Odkrila sem zanimivo oddajo. Resničnostni šov. Pač kakorkoli. Big Father. Malce sem za časom, ker pač ne gledam televizije, ker dejansko se je to že predvajalo.
Am. Noč čarovnic ali Halloween je dejansko kar nekaj. Baaah. Dobro, da šele prepozno ugotovim, da je danes dejansko praznik. Ja napol prazen Kranj sploh ne presneča, ker je večinoma takšen. Ampak sem vsaj sprobala nov mp3.
Fršlok me je, ko je oči vletel v sobo z lasuljo na glavi. Smeh.
Šla sem na salso v Planet Tuš. Neverjetno. Bilo je precej noro. Tia Paynich je bila nekakšna animatorka in nas je vodila skozi ritme salse, kjer smo poplesavali na odru. Zabavno. Cuba libre. Mmmm. In limite. Moji seksi črni čeveljci s fejk rdečim podplatom so končno prišli do svoje uporabnosti in funkcionalnosti. Če odštejemo dejstvo, da sem iz preventivnih razlogov čisto poflajštrala stopala, so čevlji precej udobni in plesni. Salsa. Batchata. Merengue. Cha cha. Samba. Pot ven pa mi je prestregel tip, ki je verjetno ves nalit skakal po plesišču. Ampak saj en ples me nič ne stane. Besame mucho. Ha, zanimiv komad. Ampak sem se mu dobesedno odvrtela ven iz prijema, saj je Barbi že vsa "panična" gledala kje sem se zgubila.
Aja drugače pa je včerajšni dan potekal brez kašnih večjih posebnosti. To zveni k prometne informacije.
Coco Freeman - I Still Haven't Found What I'm Looking For
Naredile smo izlet v Avstrijo. Šoping trip. Pokrajina je v jesenskem času naravnost osupljiva. Te barve. Ti žarki. Čudovito. In dejansko je samo naravnost. Parkiramo se pred vhod in imamo splohnevemkoliko urno šopingiranje. Oberemo vse trgovine. Enkrat vmes še odložimo vrečke v avto in do konca opeharimo denarnico in si pri tem kupimo novo. Izkupiček današnjega dne. Nora na turkizno in čipke. Ne bo se mi več potrebno mučit s kasetami, sedaj imam MP3 z daljincem. Kok sm js kul.
Moje slikanje in delo za šolo pa napreduje zelo počas, če sploh lahko rečemo da napreduje.
Dan je sicer potekal bolj klavrno. Ampak pregovor pravi "ne hvali dneva pred nočjo", ampak v tem primeru bolj drži ne kritiziraj dneva pred nočjo.
Ja no, danes sem bila res že naveličana vsega, pa sploh ne vem zakaj, ker včeraj je bilo fino. Wall-e. The Notebook. Ps I love you. Izseki Titanika. Nov del Gossip Girl. Brokeback Mountain. Long Lost Son. Pri zadnjem sva zaspali. Postopoma. Drugače pa je bilo porabljenih kar nekaj robčkov in prvotni namen je bil dosežen. Saj ne da bi šlo za histeričen jok, ampak samo nekaj pretočenih solza.
Zjutraj pa jaz čisto lena od celodnevnega ležanja in smejanja in jokanja in vsega. Dejansko se mi nič ni dalo, ampak res nič. Zajtrk v posteljo. Poli s kumaricami. Poležavanje in poskušanje gledati film, ki je v mojem primeru na celi črti propadel. Z avtom v BTC. Kjer sva iskali že stokrat probano kiklo in primerne gležnarje, ampak se nobeni niso izkazali v tej luči. Tjaša s svojim dragim. V današnjem primeru se nama je zdela majhna, pa čeprav je večja od naju.
Sprehod. Sama. Brez kužija. Samo fotoaparat, muska in jaz. Ter skicirka in barvice in dekca. Ampak drugi del je padel v vodo. Skoraj da.
V kino, v kino, v kino gremo mi. Lalaj-lalalala lalajlalalali. Predstavljate si melodijo pesmi V Ljubljano. Same v kinu, kar se izkaže za več kot priročno. Film Fame je res fantastičen. Vaaav. In precej smo se zabavale. Ker lahko prosto poskakuješ po sedežu. Komentiraš in vse. In nobenega ne motiš. Zabavno. In ste že kdaj v kinu poplesavali in prepevali in v to zelo udobnih sedežih. Ah, kaj si lahko zamisliš boljšega. Ko se po vsem tem prileže še kakav s smetano in obilica smeha.
Zjutraj se je prijetno zbuditi z občutkom, da lahko še v miru poležavaš v postelji. Ker je vikend. Ker so počitnice. Potem pa sem se nekako zaposlila z branjem knjige. Kluun. Ko pride ženska k zdravniku. In jo tudi prebrala. Napravila je velik vtis in pustila tesnoben občutek. Ni pa bilo tiste pričakovane reakcije. Nisem pretočila solze, ker sem samo nemo strmela v knjigo in brala besedo po besedo. Želim pa prebrati nadaljevanje. Vdovec.
Nepričakovan klic. Če imam kaj časa. Klara je bila v Ljubljani, jaz pa v trenutku na poti. Z manjšim postankom. Človek se počuti bolje, ko imal poln tank. Za kino sva imeli premalo časa. Nekako sva končali v Areni. Na tistem hokeju in potem na bowlingu. In bilo je zabavno. Okopirali sva tisto mašino za fotografiranje in se smejali modeloma, ki sta dokaj smešno skakala in se trudila plesati. Bowling je bil zabaven. Ker se en kegelj ni in ni hotel podreti. In nekako je bila samo začetniška sreča. In jaz ter popusti, to res ni za skupaj. Očitno bom mogla res dojeti.
Domov pridem ob času, da skuham kosilo. V dveh rundah. Na splošno se mi nič ne da in se znajdem pred televizijo pod dekco. My sweet 16. Joj. Kaj te američani počnejo in kako komplicirajo. To je res neverjetno.
Danes je nek Tuš fest, ker ima kranski tuš prvo obletnico obstoja. In Tuš je naravnost beden. Čeprav se trudijo in vse, daje celoten vtis, kot da je vse skupaj pod nivojem. Beda. Ronči je dobil novo igračko ter zalogo hrane.
Staršema pa ne uspe pogledati film do konca. Limeta. Mmm.
V glavo sem si vtepla idejo, da bi imela od tamauga telefon. Ne vem sicer zakaj, ampak tak je sedaj moj namen.
Pridem v dnevno prestavim kanal in naletim na Gossip girl. Kot naročeno ugotovim, da je ravno tisti trenutek katerega sem si nekoč zapomnila in ga iskala, ampak neuspešno.
Škornji za dež. Emo ali kako že. Bel dežnik iz maturanske parade. Pes na vrvici. Sprehod v dežju.
Počitnice so. In petek je. Bi morala biti navdušena? Knjiga me še vedno ni ganila in grejem se pod toplo odejo večino popoldneva že. Modra preobleka z roza rožami. Na spodnji strani pa preplet črt.
Taksi. Do stadiona in nazaj. Dvakrat. Božične sedejo. Preveč.
Berem. Tisto knjigo, ki jo je Lara posodila. Pride ženska k zdravniku. In imam robčke na dosegu.
Ronči ima kremplje in grob prijem. Važno, da je cela kopalnica mokra, ko se je otrosel in sem ga vsega mokrega lovila po hodniku. Jaz nisem v nič bolj suhem stanju.
Nacejam se z vodo v prisrčni flaški Costelle. Morala bi si resno iti iskat tisto z okusom gozdnih sadežev ali po njihovo z okusom robide, borovnice in gozdne jagode. Ha.
Šola je pa pač šola. Samo štiri ure. Nič malice. Jamramo o voznem redu, ampak zaradi postanka v restavraciji z nič kaj zdravo prehrano končamo na dveh kasneje kot bi lahko. Zabavno.
Poslušanje kapljic, ki priletijo ob razmočena tla. Ampak to "tišino" zmoti vlak, ki prihrumi mimo.
Danes nas je pot zanesla na Štajersko. Strokovna ekskurzija v okviru umetnostne zgodovine. Kartuzijanski samostan Žiče. Ptujska gora.
Kaj je point postaviti uro ob kateri bo odhod, če nikoli ne gremo takrat. Vedno, ampak res vedno nekdo zamuja. Garderoberka. 31.32.
Pot do prvega postanka je bila polna tunelov. Znana avtocesta proti Štajerski. Ampak znašli smo se pred neko cerkvico na pokopališču. Svečomat. Romanska cerkvica je ostanek spodnjega samostana. Špitalič.
(punce me bodo obglavile?)
Kratka vožnja do zgornjega samostana. Nekaj obnavlajo. Ostalo pa so predvsem razvaline. Muzej. Velika cerkev, ki je v današnjem času samo še velika razvalina s klopco. Sprehod do kapelice. Zelišča. Sprehod po balkonu, ki je bil sumljivo razmajan na nekaterih koncih.
Sedenje zunaj in malicanje. Napadalna osa. Veliko smeha. Pametno izogibanje hoji okoli gostilne, ki je teoretično najstarejša nevemvečkje. Gastuž.
Pot na Ptujsko goro. Cerkvica na hribčku. Romarska pot do vrha po zanimivih ploščah. Hrib utruja. Čakanje na wc. Tesnoben in čuden občutek notri v cerkvi. Obstaja fobija pred cerkavmi? Notrajščino ubistvu. Ko imaš občutek, da se boš kljub ogromnemu prostoru vsak čas zadušil ali pa omedlel. Ko vse deluje precej tesnobno z ozkimi visokimi, barvnimi virtaži. Ko je vse preveč nakičeno. Preveč ljudi. Preveč stvari. Pretiravanje z vsem. In svetloba čudnih barv.
Dolgočasen fimček. Kakor hitro smo se mogli, smo se zbasale nazaj na avtobus, ker nobena ni imela namena iti prostovoljno nazaj notri.
Čakanje na avtobusu. Vse so zmrzovale mene pa je kuhalo. Malicanje, čeprav naj ne bi jedli na avtobusu. Vedno vsi zamujajo. Sploh nima smisla postavljati ure.
Šola na kolesih. Nore ideje naše profesorice s hipi avtobusom, ki ga naredimo in oblikujemo skupaj z industrijo, najdemo zastonj gorivo in sodelujemo z Jankovičom. Ha. Poleg šolskega spraševanja tudi zabavni program. Naš popotnik nam je prepeval. Mi pa smo se pošteno nasmejali. In na koncu dali en asfalt, namesto aplavza.
Ko avtobus ne more v podvoz zaradi višine in naredimo malce zastoja, profesor pa ima uro razmigavanja. Postanek na Trojanah kot presenečenje. Ampak meni ni bilo do krofov.
Karaoke tajm. Profesor je začel, punce pa nadaljevale. Zabava vse do Križank. In dejstvo je, da ko enkrat dobiš v roko mikrofon, ga dejansko nočeš spustiti. In za konec še enkrat popevka.
Am. Slikanje sredi prešerca. Hecne poze. Verjetno čudni pogledi.
Pridem dam najdem knjige in odhitim v Kranj. Vedno več na poti. Tako, da sem dejansko dam prišla šele okol pol sedmih. Prenesla slikce in pišem blog.
Kaj je bistvo tega, da daš polnit telefon v upanju, da čez noč pa nekaj bo, ko potem na vlaku ugotoviš, da se dejansko sploh ni polnil. Po dolgem času sem se zopet znašla na tistem vlaku, ki je bil stalnica lani.
Kako to, da ne poznamo vseh mogočih znamenitosti v Ljubljani in ne vemo, kje stoji kip posvečen Jamesu Joycu, kater je bil en dan nekoč v Sloveniji. Ha.
Roško belijo. Prenavlajo. In kljub dejstvu, da so križanke prazne nas pošlejo tja na tiste 4 ure. Bedno.
Končali smo 2 uri prezgodaj. Mislim glede na vozni red. Ker je tako butast, da do pol enih sploh ni vlakov. Zadnji pa je 9.45, kaj naj potem človek naredi. Sicer je to še v redu, če imaš družbo. S Heleno sva pa tako ali pa tako navajeni čakati.
House. Do konca 4 sezona in prvi del pete. The Notebook do konca. In zopet so se solze pojavile v očeh, čeprav ga gledam že vnevemkatero. Gossip girl. Heroji. To nastane ob dejstvu, da se mi nič ne da in še vedno se nisem spravila v knjižnico. Porazno.
Ob jabolčnem čajčku gledam The Notebook. Ne morem si pomagat.
Šla sem gledat film Slovenka. Dejansko je na nek način zanimiv, ampak po drugi strani pa nekaj manjka. Ljubljana. Krško. Ha. Aja Kolosej De Luxe je res delux. Udobni sedeži, ki se še nagnejo nazaj. Prostora kolikor hočeš.
Ja no, mislila sem, da bo precej več gneče na cesti in sem prišla samo pol ure prezgodaj in še nekaj dodatnih minut. Film Gran Torino vsekakor vreden ogleda. Mislim, da je profesorica izbrala odličen film, ki pusti vtis. Ja, vsekakor ga pusti in tudi solzne oči. Vmes je veliko elementov ob katerih se od srca nasmeješ, ampak konec. Zelo zanimiv. Mislim, da je vreden vsake pohvale in nagrade, ker je res waaaw.
Dejstvo je, da smo bile fensi. V petkah. Na kakavčku in vroči čokoladi. In potem smo se šle od Koloseja do garaže City Parka z avtom. Na streho.
Mama in ata na prehodu. Evropska noč brez nesreč. Japajade. House. Četrta sezona je zanimiva.
Ravno moj avto zamrzne, meni se pa mudi. Seveda, da sem zamudila vlak. Pred tem pa obupala. Ampak očitno se vedno najde rešitev. Zamudila sem 5 minut, ravno toliko je imel vlak zamude. Zanimivo. Čeprav sem šla na vlak kasneje. Ja ponavadi je dobro imeti še enega v rezervi.
Matura. Gor. Matura. Dol. Ko napišeš predmete v predprijavo, vse postane preveč resnično.
Risanje. Dejansko je na koncu super izpadlo, kljub pritoževanju, zakaj je pametno imeti risanje na pripravah za maturo. Odsev duše.
(nastalo delo pri risanju oz. slikanju v tem primeru)
Kam za novo leto? Na postaji sem dobila Mondialov katalog. Interesantno.
Popoldne pa sem prespala. Samo še en ali 2 dela Housa pogledam. Potem pa nazaj spat. Jutri je šola, čeprav je sobota.
Ok. Bilo je noro. Čeprav je na začeku bolj švoh kazalo, ampak sva saj izkoristili tisto Happy Hour. Ampak potem so se počasi nabirali. Okoli plesiščaa. Naja so nekako pete srbele, samo nisva hotele biti same. Prva dva sta bila na plesišču. In izginila. In se pojavila. Nekako se nisva mogle upreti in sva se pridružile. In bilo je noro. Res. Če se bodo kakšne čudne fotke pojavile, jaz nisem na njih. Ampak vsega dobrega je enkrat konec in sedaj je treba spat.
Neverjeno sporoščeno vdušje je bilo pri risanju. Imele smo debate in profesor nam je bil hvaležen, da je lahko v miru pojedel, me pa njemu, da smo lepo ob ustvarjanju klepetale. Dejansko je naša skupina prav zanimiva. Mogoče je bilo takšno vzdušje, ker ni bil pouk in ker smo slikali. Karkoli je bilo je bilo super.
Ja odhajam v Kranj. Zadnje čase sem presenetljivo neverjetno veliko tam. Četrtkanje. Latino party.
Ha. V šoli pišem blog. Sicer je ozračje malce bolj napeto. Ker ne vem, ali se bo profesor pojavil za mano v naslednjem trenutku ali ne. Špeli je poleg mene "muči" z logotipom, ubistvu spoznavana PS. Kot, da ga že ne poznava. Veliko skic. Notranji interier. Kdo sem? Zakaj sem tu? Kam bi rad šel? Esej, ja. Na sprejemcih. Testirajmo skico na papir. Am, no sedaj pa še 4 ure risanja in prej malica.
Dejansko se lahko pleše. Neverjetno. Pač, ko skačem in poplesujem po sobi in se spomnim, da bi šla mogoče jutri v Kranj. Slišala reklamo po radiu...
Noht se mi je odlomu. Ne zlomu. Tako, defektno. Na živce mi gre.
Čez celotno leto in pol v nekaj minutah. Ob poslušanju pesmi Summer of 69.
Kaj je hladnejše? Modrozelena ali zelenomodra. Kakšna filozofska vprašanja. Ali violična spada pod tople ali hladne barve? Ali sta črna in bela barvi? S kakšnimi zadevami smo se ukvarjali danes, poleg simultanega kontrasta.
Mika me, da bi si umislila kamero. Hmmm... Rdeča. Zelena. Rumena. Mraz. Mrzel mraz zjutraj. S hecnimi rokavicami sem vozila, ker je volan mrzel. Preveč. Ampak, ko se ogreje se pa "ornk". Saj, če ne bi pihalo bi bilo še v redu. Pouk. Ah... Tako ali pa tako nič ne delamo in nič ne nosimo v šolo, ker ni nobenega interesa in potem se seveda vsi pizdijo na nas. Kaj čudnega? Važno, da imamo v četrtek projektni teden, se nam začne, in še nič ne vemo. Razen dejstva, da gremo v soboto v kino. Kolosej. To mi je všeč, ker lahko pridem z avtom do tja in ni potrebno čez cel center, pa čeprav bo verjetno gužva.
Seznam jokajočih romantičnih filmov. Če ima kdo kakšen predlog naj ga prosim pove.
Na vlaku sta imeli dve debato o službah in nisem mogla, da ne bi poslušala in zraven razmišljala, kljub dejstvo, da sem imela pred seboj odprt zvezek in naj bi se učila. A kaj, ko je to bolj zanimivo.
Taxi. Sedaj sem pa obdana s kupom listov in knjig. Pogledala sem si GG. In presenečeno ugotovila, da je po tv-ju kar 2. sezona. Zanimivo. Ah pa nimam štipendije...
Modra rutka. Neuspel fotošuting. Model preveč zainteresiran za dogajanje okoli.
Jokam. Ne za res. Zaradi dejstva, ker se mi iz neznanega razloga solzi levi uč.
Zunaj je mraz. Brrrrr. Vonj po snegu. Gore prekirva sneg. In mislim, da ga bomo letos dočakali zgodaj, če bodo takšne ohladitve.
Nemci so psihiči. Pogledala sem Das Experiment. Grozno. Že pri Hitlerju so imeli tiste nore ideje o poskusih na ljudeh, v tem filmu pa ni nič bolje. In spet imajo Nemci prste vmes. Kako nepredvidljivo.
Ja očitno sedaj med prosto uro hodim no kakav s smetano v sosednje kafiče. Hm...
Housa gledam. In zanimiv mi je 12 del 3. sezone. Vse debate, ki jih ima z eno pacientko. Drugače pa ja... vikend je.
Aja včeraj nam je ratalo priti do Kranja in nazaj. Nič pretirano življenja v njem. Cukrarna in Down. Cuba libre in tequila. Važno, da vedno dež pada, ko se me spravimo kam.
Trenutno po bajti skačem in išeč cunje, saj gremo v Kranj. Ne spomnim se kdaj sem šla tja nazadnje ven, ker ponavadi sem v prestolnici.
Palma stajl. Risanje. Smehi. Celo tri ure sem Tjašo zabavala. In s Špeli sva imele nekaj problemov. Samo nekaj. Ampak se je danes kar v redu končalo. Najboljša je bila izjava profesorja, ki je rekel, da bi bilo dobro, če pikca narišem, ko ga gledam v živo in ne po fotografiji in da bova oba ob tem uživala. Smeh. O bed, kaj si ljudje mislijo.
Španščina. Test. Zdel se mi je nekako lahek. Meni, španščina, lahka. O joj. Ampak potem je sledil šoping. Lara je rabila stvari in jaz sem končala z novimi čevlji. Nekaj podobnega sem nekoč probavala in od takrat mi je bilo žal, da jih nisem kupila. Danes pa se je pojavila usoda in sem dobila zelo podobne in še znižano se bile. Kaj je lahko lepšega?
Dejstva so naslednja - nisem nadarjena za jezike, sploh. Pač kar se tiče komunikacije, pisanja in podobnih zadev, to res ni moje področje. Saj pišem in vse, ampak ne način, ki bi ga hoteli in bi bil "pravilen", ampak tako kot meni sede. Samo kaj, ko to ne prinese nobenih točk pri eseju ali testu. Kvečjem grem v minus. Mogoče bom pa čez 100 let slavna in se bodo učili o mojem slogu. Ha.
Sicer pa sem, danes med slovenščino razvila teorijo, po tem, ko sem že v peto slišala besedno zvezo "če ne bi umrl". Če pač te "veliki" pesniki ne bi "mladi" umrl, potem ne bi bili veliki pesniki, ker dejansko imajo njihova dela eno rdečo nit. Slutnja smrti. Ker, če ne bi tega slutili, ne bi postali "veliki" in slavni in ne bi dodelali svojega sloga. A ni to očitno?
Kakšne pa pišem? Da me zadnje čase vsi samo še napadate in vas skrbi zame? A ni že skos isto? Mogoče sem za moj lasten okus malce preveč začela FB uporabljati. Resno. Na slabš mi je udarl. Čist. Mogoče so se mi pa začel možgani kisat, ko poslušam samo še traparije.
Razganja me in po mislih se mi podijo včerajšne sanje, ki sem se jih ne vem kako, da sedaj spomnila.
Skupinski objem. Zvezdice sredi travnika. Načrti za jutri. Veliko zgodb.
Pravijo, da so moji blogi depresivni in da je Kaja emo. Pfff. Nisem kriva, če ne gledam na svet z rožnatimi očali, le kako bi lahko? Očitno so jih prenehali izdelovati, ali pa jih je samo pred mojim nosom zmanjkalo. Pač ne dobim jih. Prav?
In precej zabavno je izlivati delček svojih občutij nekam. Saj bi rekla, da na papir, samo kaj, ko temu sploh ni tako. Pač ne povem naglas, ampak zapišem.
O bed. Fotke iz Bovca. Smehi. Ampak kaj fotke, posnetki. Smeh.
Špeli a ti neki povem. Ka ti bo mejkap, če maš očala? Smeh. Am, razstava ALU. Brez komentarjev.
Važno, da smo ediks sesule in je zgledalo vse precej zabavno in otročje. Filozofske debate. O vsem, kar nam je prišlo na misel. Precej zanimivo, ampak kaj, ko je pouk zmotil celotno zadevo.
Drugače pa ostalo - za crknit. Devet ur pouka. Devet ur nadležnega poslušanja in niti enega pametnega ali zanimivega predmeta. Samo še beda je ostala v tem butastem četrtem letniku. Muči me maturanc. Muči me matura. Muči me faks. Pojma nimam kaj bi sama s sabo. Preveč me skrbi tista mapa, še bolj sprejemci. Šla bi na ALU samo kaj, ko imam preveč dvomov. Glede vsega.
Kaj dela policaj, ko se pripelje mimo v vozilu. Govori po mobitelu... in potem ostalim kazni pišejo. Pras*i eni.
Debate v krogcu. Obujanje spominov, sploh tistih z veliko luknjo. Ko združimo 2 pinkponk mizi in potem skupinsko igramo. Naša telovadba je prav posrečena. Ah, Roška. Presladko kosilo. Preveč stopnic. Predolge ure.
Ja cela popotnica sem ratala. No prvotno sem hotela napisati potepinka, ampak to mi je šele po tem padlo v glavo. Ponovno.
Po včerajšnem Bovcu, sem se danes spravila čisto v drugo smer. Smer Velenje.
Zbudila sem sama doma. Razen brat se je od nekje pojavil in sporočil kje so vsi. Potem pa sem se odločila, da ne glede na to koliko časa bom tam bom šla. H Klari na obisk, ker sem obljubila, ker sva bili zmenjeni.
Popokam sebe in vse v avto in se odpravim na pot. Brez kakršnekoli garmni navigacije in podobnih pripomočkov za orientacijo. Samo z nekaj napotki. Avtocesta. Avtocesta. Še vedno avtocesta. In vsi predori. Najbolj me je presenetilo, ko se je potem, kar naenkrat pred menoj znašla tabla Velenje. V glavi pa tisto "hm, kaj pa sedaj!?", ampak dejansko, sem bila blizu. Zelo blizu cilija. Nasproti njenega bloka, na parkirišču pred veliko rdečo zgradbo. Rdeča dvorana. Prestavila sem se iz enega parkirišča na drugega in čakala na Klaro. Ta se je po nekaj dolgih minutah prikazala. Tokrat je bila situacija ravno obratna in je ona pritekla meni v objem in sem jo jaz čakala.
Presenetila sem jo z malim darilcem. V moji sobi ne visi več njen portret, ampak je končal na njeni steni. Ker vem, da profesor ne bi bil navdušen, ker ni bilo nič prav in je bolje, če še enkrat naredim. Ker imam občutek, da pač ne verjame v mojo odločitev za ALU. Am, no uglavnem, sedaj sem bila pri njej doma. Luškano stanovanje. Potem pa se napotiva na grad. Ob tem se spomnim na nekatere objave na nekem blogu. Vse tiste stopnice do vrha. Moje pritoževanje in spraševanje, če je še veliko. Ampak nama uspe, ko obe zadihani prideva na vrh. Dobim osebno vodenje in moja vodička mi razkaže in pove kje je kaj. Lep razgled. Lep dan. Čudovit grad.
Malce se pomeniva, a se kmalu spraviva "na delo". Moji čevlji, ki so svetovni. Fotošuting na sto in en način. Navodila, kako se kam postaviti. In jaz sem najboljša, ko fotkam in kažem zraven in se zadaj za fotoaparatom sama zviram. Bohve, kaj so si mislili ljudje, ki so hodili mimo. Pristaneva na notranjem dvorišču. Nad nama čudovito modro nebo, naju pa je obdajal grad. Vsi oboki in fotografije, ki so bile na razstavi. Fotka tu in fotka tam. Ležanje na klopci. Rožica v laseh. Igranje s svetlobo. High fashion fotkica, ki sem jo šele doma odkrila. Veter v laseh. Ruta, ki se je spremenila v šal. Lesen prehod. Menjava.
Čas pa je mineval. Prekleto hitro. In počasi, res počasi sva šle z gradu. S postanki. S fotografiranjem. S poziranjem. Vsem zabavnim. In nekako sva se privlekli do njenega bloka. Spoznala sem mamo. Klara pravi, da je bil to vrhunec. Smeh.
Potem pa sem se napotila domov in srečno prispela. Sedaj pa lepo samo še spat. Po tem vikendu.
Ronči je star pol leta. Dan živali. Oziroma svetovni dan varstva živali. Ali nekaj takega.
Najprej preživimo petek v šoli in to. Ampak za bivalno imam groznega učitelja. Stokrat nam je ponovil enako in moramo imeti skicirko in vsako stvar prenesti na računalnik.
Moška figura. Ponovno. In če bo šlo tako naprej, ne vem kakšno upanje bo ostalo za ALU.
Celotna ekipa se odpravi na vlak. Me izstopimo v Kranju od kjer štartamo z avtom. Še postanek za malico. Srečno smo prispele čez vse tiste grozne ovinke, omejitve, zožanja in podobne zadeve, na katere je Anja pridno opozarjala. Končale smo v Bovcu. Nekaj minut pred ostalimi, ki so prišle z vlakom. Sestradana šoferka. Prikrito pripravljanje presenečenja. Malce smo jo zavajale, ampak je preživela. Celotno zgodbico.
In potem smo se razživele. Ter se zabavle v noč.
Moji ključi od avta so izginili nekam in sva bile potem z Anjo v njeni sobi. Imela sem hecne sanje.
Zjutraj pa zajtrk. Vse so bile malce povožene ali pa tako nekako. Ampak smo uspešno odšle. Tankale. In se po vseh tistih poteh pripeljali na cilje. Zabavno je bilo, ko so mi vse pospale v avtu. Nekatere sem dostavila skoraj do doma ali pa čisto, druge pa samo na vmesno postajo. In sem prispela domov. Čisto neopazno.
Potem sem zaspala. Od utrujenosti in od branja Tantadruja. Taksi in na obisku.
Pohod na Šmarno. Ubijalsko, če si brez kondicije in nisi ravno "talent" ali pa človek za v hribe. Pa še vse je bilo megleno, tako da tudi od razgleda ni bilo nič. S Saro sva imeli kar nekaj kuki tajm postankov, ker je imela baby piškote. Ni mi pa jasno, kako nama je uspelo priti na vrh. Aja do Tacna sem prišla z avtom. Sem neverjetna?
Ni mi jasno, kako nekatere sedaj skoz videva, čeprav smo imeli lansko leto nekaj trenutkov za žalovanje, ko so šli iz šole. Dandanes pa hodim mimo njih z butastim nasmehom. Bohve kaj si mislijo. Važno, da me zelo zabava.
Am. Na Big Foot Mami sem bila. Ujela sem. Kar je neverjetno, saj so mi zakon. Ker naredijo kul vzdušje. Ker so komadi hudi. Nekako sem zopet pristala s Tjašo. Na BFM. Ni prvič.
Z Laro sva se potem izležavali v meku v kotu kar dobro uro, če ne še več.
Ni mi jasno od kje se mi je v glavi znašel komad od nekdanje skupine Unique, Dobro si me oglej ali pa nekaj takšnega. Kar pojavil se je in noče ven iz glave. Joj.
