Tokrat ni preletaval neba, ampak plaval v Ljubljanici. Ob vseh račkah in se prehranjeval z neko zadevščino, precej podobno ptiču.
Vseeno. Galeb z rumenim kljunom in nič kaj prijaznim pogledom. V Ljubljanici. V tej premikajoči se gmoti vode, ki se vije skozi prestolnico v ležerni hitrosti v napačno smer.
Dejansko niso več sošolke. V razredu sedim z bivšimi sošolkami iz srednje šole in poslušam profesorico, ki naj bi nas pripravljala na maturo.
Dnevi so postali vroči, mislim vreme je postalo vroče. Kmalu neznosno.
Dejstvo, da je matura pred vrati pa me čisto nič ne veseli. Samo spravlja v obup, ker se mi zdi da pojma nimam. Sploh pri umetnostni zgodovini.
Čeprav se še tako trudim zapomniti si vse, mi nikakor ne uspeva, ko samo preletim stare pole.
Jaz sem edinstvena. Jaz sem velik. Jaz sem samosvoj.
Nikonova nagradna igra. Zakaj pa ne...
Sam Brown - Stop
Ni komentarjev:
Objavite komentar