Pet let

Ste vedeli, da je danes pet let odkar sem napisala prvo objavo.
Sama sem skoraj pozabila na ta datum.
Pet let torej. In tisoč šesto oseminsedemdeset objav.

Olly Murs - In Case You Didn't Know

Črna mačka čez cesto in čokolada na levi ritnici

Luštno zapolnjeni so kakšni dnevi vmes. Ker, ko se dogaja, se dogaja na polno.
Včeraj je bil kar pester dan.
Zjutraj sem bila že na kavici v Zbiljah. Z Melisso. No, na čaju v Zbiljah.
Predno se vrne nazaj domov, sva našli eno časovno luknjo v najinih urnikih.
Kratko ampak luštno.
Dala sem ji navodila, da se dobiva na končni od enke in jo presenetila, ko sem jo z avtomobilom čakala tam. Praktično, ker lepo pridem z avtoceste, njej enica pelje ravno izpred hostla.
Presenečenje uspelo. Z luštnim jutranjim razgledom. Oaza miru. Čisto malo ven iz Ljubljane.

In ker sem bila že ravno v Ljubljani, z avtom, je to odličen odgovor, da se oglasim na obisk. En kratek in sladek obisk. Oba sva se strinjala, da je bila luštna odločitev.
Za eno podaljšano ležanje v postelji. Čeprav sem bila sama že nekaj časa pokonci. Ampak sem predlagala eno rundo crkljanja.

Skočila sem še v Leclerc, ker sem upala, da imajo večjo izbiro Clippers čajev, pa so imeli samo tiste, ki sem jih že zadnjič v trgovini videla. Vseeno sem vzela beli čaj s pomarančo, ki je odličen. Pa še nad embalažo sem navdušena.
Da imam čaj.

Potem pa domov. Pa po vročini v bližnjo trgovino, ker sem pekla lazanjo. In še čokoladno pito oziroma dve.
Vse skupaj je potekalo nekako tako. Naredi testo. Ga ohladi in izkoristi priložnost za trgovino. Segrej pečico in si naredi malenkost prostora na pultu, da lahko vse skupaj razvaljaš. V tistem, ko oblikuješ in daš peči, nareži čebulo in jo popraži. Naredi omako za lazanjo. V tem se testo lepo speče. Nato začnem po plasteh vse skupaj zlagati in segrevati sladko smetano s sladkorjem za nadev. Lazanja se peče. V smetani topim maslo in čokolado. Vmes ribam še sir. Vse skupaj vlijem na testo in dam hladiti.
Tu pa nastane štala. Popolna štala.
Malce nerodno sem stvari dala v hladilnik in se mi je še tekoča čokoladna zmes polila znotraj hladilnika. Priložnost za celovito čiščenje. Povsem po nesreči.
V drugo je šlo boljše. Zmanjkalo pa je časa za pomivanje posode, ki se je nabrala, saj je bila tudi lazanja že gotova.

Vzela sem si čas, računalnik v naročje in malo brskala za različnimi stvarmi, ko se mi je predvajal posnetek Tony Awards. Tista Pepelka in Fantom iz opere, sta mi izgledala še najboljše. Saj so bili otroci zelo navdihujoči, ampak mi je nadležno poslušati pesmi s temi "glaski".

Potem pa nazaj v Ljubljano. Na en rojstni dan.
Še prej pa sva si vzela v izi, presenečeno sem odkrila, da so se od nekje pojavile luči.
Luštno smo se imeli. Ura za darilo je izgledala super. In pita je bila nasitna. Nikjer se ni poznalo, da jo je malo manjkalo in prevoz le-te v Ljubljano me je prav nasmejal, ko se je vozila po škatli na izvozih in uvozih na avtocesto.

Ključi so se izgubili v avtomobilu. Tisti z rdečim avtobuskom iz Londona. Konec dober, vse dobro in vožnja ob zvokih slovenskih melodij na radiu. In zvok kitare malenkost kasneje.

Novo jutro. Nov dan.
Enkrat me je zbudilo dejstvo, da je odeja izginila. Drugič me je zbudilo vrtanje iz zgornjega nadstropja. Tretjič me je zbudil moj telefon.
Postopek priprave čaja. Postopek čakanja, da se malenkost ohladi. In potem je bil ravno pravšnjih temperatur. Dobro tempirano.
Makaronov ni skoraj nikoli preveč, ker se vedno nekako porabijo in z zanimanjem sva padla v gledanje serije House Hunters: International. Ampak tista hiša iz Čil, ki je nista vzela, je zgledala prav hudo.

Domov za dve minute. Vzamem preostanek pite. Pomijem vetrobransko steklo in grem proti Domžalam. Dolgo že nisem šla v to smer.
Mythbusters maraton. Sprehod. Čokoladna pita je končala na mojih kavbojkah iz Lidla, nekje. Maline in topljiv sladoled. Vmes med vsem pa dobra playlista.

Frankie Cocozza - Embrace

Tedensko poročilo drugič

Nadaljujem svoje povzemanje tedna, ko sem se zgubila. Vsaj s področja interneta sem izginila.

Skratka uspelo mi je dokončati projekt. Pralni prašek. Peribox. 

Naredila sem še predstavitev in šla v Ljubljano.

Ne maram avtobusov. Še prestopati sem morala vmes. Luksuz na vrhuncu.

Ampak sem pa šla na faks. Srečala sošolca, ki je sicer bil tam že lep čas. Edini. Tako, da sva začela kar sama. Potem pa so se počasi nakapljali. 

Med vsem sem izvedela še zanimiv podatek, da imam sošolca, ki je doma samo čez most, na drugi strani "hriba". Zanimivo.

Pralni prašek za moške. Takšne z metujčkom in v smokingu. Reklcu. Obleki. Kakorkoli.

V naslednjem trenutku sem bila doma. V petek. Vsa zaspana in sem odspala dvakrat po dve kitici in potem sem šla še zares spat. Medtem me je dvakrat zbudil, ko me je klical. Vendar se nisem dala. Vsaj ne tako zelo preprosto.

Dobro je delo. Ampak proti glavobolu še vedno ni nič pomagalo, saj je še zjutraj vztrajal z menoj.

Pa sem šla na vikend na vrt in v oazi miru uživala pod jablano. JK Rowlning mi je družbo delala in njen nov roman. Zaenkrat sem popolnoma zmedena, ker dejansko ne vem kdo je kdo v zgodbi.

Okoli mene so naredili piknik, spekli na žaru in smo se dodobra najedli.

Čez vikend so potekali tudi družinski turnirji remija in Catana, ki so se z moje strani končali precej klavrno, jaz pa sem cel čas držala pesti. Vsaj to je šlo malenkost bolj optimistično. Upala sem in mu želela, da mu gre temboljše.

Da je bila situacija je potem izpadla kot da bo volk sit in koza cela, saj je tako prišel prej domov, jaz pa k njemu na obisk. V moji sprani oprijeti rdeči obleki, za nagrado.

Še vedno menim, da so ženske kratke hlače pri pižami prav butasto narejene in imam zato rajši moške boksarice. Definitivno.

Ponedeljek se je malenkost razvlekel. Po vsem bujenju, zbujanju, prebujanju in oblačenju, se je potem vrnil nazaj v zavetje postelje. Za eno malenkost.

Potem pa sem se jaz pretvarjala, da sem pridna, ko je on gledal serijo in mi igral kitaro. Nekako sem se močno trudila, da bi obdržala koncentracijo. Sploh nisem vedela, kako zelo me zvok kitare poleg mene dekoncentrira. Neverjetno.

Projekt je moral biti narejen za naslednji dan. Saj mi je potem vse skupaj uspelo. Pa še kosilo sem skuhala. On je šel v nabavo, ko sem jaz ustvarjala. Jaz sem skuhala. Pa je še pomil, ko sem mogla iti na predavanja. Super načrt.

Nekaj smo se "igrali" in fotografirali v studiju. Potem pa smo vzeli neonke in šli na svoje. Zanimivo popoldne.

In prišla je sreda, ko sem zjutraj hodila do kopirnice in nazaj. Najprej sem šla sprintat drugi del. Prvega sem že zvečer na domačem tiskalniku, ki je prenesel odtenke modre in zelene, sivine pa so mu bile popolnoma tuje. Dobila sem vse potrebno, ampak ko sem prišla domov sem na fejzbuku prebrala, da je sošolec delil, da mu je profesorica odgovorila, da moramo tudi zanjo printat. Pa avto pod noge in še enkrat v kopirnico. Malo sem rezala, strigla, lepila in sestavila skupaj vse potrebno. Precej bolj zimprovizirano in ne ravno tako kot sem si zamislila, je pa kar v redu izpadlo.

Kozovc. Melanom. Peribox. Znamko pa sem že takrat oddala.

Tako pa smo.

Print na print. Pogača.

Danes pa še zadnje predavanje iz fotografije ali nekaj temu podobnega. Predvsem nekaj temu podobnega. Žgalo je sonce in nabirala sem kamilico na vrtu. Letos sem bolj odločena glede domačega čaja.

Popikana pa sem od komarjev, ko sem naredila dobro delo in zalila vrt. Dejansko imam veselje to početi. Predvsem, ko sem kot majhen otrok na koncu vsa umazana od zemlje.

Pestro.

The Rolling Stones - (I Can't Get No) Satisfaction

Tedensko poročilo prvič

Konec predavanj. Končno.
Končati bo morali že prejšnji teden, pa se je malenkost zavleklo. Le eno tedensko malenkost z dvema predavanjema fotografije.
Nisem utegnila pisati. Eno je, ker sem v brez-internetnem obdobju našla izgovor sama pri sebi, da mi tako ali pa tako "ni treba". Potem pa sem bila toliko notri v projektih in dokončevanju, popravljanju in obupavanju. Da sem bila na koncu čisto suha in nobene besede ni bilo več za ožeti iz mene. Super prispodoba, jej zame. In sarkazem na vrhuncu.

Da se sicer opomnim kaj vse se je nabralo v tednu in še malo. Končala sem nekje zasanjano.
Pravzaprav sem dobila še eno prikupno, pozorno rojstnodnevno darilce. Oziroma del darilca?
Dobila sem pikčaste štumfke. Nogavice. Pa sploh ni Miklavž.

Pikice pokice.

Tisti prejšnji četrtek sem imela pester.
Imela sem še polne roke dela za kolokvij naslednji dan, ker sem se ujela v lastno zanko, ampak se jo je dalo malenkost razrahljati, ko se je en dodaten dan našel vmes. Pa sem jo kljub temu še sama malo raztegovala in zategovala obenem.
Obljubila sem pijačo, kosilo in še eno. Ali nekaj. Skratka ura me je ujela pri popravi in pripravi projekta in sem šla v Ljubljano.
Klasično na vlak. Klima ubija.
Najprej pijača. Priročno blizu železniške.
Saj bi rekla, da grem na kavo, kakor rečem vedno, ampak jo nikoli ne pijem. Ostajam zvesta čaju. Z barvnim imenom. Ampak imeli pa sva debato o tem, kako gremo vedno "na kavo" in kako se jo je ona kljub vsemu navadila piti. Jaz ji še vedno nasprotujem. Pa mi noben ne da kakšnega pretiranega miru pri tem. Vedno v zraku ostane vprašanje - ne piješ kave?
Ne. Ne pijem kave. Hvala.
Skratka trači takšni in drugačni, ki se naberejo po mesecih oziroma v tem primeru je bilo zgolj nekaj tednov, ampak pred tem je minilo veliko večje časovno obdobje, ko se nismo videli.
Po vseh sms-ih, klicu in slabem prebiranju. Se na koncu zgodi, da se nama pridruži še druga prijateljica, ki naredi krajši predah med učenjem.
Sedaj je tisti nadležen študentski čas - izpitno obdobje. Vsi jamramo, nobenemu pa se nič ne da.

Vdih, izdih in kamilice za mirne živce.

Po tem, ko sem pogledala na uro, je bila že toliko, da sem letela na drugi "zmenek" tega večera. Šla sem na rojstnodnevno kosilo z mojima ameriškima prijateljicama. Ena izmed njih je tudi praznovala prvo soboto v mesecu, malenkost pred menoj. Tako, da smo končale v Šestici, kjer imajo po peti ure vse pol ceneje. Luštno.
Pa še lazanja je bila dobra.
Klepet na dolgo in široko. Izmenjava luštnih darilc. Predvsem sem bila zelo vesela pisemc, voščil, kartic z lepimi in vzpodbudnimi besedami. To je tako preprosto, da skoraj ne more biti lepše. Rada imam sporočilca, pisemca, kartice, razglednice in podobno.
Čeprav se mi zdi, da moram to še malenkost bolj poudariti.

Želja za vsako štiriperesno deteljico, štiriperesna deteljica
za vsako željo. Thank you Ashley and Melissa.

Cacao pa je gostil del projekta imenovan Story of the Soul. Tokratna tema - satisfaction. Zgodba duše: Zadovoljstvo.
Skratka v zgornjem nadstropju se je zbralo kar nekaj ljudi, toliko da smo zasedli vse naokoli. Po tako dobrem kosilu dejansko nisem imela prav nobene želje po sladoledu. Pri meni je ta želja že tako redkejša, kot pri večini populacije, ampak sem jo uspela še dodatno zmanjšati. Zanimivo.
No, na koncu smo razpravljali na podlagi odlomka iz Velikega Gatsbija, še enem intervjuju in pesmi (I Can't Get No) Satisfaction. Kaj nas pravzaprav osrečuje in ali mislimo, da nas kaj lahko popolnoma zadovolji? Večina pomisli na seks, ne?

Skratka. Ravno po koncu pa sem bila spet na poti. Po dobri stari poti proti železniški postaji, da ujamem še zadnji potniški vlak, ki odpelje proti Gorenjski ta dan.

In to je bil samo četrtek.

The 1975 - Chocolate

Kokakola z mojim imenom

Lahko nadaljujem sladkobno včerajšnje prijetno vzdušje. Prav luštno se je razpletalo. Ujeta sem bila v nekaj čudovitega. Malo zasanjana, da me je bilo potrebno uščipniti, da sem ugotovila, da ne sanjam ali gledam življenja nekoga drugega.
Skratka dobila sem večerjo. Okusno rižoto. Kozarec vina.
Posladek v obliki sladoleda in marmornatega kolača, ki sem ga prinesla.
Še boljše se je nadaljevalo in stopnjevalo. V roke je prijel kitaro, jaz pa sem bila očarana in ujeta v trenutek.
Pač od tu naprej že nimam kaj dodati. Bila sem začarana. Bilo je čarobno, bilo je sanjavo in romantično. Že skoraj toliko, da sem res mislila, da sanjam. Da tega ni pred menoj.
Luštno mi je!

Postajam malo zmedena glede dogajanja v enem dnevu, ker se mi ali toliko dogaja ali pa toliko že opravim in sem na različnih koncih in se potem zdi vsekakor več kot samo en dan.
Ker danes se nisem zbudila doma in sem bila dopoldne doma. Potem sem se delno učila, delno pojma nimam kako je šel čas tako hitro mimo. Pa sem bila že ponovno v Ljubljani. Opravila z izpitom. In potem sem bila že kar naenkrat spet doma. In nato me je mati vzela s seboj v trgovini.
In mi ni bilo čisto jasno, ali sem že danes zalotila brata, ko je šel s psom v trgovini, ali je bilo to mogoče že kakšen prejšnji dan.
Čisto zmedena sem. In potem zagledam svojo posteljo in se mi zdi, da sem resnično zmedena.

Zadnje nekaj časa sem v gibanju. Razpeta. Večkrat na dan v Ljubljani. Hecno. Delim tudi gospodinjske nasvete in prejemam najboljša darila za rojstni dan. Danes je šel nasmeh okoli ušes, ko sem v rokah držala ročni mešalnik. Noro.
Mogoče, bi se pa res uščipnila. Kmalu bo prelepo.

"Meni so moje dlake bolj všeč kot tvoje." Kaj naj si mislim, ko pridem skozi vrata in slišim to?
Na koncu smo se vsi nasmejali, saj je res bizarno vse skupaj slišati in vzeti iz konteksta za katerega trdijo, da ga pravzaprav sploh bilo ni.

Z materjo sva šli na pico. Na študentski bon sva se obe najedli, pa še najboljšo pico sem jedla. Ki je bila še toliko boljša, ko jo je bilo ravno prav. Polovica. Pretiravanje že pokvari vse skupaj.
Še en krog po nakupih in se ura bliža deveti. Pa je šel dan mimo. Ves vesel kuža pa naju pričaka doma.

Justin Timberlake - Mirrors

Dva dva

Torej dvaindvajset.
Vse najboljše meni, potemtakem.
Še eno leto naokoli še en kup voščil in najboljših želja. Verjetno obstaja rekord dneva, vsaj na področju kolikokrat sem izrekla besedico 'hvala'.
Ker res, hvala za vse izrečene želje.

Lep razgled na okenski polici. Rojstnodnevni nageljčki.

Verjetno se mi je zgodilo prvič v življenju, da sem prišla v knjižnico in so imeli knjige, ki sem jih hotela. Mislim, še tiste nad katerimi sem obupala že pred časom.
Sedaj imam na izposoji Ernesta in Tinko. Ko sem kot majhen otrok odšla iz otroškega oddelka, je bilo povsem na mestu. Potem pa imam še mojega priljubljenega japonskega avtorja - Murakamija z njegovim romanom oziroma prvima dvema knjigama. Pa še gospo Rowlingovo sem si sposodila, tokrat mi ne bo družbe delal Harry Potter in njegovi prijatelji, ampak še ne vem kdo. Nekdo v nadometnih volitvah.
Od kdaj je parkirišče za Storžičem zasebno in za plačat?

Pekla sem. Marmorni kolač. Prejemala voščila. Na pol delala na predstavitvi. Psa sprehajala. Pozdravila mamo in ata, ki sta prišla ravno, ko sem se odpravljala v Ljubljano.
Facebook so mi malenkostno zasuli s sporočili.

Po tistem, ko sem vse podkupila na faksu pri moji predstavitvi, sem se čisto potiho izmuznila skozi vrata in vzela moj avto, ki me je pridno čakal na parkirišču in šla na drug konec Ljubljane. Pravzaprav je bilo tam konec Ljubljane, če smo že specifični in se ob enem igramo z besedami.
Skratka stopila sem v čisto filmski romantičen prizor svojega življenja.
Predstavljajte si - pogrnjeno mizo za dva. S kozarci za vino. Svečke. In fanta, ki vam za štedilnikom kuha oziroma ravno končuje s kuhanjem večerje.
No, dobesedno ta prizor sem ujela.
Noro.
Kot bi prav zares stopila iz resničnega življenja v film poln romantike.

Taylor Swift - 22

Do vrha polna vozička

Sedaj vem, da je nakupovanje kuhinje zahtevna disciplina. Sploh če je šoping šport.
Kako samoumevne postanejo vse stvari v kuhinji in se sploh ne zavedaš koliko stvari v resnici potrebuješ, dokler ne začneš tavati po trgovini. In po tistih dveh urah se mi je že kar malo bledlo. Vse je postalo že bizarno. Ampak, da sem bila le v pomoč. Vsaj tisto malo.

Na faksu sem se prikazala z malenkostno zamudo, ampak v resnici nisem nič zamudila. Strpali so nas poleg vse gruče stolov. Na faksu samo mi in vsi stoli vseh učilnic.
Razmere za delovanje so vse prej kot idealne in dejansko sem cel čas prebila pred učilnico. In nisem mogla več. Šla sem in ujela vlak za domov.

Doma pa nageljčki, ki sedaj krasijo mojo okensko polico.

Olly Murs - Ask Me To Stay

Karirasta popestritev

Kdo se drugega junija zavije v "ta zimski" kopalni plašč in si obuje "ta tople" nogavice?
Saj imam res hlad malce rajši od vročine, ampak ne gre mi v glavo, kako lahko tako nihajo te temperature. Čeprav so mi mati povedali, da je bilo pred dvaindvajsetimi leti nekako podobno, ko je šla ona v porodnišnico v bundi.
Torej lahko sklepamo koliko bom stara v kratkem. Pojutrišnjem pravzaprav.

Danes sem na minimalnih obratih delovanja, ki vključujejo še vmesni počitek, ker sem malo onesposobljena. Vsaj tisti trenutek krča. Saj sem se ponoči zbujala precej tako, da sem prinesla notri s popoldanskim dremežem.
Ni bil ravno moj dan. Le večer je bil precej optimističen, ko sem po dolgem času zmagala igro Catana. In počutim se boljše.

Odtisi ritnic.

Včeraj pa sva se potepali v Ikei. Pa me potem zvečer ni bilo nič doma, ker sem šla takoj dostavit škatle, ki so mi bile naročene, da jih prinesem. Luksuzno.
Iz tiste trdnjave dan nazaj je kar naenkrat nastal simpatičen prostor.

Ikea! Navdušenja nad izletom ne skrivam. Kljub ovinkom.
Z materjo sva se podali na najin "tipičen" izlet v Celovec. Najprej v Adidas, kjer še nisva videli toliko avtomobilov in ljudi in psov v trgovini. Malo pofirbcali, ampak nama nič ni padlo v oči.
Tako kot še nikoli nisva bili tako hitro naokoli nakupovalnega centra v središču, da še parkirnine nisva plačali. Volk na majici. Pikasta kratke hlače. In zaloga spodnjih hlač.

Mesne kroglice! S konjskim mesom ali brez. Še vedno so odlične. In dejansko jih nisem instagramirala. Menda se tega še najbolj veselim. Ampak na koncu se je situacija tako razpletla, da sem dobila nadvse prikupno rojstno-dnevno darilo. Karirast stol. Iiii.
Tako, da sem potem doma sestavljala in razstavljala stole.
Šli sva pogledati za zavese in vrečke. Prišli ven z vrečkami, čajnikom in rožico. Pozabili pa na steklenice. Ups.
Kar se je izkazalo za precej dobro rešitev, saj sva v nadaljevanju in v naslednji trgovini čez cesto naleteli na veliko bolj ugodno ponudbo. Sicer sva na srečo že takoj odkrili najino slabo izračunavanje cene steklenico oziroma slabo branje nalepk. Vendar se je na koncu še vseeno izkazalo, da se nama nakup veliko bolj splača in še ravno kot naročeno so imeli nanje dodaten popust. Več sreče kot pameti, bi lahko rekli.
Sedaj imava na zalogi ducat steklenic za hrambo sirupov, saj vsi naši trije bezgi tako nadvse uspešno cvetijo, da komaj sledimo.

A ste že gledali posnetek iz britanskega šova talentov, tisto s sencami? No, sedaj je za pogledati še polfinalni nastop. Gane te.

Michael Buble - End Of May