Ker podarjena malenkost je najlepša. Zgolj pozornost.
In pred seboj sem imela največji mafin kar sem jih videla. Tisti iz Šparove restavracije. G-R-O-M-O-Z-A-N-S-K-O.
Tako produktivnega dneva že dolgo ni bilo.
In če človeka skoraj vržeš iz kolesa, je to tudi nekaj specialnega.
Saj se odkupiš z enim poležavanjem na ležalniku sredi vrta pod že malce vročim sončkom.
Bobi. Krofi. Domači. Sveži. Najboljši.
Kurili smo. Prestavljali. Pospravljali. Zbirali ideje.
Vse. Samo, da smo nekaj počeli.
Saj ne, da bi čakali, da se kaj zgodi. Samo zgodilo se je in je počilo. Na križišču. Kar močno. Jaz sem slišala samo bližajoči se zvok siren. Samo sirene so že tako vsakdanji zvok, da ga nitit ne povezujem z nečim. Je samo prisoten.
Potem pa sem slišala pogovor sosedov. O tem kako je počilo in kako je cesta zaprta.
Ker je že večkrat počilo, ampak še nikoli niso tako ceste zapirali.
In vsi vaščani smo se zgrnili tja pogledat kaj se je pravzaprav zgodilo. Bili smo kot v Gogi, čeprav nismo bili tam. Čakali smo, da se nekaj zgodi pa ne zanalašč. Samo radovednost v nas, nas je gnala na prizorišče.
Kjer je bil na bok prevrnjen zelen avto s prerezano streho. Poškodovana naj bi bila samo pločevina.
In krenili smo proti domu. En za drugim ter nadaljevali svoje življenje, kot meščani Goge.
Slovenščina in vsa prebrana dela pač ne bodo šla nikoli iz glave. Sem se že sprijaznila s tem in še vedno presenečam samo sebe kolikokrat se lahko navezujem na kakšno delo.
In dan smo končali ob večerji s kozarcem vina in masaži.
Sliši se super.
Ni komentarjev:
Objavite komentar