Če bi name naleteli zjutraj, bi bila obdana z veliko karirastimi listi. Skrita pod dekcami in tuhtala. Na vso moč.
Tako se zgodi, ko se učiš zadnji dan. Zadnje jutro.
Ker trenutek pred tem je vse blazno nepomembno in nepotrebno.
Med vsem tem učenjem pa sem ujela trenutek, ko so listi cvetov tulipana nežno padali na mizo. In je nastala prav zanimiva kompozicija.
Droben trenutek, ko se list odloči in pade na tla. Tako nežno, a odločno. Harmonično.
Saj, ko stojim pred novo stavbo na kateri se bohoti napis 'matematika', se zdi vse izmuzljivo. Vse "znanje", vsa prihodnost.
Pa srečam znane obraze in se skupaj povzpnemo v najbolj nenavadno notranjost. Novost združeno z neko neresnično prihodnostjo in visokimi vrati. Vse je tako grozno tuje. Čeprav bi bilo veliko okno najboljša stvar. Pa ni, dokler gleda na sosednji faks fizike z ljudmi na strehi. Ti fiziki.
Skratka po vseh "pravilih" je super in fin, ampak meni občutek ni všeč. Za trenutek se mi je v glavi odvrtel prizor, ko je ženska tekla po stopnicah in glavni junak, torej Christian Bale za njo.
Rudnik. Videla sem najbolj zanimive in prikupne čeveljce. Takšne z rdečo peto in češnjicami. Mislim, da so iste kot tiste mornarske, samo drugo blago je.
Iskala pa sem kakšen prikupen klobuček. Letos me ima, da se bom vztrajno zaščitila pred soncem in klimo. Sem občutljiva tako na eno, kot na drugo.
Podoba okolice, ko sva se vozili po gorenjski cesti se je spremenila v krajine 19. stoletja. V ravno takšen trenutek, ki sta ga Pernhar in Karinger ujela na platno.
Gledala sem Waitress. Ta film se mi še vedno zdi blazno všečen. Ker je nekako cela zgodba povezana s tistim na koncu. In po tem se jaz počutim blazno fino. Ker se je njej tako dobro izteklo. Vseeno ostaja upanje.
In ker je notri še boljša pesmica. Tudi jaz bi pekla pite in prepevala takšne pesmice.
Bom pa spekla eno pito. Nekoč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar