Moj Dinozaver

Bila je prekrasna uprizoritev. Bilo je več, kot bi lahko upala in si zamislila.

Moj Dinozaver je zaživel!

foto: KŠK

Kako blazno sem bila živčna pred samo premiero, se verjetno sploh ne da opisati. Ampak so mi vsi cel čas prigovarjali, da sem jaz tako ali pa tako svoje že naredila, sedaj so Tojtojevci na vrsti, da se izkažejo. Da ne glede na vse, je moje besedilo odlično in oni ga od tega trenutka lahko samo še nadgradijo. Ker v dejstvo, da bi ga pokvarili, sem malenkost dvomila, saj se mi zdi, da sem jim zaupala.
Ampak še vedno, sem le svoje delo videla na odru.

Torej. Tekila in pol za pogum. Za moje živce. Potem pa je ura bila že osmo in smo se spravili v stolp. Škrlovec.
Imela sem rezerviran oziroma rezervirane sedeže v prvi vrsti - na katerem je prisrčno pisalo "Kaja". Mislim, da sem jim vzela ta listek. Pa še plus dva sem dobila, ampak je malo trajalo, da smo se zmenili, kako bomo vse tri zasedli, saj je bila dvorana polna.
Torej jaz v prvi vrsti. Direktno pred odrom. S pogledom na vse.

Vodja projekta, torej Eva Kern, nam je pred začetkom namenila nekaj besed v zvezi z natečajem, žirijo in o zmagovalki. Meni. Kjer sem bila povabljena tudi na oder, prejela diplomo in še "vrečko presenečenja". S knjigami in KŠK-jevimi "dobrotami". Hvala Eva!
Ne vem zakaj, ampak sem se precej razveselila majčke letošnjega Tedna mladih. Ha.

foto: KŠK

In trajalo je vse dokler mi Dinozaver ni zarjovel v obraz, da sem se pomirila in sprostila.

Cel čas sem spremljala z odprtimi usti in z nasmehom. Mislim, da so vsi malenkost pogledovali k meni, ko sem se smejala in nasmihala cel čas. Kaj naj rečem, uživala sem. Požirala sem en prizor za drugim in sledila besedam, ki sem jih dejansko sama zapisala.

Moram poudariti, da me je predstava navdušila. Tista podoba, ki je bila v moji glavi, ko sem pisala je bila tako suhoparna in prazna, da je bila že kakršna koli druga predstava neizmerna nadgradnja.
Vse moram pohvalit. Super so bili. Predvsem Dinozaver je bil svetoven. Tak pristen dinozaver z izredno simpatičnim kostumom.
Tekst je lepo tekel. Odziv publike je bil fenomenalen. Pridno jih je zabavalo vse skupaj. Vsi navdušeni. Samo to sem slišala. Mene verjetno najbolj, saj sem se cel čas smejala. Saj pravim. Zaradi vseh "for" in zaradi tega, ker je bilo preprosto zabavno. Še v tistem "prelomnem" trenutku, ko nekako doživiš "katarzo" so mi od vseh možnih občutkov in Dinozavrovih na videz solznih oči, v oči "skoraj" stopile solze. Dejansko me je prevzelo vse.

Ampak šele po drugem ogledu, saj so jo zaradi množice, zaigrali dvakrat, sem dojela dejstvo, da sem napisala dramsko besedilo.
Jaz.
In da sem pravkar že drugič videla svojo kreacijo na odru. Kot ponosna mamica.

foto: KŠK

Torej HVALA gledališkemu društvu Toj to! in vsem, ki so poskrbeli za izvedbo tudi Klubu študentov Kranj. Hvala Tadeji za režijo. Hvala mojim trem postavam, torej Katji, Primožu in Davidu. Hvala najbolj spočitemu statistu Aljažu. Navsezadnje pa en ogromen hvala najboljšemu hodečemu, rjovečemu in vživetemu Dinozavru Žigu!

Moj najljubši moment?
Že včeraj nisem znala odgovoriti na to vprašanje. Mogoče ta, ko se iz oči v oči soočim z dinozavrom, ki me hoče prestrašiti, ampak se ne dam. Ker je prišel izpod mojih prstov, kljub vsemu in me nekako ne vrže s tira.
No, mogoče pa izberem tri najljubše prizore.
Eden je "uživanje v tišini", ko sem mislila, da me bo pobralo od smeha. Dvakrat. In sem se pridušeno smejala.
Drugi je uporaba "semaforiziranega krožišča", ta me je že med pisanjem zabaval.
Tretji je tisti, ko ugotovi, da vsi rabimo nekoga. In tukaj obrnem glavo in pogledam na svojo desno, se nasmehnem, se spogledava in se posvetim predstavi z ohranjenim nasmehom. Srečna. Resnično srečna.

foto: KŠK

Če bi rekla, da nimam besed za to, kar se je izcimilo iz vsega, bi lagala, saj sem napisala cel sestavek. Fenomenalno.

Neomi - Poglej