Profesor je zakomiral za mizo. Spravljala sem ljudi na plesišče in jih oklicala za pajota. Smeh.
Cel večer sem se poleg tega zabavala s spogledovanjem. Zgolj iz napačnih razlogov. Ker me je to zabavalo že dan pred tem in prejšne leto.
Imela sem občutek totalnega nezavedanja. Dvakrat.
Prvič ko mi je sredi Mercatorja zletela šteka mleka na rob vozička in se je pri tem en totalno razsul in drugič, ko se je po ustaljeni poti domov naekrat spremenila smer in sem ostala vsa preplašena na sovoznikovemu sedežu.
Tistih nekaj trenutkov, od tega ko sem držala mleko v rokah in do razlite tekočine po tleh. Je samo en blesk v spominu in omotičen, vrteči se občutek. Trenutek šibkosti in nemoči ob momentu popolne praznine. Kot, da je prisotno, čeprav ni ničesar.
Vse kar mi manjka je zaupanje. V ljudi, v sebe. Brez tega ne morem funkcionirati in brez tega tudi sem. Mogoče je to tista ključna stvar, ki manjka. In kako zaupati ljudem?
Sodelovanje v okviru Tedna mladih je bila zgolj taksistična dolžnost. Brata sem vozila in prihajala iskat.
Premrzlo in prevetrovno je, da bi skakala zunaj. Nobenemu nisem težila, da bi šel z menoj. In prišla sem do ugotovitve, da te stvari niso moja vrlina. Nekako se jih bolj kot ne izogibam, ker pustijo grenak priokus, kot naravno stisnjen sok.
Mi2 - Pa si šla
Ni komentarjev:
Objavite komentar