Še današnji dan, saj jutri krenemo domov.
Zajtrk. Precizno rezanje salame. Malce sirčka. V sirovi štručki.
Potem pa raziskovanje po okolici. Danes je bila sedežnica odprta. In to smo izkoristili.
Teoretično naj bi bilo vse skupaj samo kratek pohod, ampak se je na koncu skupaj razvleklo na celodnevni “izlet”.
Vožnja z žičnico. Malce namakanja tačk in osvežitve, potem pa pot v strmino.
Sopihanje. Pač nekateri smo totalno brez kakršnekoli kondicije. Naporno. Grozno naporno.
Ampak nekako mi je počasi s postanki uspevalo. In po grozno dolgi uri in še več smo prispeli na tisti cilj – Lovrneška jezera. Na začetku je stal razgledni stolp. Z njega se je videla samo zelena ravnina in lesena pot pa še veter je kar močno pihal. Jezera pa nobenega.
Ker je bil nekdo prav pameten smo morali hoditi še naprej, da smo ugotovili, da je do nevemkatere koče še predolgo.
Vrnili smo se nazaj do jezer in se sprehodili po neki potki, ki je bila dejansko sestavljena iz lesenih kosov. Močvirnato območje poraščeno z borovci, a vmes so se skrivala jezera. Modrina jezera, zelenost borovcev in rumena, ki seva od posušene trave. Lokvanji, ki plavajo na vodi. Modri in zeleni, kačja pastirja.
In potem potem po drugi poti nazaj “domov”. Gozdna pot. Malce gor, malce dol. Sprva po senci. Prekrita s pridnimi, delovnimi mravljami, ki jih je mrgolelo in jih je bilo na tisoče, če ne na milijone. Prepreke, čez korenine. Beagel Jona ali pa Juna. Važno, da je nahrulila Rona, da je potem dal mir. On pa je bil tako ali pa tako pri večini, ki so pokazali malce zanimanja zanj takoj priljubljen. In res je tudi, da če imaš psa potem je nekako več od tistega “Dan. Dan”.
Po dolgi uri in pol hoje ali koliko jo je že bilo, po vsej spiti tekočini, predvsem vodi, smo končno prispeli v bližino cilja. Okrepčali smo se s pico in hot dogom. Potem pa domov.
Rdeč nosek. Katan pri katerem zmagam in nekaj partij kanastre.
Potem pa družinski večerni sprehod po vetru. Kar močno je pihal. Sonce, ki zahaja. Nebo, ki se obarava. Pot, ki vodi mimo kravljih iztrebkov. In nazaj domov.
Film z Angelino Jolie. Preko meja. Beyond Borders.
Nenavaden sistem zapiranja in odpiranja polken. Zvezdnato nebo, ki privabi nasmeh na usta in spomine. Kako lepo ga je videti in ko skoraj pozabim nanj. Zasanjanost. Povzroči. Vedno.
Vlado Kreslin - Dekle moje
Ni komentarjev:
Objavite komentar