Momenti in trenutki

Včasih ima zapiranje zavihkov ali programov zelo pozitiven učinek. V tem smislu, da si sprazniš glavo. Zaključiš z delom.
Zadnjič sem ugotovila to, ko sem začela zapirati okna brskalnika. Ker sem rabila nov začetek oziroma sem se rabila osredotočiti na nov predmet. Kako enostavno je to lahko. Včasih.

Kaj pa je to?

Preživiš dan, ko ugotavljaš kako najbolje prodati, predstaviti produkt. Naša mnenja so se delila, vsaka je zagovarjala svoje stališče, a skupaj smo iskale kompromise. Ali vsaj upale, da lahko ena drugo prepričamo. Nekaj je že moralo biti, saj smo na koncu prišle do ene rešitve.

Niso dnevi pomembni. Pomembni so trenutki. Še pomembnejše pa so zgodbe. Zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ki jih slišimo. Ki jih govori življenje. Vse okoli nas so zgodbe. Takšne, ki se nas dotaknejo. Takšne, ki nas ganejo. Takšne, ki spremenijo naš pogled.

Vsi trenutki.

Slišala sem nekaj zanimivega. S kakršnimi ljudmi se družiš, takšen postaneš, saj znaš navade vsrkati, kot goba. S kakršno energijo se obkrožiš, takšno obdajaš.
S tem se mi je razjasnilo par stvari. Kar naenkrat sem dobila tisto kristalno ostrino. In razlog določenim stvarem.
Oddajaš, kar prejemaš in prejemaš, kar oddajaš. Vedno tako in nič drugače.

Danes? Malo čutim posledice, da vsi okoli kašljajo, smrkajo. Malo sem izčrpana. Malo glavobola. Malo vsega. In en počitek rabim.
Ker danes vidim Dinozavre. Povsod.

Vi pa ga lahko v soboto in nedeljo. Ja?

Norah Jones - Come Away With Me

Zmaga za zmago zaenkrat

Zmagujem. Dan za dnem.
No, zaenkrat vsaj v zadnjih dveh dneh. Ampak puščam si veselje, dokler bo trajalo. Eno partijo remija in eno igro Catana po dolgem času. Nabrala sem si dovolj ovc, žita in podobnih surovin, da sem eno potezo pred bratom zmagala. Tudi to šteje, mar ne?

Imam novega "junaka". Še vedno se nisem čisto odločila, če se ob njem pojavi neizmerno navdušenje ali pa mi je čisto beden. Gospod Dinozaver se je pridružil zbirki mojih živali.
Po dolgem času se mi je zapasalo in sem risala. Skenirala. Dopolnjevala in zaokrožila celoto.

Danes so me določili za kuhanje juhe in peko palačink. Za kosilo. Ker drugače pa res ne kuham. Zaznajmo sarkazem. Jaz pa sem ob veliki količini mase dodala še eno povabilo. In je prišel. Ko jih je bilo le še nekaj in ko so se že dodobra ohladile.
Potem sem se stiskala. Malo kar tako, malo pa zato, ker sva gledala včerajšnjo epizodo Dexterja. Da me ne bi bilo strah. In da mi je bilo luštno.
Vedno z veseljem sprejmem tudi kratek čas, dobro urco, samo da je.

Včeraj sem zgradila goro iz tortilj. Nekaj dobrih minut in so že vse zginile. Zanimivo kako gredo vsem v slast. Pa sem jih šele pred kratkim uvedla v družinski jedilnik.
Vsake toliko imam kakšen preblisk in dodam kaj dobrega. Enkrat bi rada naredila še musako. Pa še polno takšnih dobrot je, ki se jih moram naučiti skuhati. Ampak počasi in potrpežljivo z dobrimi recepti.

Če zadnjič ob poslušanju njene pesmi nisem zaznala tistega tona njenega glasu, ga sedaj ob videospotu slišim. Slišim da je ona. Miley. Ne navduši me. Sploh. Pa vseeno.

Miley Cyrus - Wrecking Ball

Mati so praznovali

Pester dan je za menoj.
Prvotni načrt je padel v vodo. Rok se je podaljšal. Vmes pa so prišle popolnoma druge stvari.

Njej je blizu.

Če me kdo vpraša, kaj sem počela danes, mu lahko odgovorim nekaj podobnega. Pospravljala. Pometala. Kuhala. Pomivala. Izdelovala rumove kroglice. Okopavala vrt.
Poleg tega sem na največjo zmožnost mojega zvočnika, glasno nabijala vse pesmi iz serije Smash. In packala po platnu. Kar tako. Po melodiji.

Pogledala sem zadnji del Smash in ugotovila, da je bila to res ena bolj kulj serij. Glede na mojo oceno. Blazno navdušena sem in všeč mi je, da so prikazovali nastanek in ozadje mjuzikla. Res. Prav navdušena sem. Nad obema sezonama. Nad pesmimi. Nad temo. Zanimivo je, da če sem prejšnjo sezono "navijala" za eno igralko, se mi je to sezono bolj prikupila druga. Pri enem delu vmes sem se na polno zjokala. V tem zadnjem sem bila samo na robu solz nekje vmes. Saj ni bilo nič žalostnega, samo tako me je prevzelo vse skupaj, da me je pojedel trenutek. Vživela sem se. Popolnoma.

Japonski javor. Moje darilo, ki sem ga skrbno "skrivala" na balkoni od mame. In sem danes tja peljala mati, ki je bila popolnoma navdušena.
V vzdušju se je nadaljeval preostanek dneva. Precej smo jedli. Nazdravljali. Se sladkali. Se smejali.

Nekje vmes sem vse to zapustila in šla v Ljubljano. Američani so imeli poslovilno druženje, saj se nekateri po letu v Sloveniji vračajo nazaj domov. Pa smo imeli nekaj prigrizkov za mini piknik. Razgrnjeno odejo in mreži za odbojko in badminton. Odigrala sem oboje. Sprva me je malenkost mučila percepcija in zaznava prostora, ampak je šlo. Predvsem tisto igro odbojke, ko sem tolikokrat servirala, da sem imela že čisto rdečo roko, za ekipo pa priborila nekaj točk prednosti, ki so na koncu tudi prinesle eno zmago. Ampak bolj kot to smo se nasmejali do solz. Kaj je važno znanje, če je pomembnejša zabava.

Smash - Broadway, Here I Come!

Nič šaljenja za prvi april

Vidim, da sem prišla do 70000 ogledov. Pestro.

Mislim, da imam rahel problem z natečaji. Danes sem naletela na še enega na Facebooku. Tokrat se gre za Busko. Na kratko so to nalepkice za Urbano.
Tako, da lahko ocenite moje. Lotila sem se ilustracij. Živalskih.

Pes. Gospodič gentelman.

Mačka. Mična gospodična.

Sova. Fin gospod.

Bilo je to, ali pa delo za faks. Pa sem se odločila za živali. Tisto drugo me še vseeno čaka. Že nekaj časa.
Res ne vem več, kaj imam s temi natečaji.
Pa dramsko besedilo. Brisače. Sedaj tole za Busko. Potem morda še za Gorenjko. Skratka, prav pestro je.
In ko smo že pri dramskih besedilih, še en članek dobim v KŠK-jev Zapik.
Nazadnje je bil intervju v Kranjskem glasu. In obvestila o zmagi na radiu, večih.
Očitno se mi kar dogaja. Precej.
Mislim, da res nisem verjela, da se kaj takšnega lahko zgodi. Na področju pisanja.
Da bom doživela to, da bom napisala dramo. Zmagala. In bo potem uprizorjena. Še v najbolj nadrealističnih sanjah si ne bi kaj takšnega predstavljala. Skrajni čas je že, da se uščipnem.

Ježek se je pojavil na koledarju. Jajce sem pobarvala na belo z velikim rdečim srčkom. Film sem porabila do konca in ga nesem jutri razvit. Se že veselim fotografij, ker pojma nimam kaj vse se je fotografiralo.
Pol leta nazaj. In še več.

Največjo šalo je pripravilo vreme. Sneg aprila. To je bilo skoraj to za prvi april.

Za vse, ki veste in ne veste. Game of Thrones je danes zunaj. Vsi ti podatki so mi znani, čeprav ne gledam.
Sicer pa smo spet pri potici, remiju in dveh izgubljenih igrah.
Ko poslušaš Lano, se ti zdi, da si se znašel v drugem stoletju. Danes poslušam Lano Del Rey.

Lana Del Rey - Chelsea Hotel No 2

Osladno

Po včerajšnjem jamranju, sem se danes sprijaznila.
Valentinovo je.
Še vedno pa vidim srčke kamorkoli pogledam. Vrtim si same osladne ljubezenkse pesmi. Oblečena sem v rdečo obleko in se pretvajram, da mi gre vse na živce. Slabo se pretvarjam, ni kaj.
Tako slabo, da se mi kar smeji.
Ampak čakam svojega Valentina. Ker nenazadnje je res tak dan. Osladen. Srčkast. Zaljubljen.

Velik paket me je čakal pred vrati. Kako fino.
Sicer ni bil poslan z namenom današnjega praznika zaljubljencev. Prispel je slučajno, ta dan.
Kako fino. Dobila sem brisačo za na plažo s Svilanita.
Saj vemo - natečaj za brisačo. Bila sem izžrebana za prejšnji teden in dobila brisačo. Prav lepa je.
Ampak še vedno poteka glasovanje za hobotnico. Vsak lajk je dobrodošel.
Ker bi bilo čisto noro imeti takšno brisačo.

Pismo je prispelo. Ker sem slišala navdušenje v glasu.
Uspelo!

Kina Grannis - Valentine

Koledar z mojimi ilustracijami.

A veš tist moment, ko gledaš film. In gledaš film in si rečeš ok. Pa glejmo film.
Ampak potem ga je konec in si rečeš - kaj za vraga sem sedaj to gledala?
No, nekaj takšnega sem gledala. Naslov pa ima For a Good Time, Call...
Saj mogoče ni tako zelo napačen. Ampak je. No, ne vem. Šment.

Koledar!
Koledar imam.
Prav takšen, katerega sem si sama zrisala. Oblikovala. Natisnila. In še zvezala ter obesila.

Ja, prav sama.

To je bil moj mali projekt, ker sem imela že nekaj časa željo, da bi si naredila koledar.
Pa nisem imela motivov ali pa ideje. Potem pa sem začela z risanjem živali in tako je padla zamisel. Koledar z živalmi in barvnimi krogi. Skratka, nastalo je nekaj prav luštnega.
Za moje pojme. Kar ponosna sem na to, da sedaj visi pri meni na steni.

Koledar z mojimi ilustracijami.
Prav kulj je.

To. Drugače pa sem imela danes dva zelo različna pristopa in stila glasbe.
En je zajemal pesmi kot so "Do You Wanna", "S&M", "Sweet Dreams", "Užitek na replay" in podobno. Drugi pa je zajemal "Venček valčkov" in "Turbo mix".
Ne, sploh ne sprašujete.

Če se pa najde kdo zainteresiran, se pa ponovno podam v ta postopek, kaja.zalokar afna in gmail.com.
Za kakšen dvomestni bankovec. Tako.

Čuki - Sončni žarek

Zimsko potepanje po Bledu

Simpatičen dan je za menoj.
Čeprav mogoče res nisem napisala loto listka za sedmico, je šlo vse drugo toliko precej bolje.
Od številk, rok, nog, karkoli pač že.

Zimski izlet na Bled.
Tako precej spontan, ker je bil ravno tak dan. Sonce se nam je sicer prikazalo šele kasneje, ampak smo se zabavali. Bil je kot mali "družinski" izlet. Imeli smo enega laboda, ki nas je zasledoval. Eno težko uganko. Mali je trem puncam tako zagodel, da nismo mogle skupaj spravit ustrezne besede na "s". Verjetno smo vse možno porabile, ampak svet pa nobeni izmed nas sploh ne bi padel na pamet.
Če bi imeli film v fotoaparatu se ne bi tako noro izživljali, kot smo se. Nastalo je vsega skupaj čez 400 fotografij in nekaj posnetkov. Na koncu je bilo že tako, da smo izmenično skakali pred objektiv in držali fotoaparat, ko smo dobili kakšne ideje ali novo svetlobo na sceno v ozadju.

Če je kdo poslušal petje kakšne "na otoku sredi jezera", obstaja precejšna možnost, da smo bili mi.
Če je kdo slišal vneto razpravo o črkah in živalih, tudi to smo bili mi. Poleg vsega.
Ampak je bilo tako zelo zabavno. Ker na koncu koncev smo si ustvarili eno fino dopoldne.
En fin dan s sprehodom ob jezeru in fotografiranjem na polno. Pod potegnjeno črto.

Race pa mi. Pa race pa mi. Pa labod pa mi. Tako nekako je šlo.

Kasneje smo se v Bufu do sitega najedli in popadla se nas je tipična nedeljska utrujenost, ki pride po kosilu. Imela sem bučkast dan.
Juhica iz bučk in testenine z bučkami in piščancem. Pa načeloma nisem največji ljubitelj zelenjave ali bučk. Vendar pride dan, ko se naredi kakšna izjema.
Smo se počasi naglodali še sladice, počasi in vsak svoje.

Še nekaj.
Imela bi brisačo. Res.

Za vse dobre dušce, lahko rečem, da zbiram lajke. Saj vsi vemo, fejzbuk in te zadeve. Če se kdo loti tega, hvala.

Spontan kankan trenutek.

Ansambel bratov Avsenik - Otoček sredi jezera

Ana Karenina

Predstavljajmo si prizor.
Luči nad menoj na železniški postaji. Okoli mene ljudje, ki čakajo. Da preidejo iz točke A do svojih domov. Ljudje, ki čakajo, da pridejo iz točke A zgolj do točke B. Čakajoči. Vključno z menoj.
Zunaj snežna odeja prekriva vse naokoli. Znak "Ne hodi čez progo, je smrtno nevarno",skriva spodnji del napisa.
Mrak se spušča. Sneži. Nežno, lepo. Počasi. Diskretno. Pozna se zgolj v soju luči, ki osvetljujejo delček poti, ki jo preletila vsaksa drobcana snežinka.
Del pogleda mi zastira kapuca na glavi. Da se počutim kot kakšena junakinja iz pravljice. V ušesih mi odzvanja "Taking Pictures of You", ki jo prepeva skupina The Kooks.
Fin prizor.

Vlak pripelje. Vstopim. Vzamem računalnik in pustim prste, da se razgibajo po tipkovnici. Zunaj pa prizor dveh zaljubljencev. V odsevu okna pa moja podoba.

Domine sem ustvarila. In škatlo za njih.
Domine sem zrezala. In polepila ter sestavila škatlo za njih.
Vse skupaj sem oddala. Baje je šlo naprej na razstavo. Ne vem kakšno, ne vem kdaj in kje.

Preklestvo neprepoznavanja črk. Zakaj!?

Kako neprikladno se pozna ves stres, čokolada in ostanek mesečnih težav na sredini desnega lica. Grozno!

Ana Karenina.
Vrhunski film. Ker je prikazan drugače kot bi pričakoval. Ker ni nekaj, kar smo že gledali in videli. Ker je bolj gledališko, kulisasto s presneto interesantnimi scenami.
Če ne poznaš njene zgodbe je film prevelik in te pogoltne ter nezadovoljnega izpljune.
Če se ti vsaj nekaj sanja pustiš zgodbo nekje v ozadju in se osredotočiš na gibe. Kretnje. Dogajanje. Spreminjanje. Vse od koreografije plesa do koreografije korakov in prehodov. Ampak najbolj udaren je pa vlak. Tako ali drugače.
Pri sami Ani Karenini mi je všeč njen propad. Njen konec. Njen obup. Mislim ne ravno všeč, ampak dela vse skupaj zanimivo. Ker ona sama po sebi je odrasla oblika razvajenih hčerk bogatašev. Tistih, ki morajo imeti vse, da so srečne. Jude Law je prav tako zanimiv, ker igra nasprotje likov, ki jih je igral predvsem pred leti. Ponavadi je on zapeljeval, verjetno varav, sedaj si je našel lik v katerem je varan. Karma. Ne, saj ne.
Kar me pa muči je pa dejstvo, kaj je Lenin ugotovil. Kaj je ugotovil?
Da ceni male trenutke? Da ceni tisto kar ima? Kaj je?
Ampak super. Fino. Fajn. Res.

Two Steps From Hell - Nero

Silvestrovo

Epilog. Leto dva nič dvanajst. To leto, ko nas bi moralo pobrati.
Vsem želim preprosto srečno!

Mojih deset iz letošnjega leta pa sledi.

LJUBEZEN. Sveža in zaljubljena. Najlepši trenutki preživeti v dvoje. Spontani izleti. Poplesavanja. Lučke. Romantični trenutki. "Pocukrano" in najslajše.

LONDON. PAG. Moji letošnja večdnevna popotovanja in potovanja. Oddihi in počitnice. 

MGL.  Vse predstave, ki sem jih gledala. Ubistvu gledališče na splošno. Ne samo Čarovnice iz Eastwicka, Sugar, tudi Proti severnemu vetru v zasedbi Prešernovega gledališča. In vse "vaške predstave". 

SLIKE S FILMA.  Tistega fotografskega. V takšnih fotoaparatih, ki smo jih imeli včasih. Vse razvijanje fotografij, ki ga sicer ne popravljam sama, in čakanje na tisto, kar sem že pozabila, da je bilo zabeleženo. In spomin, ki ni shranjen na diskih v računalniku, ampak je fizično pred menoj. 

ZAKLJUČEN PRVI LETNIK.  Začetek drugega. Presežek. Nekako se mi zdi kot cel dosežek. Pa še ob zaključku študijskega leta so na razstavi na našem faksu razstavili dva moja projekt. Kaj takšnega. 

DRIVE-IN KINO.  Dejansko je takšna filmska izkušnja. Tisto kar ponavadi vidiš v filmu. Ko se z avtom zapelješ na Gospodarsko raztavišče, spustiš okno in iz "avtomobilskega naslonjača" gledaš Midnight in Paris. Prav tako vsi dobri filmi videni to leto, spadajo pod takšno kategorijo. 

FILMSKI VEČERI.  Ko se zapeljem do ene ali druge prijateljice in gledamo kakšen film. Kater je lahko dober in zabaven, ali tako blazno zanimiv da zaspimo poleg. Ob večernih urah. 

FOTOAPARAT.  Vsi fotošutingi. Slovo od starega, dobro odsluženega Olympusa in prihod novega Canona. Vse skupaj pa začinjeno z malim zelenim. 

VOŽNJA S KOČIJO.  Dolga leta moja želja oziroma obljuba, ki ostaja v zraku. Ampak sem uživala v nekaj desetminutni vožnji na kulturni dan po Kranju. Kratko in sladko. Moj nasmeh pa do ušes. 

ZLAT TUŠ.  Popolnoma navdušena sem bila nad to pridobitvijo. Ustvarjalno leto sem imela. Pridno sem v tem letu skoraj zaključila projekt. Na faksu sem polno ustvarjala. Z živalmi sem začela že ob začetku tega leta. Skratka polno je bilo vsega. Kar me veseli.

Tangels feat. Nika Zorjan & April - Nekaj v zraku

Lučkast večer

No, če sem imela včeraj šestino in četrtino, mi ostane danes še tri četrt dela. Da zaključim.
Počasi in vztrajno.
O vsem skupaj poročam, ko bo in če bo končano. Na kar upam, da uspe. Vsaj enkrat.

Pravijo, da se vozovnice podražijo z novim letom. Odlično! Seveda zaznajmo sarkazem v tem vzkliku.
Groza. Zakaj vedno to počnejo?
Nekaj ponudijo. Pustijo, da zagrabimo. Smo navdušeni in potem nas pribijejo in privijejo ceno.
Enako so storili z malico takrat. Kar eno leto zastonj in potem - ups, ne več.
Bravo! Res! Vrhunski ste... Groza.

Poleg tega risanja sem počistila še tistih nekaj delov serij, ki so ostali za vpogled. Preposlušala sem celo playlisto božičnih pesmi in našla sem en božični CD, ki malček preskakuje. Ampak bo.
To božično vzdušje se me sedaj drži že nekaj časa. Upam, da vztraja še ta en teden. Potem ga pa lahko pospravim v predal in ga zaprašenega izvečem na plano drugo leto. To božično vzdušje.

Mogoče bi gledala božični film, ampak Listy do M. še malenkost šparam, ker je bil pred kratkim na ogledu. Ameriški božični filmi pa so preprosto preveč ameriški. In komercialno božični. In nimajo smešnih izrazov, kot je "facoti". In niso tako blazno simpatični. Preveč nadaljevanj imajo in uničijo čar, s tem, ko ga hočejo pričarati. Skratka nič ameriških božičnih filmov in bo božič prav lep.
Lahko samo kakšno risanko. Tisto za novo leto. Irsko.

Smreka je šla v avto. Na zadnje sedeže. Imela sva še lučke. Okraske in odejo z božički in pingvini in jelenčki. Za zadnje nisem prepričana. Ampak pingvina sva pustila na svojem mestu. Poleg severnih medvedov.

Smerčice so vse bolj komplicirane za sestavit. Včasih je bila v največ treh kosih in si to skupaj zložil, malo zravnam in tadam - smrečica je bila na red. Sedaj gre vse v bolj zakomplicirano smer. Z veliko deli. Barvnimi označitvami. Ravnanjem. Zlaganjem v zaporedje.
Ampak je zabavno. Je projekt. Dobesedno.
Lučke pa niso šle takoj na drevo. Pristale so še v najinih rokah in skupaj s fotoaparatom in samosprožilcem je vse skupaj postalo zabava. Zame predvsem. Ker sem spet dobila tisti zagon za ustvarjanje "prevelikega" števila fotografij. Se zgodi.

Večer je bil nadvse primeren za zadnji del Harry Potterja. In nisem bila pobudnik, sem pa z največjo dobrodošlico sprejela predlog. Všeč mi je. Zadnji del in ideja o izbranem filmu.
Noro.

Maček Muri & Muca Maca - Nogometna tekma

Knjigovez

Danes, ko bi lahko malce raztegnila in potegnila moj spanec čez osmo, deveto uro, ne danes sem bila že ob pol osmih pokonci in sem že poskušala funkcionirati. Ne tisto, ko se komaj zaženeš. Ne, tisto, ko si že zagnan in v polnem teku.
No, zjutraj sem še bila. Ravnokar pa počasi crkujem. Psihično in fizično. Niti ne vem na kakšen način sem bolj izmučena.

Končala sem knjigico. S pomočjo domačih. Starša sta se precej zagrela za pomoč. Predvsem mami. Kar mi je v teh zadnjih urah prišlo še kako prav, ko se je moja zaloga energije tako pridno izčrpavala, da nisem več vedela kaj bi sama s sabo.

Ko sem odoblikovala knjigo na računalniku, je sledilo tiskanje.
Na srečo imam takšne stvari doma. Kako priročno se je našel še "pravi" papir in tako se je začel projekt   - natisni si.
Saj bi bilo vse lepo in prav, če ne bi vmes posegle tehnične težave. Najprej je zmanjkalo barve. Nekaj časa sem rabila, da sem to pogruntala, ker tehnika ni kazala ravno najbolje - ponavadi že vse utripa in sveti, ko se kartuše malenkost preveč spraznijo. Danes pa nič.
Ko je to šlo, po daljšem usposablanju, je nastala nova težava. Natisni na list, ki je malenkost debeljši. Ampak ker imamo tako vrhunsko napravo, ki ima precej možnosti nastavitev, sem po iskanju navodil in prebiranju prišla do ugotovitve, kako zadeva funkcionira.
Po nekaj poskusih je končno uspelo in prvi delni rezultati so bili tu.
Nastajala je knjigica. Čisto prava.

Bojni posvet kako naprej. Rabila sem naslovnico. Rabila sem način izdelave.
Vse je šlo, podmazano z malce Viki kreme naprej.
Risanje Sonca. Risanje zvezdic. Printanje. Rezanje. Upogibanje. Sestavlanje in vrtanje v karton.
Na koncu pa se je šivalo. Jaz sem začela, ampak mati se je tega tako resno lotila, da sem vse skupaj prepustila. Sama sem napisala krajši sestavek, ki mora biti priložen.
Torej končni rezultat - imam ilustrirano knjigico!
Zaenkrat je en sam izvod. Ročno delan. Nekaj muke in nekaj zabavnega packanja je bilo vloženega.
Če sem čez vikend ilustrator, sem čez dan serviser tiskalnikov in ponoči knjigovez. Ves čas pa se trudim biti oblikovalka.
Tako.

Prvi vtisi o fotoapratu so fenomenalni. Navdušena sem in vesela.
Se že veselim vseh nabranih kilometrov in porabljenih gigabajtov.

Sedaj pa zaslužen spanec. Dolg dan je za menoj.

Bat For Lashes - Laura

Mali krtek

Prejela sem najbolj prikupno darilce. Tistega krtka iz česke risanke, ki jo verjetno vsi poznamo in smo jo gledali kot otroci. Mali krtek s kapo z velikim cofom. Cel car je.

Zadnje dni se delam pridno, to poskušam biti in upam, da sem na pravi poti. Teden pred mano kaže kar nekaj oddaj projektov. Eno učenje in pester urnik.
Že sedaj se mi zdi, da cele dneve presedim za risalno mizo ali pa za računalnikom in se trudim, da spravim kaj iz sebe. Ker v mene gre samo čokolada, ki jo je Miklavž prinesel. Šment.
Skozi okno samo opazujem kako se vreme menja. Za trenutek poskušam ven pomoliti nos, potem pa na hitro zaprem okno, ker hlad udari v prostor.
Danes sem sledila poti Sonca. Kako se je pomikal iz leve strani okna proti desni. Mi vmes prav nagajivo, berimo to kot - malce nadležno, svetil v obraz, kjer sem se morala branit z listom nalepljenim na steklo. In na vsake toliko sem zaznala nenadne spremembe sončnih žarkov.

Pogledala, preposlušala bolj, sem Pitch Perfect. Ta film mi je precej všeč. Res. Gre na moj seznam filmov za večkratni ogled. Definitivno. Mogoče bi si morala izpisati ta seznam. Ker to na nek način pomeni, da so moji najljubši filmi.

Poleg tega pa sem na Youtubu poslušala, gledala, bolj prvo kot drugo, koncerte. Pink, The Script, Ed Shreen in Jason Mraz so bili na tapeti.
Zadnje čase prav veselo kukam po spletnih straneh in ugotavljam kdo ima kdaj koncert kje v bližini, koliko so karte in koliko so letalske karte. Tako nekako.
Bomo videli kaj bo iz tega. Dejansko še nisem šla na koncert koncert.
Nekoč morda.

Kakšno naključje je, ko pregleduješ fotke z njim na telefonu in ugotoviš, da obstaja nekaj podobnega na tvojem računalniku izpred dveh let. Enaka scena. Iste poti. Morda malenkost drugačen zorni kot.
Resno.

Kresničke imam!

Jason Mraz - Living In The Moment

Z avtom po celem snegu

Zunaj se je odvijala prava mala predstava z vetrom. Čez noč je zapadlo 25 cm snega in ga je veter vso dopoldne raznašal sem ter tja. Zaradi njegove teže, bil je precej lahek. Za sneg.
Saj ne da bi sicer nos pomolila na zrak. V roki sem vihtela čopič in opazovala kaj se dogaja zunaj. Ujeta med topel prostor sobe in okno, ki je ščitilo in ločevalo mene od mraza zunaj.
Enkrat je bilo sončno. Drugič popolnoma belo. Spet tretjič oblačno. Konstantne spremembe.
Zabavala sem se predvsem zgodaj zjutraj, ko sem se vozila domov od prijateljice. Ob dveh zjutraj je bila cesta popolnoma zasnežena. Nič splužena, samo kolesnice so se poznale. Na cestišču pa 10 ali 15 cm snega.
Zabavno. Predvsem, ko si sam na cesti. Sredi noči in se voziš naokoli krožnega z zamrznjeno sprednjo šipo. No, bomo rekli slabo očiščeno na nekaterih predelih, ampak sem videla vse. Videla sem svet.
To je prava mala dogodivščina tistih pet minut. Res.

Sploh nisem vedela, da je pomlad že na sporedu. Tale dekleta tako prekleto razganja. Mogoče pa je res kriv ta decemberski čas, lučke, kuhano vino in Magic Mike za družbo.
Nekaj je bilo na vsem. Definitivno. Nekaj je v zraku.

Potem pa sem v dnevu žonglirala med ilustriranjem in igranjem tetrisa. Ja, nekaj sem mogla početi, ko se je sušilo, čeprav bi se mogoče lahko učila, ampak potem bi bila občutno preveč zagreta.
Tako to gre.

Big Foot Mama - Užitek na Replay

Kurčeva zelenjava

Hočem toliko stvari narediti naenkrat, da se ne znam osredotočiti na eno.

Torej, morala bi narediti ilustracije za faks. Luno in tako. Pa sem naredila zgolj skico knjigice. Nisem pa nič resnega začela. Kar bi bil res zadnji čas.

Hotela sem narediti par skic živali za sebe, pa sem končala nekje pri pingvinih.

Moja soba je "ustvarjalni kotiček" in na moji mizi je zmešnjava. V ozadju si predvajam dele serij, mjuzikle in plesne filme.

Vedno me nekaj zmoti in nekaj spečem.

Glavo imam na petih različnih koncih in na nobenem za res.

Pogrešam na veliko.

Nimam koncentracije in požrlo me bo.

A se lahko zaklenem nekam za nekaj dni z vso potrebno opremo za ustvarjanje in to počnem dan in noč?

Ker kljub temu, da se vsi trudijo ostati izven mojega dosega, jaz še vedno nimam nobene koncentracije. Prav nobene!

In ob živce me spravlja to.

Občutno preveč se trudim biti pridna in narediti vse...

Maroon 5 - One More Night

Zadeta luna

Verjetno se že dolgo nisem tako od srca nasmejala, kot sem se danes sredi ilustracije.
Imeli smo skupne kurekture, kar je pomenilo, da smo svoje delo postavili na sredino mize in počakali, da bo kdo kaj pametnega povedal. No, če kdo zna povedati zgodbo iz narisanega.
Torej končali smo pri tem, da je moja luna na drogah. Sicer še vedno noben ni znal definirati na katerih, vendar so se definitivno vsi v en glas strinjali.
Mene pa je pobiralo od smeha. Luna, ki je tako zadeta, da misli da sveti.

Luna in zvezde. Prikupno.

Luna in zvezde. Zadeto.

Saj ni čudno, ko sem to risala zvečer, ravno po tistem, ko sem prišla domov iz Ikeje. Vsa naspidirana, navdušena in srečna. In potem sem tako odsotno to risala, da se je že meni malo mešalo med vlečenjem črt. Učinek pa je pravzaprav izpadel ravno tako.
Skratka...

Čeprav bi knjiga s takšnimi ilustracijami povzročala glavobole. Z močnimi črnimi linijami, ki tečejo v krogu. Žarečo zlato in dolgim strmenjem v oboje. Definitivno glavobole.

To je bilo to.
Dejansko bolj uživam v ilustriranju kot v projektih primarnega predmeta - načrtovanje vizualnih komunikacij in priročnik celostne grafične podobe.
Mislim, da bom kmalu začela sestavljati seznam želja za bližajoča se obdarovanja.
Dobre može bi poslala, kar v trgovino z ustvarjalnimi pripomočki.
Mislim, da rabim urediti zalogo še obstoječih listov. Skicirke bi. Želela bi si akvarele in tuše, oziroma mogoče te aqua akrile. Skratka seznam bi šel lahko v neskončnost.
In predvsem čas za ustvarjanje ter voljo.

Katy Perry - Wide Awake

Švedska velikanka s pohištvom

Kaj početi na dan, ko predavanja odpadejo?
Preprosto. Greš na izlet v Ikeo.

Zdi se mi, da je bil to peti izlet na Avstrijsko Koroško to leto. Joj. Super mi gre.
Skratka ja.
Zjutraj sem še packala in risala vse vrste lun za ilustracijo. Potem pa sem bila kar na enkrat v avtomobilu in se peljala proti Celovcu.
Prelimala sem popek in sem bila pripravljena za izlet.

Kaj vsi klanci čez Ljubelj, če te potem čaka najstrmejši, ko poskušaš zapeljati v garažno hišo.

Centri so že vsi okrašeni in oviti v božično vzdušje. Saj je res boljše kot oktobra, ampak še bolje bi bilo s tem začeti decembra, ker potem december res izgubi ves svoj čar.
Čeprav zadnje čase že prav uživam v tem vzdušju. Kljub temu, da nisva pripela ene izmed jelk na streho in jo odpeljala domov.

Hitro sva obredla vse trgovine. En krog. Na hitro pogledaš vso ponudbo in greš naprej.
Dejansko sem v takšnem stanju, da je moja omara precej polna in v resnici ne rabim nič novega.
Ampak, če bi mi kaj padlo v oči potem bi še morda še enkrat premislila o nakupu. Ampak razno živo zelenorumene oblekce mi ni prav nič padlo v oči.
Ampak malo se moraš sprehoditi naokoli med oblačili. Vsaj za občutek.
Saj je ena srajca končala v vrečki. Če ne drugega. Poleg tega pa je na listku bil kuponček za kavo in še eno sladico potem v Ikeji in je tudi to potrebno izkoristit.

Pa sva šla še v to švedsko velikanko s pohištvom.
Nekje na pol poti se mi je zdelo, da je moj navigacijski malenkost odpovedal, ampak sem si oddahnila, ko sem na koncu polja zagledala Ikeo. Nekako že nekaj časa nisem šla po tisti poti. No, samo tisti prvi izlet letos.

Kje začeti?
Ja s kosilom. In mesnimi kroglicami. Samo sladice niso imeli takšne kot ponavadi.
Mmmm. Dan je čisto popoln. V najlepši družbi.

Fejk svečke za romantično vzdušje na veliki sedežni, ki je bila sestavljena iz palet. Na levi božični sejem na desni pa velika jelka z darili spodaj. V ozadju božična glasba z Michaelom Bubléjem vmes.
Luštno. Važno, da sva zopet končala v takšnem vzdušju. To ne gre nikamor. Do pravega božiča je še kar nekaj.
Naredila sva krog po razstavnem delu. Končala na vsaki drugi sedežni. Prešnofala omarice. Se skrila na skriti terasi v eni izmed kuhinj. Se z višine vrgla na ogromno posteljo. In se komaj spravila dol.
Zaznala sem nekaj navdušenja, njegovega, nad določenimi elementi. In barvami. In postavitvami. Kar mi je izredno všeč. Torej izlet v Ikeo lahko označim za uspešnega.

Obožujem izlete.
Res.

Samo ne vem, če sem se že kdaj ponoči vozila nazaj iz Celovca?
Precej temno je bilo.

Prižgeš skype in se ustvarjali kotiček poveča še na drugo stran zaslona. Ena je risala zvezde in lune, druga pa je barvala celine na atlasu. Samo internet pri meni je zatajil vse skupaj.

Stornoway - I Saw You Blink

Ambient

Pa je še en vikend naokoli.
Izkupiček?
Tri igrani Catani. Ena zmaga.
Nekaj skeniranih risb in naloženih v virtualno skicirko.
Polit tuš po tleh.
Pogledan Ambient. Sejem pohištva na Gospodarskem razstavišču.
Začeta raziskava o Etruščanih.
In zdravljenje herpesa. Da se lahko spet lupčkam.
Čeprav je danes zjutraj počila ustnica in bi me kakšen vampir kar pojedel. Saj sem jaz za trenutek ali dva postala vampir sama sebi.

Jutranja zarja.

No, pa pojdimo malo bolj na dolgo. Če se nam ravno dan.
Sobota je spuščena mimo. Še sama ne vem kako sem jo preživela. Vem samo, da je bila ob koncu dneva omara pospravljena in nekaj za prihodnje dni na faksu postorjeno. In da sem sedela s knjigo v dnevni sobi in vneto študirala ter se poglabljala v določena dejstva, ko sem se hitro strinjala za eno družinsko igranje. Ali dva.
Pa je šla sobota mimo. Ob navijanju za naše hokejiste v zadnji tretjini. Jaz šele takrat postanem vnet navijač.

In potem je bila tu že nedelja. Ampak ob podaljšanem vikendu je to zgolj samo še en dodaten dan.
Postorila pa nisem kaj dosti več. Brala sem samo literaturo v angleščini in pogledala nekaj intervjujev pri Ellen, učinka pa ob koncu dneva ni nikakršnega.
Zgolj nekaj informacij o prihajajočem filmu Atlas oblakov znam podati. To je to, ko potegnem črto ob koncu dneva.

Bila sem pa še na sejmu Ambient. Na hitro sva skočila malo pogledati, ko je bil danes zadnji dan.
Je že pozabljeno. Dejansko nič ni bilo pretresljivega ali kar bi tako padlo v oči, da bi ti še vedno šlo po glavi. Čeprav lahko rečem, da je sejem v redu. Vendar se še vedno sprašujem komu je sploh namenjen?

To je to za ta teden in vikend. In od tu gremo naprej proti sredini novembra. Martinovali pa ravno nismo.

One Republic feat. Sara Bareilles - Come Home

Modra modra stena

Že dva dni imam popolno blokado. No, vsaj ko se usedem pred računalnik. Potem pa prepolna glava postane brez vsakakršne misli.
Kar izgine vse. Puf.
Nekaj časa strmim v belino površine, kjer bi se moralo nahajati besedilo. Potem obupam in se vrnem delati kaj drugega, saj dela nikoli ne zmanjka.
Malo nadležno.

Torej. V nedeljo sem se potepala po domžalskem koncu.B
Z namenom, da se rdeča stena prebarva v modro.
Po predpripravah in vsemu leplenju stropa, sva hitro našli vse pleskarske pripomočke in se lotili dela. Vse skupaj je šlo tako hitro, da sva bili sami nad seboj presenečeni, šokirani.
Barva je bila super prekrivna in v čudovitem odtenku. Imeli sva zabaven sistem. Čeprav se ponavadi upiram, sem lezla tudi na lojtrico.
Navdušeni nad rezultatom.
Skratka zvečer je bilo že vse na svojem mestu. Z novo barvo za podlago.
In zbirko CD-jev iz prejšnega tisočletja.
Skratka dobro preživeta nedelja z obilno večerjo.

Dežvnik na deževen dan na lužastih tleh.
Pogrešam...

Mogoče sem danes prišla do dveh spoznanj.
Prvo je, da imam za precej jedi izdelan podzavesten sistematičen način prehranjevanja. Skratka, nekako sem šokirana sedaj. Zanimivo...
Drugo je pa ironično - ker so črte moja šibka točka, ampak očitno tudi najljubša likovna prvina zadnje čase. Ugotovila sem, da se nezavedno začenm zelo hitro izražati s črto. In ne - nikoli ni ravna.
Ja, to sem pogruntala danes.
Še vedno se vsak dan naučim kaj novega in nekako mi je všeč. Mislim, da vsaj večinoma.

Vonj po mandarini.

Skratka zadnje dni preživljam v dobri družbi. Z zbeganim vremenom, ki ne ve kaj bi bilo.
In čas prehitro mine.

Mando Diao - Dance With Somebody

Horoskop, astrologija in nihalo

Mogoče se besede malo težje tipkajo kot ponavadi. Ker sem ujeta v naravnost čudovite trenutke, mi je tako fino, da jih nima smisla trošiti. Ne znam se več izražati.
Ubistvu sem v dilemi do kakšne mere naj se spustim. Ker dejansko se sedaj vse skupaj vrti okoli lepih trenutkov. Dvojine in takšni stvari. In vse to rada zadržim zase.
Ostane pa mi - "pa drugače?"
O joj. Joj.

Vitez Mesec. Moj vitez. Pod sivo kapuco.

Brisačni turban in turoben četrtek. Avtoportret.

Hrbet. Ptice.

Ampak sem pa bila v knjižnici. Dopoldne. Prinesla domov Zgodovino lepega in Zgodovino grdega, ker je to moje obvezno branje. Samo še ne vem kdaj bi se česa takšnega lotila. Ker iz pravljic preiti na to - bo kar podvig.
Risbe so iz moje skicirke, ki se objavlja tudi na Posteorusu kot šolski projekt.

The Kooks - Jackie Big Tits

Čas na železniški

Torki gredo bolje od rok kot ponedeljki. Vsaj tisto malo malenkost.
Čeprav mi že sedaj primankuje idej in vse kreative, ki jo bi potrebovala za normalno delo, upam, da se bo sčasoma vsaj kje našla. Ker je šele drugi teden jaz sem pa obupala nad vsem povezanim s faksom. Ker si želim, da bi bila trenutno zadnja stvar, ki bi se mi podila po glavi. Ni dober štart.
Imam premalo idej in premalo zagnanosti. Primankuje mi. Zdi se mi, kot da sem obtičala in se ne gre več zagnati. Resno. Že sedaj...
Zakaj?

Natovorjena kot mula sem se spet sprehajala čez Ljubljano. Še malo pa mi bo vse skupaj začelo prav najedati. Pa še vedno nimam mesečne.
Ker vrste so vsak dan takšne, da toliko potrplenja pa nimam. Saj sem navajena čakanja. Ampak, ne bo šlo. Mogoče se do drugega mesca sprazni. Mogoče?
Ker, ko misliš, da bo vsak dan nekaj manj gneče, se pošteno ušteješ, ko se prikažeš pred avtobusno postajo ali na Bavarcu.

Follow your heart.

Serije so se vrnile nazaj. In moje risanje poleg.
Ker sem potrebovala eno serijo in pol, mogoče dve, da sem počečkala eno stran skicirke.
Zamudila nisem čisto nič, ker sploh ni več zanimivo nič. Samo gledam, da vidim kako se bo razpletlo. Ampak kaj, ko se še bolj zapleta.

Pri vseh teh prostorih po spletu, sem zbirko dopolnila še Posterousom. Ampak ta gre zgolj v povezavi s študijskimi zadevami in mojo skicirko.
Tumblr. Twitter. Pinterest. Flickr. Pa seveda Blogger. Sedaj še Posterous.
No, sedaj naj pa poskušam slediti sama sebi in ujeti vse dogajanje. Da Facebooka sploh ne umenjam. In poslušanja Radia 1, ker skrivajo avto. Joj.
Ni čudno, da mi nič ne gre.

Skratka. Sem pa bila na kosilu. La Storia in tako. Proti vsem obiskom restavracije, je bil ta daleč najbolj čuden. Ampak dobro, je šlo že mimo.
Kosilo s sošolkama iz srednješolskih dni. Haha. To se sedaj sliši, kot da smo najmanj 10 let nazaj končali s srednjo šolo oziroma gimnazijo, pa ta podatek sploh ni takšen. Ampak potrebno je takole zbujati napačen občutek.

Ampak je po tem sledil še bolj prijeten del dneva, ki bi lahko trajal v neskončnost.
Dvojina. Ljubljana. Zlata ladijca. In čas, ki je mineval prehitro.
Ko bi se vsaj malo ustavil.

The Tallest Man on Earth - Wind and Walls