Odpujsali smo v Ljubljano. Destinacija: GH Union.
Vreme za 13. maj ni bilo kaj preveč obetavno. Dež.
V koktejl volančkasti, nedefinirano zeleni oblekici z peep toe salonarji. Vremenskim razmeram popolnoma "primerno". S kratkim bolerom, ki ima na hrbtu lep čipkast detajl. Resnično so me obsedle čipke. Poleg tega pa še preprosto črna majhna ročna torbica.
Po Miklošičevi so z vseh smeri prihajali maturantje s svojimi starši in boljšimi polovicami oz. soplesalci. Jaz sem imela samo prvo. Starše.
Kljub vsem včerajšnim, pardon, predvčerajšnim grožnjam, da moramo biti točno ob 7ih tam, ne prej, na kasneje, smo začeli nekaj minut pozneje.
Postregli so nam s kozarcem penine, jagodami in slanim pecivom. S sošolkami je sledilo "čekiranje" oblek, ponosni starši pa so nas iz vseh strani oblegali s fotoaparati.
Sam Union je res eleganten in prefinjen, samo vse izgubi svoj čar, ko te posedejo v del, katerega od glavnega odra in parketa ločujejo stene in vrata, in je prvotno namenjen veži. Res fantastično.
Vse smo spremljali na "velikem" platnu kot kakšno nogometno tekmo, pri tem pa še zvoka ni bilo.
Pričakala nas je predjed. Polno nekih salam, sirčka in francoske.
Potem pa je napočil prvi izhod. Vsi živčni smo čakali, da se bomo sprehodili čez dvorano in odpeli Gaudeamus, ki so ga znali zelo redki. Postavljeni v vrsti. Zasliši se koračnica. V zraku puhti naelektreno vzdušje. In promenada.
Dejansko je bil to pristen občutek, da sem na lastnem maturantskem plesu. Da je to zaključek našega štiriletnega šolanja. In da je to to. Za vse kar smo garali. Vse kar smo preživeli. Vse kar smo pretrpeli. In vse kar smo doživeli.
Z nasmehom na ustnicah sem se sprehodila čez dvorano skupaj z vsemi ostalimi maturanti. Mimo vseh staršev, starih staršev, bratov, sester in profesorjev.
Petje pesmi ni bil preveč posrečen dogodek. Kot smo lutke obstali in zmrmrali prve besede pesmi, potem pa z nasmehom čakali na konec pesmi.
Govori, ki so trajali in trajali in trajali. Ravnateljice pa sploh ni bilo.
Četvorka in plesni venček. Ples s profesorji. Plesati bi morala s Plemenitašem, profesorjem za risanje, ampak ga ni bilo, ker je imel otvoritev svoje razstave. Ples s starši. Z očetom sva se pozibavala v ritmu dunajskega valčka.
Slavnostna večerja. Ostalo pa je samo pri nazivu. Precej različnih stvari, ki so izgledale precej, kako bi rekla, čudno. Nekako nisem izražala nobenega navdušenja, razen nad korenčkom. Poseben poudarek, in jaz ne maram zelenjave.
Pete so me srbele, precej. Glasba je bila zelo plesna. Vzdušje na plesišču pa prijetno.
Zopet sem očeta zvlekla plesat. Mislim, da je bil ritem swinga in da sem se vrtela, kot vrtavka naokoli. Potem so se pridružili še ostali in smo ob petju in plesanju zavzeli plesišče. Razživeli pa smo se s sirtakijem. Skakanje ob grških ritmih vedno zadane v polno.
Predstavitve razredov. A. Grafika. B. Industrija. C. Moda. D. Fotografija. F in G. Gimnazija.
Fotografi so imeli zelo zanimivo. Dejansko res kul posneto in vse zmontirano. F-jovci so imeli mogoče malček izrabljeno MasterCard foro, ampak smo se nasmejali. Ostale pa se niso vtisnile v spomin.
Zelo fina pa je bila tudi plesna točka sošolke. In blazno všeč mi je bila preprosta bela oblekica z barvnimi kamenčki.
Še zadnji in zaključni uradni del je sledil s polnočno torto. Črni gozdiček.
Vožnja z limuzino za 7 oseb. Predsedniški apartma za 4 osebe. Podeljene nagrade.
Odštevanje. In torta, ki so jo pripeljali z malce pirotehnike.
Nisem ljubiteljica tort. Nekaj koščkov sem snedila. Bolj pa mi je šel v glavo cviček, ki je počasi izginjal iz kozarca. Zato me je precej razganjalo in se mi je blazno plesalo.
In potem je bilo konec. Uradnega dela.
Vsi preoblečeni smo nekaj srknili še pred vhodom in odšli afterju naproti.
Emonska klet. Podobna glasba. In polno plesišče.
Vse lepo in prav, dokler učinek alkohola dokončno posustil in je bila ura prezgodnja in prepozna obenem. Potem me je vse skupaj nekako bolj prizemljilo in vso prejšne veselje in navdušenje je v trenutku izpuhtelo. In obrazi ljudi, ki so bili še pred nekaj trenutki zabavni, so postali nadležni.
Ampak preživeli smo večer, ki se je prevesil v jutro. Končali z afterjem in iskali zavetišče v prazni, deževni, nočni Ljubljani.
Tema je počasi izginjala iz obzorja. Danilo se je. Dež je še vedno vztrajal, mi pa tudi. No vsaj nekatere, ker ostali so eden za drugim odhajali domov na zaslužen spanec.
Težave pri iskanju odprtega lokala ob 6ih zjutraj. Skala je bila izjemoma odprta, ampak smo bili po dobrih 15ih minutah spanja in premikanja iz ene roke na drugo nagnani ven za 15 minuto do uradnega odprtja. Grozno.
Dejansko se je tam zadrževal še tisti ostanek maturantov, ki smo vztrajali do jutra in do zaprtja šole. Kako jim je uspelo res ne vem, ker sem že prej dočakala prevoz. Kazalo je sicer optimistično, saj je bila šola ob mojem odhodu zaprta in so ljudje preplašeni stali zunaj. Nevedni fazani, se bodo že navadili. Vsi smo se. In vsi smo to dočakali.
Še vedno se ne morem navaditi na misel, da smo preživeli štiri leta našega srednješolskega šolanja. Da smo polni doživetij in da smo opravili z maturantskim plesom.
Sicer se ga nisem veselila, ampak me je nekako prijetno presenetil in tudi ostal v prijetnem spominu. Ampak še vedno pa mislim, da ljudje pretiravajo z dodajanjem pretiranega pomena temu dogodku.
Celodnevno zasluženo spanje.
Društvo Mrtvih Pesnikov - Gaudeamus Igitur
