Maturantska parada

Noro. Resnično ta beseda pove več kot dovolj.

Zaključili smo četrti letnik. Dobesedno. Sama s prav dobrim uspehom. Jeeej.
Darilo razredničarki. Zlata zapestnica in foto album. Ne kakršnkoli, pač pa naš. S fotografijami iz ekskurzij, pustovanj, maturanca in podobnih zadev. Z zanimivimi iz zabavnimi komentarji.
Generacija 2010.

Jubilejna 10. Maturantska parada. Zopet smo podrli rekord in se vpisali v zgodovino.
Občutek je neopisljiv. Vse skupaj je samo preprosto, doživeto.
Ko plešeš četvorko skupaj s skoraj 8.000 ostalih maturantov, je občutek nepopisen. Meni resnično nepovljiv.
Dež ni bil ovira. Vsi ti prikloni in vrtenja. Dežniki. Oranžne in črne majčke. Vrste.
Ni kaj. To je potrebno samo doživeti, z veliki nasmehom na ustnicah.
Ker te vzdušje posrka. Ker te glasba popelje v svet plesa. Resnično noro...

Naša šola je bila izbrisana. S seznama šol, ki so prejele svoje table. Samo zaradi izbire plesne šole.
Sicer smo stvari vzele v svoje roke in na dežnike jasno in vidno napisale ime naše šole. Neodvisni.
Beli dežniki. Barvne piščalke. Oranžna. Črna.
Žvižgi. Vzkliki. Aplavz.

S ponosom. Ko se je iz zvočnikov zaslišal zvok fanfar, smo vedeli, da zdaj gre pa "za res". Dežniki so se zaprli en za drugim.
Prva slika. Pokloni, verige, levi obrati.
Druga slika. Prvi plesalci. Drugi plesalci.
Tretja slika. Trojke. Solo plesalke. Pari okrog. Leva zvezda.
Četrta slika. Vrsta priklon. Ploskanje. Vrtenje, ki je dobivalo na hitrosti.
Občutek, neprecenljiv.

S ponosom smo šli po Slovenski cesti. Gruča bodočih maturantov in maturantk.
Ni bila samo četvorka. Dunajski valček. Polka. Sirtaki. Kankan.

Kingstoni. Big foot mama. Gospodarsko razstavišče. Žur po paradi oz. v okviru parade.
Okupirale smo prvo vrsto, ki smo jo uspešno obdržale cel čas.
Kingstoni so kul. Mislim tako za žur. Ker nevede poznaš vse komade, mogoče alkohol še malček pripomore, in glasba je blazno plesna. Lahko se preprosto samo prepustiš ritmu in uživaš.
Seveda bi bilo preveč popolno, če ne bi bilo ne pijanih, mrtvo nalitih tipov, ki imajo potem v grupi treh neverjeten pogum. Prasci. Mislim, to pa je polom. Edino to ti lahko pokvari vzdušje. Še dež ga ne more.
In problem je, da jih ne spraviš preč, dokler varnostnik ne vskoči. Ne pomaga brca v nogo, ščipanje, praskanje, da človeka spraviš s sebe ali drugega. Oh, nadležno.
Big Foot Mama. Začeli so sicer s komadi, ko smo samo nemo skakali v ritmu. Zaključili pa ob vseh poznanih komadih. Prepevali, drli smo se na ves glas.
Ob stalnem prerivanju osebkov v prvo vrsto je bilo kljub vsemu na splošno prav kul.

Osebek me še vedno spravlja ob živce. Hmmm.... Ne.
Klaro sem srečala čisto po naključu, čisto po nesreči. Hudo.
Želja po pici je bila premočna, da bi se ji lahko uprli.

Johann Strauss II - Netopir