Bik proti ovnu. Kdo je bolj trmast? Rezultat - opustošen vrt in cviljenje.
Drsenje svinčnika po papirju... Opazovanje... Malce popravkov... Ubistvu obožujem risanje, ko potoneš v svoj svet. Ko z lastno potezo ustvarjaš. Ko imaš prižgano musko in so besedila najlepša.
Jason Mraz - I'm Yours Savage Gardens - Truly Madly Deeply Boys 2 Man - Hard To Say I'm Sorry All-4-One - I Swear Shasha - If You Believe Tabu - Angel Tabu - Pesek in dotik
To je rezultat enega mojega današnjega dela. Tri ure in pol. Na začetku je sicer čisto drugače kazalo, ampak recimo, da je to to.
Danes je bil tak dan, za ustvarjanje. Že cel dan nekaj rišem, barvam in tako. Pa tudi pišem pozno v noč. Moja grafična tablica pa se iz dneva v dan več in več uporablja, ampak še vedno mi je boljši občutek, ko držiš svinčnik v roki. Ker se razlikuje ali gledaš svojo potezo čez pod roko in svinčnikam (ja levičarka sem) ali vse skupaj opazuješ na monitorju.
Ko se sredi poletja zapašejo božične. Splošen glasbeni izbor pa je omejen na počasne pesmi.
Ja danes ponoči smo imeli že celo sranje. Pač, ker je bila že eno ponoči sem se končno namenila pod tuš in spat, še prej pa še nekaj odložiti v kuhinjo. Odprem vrata in stopim notri ter čutim vodo pod nogami. Prižgem luč in vidim pol centimetra vode, ki stoji čez kuhinjo. Nekako sem nakoncu zbudila celotno bajto in po kar zajetni količini vode je bila ponovno suha. Če stroj že ni temeljito sčistil krožnikov, je pa kuhnijo.
Morje je odpadel. Ravno, ko sem hotela še nekaj spakirati do konca sta prišla z novico, da psa ne smemo imeti v hiši. Super ne. Vse se je izteklo tako, da smo sedaj ostali doma.
Iskanje najcenejšega. Barby z Ojo.
Nedeljska forumla 1 oz. spanje pred televizijo. Kompletno vsi trije. Mešano meso na domačem žaru.
Zasuta s sms-i. Potem pa sprehod z Megie in Urško. Ronči je precej divji in igriv in je vlekel in skakal in podobno. Še vedno ne vem kako nam je uspelo priti do vode. Igrivost. Špricanje. Hlače čisto do gor zavihane. Sestrična. Priboljški. Račke. Doživetja z dvema psičkoma polna nagajivosti. Lovljenje čez vse. Važno, da smo bili na koncu vsi mokri in od mivke. Pot nazaj. Ne vem kdo je koga na sprehod peljal, ker je moj kuža prevzel vso pobudo. Sahar tortica zunaj na klopci s kozarcem vode. Od sosedov pa je prihajala muska - slovenski izbor. Pač sosed je imel rojstni dan in potem so imeli vsi že malce promilov v sebi in so veselo prepevali. Alfi Nipič in "gostje" s Silvesterskim poljubom konec julija. Zabavno ne? Nekje še je našla še Božična noč, Dan ljubezni in Vsepovsod ljubezen in podobno. Skratka zanimiv in lep izbor. Sicer je bilo tisto petje zraven na trenutke čisto odveč, ampak se je dalo pre
Malce brskam med starimi objavami in poslušam pesmice, ki sem jih nekoč že objavila. Odkrivam, da zelo veliko videov ne dela več. Ravno sem odprla mesec avgust in se mi je na vrhu prikazala objava lanskega zadnjega avgusta. Lahko samo povem, da sem našla čas za pisanje med šolskim letom in blogec pridno pisala vsak dan. Ok, kakšen manj. In da se je to šolsko leto zgodilo veliko in je bilo, če potegnemo črto pod vsem, lepo leto. Polno doživetij. Še vedno se spominjam Pariza, ki mi bo še dolgo ostal v spominu, ampak ga bo vseeno potrebno osvežiti. Spuščam drsnik nižje dol in grem dan za dnem nazaj v avgust. Kolpa. Zakon nam je bilo. Girl in My Mirror. Marjetice. Utrinki. Lansko poletje, ja.
No pa se vrnimo v sedanjost, čeprav je zanimivo brati, kaj se je vse zgodilo in v večini imam še kakšne podrobne opise. Najbolje bi bilo to prebrati čez 5, 10 let. Upam, da mi bo uspelo ohraniti do takrat, ker so le vredni spomini tukaj na tem blogu. Stvari, ki bi jih verjetno že pozabila, če jih ne bi napisala.
Kako čarobno je iti skozi gozd, ko se sonce spušča in izgublja na moči. Ko se še zadnji žarki svetlobe poigravajo z listki, ki nastanejo čisto drugačne, živo zelene barve. Ko se ta v trenutku čisto spremeni. Ko je vse tako prelepo, da gledaš z odprtimi usti, pes pa te ves nestrpen čaka.
Jutri grem teoretično na morje, slovenska obala in to. Nekakšni zapleti in nesporazumi so se pojavili, ampak vseeno imam že večino spakirano. Nametala pa sem cunj za 2 tedna, ker se nisem mogla odločiti, katero oblekico bi vzela.
Pogled na cesto, ko so se cestne svetilke že prižgale v ozadju pa se barva nebo. Twilight dobesedno. Čaroben pogled in vzdušje, ki na fotografiji ne izgleda tako kot "v živo", kot tist pristen pogled.
Ja danes sem končno doma. S povezavo v svet. Objavila sem že vse bloge, ki sem jih pridno ob večerih pisala in fotografije, ki so nastale čez dan.
Danes sem še doma in jutri, potem pa grem na morje. Neverjetno. Ker lanskoletna želja po morju je bila ogromna. Ampak ne tisto, da bi se sedaj namakala. Pač pa morski zrak, vonj, pogled na valove, vzdušje, senca pod borovci. V upanju, da v bližini ni kričečih otrok.
The O.C. sem pogledala v celoti. Res lušten konec, ampak bi še gledala. Zdaj moram pa novo serijo najti, ker ostale bodo šele jeseni naprej in to bo še dolgo. Mogoče bi Housa začela gledati.
Dandy Warhols - We Used To Be Friends
Uvodna pesmica pri Veronici Mars, ampak se je znašla tudi pri O.C.-ju.
Še današnji dan, saj jutri krenemo domov. Zajtrk. Precizno rezanje salame. Malce sirčka. V sirovi štručki.
Potem pa raziskovanje po okolici. Danes je bila sedežnica odprta. In to smo izkoristili. Teoretično naj bi bilo vse skupaj samo kratek pohod, ampak se je na koncu skupaj razvleklo na celodnevni “izlet”.
Vožnja z žičnico. Malce namakanja tačk in osvežitve, potem pa pot v strmino. Sopihanje. Pač nekateri smo totalno brez kakršnekoli kondicije. Naporno. Grozno naporno. Ampak nekako mi je počasi s postanki uspevalo. In po grozno dolgi uri in še več smo prispeli na tisti cilj – Lovrneška jezera. Na začetku je stal razgledni stolp. Z njega se je videla samo zelena ravnina in lesena pot pa še veter je kar močno pihal. Jezera pa nobenega. Ker je bil nekdo prav pameten smo morali hoditi še naprej, da smo ugotovili, da je do nevemkatere koče še predolgo. Vrnili smo se nazaj do jezer in se sprehodili po neki potki, ki je bila dejansko sestavljena iz lesenih kosov. Močvirnato območje poraščeno z borovci, a vmes so se skrivala jezera. Modrina jezera, zelenost borovcev in rumena, ki seva od posušene trave. Lokvanji, ki plavajo na vodi. Modri in zeleni, kačja pastirja.
In potem potem po drugi poti nazaj “domov”. Gozdna pot. Malce gor, malce dol. Sprva po senci. Prekrita s pridnimi, delovnimi mravljami, ki jih je mrgolelo in jih je bilo na tisoče, če ne na milijone. Prepreke, čez korenine. Beagel Jona ali pa Juna. Važno, da je nahrulila Rona, da je potem dal mir. On pa je bil tako ali pa tako pri večini, ki so pokazali malce zanimanja zanj takoj priljubljen. In res je tudi, da če imaš psa potem je nekako več od tistega “Dan. Dan”.
Po dolgi uri in pol hoje ali koliko jo je že bilo, po vsej spiti tekočini, predvsem vodi, smo končno prispeli v bližino cilja. Okrepčali smo se s pico in hot dogom. Potem pa domov. Rdeč nosek. Katan pri katerem zmagam in nekaj partij kanastre.
Potem pa družinski večerni sprehod po vetru. Kar močno je pihal. Sonce, ki zahaja. Nebo, ki se obarava. Pot, ki vodi mimo kravljih iztrebkov. In nazaj domov.
Film z Angelino Jolie. Preko meja. Beyond Borders.
Nenavaden sistem zapiranja in odpiranja polken. Zvezdnato nebo, ki privabi nasmeh na usta in spomine. Kako lepo ga je videti in ko skoraj pozabim nanj. Zasanjanost. Povzroči. Vedno.
Neuspelo bujenje. Sladoled za zajtrk. Družabne igre non stop. Vse do kosila in še naprej.
Ko se začne kregati in pogovarjati s kužkom, ki ga vidi kot odsev v oknu. Nakoncu pa je že vse polizal. Talent, vam povem.
Ko po razočaranju, da HP6 ne morem pogledati, končno najdem rešitev in ugotovim, da datoteka ni poškodovana, samo predvajati se noče. Hud film. Samo bi ga vseeno še v kinu videla. Na velikem zaslonu =P
Popoldanska rekreacija. Košarka. Raketa in amerikanec. Jaz sem obupala, ker mi sploh ni šlo. To res ni zame.
Ja no, danes res ni dan za pisanje. Pa tudi dogajalo se ni nevem kaj oziroma možnost je tudi, da mi je iz spomina ušlo.
Zjutraj sem se premetavala v postelji in zaspala za 15 minut. Se ponovno zbudila, obrnila in zaspala nazaj. Sicer sem potem mislila, da sem že pol dneva prespala ampak je bila ura šele malce čez 9. Spomnim se poročil od včeraj, ko sem samo poslušala in zadnja stvar, ki se jo spomnil preden sem zaspala je bila plaža ob Seni sredi Pariza. Oh, Pariz.
Potem pa družinsko “sprehajanje” po Rogli in okolici. Zaradi reklame o postrvih na tv-ju ter včerajnega prispevka o soški velikanki, smo se tako odpravili, ne ravno v dolino, ampak nekam malce nižje. Že smo bili vsi pripravljeni za pot in smo odrinili k cilju naproti. Za takojšno dodatno energijo smo se ustvili še v trgovini in se okrepčali s sladoledom ter poskusili novo pridobitev Bandidosa - Cubo Libre. Že so bile pred nami krave, z nami pa navigacija, ki je oddajala čudne piske. Pot je potekala skozi gozd, lepo po senci. Najprej samo ravninsko, potem pa se je začela malce spuščati in že smo pazili kam stopamo, saj je bil preplet korenin neverjeten. Gozdne odejice iz mahu. Šumenje vode. Borovnice. Metuljčki ob poti. Ogromna mravljišča in na tisoče mravelj. Potem smo poskusili vsak potoček. Mali in pes sta se ganjala celo pot.
Tisti potoček in mali jez, ko je moj bratec lani skoraj notri padel. Ledeno mrzla voda. Ampak, kar je pa najbolj neverjetno je pa to, da je pes kar zaplaval. Sam od sebe. Neverjeten je in bil je kot majhna vidrica. In ne glede na dejstvo, koliko se valja po blatu, koliko je moker in potem posledično umazan – na koncu ima vedno lepo bleščečo črno dlako.
Okusne postrvi. Res so se prilegle, pa še dobre so bile. Samička Lia. Bila je prav prikupna. 6-mesečna labradorka. Potem pa se je poigral še s kokeršpanjelom.
Pot nazaj. Sicer smo iskali senčno pot po gozdu, ampak na koncu ni bilo druge opcije kot da gremo direktno po soncu strmo v klanec. Bogi metuljček. Po mučnem času in malce vleki in podobnih zadevah smo se znašli med kravami. Sicer sem imela občutek, da me bo v naslednjem trenutku kakšna napadla (ne vem zakaj) ampak so preveč lene. Končno smo prispeli nazaj v apartma in odspali zaslužen počitek.
Potem pa malica, družabne igre in prižgana televizija.
Navsezgodaj zjutraj se je odspodaj slišali nekakšno javkanje. Tako, da sem se hitro podvizala, napravila in to ter peljala kužka na sprehod. Nisva prehodila ne vem kaj, pač pa samo malce raziskala okolico.
Kanasta. Spešl edišn d Katan. Z jezerci in prirejenimi pravili. Ja pač dalo se mi je. Pinball. Sprehod na sladoled. Naš mali šofer. Zgovorna deklica z maltežanom Lonijem. Snežno bela kepica. In videli smo vse njegove fotografije na njenem telefonu. In vsa navdušena je bila, ko je srečala Petro Majdič. Seksi svinčnik v obliki šminke. Reševanje križank in prebiranje revij na že vročem sončku. Kuhanje kosila. Prevelika količina mesa, ampak okusna omaka. Še več pa je bilo kečapa notri. Nisem šparala. In ne da smo vse pojedli, imeli smo tudi temeljito čiščenje krožnikov pred pomivanjem, saj je naš univerzalni pomivalec posode znan tudi kot “kanta” vse obliznil.
Družinsko igranje pinbala na kompu na 4 igralce. Dremanje kitice in opazovanje skokov na evrosportu v živo. Ko so vsi 4je spali so se menjavali v smrčanju. Še vedno se mi zdi Ron najglasnejši.
Še malce družinskih dužabnih iger. Pri tem da je naš mali kuža počel “khm, khm” stvari. In to s svojo odejo. Pa kar ni mogel nehati. Tako majhen pa ga že tako razganja. Neverjeten je mali, kaj šele bo.
Pa je prišel dan odhoda. Seveda, da se vsi spokami, odnesemo stvari v avto in ugotovimo, da imamo čisto preveč stvari za tistih 5 dni ali kolikor bomo gor, to traja najdlje. Vmes pride še tisti del, ko Rona trikrat spodiš preč, dvakrat loviš na stopnicah in ga nakoncu pošlješ na vrt, kar posledično pomeni, da začne jokati pa še umazan je ves. Ampak nam uspe in krenemo na pot proti Rogli. Zima in to.
Na poti sledijo postanki, saj je potrebno mislit na psa in podobno. Najboljša izjava. Sicer smo si Rona podajali, ker je bil ves nemiren in ima ostre kremlje. Ampak na koncu mu je vseeno uselo zaspati. Vsaj tisti zadnji del poti. Ovinki do vrha.
Potem pa svežina višavskega zraka, kot da sploh ne bi bilo poletje. Bolj kot nekje ob začetku jeseni in začetku pomladi. Mraz, ko oblaki prekrijejo sonce in vročina, ko se ta prikaže. Ampak ne tista tipična julijska, saj ni soparno, samo žge sonček. Kot v današnjih časih, ko se začne pomlad (kar je že skoraj poletje). In potem sploh ne veš ali ti je vroče ali te zebe.
Zaščitni faktor 15. Igra s kartami podobna remiju ampak drugačna različica – kanasta. Ležanje zunaj na dekcah pred apartmajem. Mikado na pokrovu. Zelo neravno. Velika zlata prinašalka. Teoretično je bila samička, vsaj tako so predvidevali. Naš kuža jo naprej napade, ko pa vrne udarec pa rep med noge (dobesedno) in se skrije pod mizo, da ga ne doseže. Ogromne količine izpadanja dlak, kar pomeni, da smo imeli tiste njene dlake res povsod in še pol ure za tem, ko je ni bilo več na vidiku so lebdele v zraku. In ko je šla ignorantsko mimo Rona je ta naenkrat postal dolgodlak in bel. Bogi.
Nepraktičen teren. Igranje kanaste in mutenje na veliko. Moj bratec to oblada. Ko imam jaz zmagovalni par in on 10 kart on s temi 10imi toliko časa muti, da mu uspe vse položiti dol.
Kosilo. Kolesarska tekma. Novice. Ja s to “novo gripo” čisto preveč strašijo ozirom nekaj takega. Dobesedno pretiravajo in napihujejo vso zadevo. Tako kot so tisto ptičjo in bolezn norih krav pa nič ni bilo takega. Mislim, če je to namen, da bo pomorila polovico svetovnega prebivalstva je to z nekim namenom in opozorilom. Sicer pa sošolke drug teden tudi odhajajo v Grčijo in ne vem kako se bo vse skupaj končalo. In s vsemi temi naravnimi katastrofami se Zemlja samo maščuje nazaj. Mora poskrbeti za nekakšno ravnovesje. Preveč knjig o reinkrnaciji in teh zadevah?
Na kavču, ki smo ga raztegnili je bilo pod odejo tako prijetno toplo. Mogoče me je zmanjkalo za kašnih par minut. Gledanje filma. Dejansko ni bil ne vem kaj. Pač film na Pop TV-ju. Saj ne, da so bili že kdaj presežek. Res ne vem kaj jim je fora ponavljati vedno ene in iste filme, ki so stari 10 let, če ne še več, ko pa vsako leto naredijo toliko novih filmov pa tudi serij. Ampak ne pri nas morajo biti že 5 let vsako leto isti. C'mon.
Spakirano imam pretežno vse. Trenirke, majice in jopice - to je tudi vse kar bom rabila.
Končno sem šla po moj izkupiček od lota. Ja zadela sem 4,65€, ampak dobitek pa je bil. To je v tem primeru najbolj pomembno.
No zaenkrat bo to moja zadnja objava, saj odhajam na dopust. Rogla in to. Podobno kot lansko leto. Spet nas bo pet. Ampak tokrat bo peti član naš kuža.
Ja delam fejk čokoladne mafine. To pa zato, ker so narejeni z belo čokolado.
Uživajte. =P
David Guetta feat. Kelly Rowland - When Love Takes Over
Lažje je pisati v tretji osebi. Po glavi šviga čisto preveč misli.
The O.C. in konec 3. sezone je bil prav ubijalski. V tistem smislu, ko skoraj jokat začneš zraven. In spet je bila pesmica Hallelujah. To ni fer, ker pusti tisto vzdušje, tisto jokajoče vzdušje ob vseh prizorih. Dosti serij zame. Obupna sem, vem, hvala.
Jasno zvezdnato nebo. Že tako dolgo nisem tega izvajala, da sem že skoraj pozabila kako lepo in kako čarobno jo nebo ob poletnih nočeh. Z vsako minuto se ti ostri vid in vsrkava vso svetlobo iz odaljenih zvezd, ki so nakoncu samo še nekakšna "pršica" v Mlečni cesti. Z vsako minuto je bistrejši pogled v vesoljno neskončnost.
Ko si samo ti in milina zvezdnega neba nad teboj. V ušesih pa doni pesem lanskega poletja. Pesem lanskih poletnih noči pod zveznatim nebom na isti način, z enako čarobnostjo. Enaka rutka me objema, ki še vedno diši z vonjem ne vem kakšnega mehčalca.
Ko se sopara konča in svojo pot preposti svežini. Rahlemu vetriču.
Ko misli skačejo skozi spomine in ko ni nič drugega pomembno - samo jaz in ta moment.
Moj nivo razpoloženja in funkcioniranja je podoben melodiji in vzdušji pesmi Poletna in Hallelujah. In niha. Že cel dan. Super pa sesuto. Pa super in zopet sesuto. Patetično je slišati začetek pesmi "Lansk poletje blo je fajn..."
Mislila sem, da sem sposobna, pa mi res ne uspeva. Ker risanje na roke je vredu, ampak ko vneseš v računalnik ni tako kot bi moralo biti.
Z Ronom smo imeli zabaven sprehod. Ta kuža je res posrečen. In postaja labradorec, ker mislim, da mu je voda postala všeč. Sam od sebe je šel notri. In potem sva skakala po vodi gor in dol. Gre pa samo do določene globine. In važno da bevska na psa. Tistega, ki ga že ni več na vidiku.
Sedaj sem pa spet tu. V prevroči sobi, ki jo je nemogoče shladiti. Obdana z listki na katerih naj bi bile ideje pa se jih ne da realizirati.
Dve neverjetni stvari sta se zgodili danes. Prvič. Helena je prišla na obisk. Neverjeno. Pač špricanje Ronija z vodo in podobno. S stvarmi na tekočem. Spomini. Najine fore. Divjakinja. Ležanje pod jablano. Prijetni so ti obiski. Drugič. Dobila sem oranžne kopalke. To dejstvo je še bolj nenavadno in neverjetno. Mami je prišla iz prestolnice in mi je prinesla kopalke, na katere je naletela v trgovini. Verjetno sem bolj kot nad tem preseneča nad dejstvom, kako lahko misli vplivajo na stvari. Kako se želje počasi uresničujejo. Še moj oranžen Fiat Punto Grande. Tist živo oranžen.
Ron zna dati tačko. Saj nakaže tako. Mogoče mi ga je pa že uspelo naučiti. Neverjetno. Nekako razume tudi ukaz "dnevna, prostor", ker se po ugotovitvi, da mogoče res nič ne dobi odpravi tja. Bogi pa je bil, ko sem se najprej s šprickotom in potem še z vrtno cevjo, na katero je namontirana pištolca, ves pošprican in bogi. Čeprav je danes šel v vodo. Neverjeten je ta naš kuža.
Ležanje zunaj pod mojim jabolkom in opazovanje hitrosti premikanja oblakov skozi majhne odprtinice med vejami prekritimi z zelenimi listki. Prebrala sem tisto knjigo o reinkernaciji. Potem pa sem v roke prijela knjigo Harry Potter in Polkrvni princ. Že kar nostalgija. To je pa bilo nekaj. In še vedno me živcira tisti stavek na začetku drugega poglavja "Prav tedaj pa se je ob robu reke z zelo rahlim pokcem iz ništrca prikazala sloka postava v oglavnici." Resnično si moram prebrati Kendov prevod, ker tale je še vedno obupen in totalno čuden. Enkrat, ko bo čas za to. Pa tudi zadnjo sedmo knjigo v slovenščini. Ampak vse ob svojem času. Ja je pa res, da je že dolgo od tega. Od vse HP manije in vsega. ok so bli še prisrčni k so bli mejhni. Rupert pa najbolj in še vedno je. Ampak kako je dobro gledati te filme, ko so skozi leta rasli.
Drugače pa smo Rončija ganjali gor in dol po vrtu. Skupaj z Evo. Vmes je nastradal palček. Ampak upajmo, da bo spet kmalu s celo lučko. Aja kuža pa je pravi mali pozer. Na pesmico pa sem naletela na Jasninem blogu.
Okoli pa skačem v oblekčasti oblekci. Iznašala sem zanimiv način zavezave.
Ja naš kuža je tak scrklanček. Vsi ga valjamo po rokah. Non stop. In igrala sva se ter laufala gor in dol po vrtu vsaj eno uro, če ne še več. Pri tem, da sem bila jaz večino časa v pripravljenosti in s fotoaparatom v rokah. Ronu pa je uspelo pozirati. S podkupnino.
Najboljši smo, ko se vsi zberemo v dnevni okoli psa in se z njim igramo.
Še boljše je pa takrat, ko po celi mizi iščem telefon, ker vem, da sem ga ravno na tisti konec odložila in se začnem sama sebi smejat, ko ugotovim, da ga že ves ta čas držim v roki. Talent.
Društevna je narejena in za mano. Sedaj me čaka samo še glavna vožnja na poti do izpita.
Včeraj pa sem bila v mestu. Sicer prvotni plan je bila tortica. Znašle smo se v Cukrarni na koktejlih. Dva za ceno enega. Tequila Sunrise in Long Island Iced Tea. V Kranju pa se je ravno dogajal festival Carniola. Po podatkih sledeče je bil to ravno zaključek z brazilsko skupino Naurea. Luškano takšni brazilski ritmi, samba, salsa in to. Ubistvu so se vsi tam nekako pozibavali v teh ritmih, vključno z nami. Potem pa smo iskale tortice po Kranju. Na koncu smo jo našle v Brionih. Nekakšno zelo čokoladno-nugat stvar. Zelo nasitno s kozarcem vode. Luškan večer. In važno, da ima Urška svoj avto in ima po njenem mnenju lepo rit (smeh).
Kopanje psa pa je tudi izkušnja. Na koncu ne samo, da je pes moker, tudi jaz sem. Sploh, ko na vsak način hoče priti izpod tuša.
Moj playlist je naravnost obupen. Kje za vraga sem morala nevemvečkdaj slišati pesem Sound Attacka in sedaj se vrti non stop. Podn. Resno. Resno kdo še posluša "Konec je poletja" sredi poletja. Patetično. Preveč. Saj bom šla čez urco ven, ampak vseeno. Skrbi me za jutri. Resno.
Kam so izginile tiste tople, suhe, jasne poletne noči, ko sem šla sredi noči ven samo gledati v nebo in opazovati zvezde ter šteti utrinke. Ker sedaj ni nič kaj toplo. Vedno je mokro in pa še oblačno. Pa tudi tako dolgo nisem pokonci, ker imam ponavadi zjutraj vožno ali podobno. Mogoče bo pa v bližni prihodnosti kaj iz tega.
In non stop moram poslušati Cascado in podobne stvari, ker očitno moj "mali" bratec nima nobenega občutka za glasnost.
Aja Live! je šokanten film. Resničnostni šov v katerem "igrajo" rusko ruleto. Pri tem je 5 nagrad in 6 tekmovalcev.
V soboto ja. Študenstsko delo. The O.C. Luškan sprehod z Ronom. Prenavlanje. Pisanje objav. Toliko sem že vsega spisala, da mi je za lasten blog zmanjkalo idej in vsega. Pa drugič.
Rekla sem, da bom zadela na lotu. Rekla sem, da bom zadela v 8. polju. In veste kaj se je zgodilo. Zadela sem na lotu v 8. polju! Sicer samo štrico ampak je pa. Neverjetno a?
Poleg tega pa sem danes dobila še osebno. Naredila sem tudi CPP teste. Še Helena se je name spomnla. To je res čist višek. Noro.
Važno, da sem si v knjižnici sposodila knjige bolj duhovne narave. Ampak najboljše je bilo pri tem to, ko pridem na tist "avtomat" za izposojo in mi napiše, da ne morem knjige uzeti, ker je že izposojena. Pa v rokah sem jo držala. Knjižničarka je potem rešila zadevo.
Neverjetno, ampak zadnje čase se nekam neverjetno veliko potikam po Kranju. Sicer je čisto mrtev in tako, ampak vedno moram nekaj iti iskat, vrnit in podobno.
Dolg telefonski pogovor. Ja tega pa že dolgo ni bilo.
Ok zaključki sezon pri serijah ubijajo. Sploh s kakšnimi takimi pesmimi. Ja do konca sem pogledala prvo sezono The O.C. Saj ne da imam še 3 sezone in polno zapletov in to ampak pač tak konec je.
Skozi želozije točno med sedemindvajseto ter osemindvajseto od spodaj opazujem luno. Sije z vso močjo. Tako zasleplujoče.
V dolgi poletni obleki.
Oblaki pridejo in gredo. Luna pa ostaja. Na tistem mestu od daleč samo par centimetrov nad celotnim obzorjem.
Drseče naramnice.
Prekrijejo jo meglice in tanki oblački. Mogoče to nakazuje na dež ali nekaj takega.
Nežni ritmi glasbe.
Soj uličnih luči. Prazna cesta. Prazni pločniki. Hlad v zraku.
Tako je vroče in soparno v sobi, da se sploh ne more prezračiti in komp zašteka na vsake toliko časa. Obup pa poletni dnevi na južni strani.
Zjutraj sem bila pridna. Odvozila sem in obvozila delavski most ter se učila na napakah. Za lepše sobotno jutro in pridno učenje pa sem bila še nagrajena z marelicami, ki jih je inštruktorica kupila na poti nazaj na ciljno mesto. Potem pa sem izkorsitila prvo soboto v mesecu in šla urediti potrebno za osebno, ker jo sedaj rabim ko sem že 18. Sedela pa sem na klopci pred kransko in uživala v sončnem vremenu in ob okusnih marelicah.
Ja tudi ob sobotah je očitno treba delati. Danes sem bila spet pridna. Sicer se povezava in sporazumevanje med tiskalnikom in računalnikom ni najbolj obneslo, saj je namesto sive nastala baby modra. In potem je bilo stalno pošiljanje od računalnika do priterja do preše in nazaj. Če pa iz sive na zaslonu nastane modra ali zelena na blagu. Rdeči trakovi. Rdeče črte.
Improvizirana skica znakca za prepovedan prehod. Od tega pa je prišla ideja o izboljšani tehniki in uporabi domačih proizvodov. In tako je nastal moj čisto prvi izdelek. Pa še prav profesionalno izgleda.
Pa vrt pa lenarjenje pa vrt pa lenarjenje. Nekaj takega je bilo danes. Ronči jo je pobrisal k sosedom. Again. Potem pa je posledično prišla napeljava nove mreže. Aja vmes je naš palček ostal brez lučke, ki ni svetila. Posledično zradi trakca med kontaktom. In talentirano sem jaz potem uspešno založila tisti del, ki je bil zlomljeni in na novo zaliman neznano kam. Ja mešanje lepila v razmerju z natančno tehtnico je tudi nekaj.
Črnina na nebu. Najprej za hišo. Potem pa se je vse skupaj pomikalo mimo nas naprej. Parkrat pa je nabolj treščilo nekje v bližini in sva z očetom postavljala rekord v ugašanju računalnikov. Polovica neba je bila čisto črna. Na drugi polovici pa je sijalo sonce in je bilo jasno. In vse je šlo mimo.
Mavrica čez celotno nebo. Na koncu pa je ostal samo močno osvetljen delček. Najbolj opazen.
Zasuta s sms-ji.
Roni je star 3 mesece. Jaz pa sem že cel mesec polnoletna.
