Utripajoča noč

mood: preprosto srečno z nasmehom na ustnicah

Uležem se v posteljo, ampak ne morem zaspati. Glavo imam polno misli današnjega dne, večinoma takšnih, slabih.
...dotik, le dotik je povedal vse za oba...
Poiščem mojo najljubšo ruto, ki me ponavadi spremlja na morju. Vzamem tudi mobitel in slušalke. Ošinem uro, šele 00:22. Potihem se odpravim ven na teraso.
Vzamem ležalko, obešeno na "štrikih" za perilo. Se ogrnem in uležem na tla. Iz slušalk mi zadoni zvok znane melodije
...prvič zvezde skupaj sva preštela...
Zazrem se v nebo. Poiščem znane zvezde - veliki voz, severnico. Opazim tudi roje zvezd, ki izgledajo kot nekakšen rahel oblak in sicer Mlečno cesto. Na ustnice pa se mi prikrade nasmeh.
...en dan, ki v večnost je ujet...
Opazim letalo. Nato pa satelit. Izgleda kot zvezda, samo da se premika. Počasi se premika čez nebo, jaz pa mu sledim s pogledom.
... glej kako zvezde plešejo....
V sebi si nekako zaželim utrinka, da se mi izpolni želja, ki mi trenutno poplesuje v mislih. Nato se zopet zazrem v nebo posuto z drobnimi lučkami, ki veselo utripajo, če se zazrež v njih.
Čez trenutek se na nebu nekaj posveti, mislim da je bil utrinek. In tako si željo ponovim v mislih in upam, da se izpolni.
...prsti čutijo ljubezni zlat dotik... ustnice zardijo v barvi sreče...
Z nasmehom še vedno zrem v nebo in si po današne dnevu mislim, da so to tisti trenutki za katere je vredno živeti.
Mogoče bi bilo v objemu nekoga še lepše ampak lahko uživam tudi v tem kar imam v tem trenutku.
...ti povem misli jasno na glas...
Zapiha nežna sapica, ki bi me morala zmraziti ampak sem jo samo vesela, ko se poigra z mojo ruto.
Z nasmehom na ustnicah vstanem in se še bolj ogrnem v ruto, ampak ne ker bi me zeblo, pač pa kar tako.
...prvi je korak junija takrat...
Iz slušalk mi še vedno doni melodija, jaz pa se nežno zazibljem v ritmu. Sem samo srečna. Srečna, da doživljam ta trenutek. Preprosto samo uživam. Živim.
Sprehodim se po terasi in opazujem prazno ulico, luči, pod nogami čutim še topla tla.
...spomni se na pesek in dotik...
Še enkrat pogledam v nebo in zopet zagledam utrinek (mogoče, da prejšen ni bil, da je bil samo nevemčigav odsev ali nekajtakšnega). Pogledam na ulico in se odpravim spat.
...se še spomniš risanja po pesku...
Z nasmehom na ustih in pesmijo v glavi.

Tabu - Pesek in dotik

Ko noč zaspi

mood: zamišljeno in ravnodušno

Počitnice so in moja povprečna ura odhoda v posteljo je ravno sedaj enkrat - okoli 2h.

In ker je ura toliko mene ponavadi takrat mučijo razna "filozofska" vprašanja.
Zakaj se sploh trudimo, delamo razne stvari in upamo, če pa je rezultat vedno isti - vse gre v pisane marjetice.
Ker dejansko, če se naprimer veselimo nekega dogodka in smo v pričakovanju, in ker veliko pričakujemo so možnosti za izpolnitel tega vedno manjše. Zato, ko se ta stvar zgodi smo že razočarani in stvari gredo v pisane marjetice.
Če pa "vemo", da nam bo sledil nek dogodek, ne posvečamo pretirane pozornosti in nimamo velikih pričakovanj, zato ko se zgodi dobimo od njega najboljše in uživamo tiste dragocene trenutke. Ampak, ker je vsega lepega enkrat konec se tudi to konča in rezultat je isti, vse gre v pisane marjetice.
Tako da če bi risali "graf" bi pri obeh enako zgledal - trikotnik, le da bi pri prvem bil vrh v pričakovanju pri drugem pa v dogodku.
(teorija - H.B in K.Z.)

Ampak nisem pa še ugotovila, kaj pa je tisto kar nas naudihuje, nas dela močne in v nas zbuja željo po "trenutkih užitka in sreče"?
Pa čeprav vemo, da bo šlo vse v pisane marjetice.
Mogoče upanje na tisto popolnost - srečo do konca svojih dni?


Potem pa je tu še ena teorija:
Ko gledamo film (ali beremo pravljice) imajo vsi srečne konce (in živeli so srečno do konca svojih dni), ampak če pogledamo z drugega zornega kota, nas zavajajo.
Ker vedno končajo v trenutku, ko je vse popolno. Ali se poročijo, ali končno pristanejo skupaj in podobno. To samo prikažejo tist trenutek sreče, vrhunec (prejšni odstavek) ampak ne vemo pa kaj se zgodi 10s po tem. Ali pa kakšno je življenje po 2 letih.
Prikazan je popolen trenutek. Ampak popolnost sploh obstaja?
Ampak to je obenem tudi tisto upanje, ki navdihuje ljudi, da upajo na boljše življenje, na lepše "popolne" trenutke.
Ampak noben pa se tega ne zave in ne pogleda skozi te oči, ker te vse skupaj zavede in ti zamegli um s dejstvom, da si ti tudi želiš te popolnosti.

Tabu - Dobra vila

Sončen sobotni popoldanski sprehod

mood: optimisično in rahlo srečno

Zunaj je lepo sončno sobotno popoldne in jaz sem zdolgočasena. S kotičkom očesa ozrem svoj fotoaparat in tako me prešine, da če imamo:
dolgčas + fotoaparat + lep sončen dan = sprehod oz. nekaj dobrih fotk.
Zato sem vzela pod pod noge, mobitel v žep, slušalke v ušesa in fotoaparat za vrat.
Moj dokončni cilj je bilo nekako posedanje v miru ob vodi, ampak do tega nekako ni prišlo.

Za začetek je bil sprehod skozi "naselje" po cesti, ob hišah in vrtovih, ko imaš občutek da te vsi opazujejo skozi okno. Zato tukaj malo pospešimo korak.

Pridem do razpotja - čez most in skozi gozd ali ob avtocesti po krajši poti in soncu.
Odločim se za krajšo pot in tako na vsake toliko časa naredim kratek postanek na potki v gozd, kjer hočem slišati ptiča, ki se glasno oglaša in me spremlja že celo pot ter se malo ohladim.

Nadaljujem pod avtocesto proti vodi, kjer mojo pozornost zmoti traktor, ki obrača sveže pokošeno travo. Ko že prispem do tistega kotička, tam vidim ljudi, zato nekaj časa premišljujem nato pa se obrnem (ker sem si zaželela MIRNEGA posedanja) in grem pogledati višje ob "reki", če je kakšna možnost za posedanje.
Ampak nimam sreče, zato se obrnem in grem po isti poti nazaj.

Ob poti sem našla marjetico, ampak ne tiste popolne in lepe kot jo zmerom iščemo. Pač pa takšno nepopolno, kot smo mi, čeprav se trudimo dokazati nasprotno, z luknjami v listkih. Drugačno in zanimivo. Zaradi tega nič manj vredno.

Ker nisem imela "resnične" družbe, mi je to nekako olajšal telefon s pesmimi in od vseh mi je v spominu najbolj ostala:

Celine Dion - All By Myself

P.S. - to so fotke s sprehoda, če mogoče niste dojeli

Brezupno upanje

mood: zamorjeno in polno vprašanj

Kaj moraš narediti, da se počutiš ljubljeno?
Za tisti trenutek, ko se zavedaš da te ima nekdo rad, da mu ni mar zate.

Spomnim se stavka Helene danes - Zaradi upanja ljudje živimo mar ne?

Kaj nas sploh žene, da upamo?

Kaj nas žene po popolnem življenju, takemu s srečnim koncem, kot v tipičnem ameriškem filmu?
Mogoče pa si jaz narobe predstvaljam bolj popolno življenje...

Tole je nastalo ob igranju igre Burger Rush in pesmi Gabriella Climi - Sweet About Me, ob pretiranem in dejansko nepotrebem napenjanju možganov in premlevanju prevelike količine vseh današnjih informacij.

Gabriella Climi - Sweet About Me

Obdobje poležavanja na vrtu in opazovanja oblakov...

mood: zasanjano

Konec šole... sicer imamo uradno še cel teden pouk in pridemo v ponedeljek po spričevala.
Ampak neuradno pa smo prosti cel teden in imamo "obilo" časa za poležavanje, spanje v popoldneve, klepete v nočne ure in podobno. Sicer je tukaj nek dejavnik, ki nam to nekako ovira - straši.

Tako, da so začele že počitnice. Dva meseca in še malo brez kakršnih skrbi za ocene, brez učenja za teste, brez učiteljev, brez zgodnjega vstajanja.
Ampak to poslednično pomeni tudi brez jutranje vožnje, opazovanja sončnih vzhodov, klepeta in smeh na poti v šolo, posedanja na dvorišču, v učilnicah med odmori, občasnih kregov, ki so se končali s smehom in podobnih stvari, ki so nekako prinesla rožnat privdih sivemu dnevu.


Sedaj prihaja obdobje "brezskrbnega" poležavanja v travi ali v "bodoči" viseči mreži, ko samo ležiš. S slušalkami v ušesih imaš in tvojimi trenutnimi najljubšimi komadi, ki nabijajo, da jih sliši še marsikdo. In ti preprosto samo opazuješ tistih par oblakov, ki se znajdejo na jasnemo modrem nebu in tvoji domišljiji prepuščaš, da poiščejo znane ali pa zanimive oblike. Za povrh vsega pa zapih še tista prijetna sapica, ki prav sede ob vročih dneh. In se zasanjaš, v misli ti priplavajo lepi spomini ob katerih se samo nasmehneš. Opazuješ okolico s prazno glavo, brez napornih in depresivnih misli. Ali pa ti v glavi odmeva samo ena misel - svet je lep.

Seveda pa je vsega lepega enkrat konce in potem pride nekdo, ki vse to zmoti in ti naloži delo - pospravlanje, kuhanje... skratka prekine te minute užitka.

Uživajte dokler vas kdo ne zmoti :D