Navsezgodaj zjutraj se je odspodaj slišali nekakšno javkanje. Tako, da sem se hitro podvizala, napravila in to ter peljala kužka na sprehod. Nisva prehodila ne vem kaj, pač pa samo malce raziskala okolico.
Kanasta. Spešl edišn d Katan. Z jezerci in prirejenimi pravili. Ja pač dalo se mi je.
Pinball. Sprehod na sladoled. Naš mali šofer. Zgovorna deklica z maltežanom Lonijem. Snežno bela kepica. In videli smo vse njegove fotografije na njenem telefonu. In vsa navdušena je bila, ko je srečala Petro Majdič. Seksi svinčnik v obliki šminke. Reševanje križank in prebiranje revij na že vročem sončku. Kuhanje kosila. Prevelika količina mesa, ampak okusna omaka. Še več pa je bilo kečapa notri. Nisem šparala. In ne da smo vse pojedli, imeli smo tudi temeljito čiščenje krožnikov pred pomivanjem, saj je naš univerzalni pomivalec posode znan tudi kot “kanta” vse obliznil.
Družinsko igranje pinbala na kompu na 4 igralce. Dremanje kitice in opazovanje skokov na evrosportu v živo. Ko so vsi 4je spali so se menjavali v smrčanju. Še vedno se mi zdi Ron najglasnejši.
Še malce družinskih dužabnih iger. Pri tem da je naš mali kuža počel “khm, khm” stvari. In to s svojo odejo. Pa kar ni mogel nehati. Tako majhen pa ga že tako razganja. Neverjeten je mali, kaj šele bo.
Diego Torres – Color Esperanza
Ni komentarjev:
Objavite komentar