
Mogoče sem edina, ki to dojema. Mogoče ne.

Vzorci. Števila. Fibonačijevo zaporedje.
Kitajski mit o rdeči niti usode. Rečeno je, da nam je bila zavezana rdeča nit okoli naših gležnjev. Vsakega od nas. In ta je priterjena na ljudi, katerih življenja naj bi se stikala. Nit se lahko razteza ali zapleta, ampak nikoli strga.
Da nič ni naključno ampak je vse zapleteno in zapredeno v neko urejeno zaporedje, ki ga ne vidimo.
Vse je verjetno bolj zapleteno kot izgleda na prvi pogled. Ali pa tako grozno enostavno, da ni na naši ravni dojemanja. Verjetno so vse vere le posplošena resnica. Da nič ne doseže do tistega bistva, h katermu verjetno vsi strmimo in ga iščemo. Da je vse, kar je dano, je dano z nekim namenom.
Verjetno živimo v enem velikem milnem mehurčku. Nedovzetni za resnico. Nastrojeni eden proti drugemu zaradi iskanja bistva. Ker ga drugače interpretiramo. Ker ga drugače razumemo. Saj vedno problem nastane pri verah in od tu naprej se vse razvija. Ampak mislim, da verjamemo v napačne stvari. Ali pa si jih vsaj narobe razlagamo.
Tisti občutek, ko se ti zdi, da si ravno pred tem, da se ti bo nekaj posvetilo. Da veš kaj je narobe, ampak ne znaš razložiti kaj je "prav".
Ko se ti v mislih prikazujejo zaznave, za katere mislim, da jih ni moč videti.

Jack Johnson - Sitting, Waiting, Wishing

Teoretski psihoanalitik

2012-01-30T23:36:00.001+01:00

Danes je najsrečnejši dan.
Tako pravijo znanstveniki ali raziskovalci. Kdo bi vedel.
Čeprav ne vem na podlagi česa to sploh lahko razglasijo. Mislim, kako bi bil lahko nek dan najsrečnejši za različne ljudi po različnih koncih sveta. Kako?

Amerkanizacija.
Vse kar se vrti po televiziji so butasti ameriški filmi. Vse oddaje so ameriška produkcija. Vse skupaj izgleda tako, kot da nimamo nobene lastne ideje. Brezveze.
Poleg tega pa je tu še ACTA. Človek kmalu ne bo smel niti govorit več in potem bomo pristali kot v časih Stalina, ko te bodo za vsako misel poslali na drugi svet.

Najsrečnejši dan. Pa kaj še.
Mrzel dan. To ja.

Sicer pa sem bila totalno pridna. Kar se gospodinskih opravil tiče.
Ne vem kaj hočem in nikoli nič ni prav.

We Are Scientists - Rules Don't Stop

Afriški pingvin

2012-01-29T21:19:00.000+01:00

Pingvina sem narisala.

Ko bi bilo to vsaj pomembno dejstvo. Pa sploh ni.
To je danes edina stvar, ki jo spravim s sebe.

Sedmica je padla in šla na Štajersko. Sedaj je k sreči konec te loto evforije.

Perpetuum Jazzile - Umirem 100 puta dnevno

Togepi

2012-01-28T23:03:00.000+01:00

Presneto. Ko se človek po izkupičku celotnega dne počuti popolnoma nekoristno. In neproduktivno.
Saj ne, da bi strmela v steno pred seboj cel dan, ampak očitno, če ne grem nekam dalj od domačega kraja, potem ni nič z menoj.
In prekinila sem niz sobot, ki jih ne preživljam doma. Šment.

Ko bi moral človek skakati od veselja, da nima nobenih izpitov in je prost do začetka naslednjega semsetra, zakaj se tukaj vedno pojavi problem. Ker sedaj se vsi polno učijo in tako, jaz pa ne vem kaj naj sama s seboj.

Saj pospravljam. Saj slikam. Pečem. Urejam dokumente in fotografije na računalniku, ampak nič od tega mi ni dovolj. Očitno sem preveč zahtevna. Ali tako nekako.

Daniel Ahearn - I Will Let You Go

Bilo lepo bi

2012-01-27T22:40:00.000+01:00

Te dnevi. Kar dobro mi gre.
Čeprav sem se včeraj precej načakala. Imeti izpit, kjer je vse skupaj en zagovor del. Sodelujejo trije oddelki. To po samih preprostih matematičnih izračunih nanese precej čakanja. Ampak, tudi tega je treba. Včasih.
Več kot očitno je bilo vredno saj sem končala pri desetici. Pustimo podrobnosti, da je bila to tako ali pa tako najbolj razširjena ocena.
Skratka. Izračun je tak, da so se moje ocene izpitov začele precej optimistično. In da se moje prvo izpitno obdobje v tem šolskem letu izteka s tem. Rečeno, storjeno. Sedaj pa bolj kot ne počitnice. Z veliko mero risanja.

Ko vsi ostali šele dodobra začenjajo. Držim pesti za vse.

Bilo lepo bi, ko bi smelo,
dekle si vzeti kar bi si želelo.
Da bi s poljubi po tvojem telesu
potovalo vsaj za nekaj sekund.
Zakaj si te, si te srce želi?
Zakaj si te, si te telo želi?
Zakaj si te, si te srce želi?
Zakaj si te želi?
Uoooooo, sva najboljša kombinacija.
Uoooooo, ura pravi, čas beži.
Zato vzemi me, priznaj, da med nama res dolgo že vre.
Daj, objemi me, saj kliče po tebi spet moje srce.
Kaj rekel bi, če bi ti lagala,
da si želim, da se ne bi spoznala?
Kaj bi bilo, če bi ti priznala,
da se ljubezni najine bojiš?
(Nina Pušlar - Bilo lepo bi)

Nekako sem malo prej poslušala besedilo. Tisti moment, ko prvič zares poslušaš.
In potem sem še nekajkrat ponovno predvajala. Ker ne vem... zakaj...

Vedno pristanem v "naši" trgovini v četrtek, ko imajo upokojenci popust, polne vozove in prekleto veliko zahtev.

Zvečer je bil čas za druženje in vandranje po različnih koncih Ljubljane. Izbrane končne destinacije so bile tri in vztrajale smo vse do takrat, ko so se pozvezave med mesti z javnimi prevoznimi sredstvi zopet vzpostavile.
Nazdravljalo se je na uspehe. Dosežene in prihajajoče. Pilo se je domače in kupljeno z zgornje police. Jedli so se rjavčki, ki so se pekli zjutraj. Nekateri zamaški so šli precej težko dol s steklenic. Važno, da smo imele cimet in to delile s širnim svetom.
Fino je bilo.

Nina Pušlar - Bilo lepo bi

Krik obupa iz sebe

2012-01-25T22:58:00.000+01:00

Tisti nadležen občutek, ko sem sama sebi čisto preveč in veliko premalo - naenkrat. Ali vsaj istočasno.
Strašno mi nekaj manjka, ampak obenem grem sama sebi na živce.
Kako nadležen občutek.

Sem pa zelo produktivno vse vrgla ven iz omare. Lepo zložila, zravnala in polikala.
In poskušala vse skupaj malo organizirati, izobesiti na obešalnike in natlačiti nazaj v omaro.
Ugotovitev dneva je torej, da imam kar precej polno omaro. Ki je sedaj pospravljena. Za nekaj dni.

Flaškin natečaj se je končal tako, da moj vzorec oziroma vzorci niso bili zbrani. Ah.
Mogoče bom imela s čim drugim več sreče. Čeprav se mi zdi, da imam že na splošno veliko pomankanje le-te. Nekako ne greva skupaj. Ni vsak za srečo.
Saj sem srečna. Na trenutke. In včasih.
Ampak nimam sreče.
Ostaja mi le še strah. Zavedanje minljivosti.

King Most - Sun Fran To Tokyo

Šerlok Holms in igra senc

2012-01-25T00:40:00.001+01:00

Hvala za druženje in družbo.

Danes sem bila sposobna na kup dati le del risb. In to je bil ves obseg moje produktivnosti. Če bi Bruno Mars s pesmijo opisal dan bi bila to definitivno The Lazy Song.

Zgrešila izvoz.

Je bil pa večer toliko bolj fin.
Ko sem končno prišla na svoj račun in šla gledat Sherlocka Holmsa in igro senc. Sicer se ne spomin kje in zakaj se je vse skupaj okoli tega filma začelo, ampak bila je ena blazna želja, da bi to videla. V kinu. In dobri družbi. Ali tako nekako.
Seveda je občutek za čas posebna vrlina in pri nekaterih malo zmedeno deluje vse skupaj.

Kar naenkrat pa časa na pretek.
Čaj in kava. Sprehod po nakupovalnem središču. Trgovine so bile prav nenavadno prazne, ampak v skladu z uro, ki se je kazala ravno takrat, je nekako razumljivo.
Samo kava.
Sanje in načrti. Kratko in dolgoročni.

Film. Dober. Super posnetki. Mogoče malo razlečena zgodba, ampak sem tudi to preživela.
Vedno znova me pa res navduši način kako je vse prikazano. In Sherlockov način razmišlanja in dojemanja stvari.

Hans Zimmer - The End?

Google se pokloni Plečniku

2012-01-23T23:54:00.002+01:00

Še iskalni velikan se je letos ob 140. letnici Plečnikovega rojstva poklonil našemu velikemu arhitektu. S sličico tromostovja, ubistvu Ljubljane. Ni kaj.

Toliko so me danes napsihirali s to podražitvijo bencina, da sem se šla dejansko napolnit rezervoar. Prekleta reč, ko je vse vedno dražje. In toliko stroškov, ki bodo v številu in vsoti samo še postopno naraščali.

Listy do M. Pisma Sv. Nikolaju.
Jaz ga razglasim za najbolj kulj božični film, ki si ga človek pogleda cel mesec po božiču. Ker drugače nisem največja oboževalka božičnih filmov.
Malo je čudno, ker nekako ne razumeš in se zelo trudiš brat podnapise, samo kmalu vse skupaj steče. Poljščina je hecna. Nekaj besed sem si poskušala zapomnit, ampak nekako ni uspelo.
Naveličana sem božičnih ameriških filmov. To je bila prijetna sprememba. In tisti občutek, ko greš ves srečen in nasmejan iz kina. Ko se čisto navzameš vzdušja, ki je tako nevsiljeno.
Mogoče začetno razpoloženje včasih pripomore k vsem temu, ampak vseeno. Preprosto fin je. Ima občutek preproste čarobnosti. Nevsiljene. Pričarane. Ni se pretiravalo. Pa čeprav so morali Varšavo zasnežiti.

Danes sem videla koliko del bi morali imeti za risanje. Nekaj več kot 150 risb. V tem semestru.
Ampak jaz imam občutek, kot da se nisem niti približala številu 100. Res pa je, da sem porabila že kar nekaj Lumpi risalnih blokov.
Za jutri si puščam štetje in razvrščanje. Danes ni tak dan.
Danes sem se za nekaj ur delala pridno in se ubadala z vektorji in nedelujočimi disketami.

Anna Karwan - What the world needs now

Talent in školjka

2012-01-22T23:56:00.000+01:00

Če lahko kdo raztrešči posodo v straniščni školjki ima precejšen talent. Očitno ga jaz definitivno imam.
Razlaga bi bila samo nesmiselno pojasnevanje.

Rešila sem tistih nekaj fotografij, ki so bile posnete za silvestrovo. S formatiranjem kartice so nekako izginile. Ampak očitno ne čisto, saj mi jih je nekako uspelo povrnit.
Če pa je res originalen posnetek tisti s "car" v oblačku. Čeprav v podhodu, no tam ko greš proti Župančičevi jami, je napis R.T.M. v oblačku.

Ko sem se vrnila domov, me je pričakala cela gruča ljudi, ki se je zbrala za rojstni dan od mame.
In tako sem prišla še do biftka. Fino, fino.

Dan se je nekako razlekel v eno prečudovito sončno nedeljo, ki so jo vsi precej dobro izkoristili za sprehode. In potem so se povsod vile kar cele promenade ljudi. Vsi so hodili vsaj v dvojicah, če ne po skupinah. Poleg običajnih pasjih sprehajalcev.

Nekako se je danes tista vodka, ki se že dalj časa valja po hladilniku - odprla. Zabavno.
Samo sta oziroma smo bolj kot ne končali pri gledanju posnetkov.
Pijemo z Bizijem. Koliko ga ta človek nese.

Sugarland - Stuck Like Glue

Rijalajzala

2012-01-22T13:12:00.000+01:00

Ko so se gospodična rijalajzali in ko mi je bilo rečeno, da ne upam priti pogledat. Potem se usoda obrne tako in naredi to, da ti čez nekaj časa zazvoni telefon in vse kar ti je naročeno "pet čez sedem bodi pri meni". Ura je v tistem trenutku šest. Poleg tega pa rabim dobre pol ure do mesta srečanja.
Takoj, ko sem od samega šoka zopet začela analizirati in stvari dojemati normalno, sem se po hitrem postopku spravila k sebi in v red. In sem že bila na poti.
In "rijalajzala" je bila definitivno najbolj zabavna beseda dneva.

Vse skupaj se je šlo za predstavo. Tiste vaške predstave, ko ponavadi greš gledati, ker kakšnega poznaš. Tudi tokrat je bilo nekaj takega. In potem pride cela delegacija to gledati.
Le, da ni bilo v mojem kraju, ampak malo daleč proč.

Vse opetkane. No, skoraj vse. Malo fensi, ker smo šle v gledališče. Smo se po vseh obveznih predpripravah pred ogledalom, odpravile v smeri končne destinacije.

Revizor v izvedbi gledališke skupine kulturnega društva Šentjakob.
Kaj bi rekla o predstavi? Ja no, jaz sem se prav fino nasmejala. Verjetno res ne bi bila tako smešna in zabavna v kakršnikoli drugačni situaciji, pa vseeno.
Čeprav tisto svetenje z lučjo nas je malo ubilo, čeprav se je meni tako blazno smejalo.

Dear Frankie.
Film pri katerem smo končale po predstavi. Samo zaradi Gerarda ob katerem smo se precej zabavale.
Gerard in njegovo iskanje teksta. Kako zabavno, ni kaj.
Drugače pa zanimiv škotski film o gluhonemem dečku, ki si je želel spoznati svojega očeta. Nič ne bi bilo posebnega, če mu ne bi mati pošiljala pisem v njegovem imenu in najela nekoga, ki bi se predstavil kot njegov oče.

In jutro se je začelo z obilnim zajtrkom ob čaju. Ki je bil tako obilen, da smo potrebovale še počitek po njem. Pred učenjem oziroma odhodom domov.
Vestno opravljam službo taksija na kratke razdalje. V eno ali drugo smer.

Smokie - Have You Ever Seen The Rain

Šotorovina

2012-01-20T21:56:00.000+01:00

Prvi izpit. No, prva izpita.
Na tej šoli. Ker z izpiti sem se šla že lani.

V današnjem datumu je preveč dvojk in enic ter nul.

Vseh nepotrebnih in njunih informacij, ki so se nabrale skozi učenje sem imela na koncu že toliko, da se mi je mešalo. Učenje je postalo že precej nenavadno zabavno, ampak ne vem če je šlo skupaj s koristnim. Ker medialno, frontalno in očesno ravnino se prikaže že tako, s stevrdesnimi gibi. Ja, vse skupaj mi je preveč stopilo v glavo.
Še datume pri slikah sem si zapomnila. Razen pri seveda Mona Lisi, ki sem jo potem imela na izpitu. Čeprav se mi zdi, da je bil datum nastanka popolnoma postranskega pomena. Koga v resnici zanima, ker jaz si niti približno ne predstavljam, če mi kdo pove štiri številke z enico na začetku. Nimam popolnoma nobenega občutka za umestitev v obdobje.
Ga kdo ima?

Kako je v resnici šlo bomo izvedeli čez kar lep čas. Meni se popolnoma nikamor ne mudi. Samo grozno me veseli, da je za menoj in da imam nekako že na pol počitnice. Še en izpit drug teden in potem se zaključila z vsem do letnega semestra.

Tek v petkah. Ok, res so bile polne, ampak vseeno sem mogla malo steči na trolo. To je taka ljubljanska telovadba. Tek za trolo.
Pa še super se mi je sešlo z vsem prestopanjem. Ravno pravšen tajming.

Šoping. Imam tak blazen talent za nezapravlanje, ko se pride do nakupovanja in razprodaj. Spet sva naokoli obrnili nekaj trgovin, ampak v resnici nič nisem kupila.
Meni se je šlo bolj za druženje. Čajčkanje. In tlačenje čudnih kosov oblačil na naju.
Res je, da se človek prav zares nasmeji ob čem.
Fino, ni kaj.

Lana Del Rey - Blue Jeans

Tonsko slikanje

2012-01-19T22:13:00.000+01:00

Ko se ti že 2 dni zdi, da imaš nekaj za povedati neko foro, ampak jo vedno pozabiš, ko se pred teboj odpre prazen list papirja. Jeej...

Obupala nad učenjem za tista dva izpita, ker sem prebrano prebrala že prevečkrat in še vedno se mi zdi, kot da pri tem nič ni šlo za res v glavo. Tisti nadležen občutek, ko se ti zdi, da snov poznaš, čeprav v resnici pojma nimaš. Ali nekaj takšnega.
Bolj gre za to, da nimaš nobenega občutka koliko v resnici znaš. Ampak saj sta samo jutri dva izpita in potem je to nekako to za prvo izpitno obdobje. Naslednji teden gre vse skupaj bolj za prezentacijo izdelkov kot nekaj resnega učenja.

Oddala sem mapo. Drugo.
Slikala sem v sivih tonih. Paše slikati in pacati s čopičom po vseh-robovih-zalepljenem listu. Dokler se nekdo ne plazi za teboj in v resnici ne več kaj ti bo povedal.
Ampak očitno je bilo jabolko super, čeprav v resnici ni dajalo nikakrnešga vtisa, da gre za jabolko. Kdo bi razumel.

Ah, ti šaljivci. In džuboks.
Pesem, ki se zasidra v glavo in barve, ki gredo skupaj s teorijo barv, katerih zapiski ležijo v mojih zapiskih.

Destiny's Child - Bootylicious

Ekrani svetlostnih vrednosti

2012-01-17T21:58:00.000+01:00

Kaj pa narediš, ko ti življenje podari limone in ti ni do limonade.
Včasih je tako malo potrebno, da se stvari obrnejo naokoli. Moja pričakovanja se vedno zdijo prevelika. Četudi jih v resnici ni, morda samo kanček pozitivizma.

Mislim, da rabim samo nekaj navdiha. Rabim biti inspirirana. In veliko vzpodbude.
Preprosto. Rabim samo verjeti.

Popisala sem celo stran z naslovi filmov. Takšnimi, ki bi jih želela gledati. Morda ne danes in ne jutri, ampak nekoč.
Lahko bi imela filmske večere. Vsak teden en film s seznama.
Mogoče.
Nekoč.

Tracy Chapman - The Promise

Okus živčne napetosti

2012-01-16T22:22:00.002+01:00

Pred dnevi se je na nebu sredi noči pojavil srčkast oblak. Puhast srčkast oblak in prekril del zvezdnatega neba. Bil je edini daleč naokoli. Ampak, ko sem ga z naslednjim pogledom iskala je izpuhtel.
Včeraj pa... utrinek. V trenutku, ko sem se uzrla proti zvezdam. Dolg in mogočen. Preletel je pol neba in inzginil ravno tako hitro kot izginil.

Ugotovitev dneva. "Right" je pomen desnega in sinonim za pravilno.
Ne vem zakaj me je to danes tako zelo močno zmotilo.
Mislim, sama ugotovitev se nanaša na dejstvo, da sem prišla do navedenega sklepa. Ne na sam pomen.

Šmarna gora je zjutraj milka lila barve. Toliko v vednost.
Naveličana. In še bolj razjarjen profesor. Ponedeljek je preveč zaspan in nemotiviran za pretirano pretegovanje pri risanju. In potem se naglo odkoraka iz razreda. Ups.

Šla sem na NTF in videla, da se prav nič še ni spremenilo. No, razen kazala na steni v pritličju.
Vso živčno ozračje pred kolokviji je še vedno v zraku. Ko se govori en čez drugega. Odgovore na zastavljena vprašanja in lastne strahove.
Letos sem začutila prvič. To napetost v zraku. Skoraj sem že pozabila kako to gre. In najboljše pri tem - v resnici nisem veš del tega. Živciranja pred kolokviji. No, vsaj zaenkrat ne.

Naredila sem si seznam filmov, ki bi jih pogledala. Ob gledanju Zlatih globosov.
Nisem impresionirana. Razen mogoče dela o Morganu Freemanu in nagradi za življenske dosežke. On je res nekaj posebnega.

Kaj, ko imaš deja-vu ne samo videnega, ampak tudi tistega o čemer si tisti trenutek razmišljal.
To je že malce srhljivo.

Madonna - Masterpiece

Kadaver

2012-01-15T22:43:00.001+01:00

Avtohtona vaška robdnina. Nekako se mi dozdeva, da sem včeraj izvedela celotno kronološko zgodovino in avtohtonost posameznih družin.
Važno, da smo imeli biftek.

Načrtovan smo imele tak filmski večer. Vse skupaj ni šlo najbolj tekoče.
Najprej se je razvlekla celotna debata. Potem pa se nikakor nismo mogle za film odločit. In ko, nam je v tretjem poskusu nekako uspelo. Smo v prvi tretjini filmi vse zaspale.
Toliko o filmskem večeru.
Sicer pa važen je namen, ali kako je že rečeno.

Ta vikend imam samo en kup risanja in dokončevanja posameznih del. Čeprav sem vse delala sproti, se nabere.
Od mene naj bi puhtela ustvarjalnost. Ja... hm...

Michel Teló - Amanhã sei lá

Sarkazmirati

2012-01-13T11:56:00.000+01:00

Žareča okrogla oranžna gmota.
Vlekli smo črte. Počez in povprek. Malo odsotno. Lepili. Rezali. Sestavljali.

Rabila sem malo kulturnega udejstvovanja. In kaj je boljše kot se na petek trinajstega zateči v gledališče, ki ti ponuja posebno ponudbo za študente. Pa naj še kdo reče, da je to ubistvu nesrečen dan.

Proti severnemu vetru.
Tako blazno kul gledališka predstava, da na koncu ostaneš brez besed. Tako, vrhunsko kul. Jaz sem med odmorom dobesedno z odprtimi usti obsedela na stolu. Vsa popolnoma šokirana.
Glede na to, da zgodba temelji na dopisovanju po elektronski pošti, je sama izvedba prav super. Vse poenostavljeno prikazano, brez odvečnih elementov. Ljubezenska zgodba, ki ni običajna. Nekaj, kar bi bilo v času trubadurjev platonsko, je tukaj dobilo popolnoma novo dimenzijo. In ves ta strah pred resničnim srečanjem. Virtualna romanca. Virtualna fantazija. Ko so besede izrazno sredstvo in vsa čustva interpretirana kakor jih sam dojemaš.

Čeprav konec, konec obvisi v zraku. Nadaljevanje je v tem primeru prepuščeno gledalcu. Ampak ti je nekako vse jasno. Sicer je pa tako ali pa tako nadaljno dogajanje opisano v drugi knjigi.

Spodnja pesem. E penso a te. In mislim nate.
V zgoraj omenjeni predstavi. Tako fino je sedla med vse povedane vrstice in v celotno razpoloženje. S podnapisi.

Lucio Battisti - E penso a te

Paleta emocij

2012-01-12T22:10:00.001+01:00

Bil je pester dan. Predvsem v smislu kakšno raznoliko paleto čustev sem dala skozi.
Grozno...
Naveličana. Srečna. Impresionirana. Zbujena. Vesela. Zaspana. Nekako nerazpoložena. Ustvarjalna. Nenavdihujoča. Slabe volje. Svobodna. Začudena. Nesrečna. Brezvoljna. Navdušena. Jezna. Besna. Obupana. V redu. Fascinirana. Brezizrazna. Slabotna. Ok.

Pa še mnogo vmes, katerih sploh ne znam opisat. Nekako mi zmankuje besed.
Skratka sedaj sem samo še izčrpana, vsaj psihično, ker se je hormonsko ravnoveseje zarotilo proti meni in potem sem imela takšne izpade.
A ni to preveč pestro za enega človeka za en dan?
Grozno, ja.

Poleg tega pa mi je današnji horoskop povedal, da bom začela z novim poglavjem v iskanju identitete. Zanimivo, ni kaj.
Pač to so tisti trenutki zjutraj, ko bereš zanimiva dejstva in dnevni horoskop med vožnjo na troli. Ljudje smo vse preveč obkroženi z ekrani in podanimi informacijami. Še pokopalo nas bo od tega.

Oh, jutra so čudovita. Zamrznjena pokrajina in zarja. Potem pa žareča rdeče oranžna krožna stvar na horizontu neba. In nežni žarki, ki posvetijo skozi dim, ki se vali iz velikih ljubljanskih dimnikov.

Pregledujem vse epizode serij, ki so se odvrtele. Dan, dva nazaj. Počasi, a vztrajno, ker se mi nikamor ne mudi. Še People's Choice Award sem si uspela ogledati nekje med risanjem, slikanjem lavirane risbe rok.

Kelly Clarkson - Stronger (What Doesn't Kill You)

Žig, podstavek in nekaj

2012-01-11T23:32:00.001+01:00

Še vedno uživamo v pravih spomladanskih dnevih. Sama sem lovila žarke skozi okno vlaka. V resnici je čez čas postalo kar precej vroče. Potem pa sem izkoristila lep dan in vzela pot pod noge in peš do modre stavbe v kateri se sedaj skrivamo. S čudovitim pogledom na gore. V tretjem nadstropju.
Ja, danes je bil tak dan.

Občutek, ko prideš na peron in se zaveš, da si za dobri dve minuti zamudil vlak. Seveda, da je naslednji šele čez dobro uro. Žurka... Jeej. In veliko sarkazma.
Pa sem šla po sadje, ki je prišlo skupaj s študentskim menijem v McDonaldsu. Sliši se kot ironija.

Kaličopko!

Davnega leta. Nekoč.

Šale se trosijo naokoli. Danes jih je na svoj račun dobil Comic Sans. Oh, mi bodoči dizajnrji smo res taki šaljivci. Če sem se spet do solz nasmejala. Te korekutre so iz tedna v teden bolj zabavne. Ne, mi smo iz tedna v teden bolje razpoloženi. Ali nekaj takšnega.
Timski duh.

Če se luknje v urniku kdaj prekrijejo, to pomeni, da je čas za kavico. In nič se ni spremenilo. Še vedno je ne pije.

Big Foot Mama se danes vrti na moji 'playlisti'. Res se mi posluša. In ja, danes je prav tak dan.
Skupaj s močnim tabletom. Ups.

Big Foot Mama - Mala nimfomanka

Spomladanske razprodaje

2012-01-10T23:34:00.001+01:00

Luna. Sedaj točno čutim, kdaj se je prikazala. Polna na nebu.

In ne morem brez Ljubljane. Tudi na prosti torek se potikam po njej.
Plan je bil kino s spremljajočim brskanjem po razprodajah. Potem se je to spremenilo le v razprodaje in kosilo/pozno kosilo. Na koncu je ostalo le pri šopingiranju.
Zame nič. Pri tem najbolj prihraniš.
Čeprav dve oblekici in ena srajčka. Pa še čevlji. Ogledano. Puščeno na obešalniku.
Saj konec koncev je omara polna. Zakaj bi se trudila še kaj natlačiti notri.

Iskanje parkirišča okoli plave lagune traja ravno tako dolgo kot sama vožnja do Ljubljane. Ampak po tretjem kroženju in pol mi je naposled uspelo. Čeprav sem imela že boljše dni in poskuse parkiranja.
Ampak vsakič sem srečna, ko pridem nazaj do avtomobila in je še vedno tam brez listka ali lisic. To je največji dosežek, ki se povezuje s parkiranjem. Saj pridno upoštevam to, kje se lahko avto pusti. Čeprav sem v zadnjem času videla nekaj lisic na avtomobilih, za katere bi se smatralo da so popolnoma dostojno in na "pravem" mestu parkirani. Ampak ljubljanski redarji govorijo popolnoma drugo zgodbo. Tako, da sedaj nikoli več ne veš kaj te doleti in kje.

Sem taka oblekčasta oseba. Lahko bi imela polno omaro oblek in kril.
Tisti občutek, ko ne veš kje si. Ko se popolnoma zgubiš v lastnem zavedanju. Ko pojma nimaš kam greš in kako se bo nadaljevalo. Tisti občutek.
Vedno bolj se počutim, kot da sem iz dneva v dan bolj zmedena. Nad lastno pojavo.
Ne najdem niti treh besed, ki bi me opisale.

Plesanje sredi trgovine. Obkljukano.
Ugotovitev dneva pa je takšna, da zunaj na soncu vlada pravo spomladansko razpoloženje. Šele večer je prinesel zimo in mraz nazaj.

Goo Goo Dolls - Better Days

Figuralna kompozicija

2012-01-09T23:40:00.000+01:00

Prvi ponedeljek, ko je bilo potrebno vstati prezgodaj zjutraj. Vedno je bilo vse popoldne. Ali pa pač ni bilo ničesar.
Pa sem mislila, da so ponedeljki postali kul. Ne. Niso več.
Risanje dvakrat na teden. Ko imaš občutek, da se vse skupaj vleče dan za dnem. Da smo dobesedno nadaljevali petkovo serijo risanih stvari.

Požvižgali smo se na vse grožnje podane na začetku leta in vse povprek klepetali, se zabavali ob risanju svoje lastne roke. Desne v mojem primeru. Taki šaljivci da, ni pare.
Vsaj to je skupaj s soncem porazgubilo - občutek o ponedeljku.
Tisti občutek, ko misliš, da je pomlad za vogalom.

Ugotovitev dneva je, da znam komplicirati. Da gledam preveč serij.
Da ne bom načrtovalka zabav, ko bom velika. Ali kakršnakoli organizatorka dogodkov. To nekako ne gre skupaj z menoj. Organizacija dogodkov okoli mene je naravnost, kako bi rekla, obupna.

Začela sem z učenjam. To pa je seveda dosežek dneva.

Walk off the Earth - Somebody That I Used to Know

Ukrajinščina ni ruščina

2012-01-08T23:01:00.002+01:00

Tisti občutek, ko ti risanje do konca dop*zdi in stvari pustiš tako kot so.
Danes izločam ves bes. Ali nekaj takšnega, ker ob vsaki potezi postanem nenormalno nastrojena proti vsem stvarem. Svinčnik je že nekajkrat letel čez mizo. Takoj za radirko ali ravnilom. Godrnjam.
Ampak je vsaj telefon na dosegu roke in glas na drugi strani.

Hotela. Želela.
Tako je.

Zaklete stvari. Odgovora ni.
Vse visi v zraku. Zdi se, kot da se ne bo nič iz ničesar izcinilo in bom okoli hodila s slabo vestjo. Mogoče ni, samo ne znam definirati občutka.

Misija Evrovizija se je končala. Tista z dvema Nikama in Evama.
Sedaj imamo dve Evi in eno Niko. Za Emo.

Imam pa lazanjo.
In pesem, ki je bila top, ko sem prijokala na svet. Extreme - More Than Words.
Billboard's lestvica in to.

Lana Del Rey - Video Games

Modre široke poteze

2012-01-07T22:26:00.000+01:00

Vonj po piškotih je zjutraj napolnil stanovanje. In s pretirano količino moke so danes nastali prav lepi hlebčki, ker ponavadi se mi vse skupaj razleze.
Govorim o tistih ameriških čokoladnih kapljičnih piškotih.

Ugotovitev dneva. Vedno zanikaj apokalipso.
Ker obstaja velika možnost, da imaš prav ne glede na vse napovedi o koncu sveta. Oziroma, če se zgodi, ti tako ali pa tako nihče ne bo mogel reči "sem ti rekel!".
Zanimiva teorija. Charlieissocoollike.

Malo sem danes nadoknadila z vsemi novimi deli serij, ki v zadnjem času tako pridno izhajajo. The Vampire Diaries. Revenge. Slednje je vsaj zanimivo, pri 'vampirskih dnevnikih' se že dolgočasim. Ampak me pa zanima kaj se zgodi naslednje. Pa tudi Damon ima nekaj zaslug pri vztrajanju.

Sedaj pa nadaljujem Harry Potter maraton s šestim delom. Harry Potter in polkrvni princ. Ali princ mešane krvi. Kakorkoli hočete.

Michael Jackson - The Way You Make Me Feel

Serendipiti z y

2012-01-07T00:07:00.000+01:00

Bil je lep jesenski sončen dan. Pardon zimski.
Ugotovitev dneva je bila, da je bilo jutro na moje presenečenje precej svetlo. Po obdobju megle je bil to kar mali šok.

Zgoraj omenjena beseda "serendipity" se je znašla v filmu. Silvestrovo v New Yorku. Tam je bila prevedena v srečo. Sicer pa pomeni "srečno nesrečo" ali "prijetno presenečenje".
Samo zato, ker je padla v ušesa. Ali nekaj.

Blazno razgiban dan. Leteča, drveča.
Zjutraj se spi in pozno ustaja. Ker iz samega navdušenja včeraj nisem nastavila budilke.
Šok terapija ob zavedanju je učinkovita. Šokirano sem stala še dolgo po tem. V Ljubljani na postaji za trolo.

Se je pa vse omililo. Precej sproščeno vzdušje med risanjem, po tem ko je prebolel tistih nekaj manjkajočih risb od kakšnega.
Kar pomeni, da so nastale zanimive poze med risanjem krokijev.

Domov sem prišla na sprehod.
Tistega s tremi puncami in tremi psi. Veselje. Norost. Zmešnjava.
Skoraj nas je odneslo ob takšnem vetru, ampak je bilo vredno.
Razveselila pa sem še dve dekleti. Super mi gre.

Obrnila sem in šla v Ljubljano.
Kjer pač se časi niso ravno najbolje ujeli in sem šla naokoli pogledati, ampak kaj naj. Samo gledala sem. Po trgovinah.
Naposled so se tudi madam prikazali.
Sendvič pred čajem. In čaj pred filmom. Po filmu pa domov.

New Year's Eve.
Vtis o filmu - Američani pretiravajo. Ampak kako se snema in scene, ko plešejo so prav zabavne. Na koncu. Zac je poskrbel za največ smeha.
Pretentali so nas, hudiča. In to kar dvakrat.
Pač polno znanih obrazov, ki jih potem razvrščaš v filme in serije. Polno prepletenih zgodb.
Ampak je pa ena stvar, ki jo ne razumem. Kaj za vraga je to spuščanje krogle za novo leto? In kaj je tu tako fascinatnega. Resno?
Američani resnično pretiravajo. Blazno preveč pritiska imajo okoli novega leta. Novoletne zaobljube. Silvesterski poljub. Oni temu dajejo večji pomen, kot ga ima v resnici.
Všeč mi je samo ideja o drugačni interpretaciji zaobljub z lista. To je to.
Je pa film tako za mimogrede. Ni dober. Ni slab.

Jon Bon Jovi - Have a Little Faith in Me

Stopničiti

2012-01-05T23:08:00.000+01:00

Veste, da naj bi stopničiti pomenilo - hoditi po stopnicah.
Poleg tega sem našla še, da bi hlače imenovali dvocevno nategalo, žemlja bi bila razpočenka in hot dog obutek.
Pa naj še kdo reče, da slovenščina ni zabavna.

Kako so lahko Žale v minusu. Ker očitno je res res kriza.

Kaj sem se novega naučila danes. Torej ugotovitev dneva, ki sem jo nekoč že brala.
Izvor mojega imena.
Če gledamo poljski izvor imena Kaja, ta izhaja iz imena Karolina. Pri češkem je enako.
Če pa gledamo skandinavski izvor imena Kaja pa ta izhaja iz imena Katarina in ta pomeni - kokoš. Ha.
Če pa gledamo estonski izvor imena Kaja pa pomeni odmev.
Toliko zabavnih dejstev za danes.

Tole risanje me prav nenavadno izčrpava. Vsake pet minut postanem lačna. Poleg tega pa mi je izčrpalo vso dragoceno energijo. Upam, da je vsaj vredno.

Oddahnem si lahko.
Vse potrebno sem spravila na list. In ja, zadnji dan pred rokom oddaje ima človek nadnaravne sposobnosti. Potrjeno danes. Z moje strani. In nisem preklela vesolja. Dosežek.
Če pa jutri preživim - je pa popolnoma druga zgodba. Za danes sem. Spisala svoj list. Jutri ostaja skrivnost z nekaj dogovorjenimi stvarmi.

Ampak danes med našimi vajami so bile takšne šale strešene naokoli, da sem se že jokala od smeha. Ni kaj, kar nekaj šaljivcev imamo. Ali pa je bil ravno tak dan in je ledeno mrzel veter dodobra premešal ozračje.
Poleg tega pa je bil dan obdarovanja in sem bila pridna in razveselila 3 ljudi. Preprosto, a učinkovito.
Mogoče čez čas predstavim projekt.

Luke Bryan - I Don't Want This Night To End

Nekaj prvič

2012-01-04T23:20:00.000+01:00

Kdaj si zadnjič naredil nekaj prvič.
Kako zanimiv stavek.

Verjetno to, da sem novo leto preživela v Ljubljani, če smo že ravno pri tem.

Zdi se mi, da imam dela čez glavo in sploh ne utegnem pisati. Rišem že v napol spanju. Ne glede na to, da sem se trudila nekaj narediti kar čez počitnice mi še vedno vsega ostaja toliko, da v resnici ni bilo prav nobenega učinka.
Torej - današnja ugotovitev je, da kljub temu, da se trudiš stvari narediti pred rokom - jih na koncu vedno delaš zadnji dan. Takšno je očitno pravilo vesolja. Zakon, kot tisti Murphyjev. Mogoče pa je eden od Murphyjevih zakonov. Kdo bi vedel.

Ugotovitev včerajšnega dneva je pa bila - manj kot veš, bolje ti je. Ker preveč stvari te samo frustrira. Ni čudno, da je stres tako razširjen.
Internet se je zgubil nekje po žici in se sploh nisem trudila ugotoviti, kje je šlo narobe. Tako, da.
Pa še spat sem šla okoli pol osmih, kar je cel dosežek. In spala 12 ur kot ubita. Kar je čudno, ampak pustimo podrobnosti.
Mogoče sem bila pa res tako nafrustrirana, da sem potrebovala dolg spanec. Pa še ta se niti ni obrestoval, ker se mi zopet spi. Mogoče sem pa le boljše.
Ampak hvala za frej dan.

Izkoristek - skoraj enak nič.
Plus - znova se začenjajo serije nazaj. Moj seznam se kljub vsemu še podaljšuje. Kje imam čas? Mogoče kršim kakšen zakon v fiziki. Kdo bi vedel.

Mashup-Germany - Top Of The Pops 2011 [What The Fuck]

En pljuč

2012-01-02T21:35:00.000+01:00

Ugotovitev dneva. Nimam še planerčka za letošnje leto. Imam samo zelo optimističen načrt.
In sedaj nekaj začrtanih stvari in za ta teden izpisane dogodke in dejavnosti.

Tisti občutek, ko se smehljam sama sebi.

Svet danes je bil presenetljivo tih. Po ulici. Na cesti. V gozdu.
Slišalo se je samo kako sem stopala po pokrajini. In kako je zvok telefona prerezal tišino in oznanil dohoden klic. Naposled se je moj glas širil naokoli.
In potem... spet tišina.
Lomljenje vej pod nogami.

Zjutraj se mi je v misli zataknilo besedilo: "look into my eyes" in nekaj "would I lie to you baby".
Kako mi je ta pesem prišla v misli - pojma nimam. Mogoče se mi je pa kaj takšnega sanjalo.

Tisti občutek, ko se misli igrajo s tebo.

Danes sem se vtaknila v srčkasto bluzo. Ugotovila, da naj bi jo imeli v H&M, za kar se mi dozdeva, da sem jo že videla. Videla sem pa jo na posnetku neke švedske vokalne skupine, ki preprva Call Your Girlfriend in to preposlušala v zadnjih urah precej. Kako kul.
Imam srčkasto srajčno oblekico. Imam srčkasto majčko. In eno veliko srce na puloverju.
Obožujem srčkaste stvari.

Erato - Call Your Girlfriend

Prvi list novega začetka

2012-01-01T22:48:00.002+01:00

Dvorjenje.
Med igranjem Activity-ja se odkrijejo zanimive stvari. Kot je ta, da nekateri nekako ne vedo, kaj pomeni zgoraj zapisana beseda.
Potem smo imeli na grbi tudi 'mesečnost'. Ali luna te nosi.
Poučno z zabavnim.

Dva tisoč dvanajst je tu. Kdo bi verjel.

Včeraj me je na koncu pot zanesla v Ljubljano. Tako smo zadnje sekunde starega leta odšteli skupaj z Janom Plestenjakom in ljubljanskim županom.
Ognjemeta ni bilo moč preveč dobro videti - vsaj tistega z gradu ne, zaradi megle. Smo pa bili priča vsem ognjemetom v lastni ogranizaciji.
Najlepši je bil tisti spuščen na Šuštarskem mostu. Ko je nekdo položil boks na tla in kar na enkrat je okolica obstala čisto pri miru in strmela v zrak. Čudovit trenutek.

Drugače pa Plestenjak je kul, ko na ves glas prepevaš, ker nekako iz popolnoma neznanih razlogov poznaš vse pesmi - vsaj cele refrene, če ne drugega.
Penina je bila prisotna. Ni ravno tekla v potokih, ker imamo na sumu, da ni bila več najboljša. Smo pa se definitivno znašli v odličnem vzdušju. In ljudi je bilo polno. Predvsem veliko Italijanov.
Ne vem, če sem že kdaj preživljala novo leto v prestolnici. Saj, da bi se spomnila ne.

Slovo od starega leta je bilo kot se spodobi. Čeprav ne vem po čem bi si ga res zapomnila. Kmalu bo zbledel z ostalimi spomini v en skupek. V zgolj številko.

Prvi januar brez novoletne turneje smučarskih skokov ni pravi začetek leta. To je tradicionalno, pa čeprav se našim vse skupaj precej ponesreči.
Sarme nam ne gredo najbolje. Letos smo poskusili z žganci.
In mogoče sem bila čisto malo pridna. Imam vrečko z darilom. Hvala!
Tak prav fin šal je notri. Čeprav mi niso najbolj pri srcu - mi je všeč.

Srečno in zdravo, predvsem pa fantastično leto želim! Sebi in vsem ostalim.
Danes se je pisal prvi list. Vseh preostalih 365 ostaja nepopisanih.

Jan Plestenjak - Tvoj song

Silvestrov dan

2011-12-31T19:57:00.000+01:00

Epilog. Leto dva nič enajst.
Če bi človek vedel kako hitro leto mine naokoli, ne bi verejel.
In tu je zadnji dan tega leta, ker se bo jutrišnjo začelo z novo številko.

Kje bom? Pojma nimam.
Kje bi bila rada? No, to je pa popolnoma drugo vprašanje. Ampak mislim, da sem se nekomu tam zgoraj močno zamerila in iz takšne moke ne bo kruha.

Za prihodnje leto nimam želja. Nimam novoletnih zaobljub.
Kar se bo zgodilo, se bo.
Z mojega letošnjega seznama se niti ena stvar ni izpolnila. Tako da...
Konec s seznami. Načrtovano ni moja stvar. To in pa dogovori mi ne gre ravno najbolje.
Takšen sklep je bil več kot jasno podan to leto.
Naključno in spontano je najboljše.

Ampak, da se poje še malo zarečenega kruha bo seznam desetih stvari leta dva tisoč enajst.
10 iz 2011:

1. ROJSTNI DAN

Dvajseti je bil verjetno najbolj kul rojstni dan do sedaj. Pretekla sem pet kilometrov in to je - upoštevajmo dejstvo, da nisem najbolj navdušen tekač - največji dosežek. Tako začeti svoja dvajseta je precej obetavno.
Poleg tega se je pelo in plesalo ob Čukih. V šali povem, da so igrali za moj rojstni dan - kar je skoraj bilo. Pustimo malenkosti.
Poleg tega pa me je doma čakalo še najbolj kul presenečenje. In ja, res sem bila presenečena, ko se ti prijateljici pojavita v dnevni sobi, ko jih sploh ne pričakuješ.
Ja, najbolj kul rojstni dan.

2. ŠPANIJA

Počitnice v Španiji. Sevilla in Valencija.
Prvi let z letalom. Pet prijateljic. Ob sangriji in prigrizkih. Prav dober občutek je bil iti nekam po precej delovnih poletnih počitnicah. Mogoče nismo imele sreče z nočnim življenjem, ampak je bilo vse skupaj povzeto čisto zadosti dobro.

3. FAKS: NTF v VŠD

Zamenjala sem faks. Dve besedi sem združila v eno in pustila komunikacijo na koncu.
Tisti občutek, ko ti pošlejo, da so sprejeli tvojo željo in se zaveš, da se ne rabiš učit kemije je neprecenljiv.
Iz 'Grafičnih in interaktivnih komunikacij' sem prešla na 'Vizualne komunikacije'. Kratico NTF je zamenjala VŠD in veliko teorije je zamenjalo ogromno risanja.
Fino je.

4. STARI in NOVI PRIJATELJI

Če zamenjaš faks, se s tem zamenjajo tudi ljudje. Stiki še vedno ostajajo. Čeprav imamo malce več težav pri usklajevanju urnikov, ampak bo že šlo. Se bomo trudili. Kul druščina je bila že na NTF-ju in tudi sedaj precej dobro in enotno funkcioniramo. Kul osebki.
Poleg tega je pa najbolje, ko se nekateri stari ljudje zopet vrnejo nazaj in imaš občutek, kot da nikoli niso šli. Skratka za vse, ki so prisotni v življenju sem srečna, da jih imam.
Nekje je nekoč pisalo - da so prijatelji družina, ki si jo izbereš.

5. HARRY POTTER

Z zadnjim filmom so se končala tudi naša najstniška leta. Glede na to, da smo odrasli s tem je bilo na koncu prisotnih kar precej emocij. Čeprav je evforija končana, bo zgodba z vsemi citati - o čarovniku, ki je preživel - živela naprej.

6. RAFTING

Najbolj kul izlet na bovško. Rafting po Soči. Z Američani preden so se vrnili domov.
Bil je blazno fin izlet. Ko sem pozabila omeniti, da gremo čez Italijo. Ups.
Lepoto Soče je seveda treba zajeti z vsemi čuti in je takšna, da se ji moraš samo prepustiti.
Še bolj je zabavna dogodivščina, ko smo se vračali nazaj in so zavore malce ponagajale. Ampak dober konec, vse dobro - na srečo se ni zgodilo nič hudega.

7. IZLET PO GORENJSKI

Relacija Bled-Bohinj. Tri dekleta. Vreme popolnoma spremenljivo.
Načrt je bilo iti na razstavo Picassa. Končale smo v Bohinju pod mostom, ko se je dež uliv. In se sprehodile ob jezeru pred dobro blejsko kremšnito.

8. MAC

Odgriznjeno jabolko, ki mi dela družbo. Prav neverjetno je, kako hitro mi je njihov sistem prišel v kri. Všeč mi je.

9. KRALJEVSKA POROKA

Spremljala jo je vsa Evropa. Pravljica iz resničnosti, ki se je odvila pred našimi očmi.
Tisti dan je bilo vse prelepo. Tisti dan smo vsi za trenutek verjeli, da je vse mogoče. Čarobno je bilo gledati vse skupaj, čeprav samo preko televizijskega ekrana.

10. KONCERTI TABUJEV in ŠTUDENTSKO PONOČEVANJE

Tabuji so čisto preveč kul. In zadnji koncert je bil super. Če smo bili priča javni zaroki.
Čeprav študentskega življenja v smislu ponočevanja nisem še ravno zajela z veliko žlico, je tudi vse kar se je dogajalo kul. Tudi glede tistega precej ponesrčenega poskusa se ne sekiram ravno. Ampak, bo šlo drugo leto še bolje. Še več.

Vsem skupaj pa želim, da bo 2012 nadvse čudovito.
Srečno novo leto!

Rok'n'Band - Novo leto

Zebra

2011-12-30T00:07:00.000+01:00

Sneži! Sneg je pobelil strehe in se močno trudi s cesto.
Pletene do-in-nadkolenke so moj najljubši kos zimske garderobe.

Počasi izpolnjujem seznam najljubših. Ilustracija za ilustracijo.
Akvareli so mi res prirasli k srcu. In špricanje naokoli.

Harry Potter maraton. Dvorana skrivnosti. No, končala sem s tretjim filmom. Jetnik iz Azkabana.
Ampak, ko pri tem vsi toliko kritizirajo tiste "odvečne" elemente, ko prikazuje neke prehode. Sama sem prišla do sklepa, da mi je to blazno všeč pri tem filmu. Pri prvih dveh poskušajo zajeti vso dogajanje in si ujet med posameznimi scenami, ko te nič ne vpelje in ti jo predstavi. Samo zgodi in dogaja se. Natrpano ena za drugo.
Tu pa z malimi elementi predstavi neke malenkosti, ki govorjo zgodbo.
Ampak je pa občutno viden preobrat Dumbeldorja. Drug igralec. Njegov celoten karakter dobi popolnoma drugačno bolj močno in mogočno podobo. Ki že sili malo v preveč negativno smer. Čisto malo.

Melanholija.
Ne znam se opredeliti. Ne znam povezati in povzeti mnenja o tem filmu v celoto.
Definitivno me je posrkal, ker sem ob koncu in zadnjih trenutkih skoraj padla v zaslon. Ampak po drugi strani pa ga je bilo na trenutke mučno gledati. Mogoče je bilo vse tako blazno narobe, da je bilo že prav.
Prvo, kar mi je padlo na pamet, ko se je zgodba začela odvijati je - to ne mine, samo še huje je.
Kako prefinjeno se začne s posnetki upočasnjenih podob. Da ti popolnoma nič ni jasno. Ampak, bolj ko pelje stvar h koncu, vedno bolj občutiš vse kar se dogaja. Emocionalen odziv je zelo prisoten. Skozi vse dogajanje. Ne gre toliko na analaziranju stvari kot temu, da srkaš vse skozi zgodbo.
"Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje."
(Lars von Trier, režiser filma Melanholija)
Ironično planet imenovan Melanholija posrka vse. To se mi je zdelo, kar malo genialno.
Film je poln nekih preobratov. In ne samo v zgodbi, zanimivo je to, da se v nas dogajajo ves čas gledanja.

Fun. feat. Janelle Monáe - We Are Young

Skelet spredaj od strani

2011-12-28T22:36:00.000+01:00

Skelet.
Frontalno. Profilno.
Nekako mi vse skupaj ne gre najbolje od rok. Mislim prsni koš ima pretanka rebra, da bi držal skupaj vse organe.
Po tem me čaka še cel misični sistem. In nešteto mnogo študij figur ter še nekaj proporcev.
Saj rabim šele drugo leto. Ampak, kaj ko je ta izgovor sedaj tako preklemano neuporaben.
Se niti ne pritožujem. Risanje je fino.

And, I wonder if I ever cross your mind? For me, it happens all the time.(Lady Antebellum - Need You Now)

Tisti občutek, ko veš, da ni najboljša ideja. Ko veš, da ni ravno najbolje. Pa še vseeno narediš.

Ko se že skoraj prepričaš, da ne boš storil, pa te le en sam trenutek premami v nasprotno. En sam trenutek nekontrole.

Saj bo minilo.
Upam. Recimo.

Lena - What A Man

Zaroka in Tabu

2011-12-28T11:52:00.001+01:00

Ljubljana. Praznično okrašena decembra ima vedno poseben čar.
Dogodivščine, ki se zgodijo na poti od glavne do prizorišča so seveda neprecenljive in ovekovečene s fotografijami ali zapisnikom.
Postavi se na sredino in se slikaj, čeprav že nekdo stoji tam.
In kako spraviš osem ljudi na eno fotografijo s postopkom 'slikaj se sam'. Rabiš samo predati fotoaparat tistemu, ki ima najdaljšo roko.

Tabu.
Verjetno najboljši koncert nasploh. Čeprav Tabuji so nasplošno preveč kul in imajo super koncerte. Samo vzdušje je bilo super. Mogoče, ker je bil košček prostora, da si se lahko gibal korak levo in desno in te nihče ni napadal za teboj.
Pa še javno zaroko je vseboval. Poljubljena.
Iiiii in oooo, sta vsekakor spremljala vse skupaj. In veliko bučnih vzklikov in navdušenja je bilo slišati iz množice. “Claro que si!” je bila potrditev. On je bil Španec.

Angel. Ta večer je imela pesem takšen čar. Zdelo se mi je kot, da besedilo prvič zares slišim. Okej, ne bom se trudila razložiti. Ampak tisti občutek, ko se ti zazdi, kot da še nikoli nisi zares dojel ali nekaj.
In misli so zašle. No, cel večer so zahajale. Oh, ja... "Vse kar je lepo..."

Vzdušje. Množica. Družba. Glasba. Vse skupaj je zaobjelo en blazno ful fin večer.

Tabu - Angel

Božična zgodba z božično kapo

2011-12-24T23:44:00.000+01:00

Izgubili smo božično kapo. To je naša letošnja božična zgodba.
Jaz imam iz gole zabave na glavi belo kapico s cofkom, ki je trikrat premajhna in iz davnih časov.
Natančneje dve desetletji nazaj. Takrat, ko je mojo glavico skrivala na dan krsta.
Ker sem našla tudi prstan s srčkom od takrat, ki mi danes kot ulit paše na prst. Čudni so ti spleti naključij.

Santa can you hear me? I signed my letter that I sealed with a kiss, I sent it off, it just said this: "I know exactly what I want this year." Santa can you hear me? I want my baby, baby. I want someone to love me, someone to hold... He'll be all my own in a big red bow.

Izgledam kot sladkorna palčka. Sladkorna paličica.
V majčki z rdečimi in belimi črtami.
Danes oddajam toliko božičnega duha, da je že malo sumljivo.

Santa can you hear me? I have been so good this year and all I want is one thing, tell me my true love is here. He's all I want, just for me underneath my Christmas tree. I'll be waiting here, Santa that's my only wish this year.

Po dejstvu, da sem še celo dopoldne preležala pokrita do glave pod odejo. Me je postavljanje smrečice kar iztrelilo iz postelje in sem postala vsa prežeta z božičnim duhom.
Verjetno še nikoli do zdaj tako.

Christmas Eve, I just can't sleep. Would I be wrong for takin a peek. Cuz I heard that you're comin' to town, Santa can you hear me? I really hope that you're on your way. With something special for me in your sleigh. Oh, please make my wish come true, Santa can you hear me? I want my baby, baby- I want someone to love me, someone to hold. Maybe, Maybe (Maybe, Maybe). We'll be all alone under the mistletoe

Ob prepevanju vseh božičnih pesmih, ki se jih že leta posluša. In tistih, ki se na novo odkrijejo ali posnamejo.
Ob poskakovanju in poplesavanju gori in doli. Z zalogo robčkov na dosegu roke, seveda.
Sem skrbela za dobrobit, to je ful zabavna beseda, vseh v družini. Blagobit, morda.
Zna se zgoditi, da se bo stanje v prihajajočih dneh podalo v nasprotno smer in, da je bila to zgolj redka doza tako nakupičenega vsesplošnega veselja.
Dokazno gradivo o sestavi in tehničnih sposobnostih je zabeleženo na videoposnetku. Sodelujoča. Brat in mami. Za koga je bolj zabavno je dokaj dobro razvidno iz samega dokaznega gradiva.

I hope my letter reaches you in time. Bring me love I can call all mine. Cuz I have been so good, so good this year, can't be alone under the mistletoe. He's all I want in a big red bow.

Harry Potter in kamen modrosti je bil moj današnji "božični" film.
Nekako ne vidim smisla v komercializiranih pretirano amerkaniziranih božičnih filmih, ker ne vidim smisla v božičku, ki je samo en srhljiv mož. Vsi trije so.
Oni so nori na to. Oni naredijo iz tega celo norijo. Kot ne razumem, kaj vidijo v filmu Baby Mama.
Že cel mesec se nisem potikala po večjih trgovskih centrih. Se malo izogibam vsej noriji.
Poleg tega nam je pa božiček spizdil božično kapo in ga letos ne bo.

Santa can you hear me? I have been so good this year and all I want is one thing - tell me my true love is near. He's all I want, just for me underneath my Christmas tree. I'll be waiting here, Santa that's my only wish this year.

Nisem za božične filme. Sem samo za božične pesmi.
Kdo bi se trudil razumeti.
Sem se zabavala z lučkami in vse 'flančanje' se je na koncu spremenilo v fotošutig. Ta pa je privedel dogodke tako daleč, da je nastala prava pravcata družinska božična fotografija.
In ja dali smo se duška in imeli božično večerjo. Tako, malo fino. S pečenko, krompirjem in finimi krožniki. Ob potici za posladek.

Oh Santa, can you hear me...? Well he's all I want... Just for me, underneath my Christmas tree... I'll be waiting here, Santa that's my only wish this year.
(Britney Spears - My Only Wish (This Year))

Vsem skupaj želim en prijeten in vesel božič!

Emmy Rossum - Carol Of The Bells

Lepo je verjeti

2011-12-23T19:50:00.001+01:00

Zgubila sem se pod številnimi odejami. Virozo sem danes premagovala s spancem in nasmehom.
Lepo je verjeti - pravi Mobitelova reklama.
Ja, je.
In zunaj se je kazal prav lep sončen zimsko-decembrski dan. Sedaj, ko se je zima zares uradno začela.
Sončece je sijalo skozi okno, meni pa je bilo grozno žal, da se nisem bila zmožna prilezti ven.

Dan za predbožično palačinko ali dve. Tri, ja.
Afriški pingvini obstajajo.
Katjuška.
Gleda se mi Burleska in mjuzikli. Šla bi v MGL.

Zgubila sem občutek kdaj je božič, kdaj je božični večer.
Čeprav vsem želim nadvse prijetnega.

Jennifer Paige - Crush

Brunarica

2011-12-22T23:24:00.000+01:00

Včerajšnja sreda je bila en tak blazno dolg dan. V dobrem smislu. Fino je bilo.
Zato pa je danes vse postavljeno na glavo. Obležala sem z bolečimi okončinami in vročino. Ponoči pa me je mučila mora v kateri so se pojavljale črke in njihovi izrezi. Tipografija in to. Med vročičnimi vali in med tem, ko sem se tresla od mraza. Vse se je povezovalo. Obračalo. Imelo 3D formo. Skratka po tistem občutku, da se ti to sanja celo noč in nič ne spiš - ja, potem postane vse skupaj že mora.
Počasi gre na bolje. Recimo.

Trošil se je en sončno-meglen decembrski dan. Ampak, tudi tega je treba. Včasih.
Pa saj se ni čisto za res. Zadnji zametki svetlobe so se izkoristili za potep naokoli.
S psi sva se odpravili ven na sprehod, res pa se je nad polja že počasi spuščala noč.
Pa tudi takrat ni bilo konec dneva. Z nočjo se je začel drugačen čas.
Šlo se je še v Ljubljano. Na kuhano vino. Ob lučkah in Ljubljanici. Z dekleti s katerimi smo se nazadnje potepale skupaj po Španiji.
Ne glede na to kaj daš nase - te bo v prste na nogah vedno malo mrazilo.
Končale pa smo blizu naše šole, kot vedno. Na čaju. Na toplem.
In dan je bil vse prej kot trošen.

The Beatles - I Want to Hold Your Hand

Flo črtica master

2011-12-20T22:17:00.000+01:00

Moje počitnice se začenjajo danes. Vse do drugega leta.

Vsak me vpraša kaj nameravam - pa se mi niti sanja ne. Verjetno vse skupaj sploh ne bo tako praznično kot pretekla leta. Še vedno ni nikjer nobenega sledu, da je božični čas za vogalom.

Preveč stvari gre narobe, da bi jih ta "veseli december" oblažil - ampak nekako bo. Bo že.

Danes sem dobila verjetno največjo skodelico kakava s smetano kar jih obstaja. Res ogromno, kar je vsebovalo precej smetane. Kako blazno kul.

Pridiga z artistično angleško-slovenskimi dodatki. Ko na glas blekneš "spoznanje", ker se trenutno ne spomniš angleškega izraza in ti ga Ashley čisto naključno prevede v "realize".
Catcaf. Catpig. In zebra je samo osel s progami.

Danes so padle vse božične želje v en koš. Skupaj z veselo hanuko.
In nastal je napis "srečno in zdravo 2013". Kar je vse skupaj malce zmedlo.
Zunaj pa se pojavlja zamolkla pokrajina secesijskih barv.

Lena - I Just Want your Kiss

Veselodecembrsko vzdušje

2011-12-19T23:35:00.001+01:00

Današnji dan je tako zelo božično-veselo-decembrsko obarvan.
Čutim vzdušje, šele sedaj, čeprav v resnici traja že lep čas. No, vsaj danes sem se vsega skupaj nalezla in naužila.

Pred prihajajočimi božično-novoletnimi počitnicami, ki se začenjajo jutri takoj, ko končam s predavanji, sem se danes predzadnjič znašla na faksu.
Tipografija je kul, čeprav so korekture včasih prav malce moreče.

Poznana gospodična z naušniki, ki je čakala na semaforju je prej presenetila mene, kot jaz njo. Takšnega pristnega navdušenja in veselja človek ne doživi vsak dan. Kako kul.

Všeč mi je lučkasta Ljubljana. Čeprav se mi zdijo sami okraski precej bedni. Že ne-vem-točno-katero leto zapored. Jaz bi okrasila drevesa z lučkami. Dodala nekaj poudarkov in to bi bilo vse. V eni barvi. In definitivno pustila tisto zvezdnato pot na grad. Črtala modro osvetljen - ki je včasih tudi rdeč - grad in ga oddela v kakšne bolj naravne tone. Še ne vem natančno kakšne, ampak to tako ali pa tako ni važno, ker pač ne bo prišlo do takšnih sprememb.

Všeč mi je vsrkavati decembrsko Ljubljano. Vedno se mi je zdela prav pravljična v tem času. Ko listje odpade in vse dokler se ne razcveti svet je samo eno samo obdobje, ki ji poda čudovito podobo - in to je čas, ko se lučke prižgejo vse do prvih dni novega leta.
Potem postane nezanimiva.

Najbolj kul spontana veselodecemberska fotografija.

Roža. Skrita med uličicami. Ambient je kul in lestenec na stropu tudi.
In še rogljičke smo dobili ob vroči čokoladi in kuhanem vinu. In ja, danes je bil dan za kuhano vino - čeprav v resnici nad njim nisem pretirano navdušena.
Če še enkrat rečem všeč mi je, bo to zvenelo že kičasto. Ampak takšni so bili moji občutki ob druženju s kolegi po končanih predavanjih. Ko smo v čisto sproščenem vzdušju, popolnoma neobremenjeno klepetali.
Povod za odhod je bila zgolj četica malih nadobudnih racajočih kričačev, ki so skupaj s starši zavzeli prostor.

Mene pa je čakalo druženje ob amerikanščini. Na božični zabavici, ki so nam jo pripravili. S sladkimi dobrotami, zabavnimi darili in družabnimi igrami.
Ljudi danes je bilo ogromno in stanovanje se zdi z vsakim tako velikim dogodkom že malce tesno.
Znani obrazi se pomešajo z ljudmi, ki jih vidiš prvič. Najbolj zaželjeni podatki za izmenjavo so ime in smer študija. Vse ostalo se porazgubi v pomešanih zvokih vseh pogovrov.
Igra z darili. Prav zabaven sistem s še bolj pretirano neuporabnimi zadevščinami. Čeprav na koncu sem končala z roza škatlo za urejanje nogavic. Kako funkcionira bom še videla.
Ampak kar šteje je namen in količina smeha. Prvo je definitivno bilo, drugo pa smo dobili v precejšnih dozah.

Čas vedno prehitro mine. In dan se zlije v večer. Ta pa še prehitro v noč, ki se razgubi v sanje.

Michael Buble - Christmas (Baby Please Come Home)

Lama

2011-12-18T23:46:00.000+01:00

Nič ne de. Kako kul besedna zveza. Never mind.

Toplota se je vrnila v naš dom.
Zgodba teče tako, da se je v četrtek zgodila nevihta. Sredi decembra!
Kaj se dogaja s tem svetom, ne vem. Sem mislila, da bo šel šele drugo leto proti koncu.

Kakšen je občutek, ko te...

Nekaj hiš proč, ali metrov, je vsekalo. In škoda je bila iz ure v uro večja po analiziranih stvareh.
Videla sem samo kako se je zabliskalo. Počilo pol sekunde pozneje. Pes je pritekel k meni. Zaslon se je ugasnil. Luč se je ugasnila. Zaslon se je prižgal. Vse ostalo je ostalo mrtvo.
Luči v celem nadstropju so odpovedale. Odpovedalo je gretje in topla voda. Delala je samo elektrika. Računalniški sistem se je skuril in vse z omrežjem povezane naprave. Šli so tudi nekateri tiskalniki.
Skratka. Nastal je mrk pa še vikend je prišel, ko nihče v resnici ne dela.
Štala.
In za trenutek sem mislila, da bo okno vrglo ven, ko je tako počilo. Vse do tedaj pa sem predvidevala da je bil zunaj ognjemet.

Bili smo kot mali škratki. Z lanternico smo blodili po hiši.
Zunaj je bil kot sodni dan. Znotraj pa se je vse shladilo.
Nebo tisti dan se je vsak drugi trenutek odelo v grozljivo rožnato vijolične tone. In iz mojih ust se je vsakič izvil mali krik. Pokalo je, ne grmelo.

Šele danes smo uspeli normalizirati temperature. In toplota je zopet stekla skozi radiatorje na stenah.
V takih trenutkih ti je popolnoma jasno, kako hitro lahko izgubiš nekaj kar vzemamo za samoumevno.

Kakšen je občutek, ko te nekdo...

Začela sem urejati glasbo. Datoteke. Blog sem odela v bolj božično-praznično stanje z zeleno-rdečimi odtenki. Resno sem se lotevala naloge, ampak mi ni šlo najbolje, ker pač včasih so navodila pomembna. Ampak v primeru, ko te še bolj zmedejo - takrat ti ne koristijo prav nič.

Ljudje me hočejo zmesti z resničnostjo spominov. Ampak prav zares bom kmalu začela dvomiti - kaj se je zgodilo in kaj ne. To ni dobro, če se poigravate z menoj, ko sem že tako popolnoma zmedena.
Ampak ostaja samo modrica, gradivo s fotoaparata in nekaj rozastih črt na roki.

Brooke Fraser - Something In The Water

Ajvarjovanje

2011-12-17T12:23:00.000+01:00

Posledice včerajšnjega se da občutiti v ostri bolečini na predelu desnega stegna. Tam nekje pri kolku. Izvor ostaja neznan.

Ah, te zabavni večeri.

Današnji blog se piše s posebnim posvetilom.

Dragi Žiga...

Zakaj za vraga so na moji roki hiša, drevo in kuža pazi.

Čeprav kreacija krokodila je... no, pač nimam besed za opis tistega.

Celotna štorija se začne tam, ko se zbereš, da pripraviš tretji osebi presenečenje za rojstni dan s tedensko zamudo.

Šampon proti grizenju. Tableti za boljši spomin. Koruza za boljšo prebavo. Viki krema za slatek uvod v 30ta. In ajvar.

Poleg tega smo se tokrat precej bolj modernizirali, saj smo se namesto z dvema kolesoma odpravili z dvema avtomobiloma. In križišče s kapelico naenkrat postane krožišče.

Vsi prisotni in zbrani precej nadobudno odpojemo kitice rojstnodnevne viže. Vse skupaj je z zabeleženim posnetkom naslednji dan še toliko bolj zabavno.

Verjetno sem pekla najbolj ogabno in nenavadno stvar do sedaj - mafine z ajvarjam in skuto. In ja to dejansko obstaja. Recept je v knjigi Vse o peki. Vsaj tako pravi vir.
In da so idealno darilo. Kar je zgolj naključje ali nekaj.

Operacizirati. Če nisem še videla videospota Paradise. Ja, sama sebi se tudi čudim.

Skratka, če povzamem. Včeraj je bilo prav super. Z vožnjo malo naokoli in slikanjem pred 40 znakom. Z ležernim druženjem, ki se mu je pridružil tudi Morgan. S picami, ki so bile čisto preveč. Z glasbenimi željami in zabavnimi pripovedovanji vicev, ki so bili zabeleženi z videoposnetki.

Ob tej priložnosti se kot podporni član zahvaljujem društvu Ajvar. Hvala.

Čuki - Sonce

Džirafa

2011-12-14T23:41:00.000+01:00

Once Upon a Time je kul.
Sedaj sem še to dodala moji preveč obsežni listi trenutnih serij. Ne znam nehati in ne gledati.
Mogoče bi človek začel verjeti, da imam rahle probleme. Ali pa manjšo obsedenost.
Čeprav pravljice...
Zadnji čas se precej poglabljam v "ever after" in "eternity", torej "za vedno", "večno"...
Nekako se mi zdi grozno, v tem smislu, da je predolgo. Neskočno. Nepredstavljivo.
Nesmrtnost in večnost sta pretirani. Ker - zakaj bi si to sploh želel?
Kdo bi si želel večno živeti?

Naredila sem venček. In ga obsedila na vrata.
Navdih in navodila sem našla nekje med posti na blogu evasardina.

Fraza "boli me" dobi preveč dobeseden pomen. Sej, če bi znala delati z naglasnimi znamenji bi poskušala naglasiti, ampak to mi ni nikoli šlo kaj preveč dobro od rok.

T'pau - China in your hand

Kam gre zajček

2011-12-13T22:40:00.001+01:00

Kam gre beli zajček?
Kdo bi razumel. Res.
Joj, kako prikupna miška. Danes občudujem svojo novo sliko. Zombi zmrnjeno miško nad žarečim sirčkom. To je tisti občutek, ko samega sebe presenetiš in ti nikakor ne gre v glavo kdaj si bil sposoben to storiti.
Čeprav danes zjutraj sem že imela tak izpad. Nad najbolj prikupno sovico. Ever. Joj, kok je luškana.

Za stanje krivim nenaspanost.
Tisto včeraj sem delala do pol treh zjutraj. Ali pa še malo čez. Tako, da blodnje vzemam kot sprejemljive.
Sem pa naredila. In malce sem ponosna sama nase. Ker je izpadlo dobro. Za en plusek skupaj z devetico.

Kam gre beli zajček?
Ni pointa.

Važno, da se zjutraj primaješ do faksa. Se odpakiraš. Narediš še zadnje popravke. In potem pride profesorica reče, da bo pobrala mape in cd-je ter naj se čez 2 uri zglasimo na tem mestu in se vrnemo ponje. Žurka... Sarkazem, da ne bo prišlo do pomote.
In potem greš pač s sošolkami na eno kavico. Ob rahlo oviranem klepetu, zaradi malce preglasne glasbe. Ampak to je komaj kaj opombe vredno, ko debata teče o naglasih in pristnem izvoru zvena slovenskega jezika. Tukaj se vedno zatakne.

Nehati moram poslušati božične pesmi in pustiti še malce tega vzdušja za bližje božičnem času.

Potem sem se med vožnjo na troli pozanimala o tekočem dogajanju in nadaljnjih načrtih za nek konec tedna. Da ponovimo nekaj podobnega kot prejšnič, ko mi je končno uspelo priti do KMŠja.
Talent, ni kaj.

In ko sem stopila na trdna tla sem hitela proti mestu srečanja, saj sem bila že dogovorjena. Tako ali pa tako sem morala čakati na prvi vlak.
Kakav še z Ashley. In vse debate v angleščini sredi malega lokalčka.

Kino sem spustila. Ja, še vedno mi to skače po glavi. Ampak, ko vem, da nisem bila sposobna priti do Ljubljane. Vsaj danes ne. Koncentracijo bi premagala utrujenost in verjetno bi povzročila več škode kot koristi na poti. Ampak res sem imela plan, da bi se šlo v kino danes. Joj... pa drugič.

Poudarek na besedi "joj" in izražanju popolnoma nasprotujočih se stanj z njo. To bo to.
Mislim, da moram sedaj res malce prespati vse.
Jutri sem frej.

Michel Teló - Fugidinha

Let it sneg

2011-12-12T23:03:00.001+01:00

Prost ponedeljek.
No, v resnici je bil precej dolg in precej delaven. Pa še vedno nisem z vsem končala.

Jutri me čaka oddaja vseh del pri enem predmetu in že cel vikend urejam in dorisujem stvari.
Skeniranje. Lepljenje. Izrezovanje. Barvanje. Urejanje. Sto stvari.
Naredila sem patent mape in potem dejansko izvedbo, ki izgleda precej božično obarvana.
V rdeče belih tonih z malimi rožicami in belim trakom.
Za vsa zbrana dela. Vizualni jezik. In to bo to.

Še ena izmed čajank. Tokrat zopet pri Američanih.
Nekako že tradicionalna Christmas tea party.
Črne najlonke - prava izbira.
Greench. The green one. Šli smo se nekaj podobnega Activity zadevščini. In oblačili smo snežake. In jaz sem bila seveda "the snowman".
Pač čisto naključne besede so se predstavljale kot opisani pojmi. S pantomimo. In z eno samo besedo.
Pač zadnje je kljub težavnosti precej enostavno, saj smo imeli ene in iste besede. Torej si v tretjem krogu že vedel kako in kaj.
Končni rezultat je bila zgolj ena sama pika razlike.

Pobarvani in okrašeni piškoti. Potreseni z raznoraznimi barvnimi drobnarijami. Veliko sladkih priboljškov. In malce čaja.
Ko izbiraš samo med "love" in "hate" - je izbira včasih prav komplicirana. Kljub preprosti možnosti. Ali pa preveč preprostima možnostima.
Prišle do sklepa, da fantje večinoma premorejo štiri stanja. Lačen. Zdolgočasen. Utrujen. Potreben.

Najboljši so trenutki, ko zbežiš z dežja pod kap, no, v avto. Da se odpelješ do drugega avtomobila, ki je v resnici za ovinkom. In celotno pot posnameš. Ja, traja celih 30 sekund. Z naključno spremljevalnim besedilom "cause I'm halfway gone and I'm on way...", ki se je nenavadno skladal z dejanskim.
Pri mastercard bi rekli neprecenljivo. Res.

Opažam pa, da se vedno v Ljubljano ali nazaj vedno vozim v ekstremnih razmerah na cesti. Ali pa vsaj vsakič drugič.
Dežuje. Lije. Megla. Noč.

Fotoaparat na film sem usposobila. Sedaj zbiram trenutke.

Lifehouse - Halfway Gone

Giant šilček: povratek

2011-12-11T23:35:00.000+01:00

A ni božiček malce srhljiv?

Danes sem naletela na nekaj zanimih dejstev. Gledala, bolj poslušala, sem Charlieja. Charlieissocoollike.
Nekaj o spominih. Izbrisu in tem. Pač ugotovili so, da vsakič, ko se spominjaš nekega dogodka, ga v resnici poustvariš. Spomini v naši glavi nekako niso takšni kot so v originalu "zapisani", pač pa jih z vsakim ponovnim obujanjem rekonstruiramo od začetka.
Torej vsakič, ko pomislimo na nek dogodek ga sestavimo znova. Kar pomeni, da ker pač nič ne deluje popolno, vsak spomin z vnovični obujanjem malce spremenimo. Tisti, ki so najpogosteje v naši obravnavi so najdlje od resničnega in najbolj zanesljivi so dejansko tisti, ki se jih v resnici ne spomnimo.

Resnično me impresionira to vse skupaj.

Postavitev je nekako normalizirana. Grozna sem. Vem.

Padla sem nekam v božično vzdušje. Čisto malo. Danes je bil čas za Michaela Bubléa in njegov božični album. Ker zadnjič sem poslušala od Bieberja. Ampak po treh pesmih me je minilo potrplenje.
Ob vsem vsem pacanju je fino takšno vzdušje. Čeprav ga ni nikjer čutiti. Razen v središču mest, ko se noč spusti in luči prižgejo. Nikjer drugje pa še ni ne duha ne sluha. Ne pritožujem se. Ker po trgovinah je že od sredine oktobra.
Pokvarijo vse.

Train - If It's Love

Razporeditev

2011-12-10T23:19:00.000+01:00

Stavka, da so ženske za v kuhnijo sem se danes držala še bolj kot pijanec plota. Iz samega principa.
Torej sem celo dopoldne preživela v peki mafinov, piškotov, pospravljanju, razporejanju in takih zadevah.
Kljub 21. stoletju in enakopravnosti - nekateri še vedno živijo v zmotnem prepričanju, da je ženska samo za v kuhinjo dobra...

Narisala sem polaroidno kamero na belo majčko.
Blazno kul je izpadlo in darilo je navdušilo, kar me razveseljuje.
Ampak v vsem navalu in zavijanju sem seveda pozabila slikat. Mislim imam neke posnetke, ampak bo.

The "earth" without "art" is just "eh."

Dostava mene in darila, ki vključuje sproščen klepet ob čaju. Kosilo. Veliko sladkarije. Ogled risanke Pokemon, ki je brutalno prekinjen. In reševanje sudokuja ob spremljevalni debati o tem kaj obleči.
En marsovček. Zanalašč.

Krizo identitete imam.
Stvari v moji sobi so postavljene čisto drugače kot danes zjutraj. Ves moj nepospravljen red je izginil in pojma nimam kje je kakšna stvar. Postelja je obrnjena drugače. Ves sistem je drugačen.
In to v tem, da sem šla na obisk za par uric.
Joj.

Frou Frou - Let Go

Vijolično-oranžno jutro

2011-12-09T22:35:00.000+01:00

Vihravo se sliši prefinjeno.
Zelen zvarek. Sedaj vem kako ustvariš apple cider.

Dih jemajoče podobe jutranjega vzhajajočega sonca. Osamelec Šmarna gora z Grmado v ozadju.
Oblačno nebo v ravni liniji dvignjeni komaj kaj nad njima. Prelivajoči se rožnato-lila-vijolični toni proti temno-modro-sivi barvi oblakov. Prehodi kot poteze akvarela z velikim čopicem. In popolnoma oranžna, toplo-oranžna svetloba, ki razblinja vse v vijoličnih odtenkih.
Žarki sonca.
Prelepo.

Sem hotela posneti fotografijo tega prizora pa nekako ni šlo. Preveč občutljiv fotoaparat, ki se ne razume najbolje s svetlobo.

Lobanja. Prekleta študija lobanje.
Če nič ne naredim takoj, ko se prilepi list, še ne pomeni, da nič nisem sposobna narediti. S tem mi je bilo razloženo, da si lahko izberem kakšen lažji pogled na motiv. Ampak ne.
Taka stvar me bo naredila samo trmasto, iz principa bom vztrajala in z malo besa se bom lotila zadevščine. Na koncu pride ven precej zadovoljiv rezultat. Ta-dam. Ja, lahko narišem lobanjo iz profila. Še kaj!?

Današnja ugotovitev. Med telefoniranjem lahko rišem tudi z desno roko. Zavedno v trenutku, ko odložim telefon ne gre več.
Mislim, da je pred menoj precej ustvarjalen vikend. Kaj takšnega...

Čisto mimogrede - serija 2 Broke Girls je zakon.

Dekletu tam nekje brez najst želim vse najboljše.

Bruno Mars - The Lazy Song

Bojda

2011-12-08T22:20:00.001+01:00

In potem se zopet znajdeš na prazni strani. Ko po tehtnem premisleku odstraniš napis "na pavzi".
Oblubljam popolnoma nič. Nobenih obljub. Dogovorov.
Ker vse kot po tekočem traku propada. Mogoče imam talent za to. Kdo bi vedel.

Vsaj na faksu se zabavam. Nekje med poslušanjem. Delom. Iskanjem insipracije in risanjem.
Čudno je, da poleg nas ni skoraj nikogar na šoli. Da smo en fin team in razred.
Ker nam ni nikoli dolgčas. Poleg tega pa vsi vlečemo na ušesa, če kdo kaj zanimivega razlaga naokoli. Rezultat - vsesplošna debata.
Črv. Giant šilček in njegov povratek. Giant šilček dve. Včasih inspiracija nese le do peresnice. Ali risbe tvojega levega/desnega soseda. Ups.

Nisem si več tako blizu z ogledom filmov. Predolgo trajajo. Ampak sem pa pogledala tri, ki so vredni omembe. Verjetno tudi edine, ki sem jih pogledala.

The Twilight Saga: Breaking Dawn - prvi del.
Nikoli ni bil moj namen, da bi šla v kino gledati katerikoli del iz sage Somrak, ampak stvari se včasih bolj kot ne zgodijo popolnoma po naključju. Skoraj spontano, če želite.
Pričakovala nisem nič. Pozabila sem vse detajle zgodbe, kar je fino. Gledati smo šli vse prej kot zaradi filma samega. Nedeljska grizlijada.
Film me je predvsem pozitivno presenetil. Že nekaj časa je od vseh prebranih knjig in celotne zgodbe. In nisem ji posvečala takšnega zanimanja kot drugi franšizni zadevi, ki je obnorela svet - pripovedim o mladem čarovniku.
Taka kombinacija stvari je kul, ker potem film izpade boljši. Predvsem zadnji del. Sicer se malce pogrezneš v sedež pa dobro. Ampak Edward in Bella sta mi smešna. Vedno bolj. Mogoče zaradi ponazoritve z načinom igranja.

Predvsem sem se poglabljala v glasbo. Ker sem Bruna Marsa že slišala. In ker me je Flightless Bird, American Mouth, vmes popolnoma začarala. Nisem pričakovala.

Ne skačem od navdušenja. Nimam želje po ponovnem ogledu, ampak menim, da je kar vreden svojega ogleda.

Čedalje bolje jim gre. Stopnjujejo stvari.

Midnight in Paris. Oh in sploh sem navdušena nad tem filmom. Verjetno vsega skupaj sploh ne znam opisati. Ampak ideja. Paris. Čas dvajsetih. Vsi umetniki. Vse dogajanje. Način mišlenja. Vse je oh in sploh noro. In Paris.
Danes sem videla eno EasyJet letalo. Pomoje je moralo vzleteti. Oh, Paris.
Ljudem se zdi precej beden.
Meni se film zdi genialen.
Tudi nekatere stvari, ki jih izrečejo so prav neverjetne.
Sanjam. Sanjarim.
Mislim, da je dodan na mojo listo kul filmov.

In Time. Všeč mi je ideja. Celoten smisel.
Trgovanje s časom. Ko predstavlja glavno vrednoto. Poleg tega se vsi reki v povezavi s časom tako dobro prepletajo z zgodbo.
Pač nekaj je zgrešenih stvari vmes in občutno preveč akcijskih prizorov, ampak mene impresionira bistvo.
Ker možnost, da se bo nekoč prekupčevalo s časom se mi zdi popolnoma smiselno. Samo vprašanje časa je, bi lahko rekli.
Ampak ideja, da bi enakovredno ali vsaj precej Robin Hood-ovsko porazdelili "premoženje" - mislim, da ne bi dolgo funkcioniral ta sistem. Menim, da ljudje preprosto ne znamo tako sobivati. Vedno se moramo dokazovati, da smo nekaj več. In nesmrtnost je popoln nesmisel.

Bruno Mars - It Will Rain

Prvi dobri mož

2011-12-06T22:52:00.001+01:00

Miklavž je bil! To se verjetno ni slišalo samo pri nas doma danes zjutraj.
Polna miza sladkarij. Orehov. Mandarin. Malih anglečkov in malenkosti za vsakogar.
Prvi decemberski dobri mož nas je obiskal. Letos mi je vsa ta eforija čisto ušla iz glave. Že včeraj me je mama presenetila in v soboto tudi, ampak govorimo o drugi osebi.
Zdi se mi kot, da letos nisem pričakovala popolnoma nič. Ali pa sem se pustila presenetiti. Nekaj je na tem, definitivno.
Obožujem pa pogovore, ki nastanejo okoli tega kdo je podtaknil darila. Ker se vsako leto nalašč sučemo, kot mačke okoli vrele kaše, čeprav nam je v resnici vse popolnoma in kristalno jasno. Ampak zakaj zamuditi ta prekleto zabavni del.
In reči hvala Miklavžu!

Nisem se še sprehodila po z lučkami okrašenem centru Ljubljane. Nisem še visela na stojnicah.
Najbližje centru sem zjutraj na bavarcu. Bolj se mu nisem pribrižala že nekaj časa. Čudno se postavijo stvari, ko si enkrat za Bežigradom.

Ujeta sem v rutino. Prepletena z željami in ugotovitvijo, da so vsakršna pričakovanja previsoka.
Ljudje so super zasedeni in gledam petnajst serij na teden. Dve gor ali dol.

Jason Mraz - 0% Interest

Med pavzo

2011-12-02T23:23:00.000+01:00

Nekako ne zdržim več. Brez pisanja.
Ujeta med vse misli. Med vse moje namišljene stvari in sestavke, ki se dogajajo na polno v moji glavi. Očitno samo in izključno tam. To je samo zato, ker mi je v glavo stopil citat:
"Of course it is happening inside your head, Harry, but why on earth should that mean that is not real?"
Pa je to resnično resnično?
Prekleta reč.

Skratka odkar sem blogovno, ravnokar izumljena blazno zabavna beseda, na pavzi se je zgodilo toliko veliko stvari.

Prvič. Poslušam Justina. Bieberja, ne Timberleka. To samo zaradi Mistletoe, ker je preveč poslušljiva in ti besedilo prehitro ostane v glavi.
Drugič. Po novem sem v sožitju z levom in odgriznjenim jabolkom. In super mi gre. Bolj lev je.
Tretjič. Veseli december nam je stopil v glavo in smo najbolj glasni in verjetno edini osebki na šoli. Če povem, da smo ravno danes prejeli zelo gozdarske študentske, potem želim, da se ljudje ne čudijo. Skrila jo bom.
Četrtič. Flaška mi je poslala eno luštno flaško. Za sodelovanje na natečaju. Za nadalnji razvoj dogodkov pa še vsi skupaj držimo pesti. Prav!?
Petič. No, mislim, da se tu moj seznam konča. Predvidevam, ker mi čisto nič več ne pade na pamet.
V tem trenutku.

Menim, da bi morala to moje kreativno pisanje sicer usmerjati v drugačne vode, ampak imam precejšno blokado. Pomankanje navdiha. Kakršnekoli izgovore se že uporablja.
Imam čas, ko sem blazno nepredvidljiva. Tako, da ne vem kaj me prime čez 5 minut. Res ne.
Ker danes sem že packala po enem platnu. Potem sem morala sredi "noči" na sprehod. In Michel Teló je blazno kul. Ker zadnje dni poslušam samo še Fugidinha, ki me blazno nasmeje. Pa sploh ne vem zakaj, ker pojma nimam o čem poje. Verjetno, ker se lomim ob prepevanju poleg.

Zgolj informativno - menim, da imam še vedno pavzo.
Čeprav vsak dan slišim kakšen komentar, da ne vedo kaj se dogaja okoli mene. In z mano.

Videla sem 19.19, 20.20 in 21.21 na uri.
December je tu. Kaj takšnega. In še zadnji list na mojem koledarju. Champagne Ruinart.

Kako močno si moraš želeti, da se potlej uresniči...

The Wanted - Glad You Came

Preveč enajstic

2011-11-11T23:11:00.000+01:00

V petek, ko se ura izteče proti koncu in ko vonj fiksirja zavzame ves prostor. To je čas, ko se počutim osvobojeno od celotnega tedna. Od vsega.
Stopim ven na zrak. Jesenski. Vetrič, ki sem ter tja prenaša vse odpadle liste. Barve, ki se lesketajo v soncu. Ta pa se sicer zgolj sramežljivo kaže naokoli.

Danes je prav zanimiv datum. In samo še ena takšna priložnost bo drugo leto, potem pa dolgo več ne.
11/11/11
Videla sem enajst enajst enajstega enajstega dva tisoč enajst.
Če pravijo, da si bi bilo takrat fino nekaj zaželet, potem jaz povem, da mi čisto nič ni padlo na pamet.
Lahko bi rekla, da nimam nobene želje. Ampak bi se malo zlagala. Čisto malo.

Samo toliko v vednost.
Dejansko bom naredila premor, oziroma sem že nekako v tem.
Pač po več kot treh letih konstatnega in vsakodnevenga pisanja, preprosto rabim odmor.
Do nadaljnjega.

PS. Tisto, ko sem zadnjič omenjala, da smo naredili en mali fotošuting oziroma projekt na šoli.
Moč ga je videti na pohištvenem sejmu Ambient. Poiščite VŠD kotiček.
Ker je tako naneslo.

Katy Perry - The One That Got Away

Footloose

2011-11-08T22:09:00.000+01:00

Ostajam pred dilemo.
Zanima kakšen učinek bi imelo name, če preneham pisati blog. Vsaj začasno, če ne drugega.
Ker pač sem prišla do dognanja, da moja vrsta komunikacije izhaja zgolj še iz pisanja. Kar je dokaj ironično.

Ker trenutno si želim biti vampir iz The Vampire Diaries, samo za to da bi lahko izklopila vsa občutja.

Aja Footloose.
Dejansko sem pogledala obe verzije danes. No, starejšo bolj na pol.
Pač kul je. Glasba iz originalne veliko boljša. Všeč mi je.
Za ostalo pa niti ne vem. Vsega po malo skupaj zmiksanega pa bi šlo.
In od srca sem se nasmejala, ko se Willard uči plesat.

Deniece Williams - Lets Hear It for the Boy

Kako zgraditi most?

2011-11-07T22:51:00.001+01:00

Kakor kamen, kost.
Ampak to nima nobene veze z ničemer, ker mi je padla tista otroška v glavo. A je kaj trden most?

Slišala sem najboljšo frazo. Ampak sedaj me zanima, kako zgradiš most.

Ubistvu ne zdržim več v lastni glavi.
Zanima me kako prenehaš toliko analizirati vse.
Rabim malo možgane na off. Samo to.

Predavanja so po eni strani blazno zanimiva, medtem ko se po drugi grozno vlečejo.
Pač cel čas si v preži, ker te zna ob živce spravit, ampak mimogrede pa navrže kakšno zanimivo nepomembno informacijo.

Invencija. Domiselnost. Duhovitost. Iznajdljivost.
Izum.

Inovacija.
Izboljšanje.

Bistvo življenja je ni cilj, je pot.
Ampak očitno že zahodna kultura na splošno preveč analizira stvari. Ne znamo, da bi samo bile. Moramo vse vedeti zakaj in kako. Prekleta reč.
In kako dejansko vemo, da smo živi? Kaj je res in kaj ne?
In kaj je tista dodana vrednost oziroma neki x faktor. Kdo za vraga si je to izmislil?

A Friend In London - The Light

Pohane šnite

2011-11-06T22:40:00.001+01:00

Počutim se za en odtenek brezupno.
Bolj kot poskušam usklajevati urnike in luknje, bolj ostajam zavrnjena.
Imeti urnik od devetih do enih izpade prav bedno. Z ničemer se ne da kombinirati.
Saj sem čisto zadovoljna s tem, ampak moji dnevi v Ljubljani so razpeti le s tem, da grem iz vlaka na faks in nazaj.
Ampak vedno se pa najde en dan, ko imajo vsi čas in jih nimaš nikamor za stlačit. Ne razumem tega.

Skratka, bo že bolje. Tako pravijo...

Dan sem začela s pohanimi šnitami za zajtrk. French toast.
In končala z domačim jabolčnim štrudljem.
Na nedeljo si človek lahko privošči.

Pan Am. Ta serija mi je blazno simpatična. Všeč mi je to obdobje. Krila. Obleke. Avtomobili. Vse.
Očarana sem.

Goo Goo Dolls - Sympathy

Poročila iz Španije

2011-11-05T22:33:00.000+01:00

Subtivni moment. Razpištoljenje.

Portugalščina se mi zdi blazno zabavna. En tak hecno zabaven jezik.
Včasih sem gledala eno brazilsko nadaljevanko. Esperança.
Spomnim se samo občutka, da je bila blazno kul. Ne spomnim se več zakaj se je pravzaprav šlo.
Ne vse skupaj je samo zaradi spodnje pesmi, ki mi je danes prišla na ušesa. Ai Se Eu Te Pego.
Tako, da se danes zabavam z lomljenjem jezika. Oh...

Stavek "Remember, remember the 5th of November..." me takoj asoicirana na pesem Remember od Misty Miller.
Da pojasnim - vse skupaj se vrti okoli filma V for Vendetta, ko V to izreče. Film pa je neposredno povezan z osebo imenovano Guy Fawkes. Ta je želel 5. novembra 1605 raztreliti parlament. Ali nekaj v tem smislu. In sedaj so te maske v njegovi podobi, ki so uporabljene v filmu, postale simbol skupine Anonymous.
Ampak V for Vendetta je tako ali pa tako čisto hud film. Na trenutek preveč mogoč.

PS. Facebook še vedno stoji in vse v zvezi s sesutjem je bilo ovrženo.

Michel Teló - Ai Se Eu Te Pego

Sevilla

2011-11-05T21:48:00.000+01:00

Prespali smo na letališču. Bilo je nekje med tem, da ni avtobusov in metrojev ob taknih nenormalnih zgodnje jutranjih urah.
V Burger Kingu je nad stoli pisalo "Have it your way" in to smo vzeli precej dobesedno. Ko smo naredile celo štalo. Še veliki ščurki so se pridružili. Fuj.
Ampak vsega je bilo konec po dobri uri spanca, ko nas je zelo neprijazna varnostnica nagnala nekam. Pa prav fino udobno je bilo.

Ostal del jutra smo se obračali nekje na letaliških stolih, ki so zaznali vsak premik. Ko se je vse skupaj končno odprlo, nas do poleta ni ločilo več veliko.
In še predno smo do dobra vzleteli smo se že spuščali. No, vmes je bil en dremež.

Prvi dan Seville
Pridružili smo se gruči čakajočih ljudi. Ob zgodnji uri. Na avtobus.
Sevilla izgleda bolj srednje evropsko. Bolj domače. Bolj prijetno.
Vse skupaj je bilo bolj živo in polno. Izgledalo je čiste drugače kot Valencija.
Za pot vprašat sta šli na levo. Po pol ure sta prišli iz naše desne. Kdo bi razumel.

Ogromno kočij imajo. In avtomobilov v sklopu sivinske lestvice.
Pa še vedeževalna mama nas je oblegala. Ki je strašila naokoli z rožmarinom ali sivko. Saj ne vem.
Turkizno moder Mini. Kako prikupen.

S potovalkami in kovčki smo se spravile na tramvaj v bližini, ki je vozil samo 5 postaj. Izredno zanimivo.
In bile smo neposredno v centru mesta. V zelo kul hostlu. Oasis Palace.
Ampak predno smo se čekirale smo odšle še na en hiter obhod par ulic gor in dol.
Obilen zajtrk. Slanina, jajca in popečen toast s pomarančnim sokom.

Ugotovitev - kot bi bili sredi poletja, ali nekje sredi turistične sezone, saj so bile ulice napolnjene s turisti. Vse je mrgolelo. Vse je bilo polno. Res prava osvežitev po prazni in zaprti Valenciji.
Osvobajajoče se je bilo znebiti vseh plasti jaken in puloverjev ter okoli laziti v balerinkah.

Razpakirale smo se v sobi, kjer smo jo zasedle polovico. Dva pograda in pol.
Po tistem se okoli letala v krilu. Brez žab. Tako lahko razložim kako toplo je bilo za spremembo. In verjemite, da sploh nisem bila edina. Kazalo je 25°C ali pa še kakšno več.
Bilo je prijetno jesensko vreme. Takšno kakršno bi moralo biti. Ne ta preskok iz poletja v zimo. Bilo je ravno prav toplo in ravno prav hladno.

Tukaj smo Zaro takoj našli. Kot H&M, Bershko, Pull&Bear in podobne. Ogromno trgovin.
Princeskasta večnadstropna kremšnita. Tako sem opisala Milhojas rojo. Ali nekaj takšnega.

Prav zanimivo slastna zadeva za čisto špansko ležerno vzdušje pred slaščičarno, kjer so vsi čakali na proste sedeže. Rekle so, da pač tja moramo iti v Sevilli.
Obhod mesta.
To je bilo prekinjeno z željo po počitku. Ki se ni izkazal za najbolj uspešnega. Ampak so pa zasledili mojega cimra, ko se izmuznil notri in ven medtem, ko sem zaprla oči za nekaj minut.
In debata o tem je bila na mizi še cel večer.
Sploh, ko si naslednje jutro niti nisem upala prilesti dol iz pograda.

Našli sva vintage trgovinici.
In sedaj si lastim luškano rdečo oblekico.
Bila je še ena prav nežno marelična oblekica, ampak je bil material nevzdržen. Prav zabavno.
Mislim, da se še vedno išče tista nekje za Poljanami.

Terasa na strehi je prav fina. S sangrijo v roki smo se popolnoma prepustile vzdušju. Pa še vesele urice so imeli.
Ostali so se nam pridruževali šele kasneje. Ker ubistvu je bil ravno Halloween oziroma noč čarovnic.
Me smo si nadele le rdečo šminko.
Spoznala sem enega iz New Yorka in enega iz Colorada, ki je cel čas iskal očala.
Pač prišla sem do spoznanja, da mi je všeč ameriški naglas. In nekako se je potem, ko sem vlekla na ušesa pogovor zgodilo, da sem se sama zapletla v enega.

Vedno smo na napačnem kraju ob napačnem času. Dejstvo je, da se po enajsti in okoli polnoči Španci šele spravlajo na prigrizke in da smo par ur prezgodnje za žur. In prenizko na tleh. In premalo namaškirane.
Skratka smo na napačnem kraju ob napačnem času, saj ko smo se vrnile nazaj v hostel so že vsi odšli.

Drugi dan Seville
Zjutraj na zajtrku je tisti iz Colorada našel svoja očala. Saj mi je njegov prijatelj prejšnji večer tako ali pa tako razjasnil, da je hipster.
Šle smo na "walking tour" po mestu. Tri urni obhod mesta.
Ampak vodička je blazno fino vse razložila in imela je mojo popolno pozornost, ker sem jo z največjim zanimanjem poslušala.
Imajo gobasto strukturo, ki je preveč moderna za mesto in je prvotno imela čisto drugačen pomen, manjše stroške in manj časa izdelave. Ampak v teoriji se vedno vse lepo sliši.
Zavedala sem se dejstva, kako je krščanstvo zgrešeno in pokvarjeno.
Izvedela sem kako se je ravnalo s krivdo in izdajo in da je lobanja na oknu visela 150 let, ker španska kultura da veliko na upoštevanje poslednje želje.
Poslušala sem o matadorju z ogromno karizmo. O imenih ulic. O Izabeli in Ferdinandu ter pristnosti njunega zakona.
Potem pa smo jo iz turističnega dela mahnile čez reko na kosilo. Lignji so bili gigantski.

Narobe nam je hodilo, ker je bil prvi november praznik in je bila večina stvari zaprtih. Čeprav turistične trgovine s spominki nikoli zares ne počivajo in smo kupile stvari za družino in prijatelje. Nekaj malih malenkosti.
Imam pa modro pikčasto pahljačo in meni izredno ekspresivno fotografijo flamenka na razglednici.

V vsemu tednu se je vedno na vprašanja ali klic odzvala napačna Kaja.
Vedno. Prav zanimivo dejstvo je bilo. In nič za nalašč.

Dan se je prevesil v večer in vse je bilo potrebno spakirati. Uživale smo še zadnji večer na terasi s sangrijo predno smo krenile spat, ko je bilo zjutraj potrebno zgodaj vstati.
Ampak še pred tem smo se pa naročile na tapas tour čeprav smo jedle samo prvega na terasi našega hostla. Tak prikupen hamburček, ki seveda ni bil dovolj.
Zato je bilo potrebno iti v McDonalds po malo hitre prehrane za vso druščino.
Tu je sledilo spanje.

Zadnje ure Seville
Vstajanje je bilo sredi noči oziroma zelo zelo zgodaj zjutraj. In naši načrti so padli v vodo, nakar smo se odpeljale kar s taksijem do letališča.
S tem smo izkoristile vse vrste javnih prevozov. No, razen kočije. Ampak to zame pride, ko mama zadane na lotu. Tak je bil dogovor. Verjetno ne bom nikoli pozabila.

Ni pointa, če je letališče ob malo pred peto zjutraj še zaprto.
In še predno smo se zavedale smo že sedele na letalu in pristajale v meglenih Benetkah. Ostal del poti, pred tem, smo imele sonce, ki nas je prijetno zbudilo iz dremeža in nas vrnilo zopet nazaj v stanje počivanja.
Ostala je samo še vožnja proti domu. Z zanimivim postankom vmes, ko smo naložile nič hudega slutečega fanta kar v prtljažnik med vse potovalke in kovčke.

Tako. Tukaj se moja zgodba iz Španije zaključi. Bilo je fino.

PS. Zvočni efekti ob prepvanju pesmi: Kaiser Chiefs - Ruby

Valencija

2011-11-05T21:42:00.000+01:00

Naše popotovanje se je začelo že z izbiro destinacije nekje v vročih poletnih dneh. Ampak stvari so nanesle tako, da se čas takrat ni izšel in smo malce prestavile načrtovano. Na podaljšan vikend ali šolske krompirjeve počitnice.
Španija. Zasluga gre predvsem poceni letalskim vozovnicam. Vmesni let je stal toliko kot povratna vožnja z avtobusom do Ljubljane. Hecno.
Ker se datumi ne skladajo vedno smo namesto enega samega mesta prišle do obiska dveh.
Torej. Dva mesta. Trije leti. Pet deklet.

Še nikoli prej nisem stopila na letalo. Tako, da sem se precejšen del časa tresla od strahu in vzhičenosti.
Komaj pripravljena na očitno.
Končni izkupiček. Sem preživela. In imeli smo srečo z vremenom tako, da se je dosti hud razgled izrisal.

Nobena še dolgo po pristanku na tla ni dojela, da smo dejansko prispele v Španijo. In to tako hitro.
In preprosto. Niti na letališču nismo imele večjih komplikacij, razno tega da se je vsebina moje denarnice razletela po tleh, ko nekako nisem mogla nič zadržati v lastnih rokah.

Prvi dan Valencije
Metro. Kovčki. Potovalke. In me v mestu, ki nam je bilo popolnoma tuje.
Zanimivo je, da so hiše v precej peščenih barvah in večinoma izgledajo pozidane. Vsaj v tistem predelu, kjer smo lutali naokoli.
Stanovanje/apartma, ki smo ga imele je bilo veliko in prav luštno. Pa še po svoje smo si hitro vse preuredile.

Tapas. Prigrizki po špansko. Zelo značilno. Zelo kulj.
Verjetno so v Španiji samo jedli. In razen dveh McCheesov v McDonaldsu je bila vse ostalo španska hrana. Ampak še te dva sledita potem v Sevilli.
Saj bi povedala kaj vse smo jedli pa si niti imen nisem kaj dobro zapolnila. Neke krompirčke z olioli omakami in kruhke s česnom in olivnim oljem. Piščančjo polpeto in take stvari.
Seveda, da ne pozabim na krompir v kosih, ocvrta jajca in pršut. Vse skupaj postreženo z obilico smeha. Z naše strani.
Voda pa je ustekleničena.

Dejstvo. V Španiji je ogromno Irish Pubov in Bulmers je kul.
Torej. V Španiji pijem pivo in jem šparglje. To se je verjetno znašlo še med zapiski. Ki smo jih pridno ustvarjale.

Drugi dan Valencije.
Po domačem zajtrku Ciudad de las artes y las ciencias. Skratka prostor z muzeji in akvarijem. Velikim akvarijem.

Navdušena sem bila. A povem kaj sem videla? No, videla sem pingvine, bele kite, delfine, mrože, morske pse, morske leve, nemo ribo, doris ribo in sto tisoč drugih rib, rakce, morske zvezde, morske kumare, skate, hudega potapljača in luštnega modela v usnjeni jakni. Hehe.
Po vsem tem pa uživala na sončku v parku. Med ležanjem v travi.

Tudi kosilo smo si kar same skuhale. Čisto preproste makarone.
In tu naprej se začne večer. Z limetami in vsem kar pride zraven.
In če smo se izgubljale, to ni bilo nič nenavadnega.

Tretji dan Valencije.
Dan se je začel precej deževno. Ampak smo se vseeno podale v svet z dežniki in palerino. Ter zanimivo končale v nečem kar je izgledalo kot strašno premajhen prostor za lokal. Mislim, da je bil tudi to irish pub. Če se ne motim. In pridno sem srkala té rojo. Rdeči čaj.
Potikale smo se po mestnem jedru. Po razmočenih poteh. In izpod dežnika zrle na znamenitosti visoko v zraku.

In to se je zavleklo v ves dan. Z dežjem obdan. Malo je bilo tudi šopinga. Hrana je bila španska. Riba.
Iskale smo tarto de quesso. Kar je čiskejk oziroma skutina torta. Ampak nam ni uspelo in se je bilo potrebno priznati poraz ter iti na približek v Starbucks. Kaj se je tam pletlo, raje ne sprašujte. Živi prenos, ki je vključeval veliko strmenja in opravljanja.
Končale v irish pubu. Presenetljivo? Sploh ne.
In prigrizkih ob belem sladkem vinu. Prav fino se nam je zdelo.

Četrti dan in zadnji dan Valencije
Churrosi z vročo čokolado za zajtrk. Saj vem, smo si privoščile. Ni kaj.
Bila je nedelja in vse kar je bilo zares odprto so bili muzeji. In še zastonj.

Ampak lepega sončnega dne ni bilo za proč vreči in smo se razdelili. Nisem bila za muzeje. In nisem za španske umetnike. Nekako me ne pritegnejo.
Potep po mestu naokoli. Z veliko fotošutinga. In edino informacijo, kjer ti povejo, da je čisto vse zaprto.
Rdeč nagelj. Dvorjenje matadorju. Prepevanje slovenskih pesmi. Gorska roža.
Uspelo nama je sestaviti skupaj skoraj celotno pesem.

Vsak balkon rabi rožo.
Nekatere izjave so bile prav legendarne.

Našo bivanje se je počasi izteklo. Kar se Valencije tiče in sledilo je le še pakiranje in spanje na letališču.

PS. Vse dni se nam je prepevala: The Vaccines - Wetsuit

Pilov fajt

2011-11-05T00:15:00.000+01:00

Izpitiran jahač. Enega konja prosim, za sabo.

Danes sem komaj čakala, da bo konec faksa. Da bo vlak prišel. Da se bodo mafini spekli. Da bo konec serije. Da bodo prišli obiski.
Da grem lahko spat.

Iz načrtovanega popoldanskega dremeža ni nastalo prav nič. In z veseljem bom čez minuto ali dve potonila v svet sanj. Ko me zjutraj do dopoldneva ne bo nič zbudilo.
Držim pesti.

In kaj je najbolj pričakovana stvar jutrišnjega dne?
Sesutje socialnega omrežja. Samo zanima me, če so govorice resnične. Nič drugega.

Glee - Take Care Of Yourself

Muvi najt

2011-11-04T00:59:00.001+01:00

Občutek, biti nazaj v naši mrzli deželici je malce mešan. Zdi se kot, da me ni bilo celo večnost.
Pa še mrzlo je.

Hodim na faks, ki ga sploh ni.
Moram povedati, da sem navdušena nad kolegialnostjo našega razreda/oddelka. Nekako smo enkrat za spremembo vsi enotni in ne puščamo nikogar za seboj.
Če pa profesorja za risanje ni bilo eno uro, pa smo se odločili, da bomo vse skupaj prevzeli v svoje roke. Meni je prav.

Dostavila sem ključek. In sebe domov ob dokaj zgodnji uri. Skupaj s sendviči iz Gušta.
Skratka, komaj se vidim čez nalogo. In iz minute v minuto najdem kakšno stvar več. Saj se ne pritožujem, samo delim nepotrebne informacije.
Kot dejstvo, da nas je že 7 milijard. Delim jih naprej, ko so mi bile povedane.

Movie night smo imeli pri puncah iz Amerike.
Nekaj iger, klepeta in en film.
The Notebook. Ja, točno ta o katerem ves čas govorim. Število ogledov iz moje strani je nekako že malo pretirano bi lahko rekli. Ampak obožujem vse v tem filmu. In lahko bi ga še ogromnokrat pogledala.

Prevoz domov je super, ko v zameno dobiš klepet.
In ko avto postoji na dvorišču, da se debata razvije do konca, je večer super.
Potem pa proti domu...

Ne razumem, vsak dan sem bolj izčrpana. Kam to pelje?

Omar Naber - Le srce ne spi

Španija

2011-11-02T22:06:00.001+01:00

Če se je poznala nekaj dnevna odsotnost od pisanja in objavljanja, je za to "krivo" le eno - potepala sem se.
Tokrat smo s puncami izkoristile podaljšan vikend in za en teden odšle v toplejše kraje. Nekam bolj vzhodno.

Španija. Valencia. Sevilla.
Prvič sem šla v Španijo. Prvič sem letela z letalom.
Skratka veliko je bilo stvari, ki jih še nisem počela. In moram reči, da sem bila kar pridna.

V podrobnosti se danes ne bi spuščala. Tukaj bom pustila samo nekaj občutkov. Nekaj besed in kakšno slikico.
Ostalo, no ostalo mogoče pride nekoč. Nekdaj.

Če potegnem črto pod vse, je bilo zabavno in fino.
Mogoče bi bilo lahko še bolj, ampak smo imeli težave z biti na pravem mestu ob pravem času.
Ko sem danes počasi nalagala sličice na računalnik, sem ugotovila, kako zabavno vse skupaj izgleda.

Spoznala sem špansko govorečo kulturo. Njihov način. Prigrizke in bolj malo sieste.
Nekaj turističnih znamenitosti in veliko sprehajanja po mestu in naokoli.

Skratka bila je prijetna sprostitev in biti nazaj mi v tem trenutku čisto nič ne ugaja. Čaka me tona dela. Čaka me toliko stvari in izčrpana sem.
Sem si pa privoščila počitnice, ko sem bila cele počitnice bolj kot ne pridna in sem delala.

S težavo se bom vrnila v moj vsakdanjik. Največjo.

Kaiser Chiefs - Ruby

Scvrla nebo

2011-10-25T23:09:00.001+02:00

Sovražim biti prezgodnja na faksu, ko nikjer še ni žive duše in se še dan ni dodobra naredil.
Ampak, ko si vezan na vozni red nekako nimaš kaj dosti izbire...

Danes je bilo tako zabavno sproščeno pri samih predavanjih. Nekako smo bili prav živi v zadnjih vrstah.
Dejansko nas ni bilo za ustavit.
Ovca in žolna. Zelena rdeča in gazela. Nemogoče povezave se včasih povežejo v velike misli in nekaj zabavnega. Kako smo se smejali.
Naredila nisem prav ničesar. Pametnega. Ali česarkoli.

Baby, baby, oh. To se mi je danes vrtelo na radiu v avtu. Zgroženo sem prišla do dejstva, da poznam večino besedila po parih poslušanjih. In originalne Biebrove verzije ne prenašam. Ima tak mali glasek in mala serica je.

Kolikokrat sem se danes od vsega srca nasmejala.
Bili sva malo preglasni na trenutke, ampak tako ali pa tako je bilo vseeno, ker je bil ostal svet postranskega pomena.
Ne morem verjeti, da bom takle čas pojutrišnjem v popolnoma drugačnem okolju.
Uživam v najbolj kulj-sproščeno-zabavni družbi, ki se iz dogovorjenega načrtovanj, spremeni v priložnostno nakupovanje in nato v klepet ob čaju. In trenutki tišine niso več nezdravi.
Hvaležna sem za vse skupaj, čeprav nimam tako dobrih vez z vesoljem. Kako jih pridobiš? Saj se ni za pritoževat, ampak nekako ne morem iz svoje kože. Pa tudi nekateri imajo več sreče, nasplošno, ali pa se to samo tako zazdi. Mene verjetno moja se čaka.

Sama sebi se smejim. Allstarke imam.
Ironija, da večje ni.

Glee - Baby

Zvedavo

2011-10-24T23:16:00.000+02:00

Resno. Kako je to neumen izraz.
To je bilo dane slišati nekje med predavanji. Kot krohotanje. Zvedavo. Nulta. Enta. In podobno.

Čeprav sem s temi ponedeljki kar zadovoljna, ko se ni potrebno zbujati ob pol sedmih zjutraj. So mi malo nenavadni.
Da sedimo na predavanjih, ko se zunaj vidno mrači in ko noč nastane med enim in drugim prikazom nečesa na platnu.

Danes se je vse skupaj vrtelo okoli pojma 'dizajn' in 'dizajner'. Da nihče ni več samo eno. Vsi poskušamo biti več in vse.
Dizajner ni samo grafični oblikovalec, ni samo modni oblikovalec, ni samo arhitekt. Je nekaj in vse.
To se pojavlja na različnih področjih.
In trdi, da je oblikovanje skupek umetnosti in znanosti.

Blazno mi je všeč plakat za letošnji Life festival. Sploh v večerni podobi ostvetljenega.
Tu se moje današnje misli končajo. Vožnja z vlakom v trdni temi mi je škodovala.

Usher - Burn

Barva sivine

2011-10-23T22:22:00.000+02:00

Te dni sem utečena v ustaljene ritme. Nič ni razburljivega. Nič ni opisljivega.
Dnevi tečejo po istem kopitu. Če bi bili barvna lestvica, bi bili enake stopnje nasičenosti. Kot ena sivina skozi črno-belo.
Nekaj časa bi to, nekaj časa bi ono.
Vsaka stvar mi malo zamenja razpoloženje. Vsaka misel, ki pride skozi možgane vzpodbudi drugačno mišljenje.

Sem zmedena in dolgočasna.
Sem nezanimiva. Sivina današnjega dne.
Dan mi poživi zgolj ganljiv sms. To je to. Tukaj se vse konča. In se jutri upam, da bolj zanimiv dan začne.

Tom Petty - Free Fallin'

Nova rumena

2011-10-22T22:18:00.000+02:00

Stena. Oziroma stene.
Nekako so danes rumeno zaživele.
Ko se mati lotijo pleskanja, jih ni za ustavit.

Od celega seznama serij, ki jih spremljam me trenutno najbolj impresionira ena. Revenge.
Pa malo Housa danes. Ker sem nekje vmes bruhnila v močen smeh.
Za tem dvema se znajde Pan Am. Potem sledita dve krajši in komični. How I Met Your Mother in The Big Bang Theory.
Ostale pa gledam zgolj iz navade. Ker očitno moram biti na tekočem. In rabim nekaj v ozadju, ko barvam in rišem. Če ne se začnem dolgočasiti.

Domača proizvodnja tončkov. Fino dober posladek.
Pecivo z družinsko tradicijo. In razpravljanje te ob trenju orehov.

Nekako sem spodnji spot danes že prevečkrat videla. Rupert. In to.

Ed Sheeran - Lego House

Veja gaj napadla

2011-10-21T23:14:00.001+02:00

Zjutraj je bila pokrajina še popolnoma bela in zamrznjena.
Ko sem se popoldne vračala domov in bilo ne duha in sluha o tem, da je včeraj zapadel sneg.
Kako hitro se stvari spreminjajo.

Še en konec sveta je bil napovedan za danes. Pa mislim, da smo še vedno živi. Smo?
No, razen enga velikega pesnika štirih, ki se je poslovil. Tone Pavček.
In njemu na čast ta pesem, ki se nekako prav dobro bere danes. Zasledila sem jo že na nekaj koncih.

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)

Dan je minil kot vsak drug. Malo zaspan. Malo razigran. Precej običajen.
Če ne bi še trajal, bi pozabila, da je bil.

Ne blestim ravno, ampak sem dovolj dobra. To je nekaj. Včasih je fino vedeti.
Da pač ni vse tako brezpomensko.

Rihanna - We Found Love

Palačinke parti

2011-10-20T23:28:00.000+02:00

Sneg oktobra. Resno?
Sicer pa ne vem, če bi komu verjela, da smo še vedno oktobra. Vsaj danes ne.

Predvideno sem obula škornje za dež. Nisem pa na glavo postavila očal. Rokavice pa so ostale v avtu. V mojo škodo.
Pikica pri pikici. Danes je bil svet precej pikčast.
Od dežnika do škornjev. Do srajčke, ki se je pojavila na hodniku. Do šala. Še enega dežnika in naloge, ki smo jo pacali skupaj na faksu.
Pikica pri pikici, saj pravim. Svet je bil pikčast in če danes kaj pikčastega sanjam - se ne bom čudila.

Vreme je prineslo sneg. Prav zares. Začelo se je nekje v Ljubljani med časom vaj, ko smo vsi zrli skozi okno na desni in ugotavljali ali res sneži.
Najbolj ironično dejstvo je, da se je razpravljalo o kepanju, ki je bilo skrito nekje v današnjem Žurnalu.
Zanimiva naključja. Ali pač?

Danes je vse skupaj sam en velik del naključij. Tak občutek sem dobila.
Čeprav, ko sem prišla domov - tam je bilo šele snega.
Mislim ne toliko kolikor ravnokar pretiravam, ampak nekaj snežink pa definitivno več kot v Ljubljani.
Avto je bil bel bel. Še bolj kot ponavadi.

Na cesti se je vse skupaj premikalo predvsem po polžje. Čeprav je avto že primerno obut za zimo.
Pa ravno danes, ko nisem bila pri volji za 'cijazenje' po cestah.
In to ni bilo edino. Še enkrat zvečer sem se vrnila v Ljubljano in to je bilo nekaj.

Zunaj je bil mraz. Obdal je moje roke, stopala in nos.
Drevesa so se pod težo beline pomešane z vodo klonile k zemlji. Naredili so se loki. Izgledalo je, kot da se klanjajo. Kot da žalujejo.
Vse skupaj je kot opozorilo. Zdi se mi, da gre počasi nekaj hudo narobe.
Avto naju je poškropil z druge strani ceste. Z druge strani!

Pač, stvar je taka in stoji tako. Noč. Dež pomešan s snegom. Megla. Vidljivost v k. Brisalci na vsak drug zamah učinkoviti. Preklopila sem si na radiu. In kaj slišim.
Vest o tem, da se na gorenjski avtocesti med odsekom Torovo in Vodicami nekdo vozi v nasprotno smer. In kje sem se jaz nahajala. Malo pred Torovim.
Skratka. Mislim, da sem malce otrpnila za volanom tisti trenutek. Ampak to je bilo to. Nekako sem raje imela en avto pred seboj. Skratka tako oprezna verjetno še nisem bila. Čakala sem, da se vsak čas pred menoj pojavijo luči. Pa na srečo nič ni bilo. Verjetno je bilo mimo malo prej. Na srečo, saj pravim.
Ampak je bilo nekaj zelo napetih trenutkov. Ni kaj. In baje ni bil avto ampak še celo motorist. Grozno.

In potem sem v tej svoji preplašenosti avto tako parkirala, da se reče Vi.
Spravila sem ga bočno v luknjo, ki je bila dokaj kaj večja od dolžine mojega avtomobila. Z vidljivostjo enako nič. Zarošena zadnja in stranska stekla so kljub neuspešnim poskusom odrositve ostala meglena. Pa je zato šlo vse skupaj bolj kot ne po občutku.
Rezultat. Tako parkiran avto, kot tisti zelen iz Fordove reklame. S sistemom za bočno parkiranje. Ampak v razdalji, ki je prikazana v drugi sceni, ko avto že miruje. Ne prvi, ko je le-ta veliko večja.
Kaj mi bo tak sistem, ko pa imam tako dobre gene.

Aja "Pancake Party" pri Američanih. Ja.
Bilo je fino. In vse.

Samo za trenutek, en sam trenutek, ko sem sedela na kavču, kjer sem sedela že velikokra poprej, se mi je zazdelo, da vidim znane obraze. Da slišim znane glasove in da bom, ko bom vstopila v kuhinjo videla vse ljudi, ki sem jih gledala lansko leto. Ampak realnost je kmalu prišla nazaj v mene in sem se zavedala, da je to zgolj nehvaležna iluzija.
Saj je drugače. To je pričakovano.
Ampak to ne pomeni, da je slabo. Ljudje zgledajo v redu. Zapadli smo v nekaj zanimivih debat in nekateri so res prav kul. Kako se bo obrnilo, bo prinesel čas.
Ampak občutek po druženju s prejšnjo skupino še vedno obstaja. Super je bilo.
Palačinke. No, nisem ravno pristaš ameriških. Preveč je zame. In po sirupu mi je slabo. Mislim, da se bom z največjim veseljem držala naših.

Dean Martin - Let it Snow

Študentska arena

2011-10-19T23:44:00.000+02:00

Jebeš vremensko napoved. 'Pardon my French'.
Zjutraj sem jo za 'zihr' preverila in pisalo je, da bo delno oblačno, mogoče oblačno. Da bodo temperature dokaj normalne in da bo deževalo na primorskem.
Pa je res?
Ne, pridem iz faksa in kaj me čaka. Dež!

Jaz pa z risbami in drugimi stvarmi lutam po Ljubljani. Pa še zmenjena sem bila.
In to ravno danes, ko sem se zavestno zjutraj odločila, da tako ali pa tako ne potrebujem dežnika, ker ne bo dežja.
Očitno takšnih odločitev ne smem več sprejemati. Saj imam sedaj dodaten dežnik.
Mogoče pa vremenarji delajo zaslužek prodajalcem dežnikov ob blagajnah v večini trgovin. Kdo bi vedel v katerem grmu tiči zajec.

Rišem.
Samo to lahko rečem. Danes je bila moj motiv Audrey Hepburn.
Zjutraj na troli pa klepetam in izmenjam vse novice in novosti, kje je kdo, kako je kdo in podobno.
Kam nas pot nese...

Semafor ima definitivno najboljši sadni čaj.
Danes sem to razjasnila še gospodični, ki prihaja iz vetrovnega mesta. Ashley.
Poleg tega sva ob vseh dogovorih in domači nalogi odtavali do Gospodarskega razstavišča, kjer je bila še ostala zasedba. Skoraj v celoti.
Jutri je baje Pancake party. Mmm.

Ne maram vremenarjev. In vedno, ko poslušam napoved se ne konča dobro. Brezveze.
Obula bo škornje za v dež. Na glavo postavila sočna očala. In si nadela rokavice. Tako. Pa bom kot tri vremenski taft.

Enrique Iglesias ft. Ludacris - Tonight

Zaporedje spontanih dogodkov

2011-10-18T23:32:00.001+02:00

Blazno fin dan. In res je bilo kot je v naslovu navedeno - zaporedje spontanih dogodkov. Vse je odvilo čisto mimogrede. Brez truda. Brez načrtovanja. Samo nekaj pritrdilnih odgovorov je bilo potrebnih in malo akcije.

Calling A Friend...

Danes sem prišla do sklepa, da mi je risanje ilustracij pravo sproščanje. Da se zabavam in mi je všeč. Nekako se sama sebi nisem nikoli zdela kot nekdo, ki bi bil kaj takšnega sposoben. Mislim, saj ni čisto tako kot bi se zares počelo, ampak so risbe ilustracijsko navdihnjene...
Narisala sem želvico. Polža. Žabico. In žabica je imela kva d fak pogled.
Kva! Žabica... štekaš!?
Sama sebe zabavam s tem dejstvom.

Od spontanega dneva je bilo samo eno dogovorjeno druženje. Vse ostalo je bilo zgolj presenetljiv obrat.
Vključno s poplavo v moji torbi. Ni bilo tako hudo kot je slišati in vse stvari so v dobrem stanju.
Gledala sem polaroidno kamero od blizu. Mislim, da bom nekje kupila en film in preizkusila ali naš star fotoaparat še dela. Prav mika me. Saj tak načrt je bil že podan, ampak ko so mi na Petrolu razložili, da nimajo filma zame sem vse skupaj malce pozabila.

Pot se je začela pod samim Prešernom. Na sončku. In informacije kdo se kje nahaja so so se z ljudmi širile naokoli. In namesto dveh zbranih nas je bilo na koncu kar pet. Kot bi se po koncu dneva v Križankah družile v popoldanskem času. Pet čisto naključnih zgodb se je takrat znašlo v eni pripovedi. Ob pici. In Milki s hruško, ki ima okus po tistih čokoladno-žele bombonih, ki so takšne sploščene okrogle oblike.
Danes se mi je zazdelo, kot da ne mineva že drugo leto.

... in London.

Zjutraj ni nič kaj optimistično kazalo na današnji dan. Prebudila me je močna bolečina.
In da sem prišla k sebi, sem potrebovala kar nekaj časa.
Vlak je bil sveže premalan z grafiti in je bil moj pogled na zunanji svet nekakšna mešanica svetlobe in temine.

Potrebno je določiti lokacijo vintage trgovine nekje okoli Poljan. Nekako mi je vse ušlo z glave.
Če kdo ve, mi lahko to prijazno sporoči.

Obožujem današnji dan. Druženje. Prepevanje oziroma bolj pomrmravnje in dokončevanje enega refrena.
Fin dan. Fin dan, ni kaj.

A Friend in London - Calling A Friend

Hippasus

2011-10-17T23:09:00.001+02:00

Teli ponedeljki so prav čudni. Ker se jutro raztegne v dopoldne predno se poberem iz postelje.
Ker potem se dan zazdi, kot bi se vikend še malce raztegnil. Čeprav tekam gor in dol po hiši, da opravim vse.
Čas pa leti.
Pečem pito. Ker je včerajšnja izginila v trenutku. Iščem motive. Nekje vmes gledam nove dele serij.
Vse počnem.
Še mlečen riž sem nekje vmes skuhala, pa me je čas prehitel. In v naglici sem odhitela proti prevozu do Ljubljane. Ostal je na mizi. Še vroč in ravnokar narejen.

Nisem se zavedala koliko je ura. In gledala sem napačen vozen red.
Ampak vlak mi kljub vsemu ni ušel izpred nosu in prispela sem v živahno Ljubljano.
Če povem, da je bilo pol štirih, potem si lahko predstavljate množico migrantov, ki hiti proti domu z vsem kar se vozi.

Dobila sem raznobarvne A3 mapice. Ker imamo povsod toliko dela, da rabim za vsak predmet svojo.
Ampak tam v Konzorciju so se vsi tako počasi obračali, jaz pa sem skozi okno opazovala kdaj mi bo dvajsetica odpeljala.
Prej je bilo obratno. Ni bilo ne duha in sluha o njej. Na ekranu pa se je '6 min' pojavljajo kar nekaj dobrih minut.
Od Pošte do Kardeljeve ploščadi smo potrebovali natanko pol ure. Grozno.
Ravno toliko, da sem se šla lahko akademskih 15.

Ob živce me spravlja ta profesor. Imam tak grozen občutek besa, kot sem ga imela takrat, ko sem priletela ven iz tistega prostora, kjer je nekdo pridigal in mi je iz nosnic uhajala para. Ne dobesedno, ampak tako risankasto si lahko predstavljamo.
Danes sicer v malce bolj omiljeni obliki. Me je pa našlo to razpoloženje.

Sicer niti ne vem zakaj natančno. Ampak verjetno nekje vmes med videoposnetki, njegovimi komentarji, odgovori na vprašanja in trditvijo, da ena in ena ni dva. Čeprav je seštevanje poskušal dokazati z množenjem.
Še vedno ne vem kje vmes se je zgubil. Čeprav tista teza oziroma predstava, da ima diagonala kvadrata luknjo je kar zanimiva. Glede na to, da se koren iz dva nikoli ne konča.
Mislim, da si ne znamo predstavljati neskončnosti in to nas neznansko muči. Vse bi imeli oprijemljivo. Čeprav 'to ni pipa'.

Janis Joplin - Piece of My Heart

Sladkarije

2011-10-16T23:19:00.000+02:00

Ni vrsten važen red.

Misija povabi jih na piškote se je obrnila čisto v nepričakovano smer. Na koncu sem bila jaz tista, ki sem s piškoti bila povabljena/se povabila/spontano končala pri ljudeh, ki sem jih povabila.
Saj veste, če Mohamed ne more h gori, bo šla pa gora do Mohameda. Ni panike.
Baje je to najbolj pogosto ime na svetu. Tako za mimogrede.

Če me spomin ne vara se še nikoli ni zgodilo, da ne bi prišla do Domžal brez neke ovire na cesti. Vedno nekje kopljejo, prenavljajo, gradijo, podirajo. Vedno!
Včeraj sem se soočala s problemom zaprte glavne ceste in sem se izgubila nekje na poti.
Sicer se mi je orientacija, zahvaljujoč tolikokratnem obisku različnih stvari v mestu in dobremu spominu za pot, prišla prav da sem se znašla. McDonalds. Šoping center. Pikčast Mercator. To so bile moje izhodiščne točke.
Vmes sem preklela vse ležeče policaje. Ne vem kaj jim je takšno veselje postavljati povsod kjer se pokaže petdeset metrov ravne ceste brez ovinka. In to najrazličnejše vrste. Od najbolj brutalnih do tistih, ki jih komaj čutiš.

Čajanka. Nadaljevanje. Drugi del. Kakorkoli.
Kar na kovčku sredi postelje. Z zeliščnim in sadnim čajem. Ali nekaj takšnega. Nisem več prepričana. Vem, da je bil en zelenkast, drugi pa bolj temno rdečkaste barve. Tako.
Niso manjkali tudi moji čokoladno-kapljični piškoti. Ja, to bo moja slovenska verzija. Pa, če se postavite na glavo.

Čeprav sva se potem udobno namestili in poskušali gledati film Footloose. Originalna verzija.
Ko naju je pri dobri koncentraciji na film, nekdo precej pošteno prestrašil. Gospodična, ki se je prikradla na obisk nama jo je precej zagodla, da sva malce skočili po konci.
In človek se sploh ne čudi, če mu reče da je vzgojiteljica, ko naju je neprestano poskušala animirati. Kot dva mala otroka.
Nekako se prvi film ni izšel do konca in smo nadaljevali z drugim. Prom. Kjer sva pridobili nekaj dobrih minut tišine in neanimiranja.

Nekako je nastala gneča. In odločitev je padla. Kar na tla.
Potem je šlo vse do jutra. Spanje.

Enodnevni Cene.
Dvajsetletna Kaja.

Pot domov pozno dopoldne je šla lažje. In še predno sem se zavedala je bil avto parkiran pred domačo hišo.
Na mizi pa me je že skoraj čakalo kosilo. Skoraj.
Piščanec in tri vrste krompirja. To si lahko privoščiš le v nedeljo.

Počasi je nastala tudi jabolčna pita, ki se je potem hladila zunaj na okenski polici.

Zvečer sem pa dobila obisk. Ki je prišel na čaj in piškote.
Vedno najdemo neke zanimive stvari na računalniku, ki jih ena ali druga najde na svetovnem spletu in potem tisto komentiramo. Seveda z vsemi najnovejšimi trači in spremljanjem Slakonje v Misiji Evrovizija.
Danes so bile končno pokazale nekakšne potencialne predstavnice Slovenije na Evrosongu. Takšne, ki si jih lahko predstavljaš v vsem spektaklu, ki se dogaja. Sestri Prusnik.
Zaključile smo pa z vsemi videospoti, ki so nastali med serijo The Glee Project.

Kenny Loggins - Footloose

Oda jutru

2011-10-15T22:06:00.000+02:00

Nadaljujem odo jutru. Ker so ta osupljiva in čudovita.
Sobota se je začela presenetljivo zgodaj in aktivno.

Prva stvar, ki mi je zjutraj padla na pamet je bila, da sem vstala in šla skozi okno pogledat, če je zunaj slana. Po ugotovitivi, da je, sem se spravila nazaj v posteljo. Poskušala spati nadaljnjih 10 minut in zopet vstala. Tokrat še bolj zbujeno in "zares". Nekako sem se odločila, da bom za družbo pri običajnem jutranjem sprehodu matere in kuža.

Sprehod v jutranji svetlobi in pokrajini obdani s slano in osvetljeni z vzhajajočim soncem.
En fotoaparat. Velik.
En kuža. Črn.
Dve dekleti. Premraženi.

Ovčke sem srečala. In z navdušenjem so pozdravljale. Prav prikupna bitja so.
Še bolj sem se jim posvetila nazaj grede. A le toliko, da nisem pustila druščine neučakane.
Lumpi je skakal in pozdravljal. Dejansko obstajajo štiri vrste labradorca. Še bel z rožnatim-rjavim smrčkom. Oh.

Ne vem ali še kdo to počne, ampak midve z mami obredeva večino trgovin. Tudi zaradi ene ali dveh stvari. In pot je šla nekako tako... Hofer. Lidl. Mercator. Špar. Lidl.
Upoštevajmo dejstvo, da sta bila Lidla na popolnoma drugačnih koncih.
Zgolj zaradi kovčka z pripomočki za risanje. Ker ga v enem niso imeli in sva morali na koncu pogledati v drugega. Kakšna pustolovščina.
Sedaj bomo barvali! Mislim, bom barvala.

Krmil. Kruh. Kakšno vezo ima to?
Kaja ne zna pravilno brati zapisanega na listu. Smeh.
Čeprav pisanje na nakupovalni listič včasih ni najboljše, kadar pozabiš kaj napisati in se ga držiš kot pijanec plota.

Pomivalno sredstvo za posodo se nekako ni znašlo na njem. Čeprav je bilo pred menoj cela gora posode v kuhinji.

Pekla sem. Po dolgem času. In še zraven sem se zabavala s prav posebnim projektom.
Poleg sem snemala video. Kako ustvarjam čokoladno kapljične piškote. Chocholate chips cookies, da smo si bolj na jasnem.

Najbolje pa je, da sem čokoladne kapljice izdelovala najdlje. Zaradi same zabave s pacanjem in estetskega videza.
Na koncu pa je tako ali pa tako vseeno kaj narediš. Vse nastane ena velika zmes in packarija. Res pa je, da je to najboljša masa/zmes, ki jo z malce slabe vesti ukradeš vmes. Tako slano-sladka je.

Grem na pot, dostavit piškote.

Ben Kweller - Better With You

Vogalnik

2011-10-14T22:25:00.000+02:00

Danes se je v jutru odpiral čudovit pogled na svet. In danes je bil mali zeleni fotoaparat prav dejavna stvar. Poslikala sem večinoma vse kar je prišlo pod roke.

Ne da je bilo neverjetno, prav magično jutro se je raztezalo nad polji. Zlatorumeno sonce se je dvigovalo nad nizkimi meglicami med drevesi, ki so osamljeno stali v kulisi čudovitega, naravnega čudesa.
Oh, jutra.

Torej kratek sestavek včerajšnjih učenih in prisiljenih predavanj.
Pasivna vizija o stvarnosti. Abstraktna vizija udejanjena z likovnimi sredstvi. Kozmični zkoni oblikovanja materije. Paralela. Intuitivne vednosti. Mimetično. Konstrukcija notranje podobe. Zaznava odprtosti. Senzibeliteta. Senzibilnost. Energetska dimenzija umetnosti. Kromovno. Koncept. Monokromatska slika. Abstrahiranje sveta. Stilizacij. Reprodukcija.
In še polno tega je bilo. Skratka, ko cel čas poslušaš takšne stvari se ti počasi začne spati.

Svet je bil polno prazen. Vsa množica ljudi, vsi tujci naokoli.
Na faks že tako pridem prezgodaj, zaradi razporeda vlakov, ampak danes vse do zadnjega trenutka ni bilo žive duše.

Zdi se mi, da sem se naučila cenit to kar imam letos. Ker drugače dojemaš stvari, ko si se po enem letu vpisal, kamor si si zares želel. Kot tisti, ki so preprosto prišli že takoj notri in se jim zdijo stvari popolnoma odveč.
Ne zdi se mi odveč iskati oblike. Iskati teksture.
Ker pač tukaj razvijamo način, ki nas ne uči neposrednega risanja, pač pa skušamo gledati na drug način. Pa naj bi se to zdelo še tako butasto in nezanimivo.
Meni je vseeno. Vsaj zaenkrat še no.

Ampak je res, da imamo celo goro domače naloge. In da sem včeraj le-to delala do poznih večernih ur. Je pa bilo narejeno in na koncu se mi je zdelo prav simpatično. Čeprav bi profesor od mene zahteval več različnosti, mi je bilo tako blazno vseeno kaj je trdil. Samo, da je dal kljukico in me je pustil na miru.

Nazajgrede sem se znašla še v večji množici kot zjutraj. Polni nadobudnih srednješolcev, ki so za petek zaključili zgodaj.
En vlak mi je speljal pred nosom. Očitno nekako z namenom, saj sem srečala naš avto, ki je pripeljal mlado druščino na željno šoping dogodivščino v Ljubljani. Potlej pa se je hitro znašel v mojem vzvratnem ogledalu in me zasledoval nazaj do doma.

Študentski boni in Buf nekako ne gredno najbolje skupaj. Vedno nekaj pride vmes. Danes na primer to, da jim nikakor ni uspelo, da bi omogočili delovanje tistih aparatov.

Fino je dremati na kavču. Pozno v popoldne.

Zunaj leden mraz, ki povzroča rdeče nosove. Svetla in jasna noč. Izrazite zvezde in dobro viden Orion, ki bode v oči na vzhodni strani neba.

Agnes Obel - Riverside

Izgubljen naslov

2011-10-13T22:19:00.000+02:00

Kako zanimivo. Mislim, danes sem slišala neko dejstvo o tem, kako lahko tujci dojemajo Slovence.
Slovenci ne maramo Italijanov. Ker je Trst naš.
Ne maramo Hrvatov. Ker nam kradejo morje.
Ne maramo Avstrijcev. Ker so si prisvojili Koroško.
Ne maramo Madžarov. Ker nam niti lastne manjšine ne pustijo.
Regije se med seboj ne marajo. Saj veste, kako nanese beseda, ko pride do Primorcev, Štajercev, Gorenjcev, Dolenjcev in sploh Ljubljančanov.
Ne maramo sosedov.
Tudi družinski odnosi v osnovi nekako pešajo.
Do tujcev znamo biti nestrpni.
Torej nauk te zgodbe je, da Slovenci v osnovi ne maramo nikogar, ne zaupamo nikomur in smo podrejeni sistemu že stoletja. Kot hlapci.
Če pa pridemo na vrh, nam to stopi v glavo in še predno se zavemo pribijemo grobo ob tla.

Samo zgolj zanimiva misel, ki se je pojavila danes nekje med pogovori.
Izgubila sem naslov. Za današnjo objavo. Že dvakrat. Mislim, nekje v mislih se je izgubil.

Imam maratonsko risanje. Niti nisem prepričana, če je vse skupaj vsaj približno podobno zahtevanemu. Ampak bo kar bo. Jaz imam še vedno goro dela pred seboj.
In že sedaj me vse boli. Sklepam, da se to samo še stopnjuje.

Luna ima velik radij okoli sebe. Ponavadi tista mala meglica pomeni, da bo slabo vreme. Ampak kaj pa ta velikanska? Za razširjeno dlan velika. Izgleda kot opozorilo.

Naša predavanja zvenijo zelo učeno in strokovno. Ampak to na precej prisiljenem nivoju.
Danes sem se pri drugi polovici namreč zabavala z vsemi besedami in besednimi zvezami, ki jih je izrekla.
Mislim, da bom seznam pustila za jutrišnje razvozlavanje. Delo me čaka. In spanje!

Teli četrtki me ubijajo.
Četrtek ni moja noč.

Switchfoot - Enough To Let Me Go

Po enem tednu

2011-10-12T22:55:00.000+02:00

Če mi kdo reče, "kako kaj faks po enem tednu", ga naprej čudno pogledam. Potem razmislim in ugotovim, da je res še en teden. In potem se moj odgovor giblje nekje od dobro do v redu. Ampak še vedno se pri vsem tem sama sebi čudim, kako za vraga je lahko minil zgolj en teden.

Vsak dan ustvarjam toliko, da komaj zase vem. Sem polno zagnana in čisto notri padla.
Režem črke. Izrezujem podobe. Sestavljam sporočila.
Ko je vsega skupaj konec, pa se samo kup narezanih lističev pomeša v moji mapi.
Tako gre to.

Tudi pridno sem bila družabna in šla na kavico. Pardon, čaj.
Na mesto, kjer smo nekoč bili. Križanke.
Slovenščina je blazno zanimiv jezik in razširjen besedni zaklad je zakon.
Pa že.
Prav zabavno se je izražati z besedami, ki tako mimogrede padejo na pamet in ki so povlečene nekje iz ozadja.
Hecna je ta reč, ni kaj.

Polna luna pravijo da je. Po sirenah sodeč je res.

The Vaccines - Wetsuit

Zumba

2011-10-11T22:21:00.000+02:00

Vsa sem premražena. Kaj je s tem?
Odeta v toplo jopico s štumfki na nogah.
Ti letni časi so me popolnoma zmedli. Čeprav toplo je fino. Blazno fino.

Danes sem bila na zumbi. Tako za res. Ker nazadnje sem našla posnetke na youtubu in se po tistem raztegovala.
Kar je zanimivo je, da delaš povsem osnovne korake in sploh ne veš kdaj tako zakuhaš, da vse teče s tebe.
Šele jutri bom videla pravi učinek. Predvidevam, da se bom komaj dvignila iz postelje. Kaj šele priplezala dol.
Smo pa imele kul zumba majčke, ki so bile narejene iz na vrat na nos. Včeraj ideja, danes izvedba.

Ljudje na vlaku so vedno bolj glasni in vedno bolj klepetavi.
Včeraj so se štiri dekleta dobesedno drla čez cel vlak. Ko so sestopile z njega na postaji Litostroj je bilo takoj jasno kam spadajo. Potem je bilo glasno in živahno med čakanjem na predavanje. Pa še na poti nazaj z vlakom. Pa danes zjutraj so me predramili zvoki ljudi zatopljenih v pogovore.
Poleg tega si človek ne more kaj, da ne bi malo vlekel na ušesa.
Sploh se ne da izognit, ko glasnost prekaša mejo normale.

Mislim, da sem šla iz enega ekstrema v drugega. Pet dni v tednu sedaj samo rišem.
Saj to ni mišljeno kot, da bi se prav pritoževala, ampak samo tako hecno-čudno mi je.
Kdo bi pričakoval kaj takšnega.
Mogoče se sedaj vsaj počutim kot, da dajem nekaj od sebe.

Jutra so mrzla. Popoldnevi so jesensko topli.
Vreme na današnji dan je bilo fino. Že jutro je bilo prelepo.

Elvis Crespo - Suavemente

Pishchanec

2011-10-10T22:41:00.001+02:00

Življenje brez mobitela te na to malo čudo opozori predvsem, ko ga ni ravno na voljo.
Saj ne da bi ga zares potrebovala, samo nekaj bi stikala po njem. Občasno.

Ponedeljek je čas, ko se začne nov teden. Ko se datum in mesec ujameta.
Ko se z razlogom in brez človek ponovno znajde na licu prestolnice.

Danes sem železniško postajo obhodila najmanj trikrat. Trikrat v obe smeri.
Smukala sem se naokoli in kamorkoli sem se namenila, me je na koncu pot nesla tja. Ker imajo toliko ur, jaz pa nisem imela nobene. Vedno pa je fino vedeti koliko je čas.
Čeprav dobro, da še kakšno drugo tehnologijo vlačim sabo in se na fotoaparatu tudi izpiše čas. Tako, da sedaj vem, da potrebujem do faksa slabe pol ure.

Skratka v Ljubljani sem bila tako ali pa tako prezgodaj. Za faks. Ravno prav za druženje.
Claire je bila tista, ki sem jo videla po dolgem času. In še dva nova prišleka, ki sta se to leto znašla tukaj v tej deželici na sončni strani Alp. Če sem si prav zapomnila, potem sta to Sally in Steve.
Facebook potrdi meni v prid.
Zastavljeno nam nekako ni uspelo, ker pač dveh računov naenkrat človek ne more imeti. Najlažje je, če prideš iz konkurence.
Tako, da smo bili mi tisti, ki smo srkali čaj in belo kavo v Corsu.
Debata se je vrtela okoli slovenščine, hrane. Naneslo je tudi na avtomobilske znamke in smešne izgovorjave. Vse do naročanja mesa v trgovini. In piščanec potem zapišeš v njihovo beležko, kot pishchanec. Ha.

Ura je vedno čas. In tu se začne zgodba, kako brskam za torbicami v H&M-u. Kako računam čas do šole, se spoznavam s tehnologijo in tratim čas na glavni postaji.
Potem se zgodba nadaljuje še s čakanjem pred Pedagoško, da sem se ponovno povezala nazaj v svet. Kjer vse skupaj zmotita dva znana obraza.
Človek se ob taki priložnosti nasmeje samemu sebi in naključjem, ki jih dan prenese. Claire in Steve sta šla proti meni. Nisem zadrževala pozitivnega navdušenja. Sploh ne potiho.
Koliko možnosti obstaja za to.
No, mene je pa tako ali pa tako povsod dosti. In imeli smo še eno lekcijo iz nakupovanja v trgovini z živili. Dokler me niso noge odnesle do naslednjega predavanja.

No, bilo bi predavanje, če bi se sploh kdo drznil prikazati v predavalnici in nam podati kakšne po vsej verjetnosti niti ne tako zanimive informacije.
Ampak smo zaman čakali. Dobre tri četrt ure, predno je cela delegacija zapustila predavalnico in jo mahnila v svet. Ja, to je pa življenje študenta.
Dobro, da nisem šla direktno na faks, drugače bi verjetno preklela vse po vrsti. Tako, pa mi je bilo vseeno za vse skupaj in sem srečno odšla proti postaji.
Kjer sem kot zjutraj, ponovno v teku lovila vlak.
Danes je bil dan za rekreacijo, ni kaj.

Cher Lloyd feat. Mike Posner - With Ur Love

Domače naloge

2011-10-09T22:30:00.005+02:00

Ne past na past.

Kot kakšen osnovnošolček delam ob nedeljah domače naloge za naslednji teden.
Vse barvne kroge, lestvice, kolaže in podobno.
Do komolcev v barvah, revijah in podobnem.

Kolač da se vika. Ni izpod mojih rok, ker naredim preveliko svinjarijo v kuhinji.

Vmes sem nekje v ozadju spremljala en kup filmov.
Še sama ne vem kaj vse sem pogledala.
Pač prišla sem do dejstva, da so vsi filmi dolgočasni. Da niso zanimivi. Da ne pritegnejo.
Vse pritegne samo kot reklama. Kot predstava. Nič drugega.
Mogoče sem sama kriva, da je tako. Da nič ne dojemam kot zanimivo. Kaj pa jaz vem.

Svet je samo bolj mrzel. Zares mrzel.
Zunaj se voha sneg. Zunaj piha oster veter. In moj nos je čisto premražen.

Caro Emerald - Stuck

Sfumato

2011-10-08T23:03:00.000+02:00

Prvi sneg. To sezono.
Ta se pravzaprav sploh še ne bi smela začeti in naj bi vladala jesen. Ampak očitno smo prešli na samo dva letna časa. Na dve definiciji zunanjih okoliščin. Vroče in mraz. Ne toplo, hladno. Vroče in mraz.
Če smo se dva dni nazaj še kuhali na soncu, smo včeraj občutili neznansko ohladitev in prve snežinke.
To ni normalno. No, saj bi bilo v redu, če bi se temperaturne spremembe dogajale v razponu 5°C, ampak te drastično nihajo za vsaj trikrat toliko.
Zjutraj zmrzuješ. Popoldne se kuhaš. Zvečer zmrzuješ. Vmes pa prehajaš v nekaj minutah iz enega v drugo stanje. Ne razumem... kam gre vse to?

Rada bi jesen. Še zadnjo toplino. Hladen vetrič, ki ovije prve plasti okoli tebe. Čudovite barve.
Ampak očitno bo vse prej pokril sneg. In od tu naprej bo samo ena dolga, mrzla zima.
Nič nimam proti razgledu na zasnežene gore, ampak ne še oktobra.

Packarijo sem naredila. In iz tega barvni krog.
Za nameček moram narediti še en kup nalog in barvnih študij.
Ampak jutri je nov dan.

Kuža mi je podaril objem. Dobesedno. Ko je skočil name in tačke naslonil na moj hrbet. Precej zabavno je bilo vse skupaj.

Končno sem se lotila filma Friends with Benefits. Nimam ravno pripomb in ne skačem od navdušenja.
Malo pušča hladno, na trenutke je zanimiv.
Čeprav ne vem, ali sem No Strings Attached pogledala do konca.
Zadnje čase vse več podobnih filmov izhaja isto leto. In vse več dajejo na znana imena kot na dobre filme.
Le tu in tam se znajdejo izjeme.

Semisonic - Closing Time

Vijoličen orbit

2011-10-07T23:13:00.000+02:00

O joj. Joj. Joj.
Nekako nimam komentarja in trenutno se sama sebi malo gabim.

Toliko za danes. Več tako nisem sposobna iz sebe dati. No, ne bi o tem.
Skratka, danes me ni. Jutri bo morda bolje.

Rihanna - Cheers

Pesem je precej ironična izbira. Zanalašč. Nejasna podoba večera.

Vizionar

2011-10-06T19:27:00.000+02:00

Danes je preminil Steve Jobs.
Očitno bomo v letu 2011 izgubili precej velikih ljudi.
To je bila prva novica, ki me je zajela zjutraj in sedaj mi odgriznjeno jabolko sploh ne gre z glave.

Že štiri dni zapored smo tempirani z iskanjem idej in skiciranjem le-teh.
Čeprav me je med samim predavanjem malo zmanjkalo, smo med vajami napenjali možgančke do konca.
Saj smo morali, še za en projekt, ki se bo odvijal na Gospodarskem razstavišču v kratkem. In tako smo bili soočeni z mislijo, listom papirja in fotografskim objektivom.
Zanimive stvari so nastale, rezultati pa bodo zares vidni takrat. Še obvestim.

Drugače pa gre. Danes se mi toliko zeha, da mi bodo usta razpadla.
In niti ne vem zakaj me pravzaprav spanec lovi. Jutri bo verjetno šele kriza. Ko jo mahnemo nazaj v študentsko življenje zdajle.

Pa še nekaj. V Ljubljani je res kriza z boni. Danes sem v domačem mestu s tem opravila v dobrih dveh minutkah. Skoraj nobene žive duše ni bilo. Pa še prijazna gospodična mi je morala razjasnit, da je to to, ko sem še vedno začudena stala pred okencem.

Lady Antebellum - Our Kind Of Love

Mastne črke

2011-10-05T23:40:00.001+02:00

Ostrina jesenskega hladu je potrkala na vrata. Zunaj se je čuti, ko se zareže ob kožo.
Vreme v jesenskem in spomladanskem času je prav muhasto in nenavadno. Pravzaprav ni čisto nič po godu.
Zjutraj se grejem ob toploto same sebe. Popoldne pa me skuha do konca in ne vem kaj bi naredila. To ni normalno! Temperaturne razlike za 15, 20 stopinj.

Preklete linije.
Nikjer noben jasno ne pojasni, kaj za vraga naj bi katera predstavljala. Pomojem še sami ne vedno in jaz naj sedaj odkrivam svet.
In zaspala bom z glavo na listu. Sem že dovolj lisasta od prejšnje kompozicije in sem na koncu izgledala kot zebra po rokah.
Vse mi gre blazno na živce in nič ne najdem kar bi morala. Ali kar iščem.

No, čez dan je bilo vse skupaj malo drugače. Sedaj pa čutim samo en velik pritisk in nisem za prenašat.
Ni važno...

Vse skupaj gre očitno samo v moji glavi precej hitreje kot se v resnici dogaja. Šele tretji dan. Tretji! Jaz pa sem, kot bi šel že en mesec naokoli.
Danes je bilo nekaj na splošno v povezavi z našim nazivom in načrtovanjem. Saj je bilo super zanimivo, samo se nekako ne spomnim zakaj se je pravzaprav šlo.
V glavi mi ostajajo neke blede podobe ovitkov za zgoščenke, celostnih podob, ovojnic za knjige. Mislim, da so to naši projekti za letos. No, ko bo prišel čas za to.
Zaenkrat je bilo predavanje zanimivo. Z vsemi dodatki o parkiranju pred šolo. Ampak je šlo nekako že ven iz moje glave.

Uredila sem še mesečno vozovnico. Sedaj me čakajo samo še boni. Sploh se mi ne da lotit tega, ampak očitno bo enkrat potrebno.
Ker prehranjevanje je trenutno prešlo v slabo navado. Le, ko utegnem in takih trenutkov v dnevu ni prav veliko.
Pomojem me bo to leto še bolj izčrpalo kot lansko.
Vse izgleda tako individualno in kot da ljudje sploh ne želijo navezati stikov. Saj ne da bi jaz delala kaj v tej smeri. Preprosto se mi ne da ukvarjati z ljudmi.
Pač so tam. Se pozdravimo in potem smo tako ali pa tako vsak soočeni s svojo belino papirja.
O joj. Če bi sama sebe poslušala, bi se zgrozila.

Resno je prav smešna beseda, kar je čisto resna ugotovitev danes.
Izpadi smeha. Sežiganje. Čajčkanje. To je bila tematika današnjega obiska tam blizu glavne točke, kamor se da kam priti s trolami.
V starem ljubljanskem stanovanju. Kjer so vrata mogočna in kukala magična. Kjer se prostori zdijo kot labirint, ki te vodi v neznano.

Pred tem sem se pa znašla še v trgovini. H&M, kakopak.
Zadnjič sem na internetu zasledila lušten plašček in danes se nekako morala preizkusiti lastno srečo. Kako pristaja v živo.
Povem, da je bil rezultat več ko dober, saj sedaj obdaja stol v moji sobi. Še prekmalu bo mene, ko se temperature nevarno spuščajo.

Ko mi je uspelo priti domov sem pa končala še na enem finem sprehodu.
Tako - dve punci, dva psa, dva mobitela. In svet srčkaste oblike.

Sunrise Avenue - Fairytale Gone Bad

Plapolajoča rdeča zavesa

2011-10-04T22:08:00.001+02:00

Kako ganljiv konec današnje epizode Gossip Girl. Oh...
Lonely Boy and Queen B.

Danes sem bila že večkrat prepričana, da to ni drugi dan. Verjela sem, da je že drugi teden. Pa so me ljudje vedno znova morali prepričati v nasprotno.
Zdi se mi kot da je že neskončno dolgo odkar sem se vrnila nazaj v Ljubljano. No, ne ravno dobesedno ampak tako vsakodnevno.
Verjetno takšen občutek ravno zaradi včerajšnjega dne.

Vsak dan en predmet. Pet šolskih ur.
Smo kot bi se znašli v osnovnošolskih časih. Še naloge imamo toliko. V dveh dneh že dva seznama.
Trenutno sem najdalje prišla, da sem si nabavila dva lumpi risalna bloka. Ostalo še čaka name, a moj koledarček je počečkan z vsemi stvarmi za katere sem dogovorjena.

Danes sem se znašla v deja vu-ju. Poslušala sem o barvnih mešanjih, barvnih krogih in teh stvareh. Že tretjič.
Ker iz tega sem že naredila maturo iz likovne teorije. In iz tega sem že naredila izpit za tiskarske postopke.
Ampak v resnici to čisto nič ne šteje, tako da - jovo na novo.
Profesorica izgleda kot Kresalova in predava podobno kot so bili predavani tiskarski postopki. Mogoče ne tako "pravljično" doživeto. Ne vem kaj je s to snovjo, da se jo tako predava. Se mora?
Saj sem že omenjala, da se mi to drugače zdi izredno zanimivo.
Čeprav sem vmes slišala par nepravilnosti. To je tako, ko imam podlago - takšno s tiskarskega vidika.

Če smo na koncu v tišini sedeli dvajset minut in pogledovali od enega do drugega, ko nas ni ravno hotela spustiti domov. Ker nismo bili pripravljeni. Ker smo naredili tisto, kar je od nas želela. Ker se nam ni dalo več.
Ker sem imela v mislih samo to ali bom imela dovolj časa, da srečam moji bivši sošolki/kolegici.

Kljub vsemu se je zadnje komaj sešlo. In to še precej zanimivo.
Kje sem se znašla. Na NTF-ju. V tisti vijolični stavbi, ki sem jo nazadnje še z zadnjim pogledom nanjo - pustila za seboj.
Ta občutek je ostal. Ni bila več "moja" stavba. Ni več moj faks. Čutila sem.
To pravim samo zato, ker je sicer izgledalo kot da se čisto nič ni spremenilo. Razen jaz. Vse je isto. Dogajanje. Ljudje. Občutki prostorov. Stopnišča. Čakanje. Klopce. Smeh.
Vse je isto, le mene zares ni bilo tam. Ker prej me je tudi zmanjkovalo, ampak drugače.
Vsi znani obrazi. Vsi znani pozdravi in veliki nasmehi. Klepet, ki je krajšal čas. Ki nas je spravil v dobro voljo.
Ampak še predno smo dodobra začeli je že ura prehitela čas in predavanja so se začela.
In najboljši občutek? Ko sem se obrnila, pozdravila v slovo in odhitela po stopnišču navzdol proti izhodnim vratom. Brez kančka slabe vesti.
No, razen tega da nisem več sošolka tem kulj ljudem.

Iz centra sem se vrnila nazaj proti domu. Kjer me je čakal zaključek študentskega dneva. Za danes.

Snow Patrol - Open Your Eyes

Novo študijsko leto

2011-10-03T23:32:00.000+02:00

Oh, kako pester in zanimiv dan je bil danes. Komaj sem našla čas, da sem prišla k sebi in se umirila, saj sem že cel dan leteča in na vseh koncih.
Začetek vsega skupaj je precej obetaven. Trenutno se nasmiham dnevu in ga spuščam mimo z veseljem na obrazu. Ne samo nasmehom.

Vsak dan se začne tako, da se zjutraj pobereš s postelje. Ampak redki se nadaljuje tako, da že napol hitiš proti javnemu prevozu in zamujaš.
Že pri vlaku je šlo vse bolj natesno. S časom in karto. Ker tudi, če sem imela najboljši namen se odpraviti malce prej - se ni izšlo. No, za las se je.
Komaj sem stopila gor je vlak speljal.

Luknjaste mreže na vlakih so odličen transport pajkov.

No, od tu se je nadaljevala kot po tekočem traku. Izjemno hitro in mimobežeče.
Urbana. Trola. Stric, ki je preverjal, če smo res uporabili urbano. Mala modra stavba. Tretje nadstropje. Veliko stopnic. Novi obrazi. Novi ljudje. Številka šest.
Zeleni udobni stoli. Risanje in slikanje.
No, tu se vse skupaj upočasni. Že prvi dan smo začeli z risanjem. Čeprav brez pripomočkov, razen izjem, smo se spopadli z linijo in točko. Osnovnimi likovnimi prvinami.
Če me od katerekoli teorije kaj mika, je to likovna. Edino ta teorija se mi je vedno zdela zanimiva. Bomo videli, kaj bo čas prinesel.

Neprekinjeno črto smo vlekli eno uro. Eno uro! Veljalo je le šiljenje svinčnikov.
Vse skupaj je bilo pomirjujoče, agresivno, odsotno. Skratka ob tej črti sem se malo zgubila v trans.
Oko za zaključek.

En filmski prizor.
Stopnišče polno ljudi. Jaz s telefonom v eni roki. Bela torbica udarja ob moje telo.
Stopnice ena za drugo izginjajo pod nogami.
Sonce. Jasen dan.
S skoraj opetkanimi čevlji odhitim po zelenici. V temnomodrem krilu, ki je za centimeter zlezlo navzgor in se ga trudim poravnati v bolj ugodno lego.
Parkirišče. Hitim. Lase mi odnaša veter. Lica se obarvajo rdeče in avto zapelje ven. Pred menoj. Izognem se mu v loku in stečem čez cesto na drugo stran.
Telefon je še vedno v roki in zavrtim številko. Na drugi strani se oglasi znan glas, ki mi da napotke za naprej.
Tla pod nogami se hitro spreminjajo. Okolica zbledi ob tem neznatnem premikanju.
V daljavi maha oseba. Smeji se, ve da sem na pravi poti.
Odvleče me skozi vhodna vrata v stavbo. Kjer mrgoli ljudi. Kjer odstopam od okolice.
Čez cel hodnik. Oziram se za znanim obrazom. Na osebo, ki stoji pred menoj pade svetloba, vse ostalo potemni. Kot v počasnem posnetku stečem čez hodnik in padem v objem.
Z velikim srčkastim puloverjem v mislih.

Če so vsi naveličani risanja in se pritožujejo čez vse, je z menoj prav nasprotno. Vsaj danes.
Po celoletni abstinenci vsakotedenskega risanja je bila to najbolj fina stvar. Prav v veselje mi je bilo. In očitno se je tudi odnos do tega kazal v samem rezultatu.
Risali smo še portret kolega, ki je sedel nasproti. Z linijo seveda. Nobenih senčenj. Nobenih dvojnih potez. Nobenega viziranja. Samo risanje. Opazovanje linij, ki potekajo po obrazu, v ozadju. Iskanje ločnice med ploskvami, ki ustvarijo občutek meje. To vse je bilo preneseno na papir. In po 45-minutah je bil rezultat kar zadovoljiv.
No, mimogrede me je profesor še čisto potiho pohvalil. Verjetno mu je bilo blazno všeč, da sem vsrkala vse informacije, ki jih je podajal in jih na papir prenesla v samosvoji obliki.
Takemu začetku se lahko samo priklonim.

In od tu naprej teče nova serija hitrih dogodkov.
Odštevanje minut. Trola. Srečanje. Hitenje. Vlak v zadnjih dveh minutah. Klub študentov. Študentski servis. Tuš. Kosilo. Odhod.

Vrnila sem se nazaj v Ljubljano na eno pijačo. Ali dve.
S kuba libre se nazdravi uspešnim začetkom.

Z družbo, ki bo konec meseca odpotovala nekam bolj zahodno v Evropi.
Sprožilec fotoaparata je pridno sodeloval, ko smo ovekovečili trenutke našega skupnega druženja.
Pogovori so potekali eden čez drugega in naše informacije so se širile med puncami, sedečimi za mizo.
Vsega dobrega je enkrat konec in v zraku ostanejo le obljube za prihajajoče dni. Ta teden sem očitno polno zasedena. In precej leteča.

Kaj če...
Ne vem zakaj me pravzaprav muči ta 'kaj če'. Ker resnici na ljubo - niti nič bilo namenjeno v takšni smeri, da bi se sedaj lahko spraševala.
Ampak, kaj če?
Ob vseh dejstvih in dejavnikih, ki niso bila naklonjena - vse izpodbija samo en kratek trenutek, ki naj ne bi štel. Tu vsa dejstva treščijo med seboj. In na plano pride čista absurdnost. Zdrav razum nasprotuje hrepenenju. In obratno. Vse nasprotuje hrepenenju... Ko je realnost irelativna, ko v domišliji vlado tisto česar v resnici ni.

Zvečer opravim še najbolj kul pogovor in potem potonem v svet sanj.
Jutri me čaka povsem nov dan.

Karma - Malo Pomalo

Balerina

2011-10-02T22:57:00.001+02:00

Ko se na drugi oktobrski dan podaš v kratkih hlačah po zelenih ponjavah, je to že nekaj.
Letos je indijansko poletje prav izrazito. In ne vem ali sem sploh kdaj tako pozno bila v kratkih rokavih, kaj šele v kratkih hlačah. Noro.
Balerinkasto. Z rožnatimi balerinkicami. In visoko speto figo.
Tako ali pa tako so pa vsi nekako izkoristili ta vikend za morje... in z navdušenjem kazali slike sončnih zahodov.

Danes sem grozno.
Čeprav dopoldne sem bila popolnoma navdušena. In sem se z ljudmi dogovarjala za vse mogoče.
Potem se bila besna. Nase. Na svet. Na vesolje.
Nekje na travnikih obsijanih s soncem in toplino sem se pomirila in malo uživala.
Sedaj sem pa samo prestrašena. Na smrt prestrašena. Za jutri. Za naprej. Kaj bo. Kako bo. Ali sem naredila pravo stvar. Kaj naj sama s seboj...
O joj. Doživljam zlom.
Potem sem se pomirila. In šla še enkrat čez cel proces - na hitro.

Misija Evrovizija. Izgleda simpatično, ker nacionala ponavadi zna.
Za Majo Keuc sem bila skoraj prepričana, da je stopila gor Sanja Grohar - samo po videzu. Glas je takoj prepričal nasprotno.
Klemen Slakonja...
Hecni žirantje. Jonas izgleda kot postaran Bergant. Sedaj, ko se je znebil brade. Cel čas gleda v kamero.
Jeej za Tino. Z rožnatimi očali.
Danci A Friend in London na televiziji! Še bolj sem navdušena. Noro. Jeeej.
Za razliki od komercialke na nacionalki so našli sožitje med sodniki.
Spomnim se samo tistega šova Big Father. Kako fino je bilo gledati. Ne te Kmetije, Bare, Big Brotherje in podobno - ko se samo kregajo in to predstavlja cel point.
Tu znajo narediti vsaj simpatičen šov.

Jutri je nov dan.
Nov začetek.

Sandi Thom - I Wish I Was A Punk Rocker

Velik avto

2011-10-01T21:51:00.001+02:00

Oktober. Uradno je.
Še list na koledarju sem zamenjala. In sedaj je tu Princesa Hijacinta.

In da bo še bolj uradno sem danes res bila na faksu.
Ki je bilo bolj opravek za mimogrede in nisem šla sama. Zgolj dvig potrdil, da sem zares študentka.
Sedaj sem bila nekje vmes in se mi je zdelo, kot da nimam nič otipljivega na voljo.
No, pa sem še enkrat v prvem letniku. Brucka. Nenavadno. No, takšen občutek.

Bili sva dve deklini v velikem temnem avtomobilu. Vožnja je bila nadvse zabavna stvar. Sploh, ko vse skupaj pride do krožišča v Tomačevem in osnovnih nakazanih smeri - levo, desno.
Nekje vmes me je pobralo od smeha.
Kljub vsemu se nama je uspelo uskladiti z znakovnimi signali in potovanje brez težav pripeljati na cilj.

Tam pa so ure minevale kot minute. Tam se je, po takem "naporu", utrujeno in kolegialno poležavalo. Sestavljalo.
Sestavljale so se nove sanje in začetki. Takšni - rožnati.
Še predno se je je uspelo dodobra pogledati na uro je bila ura čas. In to je pomenilo le še eno dogodivščino na poti.

Klop. Kje se je ta znašel se mi niti sanja ne.
Ne morem ga videti. Ne morem ga prijeti. Ne morem ga odstraniti.
V glavi se je podzavestno pojavil občutek slabosti in vrtoglavice. Na podlagi ničesar.
Kot če ti nekdo reče komar in te začne vse srbeti.

Presneta reč, ko mi nekdo pokaže nek video. Seveda ga moram imeti potem na blogu.
Čeprav niti ne vem, kako mi uspe vsakič najti neko pesem. In kako sem s tem pravzaprav začela. Ko enkrat prideš že tako daleč nima smisla nehati.

Enrique Iglesias feat. Pitbull – I Like How It Feels

Paradoks

2011-09-30T23:48:00.001+02:00

Če mi kdo razjasni kdaj je september minil, bi mu bila hvaležna. No imam še dobrih 10 minut, preden bom oktober preplašeno sprejela. Ker to pomeni samo eno - študentje se vračajo nazaj.

Miza je trenutna polna barvic, svinčnikov in raznoraznih piši-briši kulijev. Vnašam vse informacije. Urejam urnike. Urejati sem začela stvari, ko se bo faks začel in ko so se počitnice končale. Zelo dolge počitnice.
Izbiram med barvami in si zapisujem stvari, ki naj jih ne bi pozabili. Tudi koga moram spet srečati, ko se vrnemo nazaj v Ljubljano.
Ne me postrani gledat, če rečem, da bom že jutri na faksu. Zgolj formalne stvari, kot so potrdila o šolanju.

Zanimivo vprašanje se je pojavilo. Če se človek rodi gluh, v katerem jeziku razmišlja?

The Kooks - Naive

Lahka čokoladna torta

2011-09-29T23:12:00.001+02:00

Rožnato. Verjetno sem bila hecno sumljiva v trgovini, ko sem morala opraviti toliko klicev in sem strašila okoli s telefonom. Ampak sem prodajalki zaželela res lep dan
In odhitela iz trgovine.
Zatem sem se znašla, ko sem mami razkazovala našo novo-mogočno-napol-prazno knjižnico.
Delila sem zgodbo o Francoskem testamentu s knjižničarko in se znašla med grškimi bogovi, ko so se na drugi strani skrivala potovanja v vseh smereh sveta.
Takšen dogodek se zasluži z eno zelo čokoladno torto. Ampak vse je bolj fino, ko ti vanilijev sladoled pomaga lajšati življenje.

Oprava, ki jo je Kate Winslet oziroma Mildred Pierce nosila v istoimenski seriji me spominja na nekaj. Močno.
Mislila sem, da je asociacija na Amy Adams iz Miss Pettigrew Lives for a Day ali Clémence Poésy v vlogi Fleur, študentke Beauxbatonsa iz Harry Potterja. Mislim, da se podobnost skriva nekje drugje. Ta klobuk, to pokrivalo sem nekje že videla.
Ja, s takimi podrobnostmi se potem ukvarjam, ko gledam iste scene že tretjič. Zgolj, ker se znajdem na takšnem mestu ob času predvajanja.

Včasih se zdi, da so legende nesmrtne. Z malce šoka sem danes ugotovila prav nasprotno. No...
Danes je preminil Lojze Slak. Njemu na čast Čebelar, ki danes ne gredo iz moje glave in jih pomrmravam kadar se najde trenutek za to.

Ansambel Lojzeta Slaka - Čebelar

Bleščeče zelen fotoaparat

2011-09-28T23:07:00.000+02:00

Včeraj sem pod svoje okrilje vzela prikupno malo zadevico.
Bleščeče zelen. Fotoaparat.
Takšnega mini, da ga lahko vlačim seboj. Sony W530.
Zaenkrat sem impresionirana. Uporabnost in priročnost pa pride s časom.

Veliki malček je dobil majhnega kompaniona.
Da mu dam še malo počitka po toliko dobro odsluženih popotovanjih.

Terra Nova. Ne razumem kako naj bi to funkcioniralo, da se vrneš v preteklost brez da bi spremenil sedanjost. Razen, če se je ta "preteklost" že zgodila in je ubistvu to en sam začaran krog. Ampak kot sem dojela, naj to ne bi funkcioniralo tako.
Ja, begajo me potovanje v času. Ker je takšna dimenzija, ki človeškemu umu ni logično razumljiva.
Pravijo, da naj bi bilo fizikalno mogoče potovanje v času, sploh ko so našli delce, ki potujejo hitreje od svetlobe. Kar podre celo fizikalno teorijo. Ne vem pa ali so že to sedaj uspeli zares potrditi.
"Vzrok se ne more zgoditi po dogodku in to je izrednega pomena pri naši konstrukciji univerzuma. Če nimamo vzročnosti, smo zmedeni."
To se mi zdi blazno zanimivo dognano, ampak nisem še odkrila zakaj povsem.

Danes - "serija" fotografij. Obeh.