Tale jutranji sneg izgleda kot smetana na mojih kremšnitah predno nanjo položim še zadnjo plast testa.
Asociacija pač.
Mraz je! Ampak kljub vsemu sem pešačila. Ker je trola ravno odpeljala, ko sem čakala na semaforju in sem prišla pred faks ravno, ko je naslednja prišla na postajo nasproti. Torej bi v vsem tem času zmrznila dve postaji nazaj. Tako sem se vsaj do zadnjega semaforja popolnoma ogrela. Razen v lička. In nos.
Za konec pa so svoje dodale še stopnice v tretje nadstropje in sprva nisem čutila nobenega mraza učilnice. Ponedeljki zjutraj niso kaj dosti prijetni. Mraz je! V učilnicah je ledenica, ker smo prvi na faksu in ker je bil pač vikend pred tem. In potem vsi zadekani poskušamo sedeti na stolih in polušati predavanja.
Današnja na temo "zgodovina ilustracije". Zanimivo nam to profesorica pripravi. Vse prej kot samo gola dejstva.
Pokljukala sem se pri ilustracijah za knjigico, ki jo je potrebno sfiniširati.
In po dveh urah faksa odšla domov. To je bilo to za ta dan, ko sem prišla tako hitro na vrsto. Ko sem si naredila, da sem prišla tako hitro na vrsto, ker sem bila prva v njej.
Potem pa sem počakala na trolo. Se odpeljala malo naprej. Odšla malo nazaj in počakala na avtobus. Ja, prav ste prebrali. Avtobus.
Dejansko nisem bila pri volji za enourno čakanje, pa še avtobus je šel direktno do doma, ker me avto ni čakal na železniški, ker je zjutraj preprosto zamrznil. Toliko, da ga nisem imela časa pravočasno sčistiti, ker je zamrznil tudi na steklih znotraj pa sem hitro dobila prevoz. Ampak glej ga zlomka, tudi vlak je zamujal. Nov vozni red, isti čas. Tako to funkcionira.
Torej zgodba je, da sem šla na avtobus, ki mi pripelje skoraj domov.
Še bolj zabaven del je bil, da sem srečala sošolca iz osnovne šole, ki sem ga verjetno nazadnje videla na valeti. Ampak sva se tako zelo zaklepetala, da sem bila tako ekspresno doma, da niti opazila nisem. Ravno tisti čas, ko je šel vlak iz postaje v Ljubljani.
Po vseh teh letih se kar zapleteš v pogovor.
Imam novo družbo. Takšno v obliki fotoaparata. Danes je padla odločitev in sedaj se polni baterija.
Moj mali malček je šel v vitrino kot del arhivske zapuščine. Dobro je odslužil vsa ta leta in bil najboljši spremljevalec. Ampak je tako zrabljen, da si zasluži le še počitek. En odslužen počitek.
Sedaj so prišli novi časi.
Asociacija pač.
Mraz je! Ampak kljub vsemu sem pešačila. Ker je trola ravno odpeljala, ko sem čakala na semaforju in sem prišla pred faks ravno, ko je naslednja prišla na postajo nasproti. Torej bi v vsem tem času zmrznila dve postaji nazaj. Tako sem se vsaj do zadnjega semaforja popolnoma ogrela. Razen v lička. In nos.
Za konec pa so svoje dodale še stopnice v tretje nadstropje in sprva nisem čutila nobenega mraza učilnice. Ponedeljki zjutraj niso kaj dosti prijetni. Mraz je! V učilnicah je ledenica, ker smo prvi na faksu in ker je bil pač vikend pred tem. In potem vsi zadekani poskušamo sedeti na stolih in polušati predavanja.
Današnja na temo "zgodovina ilustracije". Zanimivo nam to profesorica pripravi. Vse prej kot samo gola dejstva.
Pokljukala sem se pri ilustracijah za knjigico, ki jo je potrebno sfiniširati.
In po dveh urah faksa odšla domov. To je bilo to za ta dan, ko sem prišla tako hitro na vrsto. Ko sem si naredila, da sem prišla tako hitro na vrsto, ker sem bila prva v njej.
Potem pa sem počakala na trolo. Se odpeljala malo naprej. Odšla malo nazaj in počakala na avtobus. Ja, prav ste prebrali. Avtobus.
Dejansko nisem bila pri volji za enourno čakanje, pa še avtobus je šel direktno do doma, ker me avto ni čakal na železniški, ker je zjutraj preprosto zamrznil. Toliko, da ga nisem imela časa pravočasno sčistiti, ker je zamrznil tudi na steklih znotraj pa sem hitro dobila prevoz. Ampak glej ga zlomka, tudi vlak je zamujal. Nov vozni red, isti čas. Tako to funkcionira.
Torej zgodba je, da sem šla na avtobus, ki mi pripelje skoraj domov.
Še bolj zabaven del je bil, da sem srečala sošolca iz osnovne šole, ki sem ga verjetno nazadnje videla na valeti. Ampak sva se tako zelo zaklepetala, da sem bila tako ekspresno doma, da niti opazila nisem. Ravno tisti čas, ko je šel vlak iz postaje v Ljubljani.
Po vseh teh letih se kar zapleteš v pogovor.
Imam novo družbo. Takšno v obliki fotoaparata. Danes je padla odločitev in sedaj se polni baterija.
Moj mali malček je šel v vitrino kot del arhivske zapuščine. Dobro je odslužil vsa ta leta in bil najboljši spremljevalec. Ampak je tako zrabljen, da si zasluži le še počitek. En odslužen počitek.
Sedaj so prišli novi časi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar