Kaj je bistvo tega, da daš polnit telefon v upanju, da čez noč pa nekaj bo, ko potem na vlaku ugotoviš, da se dejansko sploh ni polnil.
Po dolgem času sem se zopet znašla na tistem vlaku, ki je bil stalnica lani.
Kako to, da ne poznamo vseh mogočih znamenitosti v Ljubljani in ne vemo, kje stoji kip posvečen Jamesu Joycu, kater je bil en dan nekoč v Sloveniji. Ha.
Roško belijo. Prenavlajo. In kljub dejstvu, da so križanke prazne nas pošlejo tja na tiste 4 ure. Bedno.
Končali smo 2 uri prezgodaj. Mislim glede na vozni red. Ker je tako butast, da do pol enih sploh ni vlakov. Zadnji pa je 9.45, kaj naj potem človek naredi. Sicer je to še v redu, če imaš družbo. S Heleno sva pa tako ali pa tako navajeni čakati.
House. Do konca 4 sezona in prvi del pete. The Notebook do konca. In zopet so se solze pojavile v očeh, čeprav ga gledam že vnevemkatero. Gossip girl. Heroji.
To nastane ob dejstvu, da se mi nič ne da in še vedno se nisem spravila v knjižnico. Porazno.
Loona - Parapapapapa
Ni komentarjev:
Objavite komentar