Silvestrovo

Epilog. Leto dva nič dvanajst. To leto, ko nas bi moralo pobrati.
Vsem želim preprosto srečno!

Mojih deset iz letošnjega leta pa sledi.

LJUBEZEN. Sveža in zaljubljena. Najlepši trenutki preživeti v dvoje. Spontani izleti. Poplesavanja. Lučke. Romantični trenutki. "Pocukrano" in najslajše.

LONDON. PAG. Moji letošnja večdnevna popotovanja in potovanja. Oddihi in počitnice. 

MGL.  Vse predstave, ki sem jih gledala. Ubistvu gledališče na splošno. Ne samo Čarovnice iz Eastwicka, Sugar, tudi Proti severnemu vetru v zasedbi Prešernovega gledališča. In vse "vaške predstave". 

SLIKE S FILMA.  Tistega fotografskega. V takšnih fotoaparatih, ki smo jih imeli včasih. Vse razvijanje fotografij, ki ga sicer ne popravljam sama, in čakanje na tisto, kar sem že pozabila, da je bilo zabeleženo. In spomin, ki ni shranjen na diskih v računalniku, ampak je fizično pred menoj. 

ZAKLJUČEN PRVI LETNIK.  Začetek drugega. Presežek. Nekako se mi zdi kot cel dosežek. Pa še ob zaključku študijskega leta so na razstavi na našem faksu razstavili dva moja projekt. Kaj takšnega. 

DRIVE-IN KINO.  Dejansko je takšna filmska izkušnja. Tisto kar ponavadi vidiš v filmu. Ko se z avtom zapelješ na Gospodarsko raztavišče, spustiš okno in iz "avtomobilskega naslonjača" gledaš Midnight in Paris. Prav tako vsi dobri filmi videni to leto, spadajo pod takšno kategorijo. 

FILMSKI VEČERI.  Ko se zapeljem do ene ali druge prijateljice in gledamo kakšen film. Kater je lahko dober in zabaven, ali tako blazno zanimiv da zaspimo poleg. Ob večernih urah. 

FOTOAPARAT.  Vsi fotošutingi. Slovo od starega, dobro odsluženega Olympusa in prihod novega Canona. Vse skupaj pa začinjeno z malim zelenim. 

VOŽNJA S KOČIJO.  Dolga leta moja želja oziroma obljuba, ki ostaja v zraku. Ampak sem uživala v nekaj desetminutni vožnji na kulturni dan po Kranju. Kratko in sladko. Moj nasmeh pa do ušes. 

ZLAT TUŠ.  Popolnoma navdušena sem bila nad to pridobitvijo. Ustvarjalno leto sem imela. Pridno sem v tem letu skoraj zaključila projekt. Na faksu sem polno ustvarjala. Z živalmi sem začela že ob začetku tega leta. Skratka polno je bilo vsega. Kar me veseli.

Tangels feat. Nika Zorjan & April - Nekaj v zraku

Skalpelčki

Preživela sem čudovit dan. Pravzaprav večer.
Čudovit toliko, da ga lahko mirne roke pišem z veliko začetnico. In klicajem na koncu!

Očitno se bo leto 2012 poslovilo v najlepšem spominu.
Sodeč po večeru na decemberski dan tridesetega.

Končala sem v Ljubljani. Videla lučke. Se peljala z ladijco in jedla lignje.
Potem pa me je čakalo še presenečenje, darilo, pod smrekco.
Verjetno sem bila presenečena na najvišji stopnji, kar se tiče lestvice presenečenja. Nisem pričakovala. Kje...

Hvala za vse lepe trenutke. In za vse ukradene trenutke na sploh.

Čeprav se vse skupaj ni odvijalo najbolj po načrtu, sva prišla do vsega, kar sva si zamislila. Z malce zamude, čakanja in težav.

Točno ob petih sem se ustavila pri njem. To sem tako "dobro" zračunala, da če ne bi dvakrat malce zgubila, ne bi zaparkirala njegovega avto prav takrat. In ga presenetila. Po mojem je pričakoval, da ga bom klicala za napotke ali nekaj. Mislim, da se ne dam. Če si zastavim, bom našla. Malce po spominu, malce po zemljevidu pa bo šlo.
To je šlo pod iskanje prve lokacije oziroma drugega štarta.

Iskanje parkirišča je sledilo. V Ljubljani, na nedeljski večer, ko nastopajo Čuki, Modrijani in je Dedek Mraz za otroke - temu se na kratko reče - misija nemogoče.
Vladal je prometni kaos. V centru mesta se je promet skoraj da zaustavil. Vsak pred nama je dobil parkirišče, ampak pa kljub vsemu ni šlo po načrtu. Vsa parkirišča okoli Narodne, Opere in muzejov so bila zasedena. Garažne hiše so bile polne. Okoli Trnovega in Križank je bilo polno. Čakali so v koloni. Obupano sva se zatekla v garažno hišo pod Kongresnim trgom in z nekaj kroženja po garaži je tudi moj avto dobil parkirišče.

Potem sva imela še dobrih 10 ali 15 minut predno je bil napovedan odhod ladijce. Ampak, ko sva se približevala Ljubljanici, sem takoj opazila koliko ljudi že čaka. Kar je pomenilo čakanje tudi za naju.
Ni nama uspelo prvič. Ob 18h je bila napovedana zadnja vožnja, ampak je bilo na stopnicah še toliko ljudi, da so šli še brez problema z eno dodatno vožnjo. Oziroma dvema, ker sva prišla šele po dobri uri na vrsto.
Prvič sva se sprehodila malce nakoli. Lučke! Staro mestno jedro. Vendar veliko preveč ljudi. Predvsem otrok. Povsod so bili. Vsi z baloni.

Potem sva šla v drugo skrajnost in počakala na licu mesta in si s tem zagotovila naslednjo vožnjo.
In splačalo se je.
Ladijca je bila ogrevana. Bila sva takoj za prvo vrsto in dobila sva še vroče kuhano vino.
Bilo je neverjetno. Nekaj za videti.
Sama sem bila očarana. Lučke. Odsevi v vodi. In še enkrat lučke.
Splačalo se je. Res.

Potem pa je sledilo še eno razvajanje. Ko si decembra v okrašeni Ljubljani, se preprosto ne moreš, oziroma se ne morem, izogniti lignjem. Ocvrti kalamari na stojnici. Mmmm.
Res se je spet čakalo, ampak potem je vse skupaj še bolj teknilo.

Presenečenje me je čakalo pri njem. Pod smrečico. Ki je bila do konca okrašena.
Flaška za čaj in čaj. Kako kul.
Moje navdušenje in presenečenje. Pomoje bi morala videti lasten izraz na obrazu. Verjetno je bilo nekaj za videti.
Najlepše. Najboljše.
Sobo je napolnil soj lučk na smrečici.

Stara kaseta. Yuhubanda. Victory in Ljubezen niso metri.
Kdaj ste nazadnje zavrteli kaseto? In pritiskali gumba za prevertavanje?
Jaz sem jih prav danes.

Poslavlanje do naslednjega dne. In proti domu. Po avtocesti. Cel dosežek.

Nina Pušlar - Saj sva skupaj

Radovednost in Discovery

Kaj sem danes počela?
Lahko povem, da sem narisala še zadnjo ilustracijo v seriji, tako da sedaj imam prvi del naloge izpolnen. Čaka me še oblikovanje. Potem pa upam, da končni izdelek uspe. Več o tem takrat.
Torej, ja. Dopoldne sem se ukvarjala z vlečenjem črt. Z različnimi debelinami minc in smermi. Koti pod katerimi lahko nagnem pisalo. S takšnimi traparijami.
Ampak sedaj lahko čisto ponosno vsakemu, ki ima pet minut preveč časa in se nahaja na območju soba-dnevna soba-hodnik, pokažem kaj sem pravzaprav ustvarila. Na čem delam.

Poleg tega pa sem pisala sezname.
Odkrila sem en precej simpatično izgledajoč program, ki ga podpirajo različne pladforme. Je zastonj in pregleden. Če je kdo že slišal za Wunderlist, potem ve o čem govorim, drugače pa kliknite na link in se sami prepričajte. Jaz ga nisem poznala, ampak sem imela že enkrat prej misijo, da najdem nekaj kamor lahko pišem takoimenovane "to-do liste", prevedemo lahko kot "moram narediti", pa mi nikoli nič pametnega ni prišlo pod roke. Potem sem obupala in pozabila.
Danes pa že preostanek dopoldneva, opoldneva in začetek popoldneva porabljam, da si pišem razne "butaste" sezname.

Popoldne sem si zapolnila z enim sprehodom, kjer je bil glavni kompanjon moj pes. Uživala sva v prijetnem hladu, ki je bil v kombinaciji s popoldanskim soncem čisto perfekten.
Avto se je vrnil domov. Prerojen. Delujoč. Skoraj nov.
Skozi zapreke, ki so se še dodatno postavile včeraj, pa se bomo poskušali prebijati. Iz dneva v dan.
Ker ko obupaš na začetku dneva, te lahko konec čisto preseneti in se obrne v bolj optimistično smer, ko pride nekdo, ki te v vsakem primeru razveseli s svojo pojavo. Včeraj sem mu bila grozno hvaležna. Morda bi to povedala, morda se je dalo čutiti.
Tako, da je danes že lepši dan. Sploh, ko se Sonce prikrade na okno.

Popoldanski čas, ki se je kaj hitro spremenil v včerenega pa je bil namenjen igranju. Družabne igre. Tipična zasedba imenovana družina in obilico smeha ter sproščanja ventilov. Predvsem z besednim zakladom vsakič preprosto ne prizanašamo.

Oddaja na Discovery-ju. Oddaja o radovednosti imenovana Curiosity. Sprva sem mislila, da se gre o tisti napravi na Marsu, ampak sem kasneje videla še dodatni podnaslov. Zakaj je seks zabaven?
Oddaja o orgazmu, predvsem ženskemu, z znanstvenega vidika. 

"Maggie Gyllenhaal se poda na zanimivo raziskovanje vede o spolnem užitku in poskuša rešiti uganko o ženskem orgazmu." Tako je zapisano v sporedu. Kar se mi je zdelo zanimivo je, da to oddajo vodi prav Maggie Gyllenhaal, ki je tista, ki odigra glavno žensko vlogo v filmu, ki govori o nastanku vibratorja. Hysteria.
Ampak kot sem videla cela serija oddaj izgleda prav zanimivo. To je le ena izmed vseh.
Za pogledat. Sedaj vem, kaj bom gledala.

Marilyn Manson - Sweet Dreams

Največ žetonov

Pica namesto pite.
Benko namesto Pingota.
Likat namesto geekat.

Morda imam za to leto dovolj hrane.
Za zajtrk sem pojedla kos lazanje. Za kosilo samo eno manjšo porcijo praženega krompirja. Za večerjo pa kar je ostalo od včerajšnje lazanje. Ja, jaz to precej dobesedno vzamem, da imam lazanjo za dva dni, ko si jo spečem.
Res pa da je bilo med zajtrkom in kosilom kakšno uro, ko sem danes šele malo čez pol enajsto vstala. V zadnjih dneh mi kaj dosti zgodaj od tega sploh ne gre.
Kot da rabi?

Veste, da se da v avtomobilu skuhati zahvalno večerno. Dobesedno. Sploh, če gre za kakšen starejši avto in za daljšo pot, ko se vse skupaj precej segreje. Preizkuševalca mitov sta to potrdila.

Danes sem naredila mali eksperimetn, ki je vključeval obliko in podlago pite. Zamrznene in odtajane gozdne sadeže ter vanilijevo kremo. Eni od teh stvari gre precej dobro, drugi dve rabita izpopolnitev. Potem bo to čisto prikupna sladica. Ampak okus sladkega in kiselkastega sadja gresta čisto skupaj.
Kot mi in igranje pokra. Zopet je bil "kitajski", ampak torkat v drugačni različici. V tistem trenutku, ko smo se odločili, da imamo dosti igranja, sem imela največ žetonov. Precej sreče v igri, kot pameti, ampak dejansko sem nekako premagala oba. Cel dosežek! Ha.
Dejansko imava res precej hitro dojemanje kar se iger s karatami tiče. Vse skupaj sva dojela takoj.
Še vedno pa se lovim pri hierarhični lestvici. Malo mi še manjka.

Train - Shake Up Christmas

Zmage za statistiko

Nekaj čudnega se godi. Trenutno se zdi, da je v zadnjih dneh polovica vseh zmag mojih.
Nenavadno.
Čeprav sem grozno nerodna. Nepazljiva. Se sreča očitno še vedno poskuša držati na moji strani.
Danes nadaljujem s statističnimi podatki. Dve zmagi Catana. Od treh. Ena zmaga remija v dveh igrah. Skratka. Pestro.
Sploh za takšen božičen dan. Ali kakorkoli že je.

Važno, da sem prišla do biftka za zajtrk. Tatarski na popečenem kruhu.
Za kosilo pa je sledila lazanja. Pred in po tem pa obilica igranja. Družinskega igranja.
Vse dokler nismo naredili krajšega ovinka do mame in ata. Poskusili še njuno potico. Se smejali mojemu bratrancu, ki je zabaval psa. Ali pa je pes zabaval njega. V katerikoli smeri, mi smo se smejali. Na ves glas. Mali je posrečen.

Kar se pa tiče filmov. Na televiziji je bila risnka, ki jo obožujem. To smo že razčistili. Prvi sneg ozrioma The First Snow of Winter. V neki čudni sinhnorizaciji na Minimax-u. V originalu je račka Sean in pižmovka Voley. Ko se je risanka vrtela na RTV, je bila račka Jošt in pižmovka Pižem. Tukaj pa je račka Samo in pižmovka Vinko. V prvi fazi sem umrla od smeha, v drugi fazi pa sem se glasno razburila čez vse.
Ampak konec koncev, risanka je v vsakem primeru blazno simpatična.
Na televizijskem sporedu se je danes znašel tudi poljski božični film. Listy do M. Pisma sv. Nikolaju. Kar se je znašlo na moji listi - oglej si božični film. Ampak sem mislila, da bom to pogledala v miru. V dobri družbi. Ob lučkah na smrekci in toplem napitku v rokah.
Malce sem se zmotila. Bil je ujet le zadnji del. V zelo slabem signalu, kjer je slika ves čas preskakovala in delala probleme.
Kar pa sem dejansko pogledala pa je bil Love Actually. V resnici ne vem, če sem ta film že gledala. Ampak, če primerjamo s poljskim - je zelo podobna zadevščina. Več zgodb, okoli božiča, samo jezik je drug. Kako, da tega še nisem gledala? Ne vem. Po pravici, ne vem.

The XX - Last Christmas

Lovljenje Božička

Še en božični večer je tu. Vedno se ob izteku leta začnemo zavedati, kako hitro leti čas mimo nas. Skoraj tako hitro, kot Božiček potuje naokoli.
Družina se zbere. Sledi večerja. Božično obarvana. V soju sveč, ki jih dopolnjuje svetloba lučk na smrečici. Tu pa se jima pridruži še običajna luč, da vidimo, kaj pravzaprav nesemo v usta.
To leto smo si postregli s postrvijo in pečenim krompirjem.
Ampak važno, da imamo biftek! Do tega vedno pridem zgolj enkrat na leto. Ali pa tam nekje. Mogoče je za to še posebej dobro.

Božička smo lovili, ko je mama prihitela po stopnicah, da ga je vidla. Takoj smo zagrabili za šalo in stekli v njeno dnevno sobo, kjer smo naleteli zgolj na odprta balkonska vrata in sledi sani ter jelenjih dlak pred garažo. Pognal se je v zrak in odšel po poti naprej.
Vsaj takšna je bila moja predstava. Lahko si dam malo duška in se poigram z domišljijo in vsemi videnimi filmi o Božičku.
Zdi se mi, da se bom lotila White Christmas filma ali pa Listy do M. Nekaj bo definitnivno na sporedu. Jutri verjetno.

Čeprav ga nismo srečali, so darilca čakala pod smrečico. Sedaj imamo avtomatsko, senzorsko stvar za milo. Kakšna tehnološka stvar.
Še šale lahko zbijam na ta račun. Kot je milo za žajfo, čeprav imamo sedaj senzorsko vodeno.
Odigrali smo tri partije remija. Skupaj z mamo. Ob božičnih pesmih in potici.
Šlo je precej dobro. Dve od treh. Zopet. Spet se hvalim.

Ta nenavadna prekinitev naše mame, nas je zmotila ravno sredi igre Catana. Med tem, ko smo se ubadali s trgovci in barbari. Da smo nadaljevali in precej izenačeno končali z zmago brata.
Tele strateške zadevščine. Mogoče rabimo sedaj še kakšen Activity, da zmotiviramo besedni zaklad, domišljijo in moč povezovanja različnih sposobnosti med seboj. Govornih, poskočnih pa tudi ustvarjalnih.
Te družabe igre so blazno kulj! Res!
Mogoče bi morala organizirati kakšen večer z družabnimi igrami. Pa še lahko bi ljudi podkupila s hrano. To bi šlo... Hm...

Morda je Božiček prehitro izginil, da bi pustil še kaj pod našo smrekco, pri nas se ponavadi oglasi Dedek mraz. Ker meni božič ni ravno nekaj, čemur bi pripisovala kakšen poseben pomen. Ker je krščanski praznik in imam mogoče marsikaj za povedati čez to. Sploh, ker se ironično praznuje rojstvo, ko pa naj bi bil Jezus rojen nekje aprila, po nekaterih navedbah. Res je na koncu krščanstvo ena sama propaganda, kakorkoli obrneš. Ki ga na koncu podpira druga največja - Coca-Cola.
Lahko pa še vedno rečem - vesel božič vsem!

Božični zborček - Božični čas

Gospodična Božička

Zmagala sem kar dve igri Catana. Od treh.
Ja, malček se je treba pohvalit. Včasih.

Ob vzdušju božičnih pesmi, ki so na sporedu že skoraj cel teden, sem pekla. Vihtela kuhovnico, no, pravzaprav metlico za mešanje.
Se vidi, da je december in da je zima. Blazno se mi peče. Take slaščičaste zadevščine.
Vse po vrsti bom malo poredila.

Rada bi si v spomin vtisnila vse lepe trenutke. Vse tiste trenutke, ki pustijo sled nasmeha na obrazu.
Vse objeme in poljube. Vse kar se mi je lepega zgodilo v zadnjem času.
Ker vedno znova in znova skušam sebe prepričati, da je dejansko resnično. Ker sem srečna.
Mislim, da se še vedno prepričujem, da me je kaj takšnega doletelo. Kot strela z jasnega.
Lepo mi je. To šteje.

Predvsem, ko te v jutru zbudi objem. Najboljša družba poleg tebe.
Žličkati se.
Jutro je takoj lepše. Kaj šele dan, ki ga začnem z največjim nasmehom. In motivacijo, da nama pripravim zajtrk, takoj, ko se skobaca iz postelje.
Lepo mi je.

Lady Antebellum - Have Yourself A Merry Little Christmas

Vzponi muhe na steni

The Perks of Being a Wallflower. Kako to pravzaprav prevesti?
Včeraj smo po krajšem zabavnem, bolj za šalo kot za res, "brainstormingu" oziroma viharjenju možganov prišli do možnosti - "Vzponi muhe na steni". Ker wallflower je lahko muha na steni. Ali pa siva miš. Mogoče "vzpon sive miši". Ali pa "prednost biti siva miš". Ne. Nekje je pisalo "prednosti staplanja z ozadjem". Skratka. Knjiga še ni prevedena. Filma pa verjetno niti ne bo.

Knjiga. Všeč mi je, ker je napisano v obliki pisem. Všeč mi je zgodba, čeprav  sem zadnjič rekla, da imam dosti teh ameriški srednješolskih zadevščin. Nadležne so. In vse so iste.
Ampak, zarečen kruh je priljubljena hrana v teh zimskih dneh, pa sem posegla po njem.
Presenečena sem bila nad dejstvom, da sem čisto brez problema prebrala tole angleški knjigo, ker se mi je vedno zdelo, da se to bere tako zelo počasi. No, par let nazaj je šlo res, v zadnjem času pa ne tako zelo. Brez problema sem preklopila v glavi na angleščino in se mi je zdelo vse popolnoma logično in jasno, ker potem ko sem nekaj razmišljala nazaj je bilo kot bi jo brala v slovenščini.
Čeprav me konec še vedno malo mede. Morda jo bom čez čas še enkrat prebrala, ker mi ni čisto popolnoma jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Zgodba govori o fantu, ki se sooča z odraščanjem, nastniško tesnobo in svojimi pshiološkimi težavami, ker ga zanamujeta dve smrti bližnjih. V vsem tem najde dva prijatelja, ki sta precej zanimiva. Če enega izmed njiju ne bi upodobila Emma Watson, potem morda ne bi prišla do te zgodbe.
Skratka na koncu je precej zanimiva zgodba o fantu. O fantu, ki je "wallflower". Nekdo, ki ne iztopa. Nekdo, ki se drži v ozadju. Nekdo, ki je ujet med tem, da poskuša živeti svoje življenje, ampak obenem pa želi zbežati pred njim.

Film mi je bil presenetljivo všeč. Ker ponavadi težko sledi zgodbi iz knjige, ampak tukaj je predvsem dobro povedati, da je sam avtor knjige tudi scenarist in režiser, kar pomeni, da verjetno precej dobro pozna svojo stvaritev in kaj želi narediti iz nje.
Torej vse skupaj je tako nekako, da zgodba dobi sliko. Dobesedno.
Morda sem si nekaj malenkosti drugače predstavljala, ampak mi je bila predstavljena verzija tudi všeč.
Res, film se lepo zliva s knjigo.

Suflejčki. Čeprav so bili bolj tortice.
Mafini bodo postali kolački. In cupcakes bodo kapakolački. Tako.
Sedaj rabimo ime še za suflejčke. Se mi zdi.
Skratka najedle smo se sladkarije. In pice. In napile čaja. In se po Moji Sloveniji končno spravile gledat film. Potem pa je sledil še zadnji zadnji del iz sage Somrak, ampak smo vse tri pospale. Jaz sem se zbudila, ko sem že v drugo ujela prizor, ko se Jacob začne slačit in sem pri tem ugasnila film ter spala naprej. Zanimiv prizor, ki te pospremi nazaj v sanje. Dobro. Ni kaj.
Zjutraj pa je sledila budnica. Nenavadno živa je bila oseba na moji levi za jutranje razmere. Ampak zaspale smo pa vse tri na eni postelji. Po širini.

Domov sem prišla s celo vrečko novih oblačil. Kot bi šla po nakupih.
Luštne stvari.
Rdeč nagelj je končal v modri vazi. Ker je to postala tradicija. Ampak to leto sem malce zamudila vse skupaj. Za kakšen mesec in pol.
Zdi se mi, da je fotoaparat dobil ime. Albert Vincent. Sofisticirano. Pardon, prefinjeno.

The Samples - Could It Be Another Change

Konec koncev sveta

Očitno smo preživeli. Ravno 12:10 sem pogledala na uro in potem sem si odprla tisto spletno stran, ki je odštevala do 12:11. Ko je prišlo do nič, se je vse skupaj sesulo in je bila začasno zaprta. Potem se je postavila nazaj in začela štet naprej. Ha.
Skratka to je to. Sedaj lahko mirno živimo do naslednjega velikega pompa. Neznano kdaj.

Kraljevska afera. En kongelig affære. Kostumografska drama. Pardon, verjetno bi morala napisati zgodovinska biografska drama. Ampak, ker je vse skupaj postavljeno v obdobje razkošnih kostumov, kraljevih oseb, je vse skupaj precej zasenečeno z kostumografijo. Danski film s režiserjem, ki je bil scenarist za Dekle z zmajevim tatujem in švedsko igralko, ki je na koncu obladala danščino, kar je baje zmedlo Dance, ker so mislili, da gre za njihovo igralko. Sedaj se postavlja ob bok tudi Kieri v Ani Karenini.
Film je dober. Tak, da sem rabila nekaj trenutkov, da sem se vrnila v realnost, dvorano Kinodvora, ko se je vrtela iztočnica z imeni. Gre pa za resnično zgodbo iz kraljevega dvora. Za afero med kraljico Karolino Matildo in dvornim zdravnikom. V tisti čas upelje razvestljenske ideje, ampak ga stane glave. Napredno mišlenje nikoli ni preveč dobro, ko imaš za seboj bogate, s pomočjo države plačane ljudi s preveč nazivi.

Zadnje čase mi gredo vedno bolj na živce ljudje, ki imajo na vlaku vnete debate. Kadar se trudim brati. Sploh v angleščini. In vsi imajo taka ostra mnenja, da bi jih človek nekam poslal. Pač rada imam tišino in mir.
Poleg tega pa so se mi danes na vlaku vsi po vrsti zdeli čudni. Vsi blazno glasni. Vsi blazno živčni. Nadležni ljudje.

Lučke imam! Okoli mojih inspiracijskih kartic.
Imela sem pa več klicev kot cel teden skupaj. Samo danes na poti z vlakom. Dobesedno sem celo pot govoril, ker ko sem nehala govoriti z enim, je telefon zopet zvonil, ko je klical drug. Cel čas je zvonilo. Cel čas sem govorila. Slišala sem precej navdušenja. Kartice, voščilnice so prišle do ljudi.
Me veseli. Blazno. Da lahko razveselim dan. Vsaj malo.

Rok'n'band - Verjemi

Dan pred jutrišnjim

Uradno sem začela te božično-novoletne počitnice. Sedaj imam priložnost, da malo zadiham in se prediham med vsemi projekti, ki smo jih imeli in prihodnje leto na novo začnem.
Rabim malenkost napolnit mojo zalogo energije, ki se pridno porablja.
Še zadnji dan na faksu je šel mimo. Precej hitro, pravzaprav.

Kar je dobro. Sploh, ko ti Cage skoči v obraz, ko se sprehajaš po hodniku.
Malce navihano vzdušje je vladalo. Smeh se je razlegal.

Zelo dobro znam stepsti sneg, sploh če me kaj spravi ob živce in sem malenkost jezna. Danes se je tako izkazalo, ampak ne bi pa to uvajala kot prakse. Ujezeno pecivo je nastalo, ki je bilo v kombinaciji z vanilijevim sladoledom prava poslastica.
Mandeljni, orehi, kokosovo maslo in jajca. Tako nekako so šle sestavine skupaj. In če zunaj ni kaj dosti snega več, ga je bilo pa v posodi toliko več.

Mali filmski maraton. Ker na današnji dan, pred jutrišnjim enaidvajsetim, današnjim, se blazno fino zdi, ko bi človek gledal kaj katastrofalnega. V smislu - Dan po jutrišnjem. Toliko, da te vmes malce stisne in potem prestrašeno pogledaš skozi okno, kje te čaka par metrov snega, ki ga v tem času nisi uspel opaziti. Toliko govora o tem je zadnje čase, da bi človek kar rekel - pa naj bo že konec!
Sledila pa je še Ledena doba. Prva po vrsti. Kjer sem se dejansko od srca nasmejala in se na koncu kar nisem mogla nehati.
Veveričasta zadevščina je še vedno blazno simpatična.

Okrašena smrečica stoji tudi pri nas. Postavila sva jo tako ekspresno, da še sama ne verjamem kdaj je bila pravzaprav skupaj dana. Očitno sva se s prejšno zverzirala.
Ampak je lepo videti lučke in bunkice za vzdušje v kotu.

Kaj bo prinesel jutrišnji, današnji dan - bomo pa videli.

Rusted Root - Send Me On My Way

Z avtom na grad

Zmedena sem glede dneva v tednu. Zdi se mi, da je četrtek, ker imam že cel dan v glavi, da je jutri petek. Moram pa kar precej pošturidrati, da ugotovim da sploh ni res.

Zopet smo bili v MSUM-u. Tokrat na razstavi in ogledovanju. Intenzivnem ogledovanju. Diskutiranju in enournem tavanju v samoti po muzeju.
In ko smo ravno pri tihem, samotnem, lahko rečem, da je bila danes na vlaku ena punca, ki ni znala biti tiho. Verjetno bi na vsako temo, ki bi ji jo podal, govorila v neskončnost. Dobesedno.
Še potem, ko sem šla dol z vlaka in jih nevede ujela na poti iz glavne, je govorila in govorila in govorila. Ostale štiri so komaj prišle do besede.
Mislim, da je imela ena še nekaj za pripomnit - v smislu, kako jo fant sploh prenaša. Ampak ne vem, če je sploh dojela to opazko med vsem gobezdanjem.
Skratka, kar je pa preveč je pa preveč. In tista tišina danes mi je bila čisto na mestu. Saj sem hotla samo v miru brati knjigo. In je malce težje, ko ti možgani ves čas skušajo preklapljati med angleškim besedilom v knjigi in maternim jezikom poleg tebe. Saj v določeni fazi, mi je uspelo popolnoma ignorirati. Cel dosežek.

Bila sem na Ljubljanskem gradu. Ha.
Na sončku. V čudovitem vremenu. Čudoviti družbi.
Izgledalo je kot, da sva šla malo na izlet, ampak kaj ko je bilo vse rezervirano in zasedeno. Tako, da sva naredila zgolj en krog okoli gradu in šla v Plečnikov hram na ocvrt sir z rižem.
Če je pa tako nenavadna kombinacija. Ampak dobro paše skupaj.
Okoli Križank mi je še vedno precej domače. Poznano.

Doma pa sem izpolnila prvi projekt. Ali pa prvi del projekta, ki sem si ga zamislila.
Razposlala sem paket voščilnic naokoli. Sicer sem po dvournem mučenju s tiskalnikom, barvami in velikostjo paprija, enkrat obupala, pa se kljub vsemu nisem dala in sem vztrajala toliko časa, dokler ni tiskalnik popustil pri njegovem prav in sem uspela vse skupaj natisnit.
Slikc še ne bo. Mogoče v prihodnjih dneh, ko prispejo na domove.
Danes samo Ljubljana v soncu.

The Smiths - Asleep

Labod sredi polja

Zjutraj zmečeš skupaj šest slik za tri različne tipografije. Predvsem iz razloga, ker se ti prejšnji večer, ali pretekle dni, tega ni dalo početi in je jutro ravno pravi čas.
Čeprav se ti vse skupaj zdi popolnoma enostavno, se kmalu izkaže za precej ne nedolžno stvar. Hitro se ujameš v ritem obupanosti in premajhnih fotografij. Sem pa med postopokom iskanja v ozadju vrtela zadnje dele serij. No, nekateri so bili dobesedno zadnji deli, drugi samo najnovejši.
Gossip Girl se je končala. Tako končala končala. Končno.
Sedaj vemo, kdo je opravljivka. Vemo motiv, ki se je sicer razkrival v zadnjih dnevih pa tudi glas Kristen Bell dobi sliko. Zanimivo.
Na splošno sem zadovoljna z zaključkom in zadnjim delom. Res. Očitno ne morem nehati gledati serije, ki dolgo niso več zanimive. V primeru, da vem, da še vedno izhaja, nekako najdem čas za ogled novih delov. Čeprav bom morda vedno znova in znova razočarana in polna začudenja nad seboj - zakaj to še vedno počnem.

Po dolgem času sem spet padla v anglešino. Američani so skoraj čisto izginili iz mojega življenja, ker mi preprosto ne znese več. Pa še nimam več navdušenja. Morda sem si malce bolj ustvarila mnenje o določenih stvareh in tako sledi zanimiva debata, ko vsaka poskuša zagovarjati svoja stališča in se prav zanimivo odvija vse skupaj. Na koncu pa je čas tisti, ki me preganja. Ta čas.

V pregled sem dala zjutraj nabrane slike. Izvedela, da smo dobili ocene za izpit. In imela konzervasto vožnjo od Hofra do Metelkove. Zabavno.
Predavanja o 33 knjigah me niso navdušila. Precej nasprotno. Menda smo bili vsi precej nastrojeni ob koncu. Skupina ljudi se obsede z enim 'umetnikom' in po njem kopira knjige. Dobesedno ali se zgolj zgledujejo. Skratka to izgleda tako, da najdeš na netu nekaj slik, jih daš v knjigo, jo natisneš in prodajaš. Kam je šla umetnost?
Fucked.

Neon Trees - Everybody Talks

Kitajski poker

Chinese poker.
Dejansko sem že nasplošno precejšen navdušenec nad igrami s kartami. Na nek način me že od vedno spremljajo. Že v družinskih koreninah z obeh strani me obdaja, tako da je na nek način neizbežno. Remi je tako ali pa tako družinska tradicija s popolnoma splošno nerazumljivim sistemom beleženja.
Žandar je nekaj kar naju je učil ata. Poznamo osla, lažnivca, svinjo. Naučila sem se ameriški euchre. Za katerega sicer nisem več prepričana, če ga znam odigrati. Poznam poker. Skratka, nikoli ne bom imela kaj dosti proti novi igri. In tudi nisem.
Že dosti kmalu je skupaj z igro prišel sistem izražanja jeze in nezadovoljstva nad danimi kartami, kar bi lahko v ostrejši različici imenovali preklinjanje, ampak mogoče ni bilo v tako športni obliki.

Prvič sem naredila souffleje in jih je zmankalo v trenutku. Ročno sem naredila sneg in mislila, da mi bo roka odpadla. To pa je projekt.
Morda niso bili klasični. V keramičnih posodicah in tako. Ampak so bili pa dobri. Precej okusni, kar je potrdila tudi naslednja minuta, ko sem jih prinesla na mizo in jih že ni bilo več.
So še za preizkusit in za izpopolnit. Definitivno.
Ampak je bil pa dober začetni poskus. Ker izgleda, da sem naredila ravno pravšnjo stvar, ko sem ga stepla na roke.
Čisto nevede.

Pogledala sem dva filma, ki sta precej gledališka, oziroma bi se lahko odvijala v gledališču. Ali tako nekako.
Ne vem, če prav dojemam enodejnke, ampak meni se to tako zdi.
Conversations with Other Women je prvi. Pri tem filmu je precej zanimivo, da se dva posnetka istočasno vrtita. Dva zorna kota. Sedanjost in preteklost. Spomini in resničnost. Skratka zgodba je dokaj enostavna. Dva se srečata na poroki. On je nevestin brat, on njena priča. Pri tem začneta obnavljati zgodbo, ki se sprava zdi, da govori o tretjih osebah, ampak šment - tukaj je zaplet - v resnici sta to onadva sama. Stara ljubimca, zakonca, ki se srečata po vseh teh letih. Iskrica preskoči. Ugasne. Življenje se nadaljuje.
Tako preprosot.
Carnage pa je drugi film. Srečata se dve družini. Sina se stepeta. Eden udari drugega, kakorkoli. Starši se srečajo in "odraslo" pogovorijo. Zaplet se zgodi, ko drugič pridejo nazaj v stanovanje. Malo groteskno, malo pretirano. Vse skupaj se odvija v enem samem dejanju. Enem samem prostoru. Plus hodnik. In s štirimi ljudmi, ki jih je nedavni dogodek na nek način spravil skupaj. Srečal jih je na poti življenja.
Vse skupaj se razvije do te mere, da odkrijejo lastne probleme, težave in tegobe.
V obeh filmih pa srečamo znane igralce. Med drugim tudi oskarjeve nagrajence.

Še tri dni faksa za letos. Odštevam.

Michael Buble - Cold December Night

Lučkast večer

No, če sem imela včeraj šestino in četrtino, mi ostane danes še tri četrt dela. Da zaključim.
Počasi in vztrajno.
O vsem skupaj poročam, ko bo in če bo končano. Na kar upam, da uspe. Vsaj enkrat.

Pravijo, da se vozovnice podražijo z novim letom. Odlično! Seveda zaznajmo sarkazem v tem vzkliku.
Groza. Zakaj vedno to počnejo?
Nekaj ponudijo. Pustijo, da zagrabimo. Smo navdušeni in potem nas pribijejo in privijejo ceno.
Enako so storili z malico takrat. Kar eno leto zastonj in potem - ups, ne več.
Bravo! Res! Vrhunski ste... Groza.

Poleg tega risanja sem počistila še tistih nekaj delov serij, ki so ostali za vpogled. Preposlušala sem celo playlisto božičnih pesmi in našla sem en božični CD, ki malček preskakuje. Ampak bo.
To božično vzdušje se me sedaj drži že nekaj časa. Upam, da vztraja še ta en teden. Potem ga pa lahko pospravim v predal in ga zaprašenega izvečem na plano drugo leto. To božično vzdušje.

Mogoče bi gledala božični film, ampak Listy do M. še malenkost šparam, ker je bil pred kratkim na ogledu. Ameriški božični filmi pa so preprosto preveč ameriški. In komercialno božični. In nimajo smešnih izrazov, kot je "facoti". In niso tako blazno simpatični. Preveč nadaljevanj imajo in uničijo čar, s tem, ko ga hočejo pričarati. Skratka nič ameriških božičnih filmov in bo božič prav lep.
Lahko samo kakšno risanko. Tisto za novo leto. Irsko.

Smreka je šla v avto. Na zadnje sedeže. Imela sva še lučke. Okraske in odejo z božički in pingvini in jelenčki. Za zadnje nisem prepričana. Ampak pingvina sva pustila na svojem mestu. Poleg severnih medvedov.

Smerčice so vse bolj komplicirane za sestavit. Včasih je bila v največ treh kosih in si to skupaj zložil, malo zravnam in tadam - smrečica je bila na red. Sedaj gre vse v bolj zakomplicirano smer. Z veliko deli. Barvnimi označitvami. Ravnanjem. Zlaganjem v zaporedje.
Ampak je zabavno. Je projekt. Dobesedno.
Lučke pa niso šle takoj na drevo. Pristale so še v najinih rokah in skupaj s fotoaparatom in samosprožilcem je vse skupaj postalo zabava. Zame predvsem. Ker sem spet dobila tisti zagon za ustvarjanje "prevelikega" števila fotografij. Se zgodi.

Večer je bil nadvse primeren za zadnji del Harry Potterja. In nisem bila pobudnik, sem pa z največjo dobrodošlico sprejela predlog. Všeč mi je. Zadnji del in ideja o izbranem filmu.
Noro.

Maček Muri & Muca Maca - Nogometna tekma

Štiri barve, dve koloni, šest alinej

Trenutno imam neverjeten elan in zagon. V glavi najboljšo idejo, ki jih poskušam realizirati - počasi in postopoma. Ampak zaenkrat se mi zdi super, najboljša stvar. Sem prekleto optimistična. Jutro pa bo verjetno prineslo obupanje nad vsem.
Imam seznam nalepljen na moji inspiracijski podlagi. To je že nekaj. Naredila sem že šestino prvega dela. Lotevam se, da izpolnim četrtino. Počasi in vztrajno. Z najboljšo mislijo.

Mogoče sem danes res precej optimisitčna. Ker se mi je zdelo, da mi je izpit šel. Ker sem dobila vprašanja, ki jih poznam. Ker sem za tri vprašanja popisla dve strani in pol. Mislim, da ne vem, če sem se že kdaj tako razpisala. Upam, da je bilo vsaj približno zahtevano. In to je bil prvi izpit letošnje "sezone", ki je mimo. Torej je pred vrati podaljšan vikend. Skačimo od vselja. Vsi, skupaj z menoj. No, vsi verjetno nimajo še ponedeljka prostega. Se opravičujem. Bom samo jaz skakala.

S psom sva imela "ful party". On je žalostno strmel v zid, dokler ga nisem začela zabavati. Ga podkupovati z briketki in ga peljati ven na sneg in dež. Da sva potem tačke namazala, ker sol razjeda vse skupaj.

Na Mobitelu mi niso znali nastaviti mms-ov. Po dobesedno pol urnem čakanju, mogoče še več, je dva prodajalca omagal en mobilni telefon in sta se predala. Dokončno. Tako, da še vedno ni nič rešeno in vsi me gledajo postrani zakaj preprosto ne kupim novega telefona.
Ne rabim! Hvala lepa. Čisto všeč mi je. Dela vse. Razen mms-ov. Pa še prej so dokler nisem zamenjala operaterja. Skratka cela štala. Pravijo, da je zastarel, počasen in ni posodobljen. Pa najbolj priročno majhen s celo qwerty tipkovnico je. Sedaj so vse stvari vedno večje in še v žep ne gredno več.

"Na poti" s faksa sem zavila še v eno ustvarjalno trgovino in sama sebe nadgradila z akvarelnimi tuši in rotringi. Ker se mi zdi, da sem bila prav presenetljivo pridna ta teden in rabim nekaj za razvajat in nov zagon.
Turkizna. Bela. Magenta. In trikrat črna. Všeč mi je.

Še vedno mi je všeč playlista, ki sem jo dobila za na letalo.

Norah Jones - I've Got To See You Again

Eksperiment zvezdica

Kaj, ko prideš na faks, se na četrtem predavanju pojavi profesor tega predmet, pred tem smo meli asistenta, in se moraš delati, da si do sedaj že nekaj naredil. Spodletelo nam je na polni črti, ko je od nas pričakoval čudeže. Mi pa kot ponavadi polni izgovorov in opravičil.
Do konca vaj sem sestavila skupaj sedemnajst sekund s tremi sekundami črnine. Bravo jaz. Delno zaznajmo sarkazem.

Ta četrtek mi je všeč. Načeloma. Lahko bi bil še boljši, ampak mogoče jutri.
Skratka imela sem prevoz do faksa in nazaj domov. Starša sta se tako dolgo potikala v Ljubljani, da sem jaz vmes opravila s faksom. Tako nekako.

Jutri imam izpit. Imam občutek, da se mi nekaj sanja, po drugi strani pa imam občutek, da nič ne znam. Saj ne vem.
Vem, da sem se s to tematiko že srečevala, ampak lahko bi imela priznan predmet, za katerega imam prenizko oceno. Zdi se mi da sem preveč optimistična ali ambiciozna, da bom spravila v kaj višjega.
Optimist na kvadrat.

Naredila sem jelenčka. Ki je namrščen.
Avtoportret oziroma podzavestna interpretacija same sebe. Na nek način. Verjetno isto zgledam večino časa. Mogoče ne takrat, ko imam takšen nasmešek, da ga ušesa komaj ujamejo in se oči kar lesketajo. Verjetno vsaj takrat ne izgledam tako kot tale živalska presonalizacija.

Poleg tega pa sem se šla mali eksperiment. Slikaj z izrezano zvezdico na objektivu. Zanimivo in presenetljivo deluje.

Keywest - Back Into Your Arms

Dvanajsti dvanjasti dvanajst

Dolg dan.
Tu ni kaj za reči.
Spanec je bil včeraj najboljša nagrada. Vedno pa ga zjutraj prekine nežen zvok budilke. In nov dan se začne.
Pohrustan toast, pokrit avto in sem že na poti. Dokler se ne znajdem v situaciji, kjer na parkirišču železniške tri minute pred odhodam vlaka skušam zapreti šipo. Spustila sem jo dol in nato na noben način ni hotela nazaj gor. Bila sem že malce obupana in sem klicala mati, pa se je čudežno začela premikati. To je pa bilo. Pestro dogajanje za zgodaj zjutraj.

Oddala sem knjigico. Dobila številko in nadaljevala z delom. To sploh še ni konec. Ah, kje. Pa cel projekt je bilo to ustvariti. Če sem bila včeraj še kar malček navdušena, danes ostajam otopela nad tem. Zdi se mi, da mi zmankuje energije, potrpežljivosti in volje. Rabim en 'recharge', eno polnitev.

Po drugi strani pa zadnje čase prav nič nisem navdušena, da končamo prej. Zdi se mi, kot da mi je še vedno hodilo narobe, ker sem bila v naprej dogovorjena. Kot tudi danes.
Definirala sem oblike karoserij na parkirišču skozi okno. Narisala par ducat črt in poskušala zapolnit 'odvečen čas'. Kako dobro bi bilo, ko bi ga lahko shranila in uporabila nekje drugje. Kako dobro bi to bilo. Takrat, ko bi ga primankovalo bi ga lahko aktivirala.
Ampak na koncu vse izpuhti, ko zagledam avto na koncu avtobusne in se mi nasmeh nariše na obraz. Takrat pozabim na vse skrbi. Dobesedno. Svet je lepši za trenutek, za kakšno uro in še malo. Za eno kosilo in rižoto z lignji. Za ukradenih nekaj minut.

Potem sem se morala vrniti nazaj. V bolj neprijazno realnost. Za nekaj dolgih ur korektur in muzejskih izdelkov. Dokler ni trola pripeljala do vlaka. No, z nekaj prehojenimi minutami sem ujela vlak. Uspelo je. Ampak tu še ni časa, da zadiham. V temu tednu sta še dva dneva na faksu. Potem lahko šele diham. Sedaj gremo še vedno na škrge.

Pričakal me je zamrznjen avto kot tudi cestišče naokoli. Večerno razmigavanje rok in merjenje moči. Potem pa sem imela v trenutku belo zasnežen avto še znotraj, ker je šipa še tam zamrznila.

Kaj pa če nimamo razumevanja? Za vse zamude. Za vsa čakanja. A imaš kakšno izbiro pravzaprav?
Ko te vedno prosijo za razumevanje, za vse zamude vlakov.

Pa bo šel vsak čas še dvanajsti dvanajsti dva tisoč dvanajst mimo. To je to. Dvanajst dvanajst pa nisem videla. Ampak teoretično sem pogledala takrat, ker sem potem ugotovila, da imam uro 2 minuti naprej.

David Guetta feat. Sia - Titanium

Knjigovez

Danes, ko bi lahko malce raztegnila in potegnila moj spanec čez osmo, deveto uro, ne danes sem bila že ob pol osmih pokonci in sem že poskušala funkcionirati. Ne tisto, ko se komaj zaženeš. Ne, tisto, ko si že zagnan in v polnem teku.
No, zjutraj sem še bila. Ravnokar pa počasi crkujem. Psihično in fizično. Niti ne vem na kakšen način sem bolj izmučena.

Končala sem knjigico. S pomočjo domačih. Starša sta se precej zagrela za pomoč. Predvsem mami. Kar mi je v teh zadnjih urah prišlo še kako prav, ko se je moja zaloga energije tako pridno izčrpavala, da nisem več vedela kaj bi sama s sabo.

Ko sem odoblikovala knjigo na računalniku, je sledilo tiskanje.
Na srečo imam takšne stvari doma. Kako priročno se je našel še "pravi" papir in tako se je začel projekt   - natisni si.
Saj bi bilo vse lepo in prav, če ne bi vmes posegle tehnične težave. Najprej je zmanjkalo barve. Nekaj časa sem rabila, da sem to pogruntala, ker tehnika ni kazala ravno najbolje - ponavadi že vse utripa in sveti, ko se kartuše malenkost preveč spraznijo. Danes pa nič.
Ko je to šlo, po daljšem usposablanju, je nastala nova težava. Natisni na list, ki je malenkost debeljši. Ampak ker imamo tako vrhunsko napravo, ki ima precej možnosti nastavitev, sem po iskanju navodil in prebiranju prišla do ugotovitve, kako zadeva funkcionira.
Po nekaj poskusih je končno uspelo in prvi delni rezultati so bili tu.
Nastajala je knjigica. Čisto prava.

Bojni posvet kako naprej. Rabila sem naslovnico. Rabila sem način izdelave.
Vse je šlo, podmazano z malce Viki kreme naprej.
Risanje Sonca. Risanje zvezdic. Printanje. Rezanje. Upogibanje. Sestavlanje in vrtanje v karton.
Na koncu pa se je šivalo. Jaz sem začela, ampak mati se je tega tako resno lotila, da sem vse skupaj prepustila. Sama sem napisala krajši sestavek, ki mora biti priložen.
Torej končni rezultat - imam ilustrirano knjigico!
Zaenkrat je en sam izvod. Ročno delan. Nekaj muke in nekaj zabavnega packanja je bilo vloženega.
Če sem čez vikend ilustrator, sem čez dan serviser tiskalnikov in ponoči knjigovez. Ves čas pa se trudim biti oblikovalka.
Tako.

Prvi vtisi o fotoapratu so fenomenalni. Navdušena sem in vesela.
Se že veselim vseh nabranih kilometrov in porabljenih gigabajtov.

Sedaj pa zaslužen spanec. Dolg dan je za menoj.

Bat For Lashes - Laura

Nov list, nova fotografija

Tale jutranji sneg izgleda kot smetana na mojih kremšnitah predno nanjo položim še zadnjo plast testa.
Asociacija pač.

Mraz je! Ampak kljub vsemu sem pešačila. Ker je trola ravno odpeljala, ko sem čakala na semaforju in sem prišla pred faks ravno, ko je naslednja prišla na postajo nasproti. Torej bi v vsem tem času zmrznila dve postaji nazaj. Tako sem se vsaj do zadnjega semaforja popolnoma ogrela. Razen v lička. In nos.
Za konec pa so svoje dodale še stopnice v tretje nadstropje in sprva nisem čutila nobenega mraza učilnice. Ponedeljki zjutraj niso kaj dosti prijetni. Mraz je! V učilnicah je ledenica, ker smo prvi na faksu in ker je bil pač vikend pred tem. In potem vsi zadekani poskušamo sedeti na stolih in polušati predavanja.
Današnja na temo "zgodovina ilustracije". Zanimivo nam to profesorica pripravi. Vse prej kot samo gola dejstva.

Pokljukala sem se pri ilustracijah za knjigico, ki jo je potrebno sfiniširati.
In po dveh urah faksa odšla domov. To je bilo to za ta dan, ko sem prišla tako hitro na vrsto. Ko sem si naredila, da sem prišla tako hitro na vrsto, ker sem bila prva v njej.
Potem pa sem počakala na trolo. Se odpeljala malo naprej. Odšla malo nazaj in počakala na avtobus. Ja, prav ste prebrali. Avtobus.
Dejansko nisem bila pri volji za enourno čakanje, pa še avtobus je šel direktno do doma, ker me avto ni čakal na železniški, ker je zjutraj preprosto zamrznil. Toliko, da ga nisem imela časa pravočasno sčistiti, ker je zamrznil tudi na steklih znotraj pa sem hitro dobila prevoz. Ampak glej ga zlomka, tudi vlak je zamujal. Nov vozni red, isti čas. Tako to funkcionira.
Torej zgodba je, da sem šla na avtobus, ki mi pripelje skoraj domov.

Še bolj zabaven del je bil, da sem srečala sošolca iz osnovne šole, ki sem ga verjetno nazadnje videla na valeti. Ampak sva se tako zelo zaklepetala, da sem bila tako ekspresno doma, da niti opazila nisem. Ravno tisti čas, ko je šel vlak iz postaje v Ljubljani.
Po vseh teh letih se kar zapleteš v pogovor.

Imam novo družbo. Takšno v obliki fotoaparata. Danes je padla odločitev in sedaj se polni baterija.
Moj mali malček je šel v vitrino kot del arhivske zapuščine. Dobro je odslužil vsa ta leta in bil najboljši spremljevalec. Ampak je tako zrabljen, da si zasluži le še počitek. En odslužen počitek.
Sedaj so prišli novi časi.

Emeli Sandé - Clown

Mali krtek

Prejela sem najbolj prikupno darilce. Tistega krtka iz česke risanke, ki jo verjetno vsi poznamo in smo jo gledali kot otroci. Mali krtek s kapo z velikim cofom. Cel car je.

Zadnje dni se delam pridno, to poskušam biti in upam, da sem na pravi poti. Teden pred mano kaže kar nekaj oddaj projektov. Eno učenje in pester urnik.
Že sedaj se mi zdi, da cele dneve presedim za risalno mizo ali pa za računalnikom in se trudim, da spravim kaj iz sebe. Ker v mene gre samo čokolada, ki jo je Miklavž prinesel. Šment.
Skozi okno samo opazujem kako se vreme menja. Za trenutek poskušam ven pomoliti nos, potem pa na hitro zaprem okno, ker hlad udari v prostor.
Danes sem sledila poti Sonca. Kako se je pomikal iz leve strani okna proti desni. Mi vmes prav nagajivo, berimo to kot - malce nadležno, svetil v obraz, kjer sem se morala branit z listom nalepljenim na steklo. In na vsake toliko sem zaznala nenadne spremembe sončnih žarkov.

Pogledala, preposlušala bolj, sem Pitch Perfect. Ta film mi je precej všeč. Res. Gre na moj seznam filmov za večkratni ogled. Definitivno. Mogoče bi si morala izpisati ta seznam. Ker to na nek način pomeni, da so moji najljubši filmi.

Poleg tega pa sem na Youtubu poslušala, gledala, bolj prvo kot drugo, koncerte. Pink, The Script, Ed Shreen in Jason Mraz so bili na tapeti.
Zadnje čase prav veselo kukam po spletnih straneh in ugotavljam kdo ima kdaj koncert kje v bližini, koliko so karte in koliko so letalske karte. Tako nekako.
Bomo videli kaj bo iz tega. Dejansko še nisem šla na koncert koncert.
Nekoč morda.

Kakšno naključje je, ko pregleduješ fotke z njim na telefonu in ugotoviš, da obstaja nekaj podobnega na tvojem računalniku izpred dveh let. Enaka scena. Iste poti. Morda malenkost drugačen zorni kot.
Resno.

Kresničke imam!

Jason Mraz - Living In The Moment

Z avtom po celem snegu

Zunaj se je odvijala prava mala predstava z vetrom. Čez noč je zapadlo 25 cm snega in ga je veter vso dopoldne raznašal sem ter tja. Zaradi njegove teže, bil je precej lahek. Za sneg.
Saj ne da bi sicer nos pomolila na zrak. V roki sem vihtela čopič in opazovala kaj se dogaja zunaj. Ujeta med topel prostor sobe in okno, ki je ščitilo in ločevalo mene od mraza zunaj.
Enkrat je bilo sončno. Drugič popolnoma belo. Spet tretjič oblačno. Konstantne spremembe.
Zabavala sem se predvsem zgodaj zjutraj, ko sem se vozila domov od prijateljice. Ob dveh zjutraj je bila cesta popolnoma zasnežena. Nič splužena, samo kolesnice so se poznale. Na cestišču pa 10 ali 15 cm snega.
Zabavno. Predvsem, ko si sam na cesti. Sredi noči in se voziš naokoli krožnega z zamrznjeno sprednjo šipo. No, bomo rekli slabo očiščeno na nekaterih predelih, ampak sem videla vse. Videla sem svet.
To je prava mala dogodivščina tistih pet minut. Res.

Sploh nisem vedela, da je pomlad že na sporedu. Tale dekleta tako prekleto razganja. Mogoče pa je res kriv ta decemberski čas, lučke, kuhano vino in Magic Mike za družbo.
Nekaj je bilo na vsem. Definitivno. Nekaj je v zraku.

Potem pa sem v dnevu žonglirala med ilustriranjem in igranjem tetrisa. Ja, nekaj sem mogla početi, ko se je sušilo, čeprav bi se mogoče lahko učila, ampak potem bi bila občutno preveč zagreta.
Tako to gre.

Big Foot Mama - Užitek na Replay

Pet doživetij za podarit

Nekje sem brala, kaj bi bilo "10 EXPERIENCES TO GIVE" oziroma "10 doživetij za podarit" pa sem  jih sama poskušala pet skupaj spraviti. Kljub temu, da sem špegala.

Karta za koncert ali predstavo. Da se zdi tisti trenutek, ko greš na to z dobro družbo popolnoma nerealno in najboljši trenutek.
Potovanje iz nenada. To bi bilo zabavno: "Spakiraj kovčke, dobimo se čez dve uri!"
No, saj sem skoraj bila v takšni situaciji, ampak potem smo prestavili, ampak vseeno šli naslednji dan.
Kosilo. Po možnosti doma ob skupnem packanju, rezanju in kuhanju v kuhinji. Ki se nadaljuje ob kozarcu, steklenici vina. Po možnosti z dobro glasbo v ozadju...
Izlet v neznano. S pokvarjeno navigacijo, ki ima morda zavezane oči. S polnim prtljažnikom dobrot. Ob glasnem prepevanju najljubših komadov in fotografiranju vsakega trenutka poti.
Tečaj. Mogoče tečaj salse. Ali pa česa zabavnega za oba. Oziroma vse. Ampak pretežno oba.

To bi morda šlo. Pa niti nisem prav izvirna. Morda bi morala biti. Vsaj malo?
Saj še sama ne vem zakaj sem se tega lotila. Pravzaprav.

Taylor Swift - Treacherous

Miklavž

Pridna sem bila!
Ker je miklavž prinesel vrečko s sladkarijami, mandarinami in zvečilni.
Tako, da sem precej vesela. Najbolj za mandarince, ki prav slastno dišijo in bodo jutri postale malica.

Če mi je zjutraj šlo vse na živce, ko sem zlezla ven iz tople postelje in nikakor nisem prišla nazaj k sebi, se proti večeru počutim precej bolje, ker vem, da se bom lahko že v naslednjem trenutku zabubila pod toplo odejo in zaspala. Vsaj dokler ne bo budilka zvonila. Potem pa gremo jovo na novo.
Eno malo pavzico bi rabila. Tak psihičen odmor. Vsaj za trenutek. Prosim?
Vem kaj me čaka v prihodnjih dneh kar se dela tiče in me je malo precej strah. Da mi morda ne znese. Ker sto procentov, se od mene preprosto skoraj da ne da prejeti. Saj se trudim. Tu se pa konča. Pri trudenju.

Sneg je postal plundra. Gumjaste škornje sem nosila v paru z debelimi nogavicami.
Na vlaku sem odsotno zrla skozi okno, ko sem poslušala Imagine Dragons. Te so v zadnjih dneh znova na sporedu. Ker sem včeraj preverjala kdaj in kje imajo kaj koncerte. Uspelo mi je spregledati, da so tudi bližje. Dunaj in Milano. Hmmm. Zanimivo...

The Fray - 1961

Padajoči kosi snega

Praznujem pol leta. Enaindvajset in pol. Tisto, ko se prebijem čez polovico in sem bližje višji števliki. Prav danes.

Saj je bilo to včasih še razburljivo, ko smo bili mlajši, sedaj pa počasi izpuščaš to, dokler enkrat preprosto ne nehaš šteti.
Sedaj sem prišla do tega sklepa čisto naključno. Ko sva zapazila kater datum je in po štetju na prste prišla na prvi prst druge roke.

Na tak zasnežen in zameden se je najbolje odpraviti v kino. Ker je torek dan za kino.
Čudovit načrt je bil film, ki sem ga predlagala za ogled in je bil odobren. Francoski. Romantičen. Komičen.
Smeh je bil prisoten cel čas. Verjetno ne bi imel takšnega čara, če bi bil "običajna holivudska" romantična komedija. Prav francoščina je bila tisti čar. Ker jo nisva razumela. No, skoraj.
Potegnjeno pod črto je simpaično lušten film. Primerna izbira za zasnežen dan.

Zabavno dejstvo o glavni igralki Diane Kruger. Sicer Nemka, ki je znana tudi holivudski sceni, v tem filmu igra Francozinjo. Ampak torej zanimivo dejstvo pa je, da vedno samo sebe sinhnorizira v ostale jezike, ker tekoče govori nemško, angleško in francsoko. A ni zanimivo?

Naključij ni, je samo usoda.
To je bil citat iz filma. Kot tudi "porednejše objemanje", ampak žal ne znam razložiti celotne zgodbe. No, bilo je nekaj o tem, ko so otroku poskušali razložiti definicijo "položiti nekoga".

Kar se pa tiče snega zunaj, sedaj se poraja še bolj decembersko zimski občutek. Prav noč, ko zapade sneg je tako ali pa tako najlepša. Dokler na jutro ne začnejo ropotati lopate. Ampak jutri tega verjetno ne bo, ker pri nam ni zapadlo toliko snega.
Pozna se edino v Ljubljani, ko so z neba padale cele zaplate snega, snežink. Noro je padalo.
Enakomerno pa vendar z gigantskimi snežinkami.
Promet se je umiril. Opazovali smo speljevanje avtomobilov. Trol ni bilo od nikoder. In vsi avtomobili so bili beli.

Klaus Badelt - Un Plan Parfait

Prižig lučk

Lučke! Lučke! Lučke!
Navdušena sem. Nad čarobnostjo. Predvsem nad čarobnostjo v moji glavi. Se mi zdi.

Danes je dogajalo na polno.
Najprej je pol Slovenije streslo. Oziroma je streslo Kamnik, čutili pa so vsi okoli.
Sama nisem, ker sem spala kot top ob tisti uri. Zbudila sem se šele uro kasneje.

Nato sem brez problemov in gneče dobila mesečno za ta mesec. Končno se je nehalo s komplikacijami. Jej.
Verjetno so bili vsi malo presenečeni nad mojo "nestrpnostjo" ob rezanju z olfo. Papercut smo se šli pri ilustraciji. In ker vse ne poteka kot bi hotel, se strga, kar ni treba potem se uporabi kakšna beseda, ki jo ne bi pričakovali od mene. Ups.
Moji živci in potrplenje pa so bili na preizkušnji. Precejšni, ker ponavadi imam potrplenje.

Danes je povrh vsega še Ta veseli dan kulture, ker ravno praznujemo Prešernov rojstni dan. Kar je pomenilo, da so muzeji in galerije zastonj, kar je za izkoristit.
Še enkrat sem bila na bienalu ilustracije.
Bile smo v Jakopičevi galeriji na razstavi z zanimivim imenom. Drobci neizrečenih misli.
Precej zanimive stvari se grejo ljudje. Inštalacije. Performance in tako naprej. Vse kar se ne da z besedami izpovedati. No, lahko da se da.
Tretji pa je bil na vrsti Mestni muzej z Več glav več ve.

Prvo mi je najljubša razstava, ki se pojavi na vsake dve leti. Vedno grem z veseljem pogledat, kaj se riše in kako se riše. Ker videti originale ilustracij je preprosto neprecenljivo. Da se potem na dobrih nekaj centimetrov približaš delu in strmiš v poteze, ki jih je avtor naredil.
Zapisala sem si nekaj imen. Bila sem impresionirana nad projektom, ki so ga izvedli za slepe in slabovidne. Sodelovali sta tudi dve moji sošolki iz srednje šole. Skratka precej zanimiv koncept, kako slepim "pokazati" male hrošče, žuželke. Kjer je pomemben dotik.
Drugo je bilo zanimivo videti. Že zaradi samega naslova. Nekaj zamisli je bilo precej presnetljivih.

Jedla sem ocvrt sir v kombinaciji z rižem. Nenavadan, ampak presenetljivo dobro kombinacija. Sploh ne bi pričakovala.
Sprehajala sem se med stojnicami. Ampak je bila moja pozornost vse drugje. Kuhano vino sem izpustila.
Slišali so se glasovi protestnikov v ozadju. Slonele smo na desnem kraku Tromostovja. Čakale smo, da se prižgejo lučke. In kar naenkrat se je še preostali del Ljubljane razsvetliv.
Tako. Sedaj lahko začnemo tale lučkast december.
Za res.

Spontane fotografije, ko se je fotoaparat sam sprožil, ker sem ga nerodno prijela.
V dvojini sva naredila še en krog. Dokler nisva nabirala kilometrov. Se znašla pred mojim zamrznjenim avtomobilom.

Imagine Dragons - Tiptoe

Nekateri so za vroče

Ta december mi je veliko bolj všeč. Začel se je precej bolj obetavno.
V smislu, da sem se kot mali pujsek najdela pri mami na kosilu, ker je bilo vse tako slastno dobro in nisem mogla nehati in imam jutri post. Verjetno, ker je želodec nabasan do zadnjega kotička. Še vedno.
Vsem sem razlagala, da bom prišla na svoj račun z praženim krompirjem. In tudi sem.
Potem pa je bilo po dveh vrstah mesa, krompirju in fili na vrsti še cela četa sladic.
Začelo se je s kremšnitami. Potem so se prikazali še krofi in najboljše pecivo.
Začela in končala sem s kremšnitami. Za ostalo preprosto ni bilo več prostora. Tudi rezervnega ne.
Pujski mali. Takole začenjamo december.

Sugar - Nekateri so za vroče.
Po "vseh teh letih" mi je končno uspelo. In prav vesela sem, da sem končno videla ta mjuzikal, ker je preprosto dober. Verjetno nihče drug ne bi znal tako dobro odigrati vloge Daphne kot jo to zna Uroš Smolej. Dvorana je bila polna in cel čas v smehu. Složno. Skupaj s poudarki ene deklice, ki se je tako iz srca zasmejala, da smo potem vsi pogledovali en k drugemu in se nasmihali.
Ni čudno, da so vse predstave še vedno razprodane. Dve uri in dvajset dobrega mjuzikla. Vključeno z luštno scenografijo. Prav všeč mi je bil celoten koncept - tako oblikovano kot tudi samo menjavanje, postavitev scen.
Skratka, same pohvale.

Potem pa sva na poti do doma naredila še en manjši ovinek. Ampak ure so se hitro spremenile v minute.

Amore mio ure grejo mimo in tukaj sva ne čakajva na zimo. Mogoče enkrat ali vse do konca, ljubila bova se dokler bo dosti sonca.(Jan Plestenjak - Amore mio)

Nina Pušlar, Gal Gjurin in Elda Viler - Nariši nov dan