Tradicionalna kranjska noč

Mini črna. Končno sem zapolnila omaro s tem kosom oblačila. In dejansko ima kratka rokava. Povdarek na rokava. Ker večinoma imajo samo naramnice, trakove in podobno. Nobena oblekica v moji omari nima rokav, vse do sedaj. Obožujem jo. In še rdečo s pentljo imam ogledano. Samo lepo po vrsti. Eno in eno. Ne vsega naekrat, ker ni zanimivo. In poleg volančkastih čevljev, ki jih nisem ugledala imam v mislih še rdeč pas, ki mi ni bil prav, ker je bil malce prevelik. Oops.
Postala sem totalno nora na medaljonaste ogrlice. Tiste, ki visijo skoraj do popka. Ki so dolge in ogromne. In ponosno sem pridobila novo. Zgolj samo zaradi same ketnice, ampak ne pristaja.
Z mojo najljubško broško/obeskom sem rešila težave tako, da sem ročno namontirala črn trak in dodala stvar, ki se zapenja. Vse skupaj izgleda bolj kot ne češko, ampak je pa moje delo in precej ponosna sem na to.

V Ljubljani sem se potepala, ker sva z materjo iskali mrežo za psa. Saj gre naš najljubši kuža z nami na potovanje. Dopust.
In mora biti zavarovan in v skladu z zakonom.


Nekateri nimajo pojma o parkiranju. Saj problem ni v tistih, ki znajo. Največji problem pri garažnih hiša je v tistih, ki pojma nimajo in potem nastane popraskan avto in pobeg na mestu.
Ženske. Čudno, da so takšni stereotipi. Avto pusti tako, kot bi ji na mestu ugasnil. Postrani. Preblizu avtomobila, ki nedolžno počiva na desni. Levi, kakorkoli gledaš. Vzemimo desno.
In potem ženska. S postrani majico, no majicami, ker očitno se ne zna niti obleči in nima samo avtomobila postrani. Prav pametno zapelje ven. Ne pogleda ne levo ne desno, samo zapelje vzrato. In buum se avto premakne. Ne tisti z zmešano žensko, tisti na desni. Nočem niti vedeti, kakšno prasko je pustila ubogemu tujcu, ki je nevedno taval po nakupovalnem centru, nevedoč, da mu stereotipna ženska razbija črnega avdija. Nobenega alarma za silovit trk. Ženska pa meni nič tebi nič zapelje ven iz garažne hiše.
Kakšnim ljudem dajejo izpit? Podn.

Pot do vode. Iskanje sence. Mož v vodi, ki je prestrašil mojega psa in ga pripravil do bevskanja in pobega iz vode. Potem pa še pes, ki ga je na smrt prestrašil in jo je skupaj z mano za petami ucvrl proti domu.

Tradicionalna kranjska noč.
Kdor jo je tako poimenoval, ta sploh ne ve kaj je včasih bila.
Nanjo sedaj spominja samo vonj po odojku in giricah. Čez del, da lahko dihaš svoj del zraka in se bolj svobodno premikaš, se nekako ne pritužujem, ampak to je delalo kranjsko noč, kransko. Znani bendi, zabava do ognjemeta in vrtiljaki, na parkirišču so samo še preteklost.
Parkirišče so pozidali, ognjemet je ukinila recesija, bendi pa so iz leta v leto samo bolj bedni. Mesto so zavzele generacije za nami, mi pa smo postali razpeti nekje nad počitnicami na morju in preživljanjem z boljšimi polovicami. Balerinke so obvezno obuvalo in prodajalci utripajočih lučk so bolj nadležni. Irska glasba je samo vzdušje popravila, pa vseeno. To ni več to.
Gmota v miniču in petkah. Zmrazi te ob pogledu na take stvari. Samo, eni si pa drznejo.

Z otroško radovednostjo sem zrla v skoraj polkrožno mavrico na nebu. Le kdo ne bi?
Ni me. Grem na Roglo. Po vsej verjetnosti odrezana od možnosti, da pošiljam svoje objave v svet.

Gipsy Kings - Bamboleo

Sani

Zataval je izgubljeni kuža. No vsaj mislili smo, da je izgubljen. V resnici pa je bil vsem poznani Sani.
Bošček je moral k veterinarju, da smo to ugotovili. Dobro, da imajo čipe.


Slišim glasbo, ki prihaja nekje daleč daleč proč. Iz daljave. Iz kranske noči.
Ampak sem prelena, ni nobenega in še nič ni pametnega, da bi šla tja.


Kot bi me nekaj špikalo pod srcem. Je kaj narobe?
Ležeren dan z nekaj Glee-ja. Nora sem na njihove nastope, mislm celoten "soundtrack".

Vrata se zapirajo. Tako, zares.

Glee - Journey Medley

Bel črnec

Sedaj sem pa totalno zdolgočasena in naveličana vsega skupaj. Še malo pa bom začela pogrešati ljudi, ki so delili čas z menoj čez šolsko leto, ampak jih ni nič doma. Obenem pa se mi ne da premakniti nikamor. No, skoraj nikamor.


Trenutno si želim nedeljsko potepanje po centru Ljubljane in kukanje na bovšji trg, ampak mislim da tega ne bo. Mogoče celo pogrešam Ljubljano, v soncu.

Branje knjige mi gre izredno počasi. In tist moj seznam bo ostal neizpolnjen, ampak nič za to. Vem samo, kaj moram prebrati in ne bom pozabila.
Ni moj dan. Slabo mi je šlo. S kartanjem. Naveličana sem.
Rabim neko poživitev. Rabim energijo. Ne, rabim samo nekoga, ki ima energijo, da mi jo malček odda, ker sem lastno že izčrpala za zdaj. Polnit rabim baterije pa ne vem, kam sem založila polnilec. Ups.

Moj obisk se je zavlekel. Na kosilo. Sadno malico. In malico. Tako na par ur. Samo zaradi prijave v Facebook. Odšla sem z salamo, jajci in nakitom.
Čudovitim drobnim nakitom, ki popestri. In ga bom še sama malenkost izboljšala. Rabim pa črno vrvico. Bolj droben trak. In nakit iz Topshopa. Mi ga kdo kupi?


Deževen dan. Brisalci so šli gor in dol in gor in dol v enakomernem ritmu. Tako kot so kaplje dežja padale na vetrobransko steklo. Veselo sem vozila čez luže ob cesti in špricala naokoli. To mi je res v veselje. Sicer če koga vidim, se delam pridno. Ampak ob tem se počutim kot mali otrok, ki v svojih gumjastih škornih skače po lužah medtem, ko dežuje.

Maroon 5 - Misery

Debel oranžen muc

Garfield. Sinhorizacija Jurija Zrneca. Neprecenljivo.


The Last Song. Film je konec koncev le po Sparksovi zgodbi narejen. Kar pomeni zelo interesantno zgodbo, ki se konča tragično, ampak prinese nek nov pogled na življenje. In tako se tudi izkaže. Z malček elementi, ki so vidni v vseh takšnih filmih, ampak lahko bi bilo boljše.
Moteč, ampak res moteč in blazno nadležen faktor v tem filmu je pa Miley Cyrus osebno. Ta deklič pa ne zna igrat. Res ne. Če primerjam samo Dakoto in njo, ji niti v milijon letih ne bi dala naziva igralka. Vloga Hanne Montane ji precej želi, ker je butasta. Ima najbolj nadležen ksiht in izraz na obrazu. Cel čas se šobi in pači in pokvari celotno vzdušje scene. Ne zna biti jezna, ne zna biti srečna, ampak vse naredi napol.
Lahko bi zaigrala ob liku Mie iz Rebelde, mislim, da bi se fantastično ujeli. Ker je naravnost za v mehiške telenovele ali NMK.
Medtem, ko je ostala zasedba proti njej fantastična. Preživela sem samo tako, da sem si namesto nje vizualizirala Ellen Page.


Zelene stene so dobile za sosede še marelične. Delavnica je zaživela.


Zalil me je moj najljubši bratec in to z vrtno cevjo in močnim curkom. V trenutku sem bila premočena do kosti.

Zmagala sem. Kako nenavadno. Hi.

Aaron Zigman - Steve's Theme

Barve na nebu

Kar mi vedno vzbuja zanimanje, je to, da čeprav živiš v prepričanju, da si za ta dan z najlepšimi posnetki že končal, potem pridejo še čudovitejši. In vsakič se sprašujem, kako je to sploh mogoče.


Mavrica. Prelivanje barv na nebu.
Brez slabe vesti, ali brez česarkoli lahko uporabim izraz, da je bila to najčudovitejša stvar, ki se pojavi.
Ampak ni se samo pojavila, dobesedno se je bohotila na nebu. Dolgo časa. V dveh žarečih lokih. No, eden je bil posebej žareč, drugi je bil samo senca prvega. In trajala je v neskončnost. Dobesedno.


Zmagujem. Presenetljivo.
Živim od lazanje. In diham.


Belili smo delavnico. Ne belili, barvali smo jo na zeleno. Res noro zeleno, ki je še bolj fantastično sedla k velikemu oknu, skozi katerega vidiš samo preliv modrega neba in zelene trava z dodatkom toplih tonov.
Malala sem z belo majico, ampak imela sem popackano črno krilo. Kako blazno zabavno.



Vrtim videoposnetke. Nazaj in naprej in se ne naposlušam. Hi. Če je pa kulj. Če je pa lepo. Fino.
Prejšna. Naslednja. In pridem do konca in pridem na začetek. In grem znova. Pa še zvok kitare mi je nekaj boljšega. Mislim meni je to najlepše slišati. To me zasvoji in odpelje stran. Zasanja me. Omami.


Še bolj vestno pa vsak dan znova pregledam vse moje fashion bloge, ali pa takšne in drugačne. Pa sploh ne vem od kje mi dejansko takšno navdušenje.
Kaj ljudje vse dajo nase.


Vmes imam tudi razne dizajnrske navdihe in oblikovanje prostorov.


Knjige so svet zase. Knjige razširajo obzorja. Bodrijo domišlijo. Pestrijo besedni zaklad.
Ampak nenazadnje pa nam odpirajo svet, dostopen samo nam. Mi ga ustvarimo, ga negujemo, ga podiramo. Noben nam ga ne more uničiti, nam reči, da to ni pravilo. Sami kujemo svet podob, ki v naši lasti.
In to je tisto, kar je neprecenljivo. Ko požiraš besede in vidiš podobe. Nezavedno.

Keri Hilson - I Like

Vibrirajoč

Kovinska posoda z nočem-vedeti-s-čim stoji pred mojimi vrati in je edina stvar, ki jih drži vsaj približno zaprta. Imam problem, da ni ne ključe, ne možnosti zapiranja, ker se že ob najmanjšem premiku odprejo. In potem sem nekako na prepihu.




Tržiška kepica. Najboljši kremast sladolet. Mmmm. Kinderjajček.
Po Kranju sem parodirala v visokih petah. Tudi to se zgodi.
Lazanja. O moja sanjska lazanja. Še jutri jo imam za zajtrk. Ker ostanki so še boljši. Obožujem.



Z remijem danes sem zaslužila. Mastno. Tako kot je trenutni letošnji izkopiček ravno za pikčasto obleko v H&M-u. Kulj. Ne kulj, noro.
Zegna pa toliko, da sem ga od vseh ostalih igralcev posrkala do zadnje kaplje.


21. Ugotovila sem, da imajo skupno točko s serijo Gossip Girl, vsaj kar se pesmi tiče. Kako je matematika kul. Mislim s preprostim štetjem in računanjem gor in dol, lahko obogatiš. Če ne za denar, pa za življensko zgodbo. Nisem gledala prvič.
Time Traveler's Wife. Drugič. Mislim bolj bežno kot ne. Malce sem gledala, malce poslušala in predvsem razmišljala.
Kako za vraga čas funkcionira. Ker če greš iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost in se "sedanjost" odvija naprej in ti obstajaš v preteklosti, potem mora to potekati vzporedno ali pa v krogu. Logična razlaga bi bila, da se to vedno znova in znova ponavlja, ker samo tako lahko potuješ nazaj in naprej po času. Čeprav se mi zdi tista krivulja v obliki osmice, čisto opisljiva. Mislim čas je takšna nepojasnljiva zadeva, ki si jo je človek izmislil za pojasnjevanje dogodkov in kompliciranje življenja. Ker če bi potovanje zares obstajalo, potem bi to pomenilo, da prihodnost in preteklost potekata iztočasno. Ali pa da se ponavljata. Ker recimo, če se ti vrneš v preteklost in nekaj storiš poveš, potem ti v sedanjosti to dejansko že veš, vidiš, ker se je zgodilo v preteklosti, ko je bil on dejansko v prihodnosti.
Izgubljam se v lastni razlagi, čeprav si v glavi to čisto preprosto vizualiziram.


Izgubljena oranžna cesta. Smrk.
Na sumu imam psa.

Rihanna - Shut Up And Drive

Lunica

Skozi belo mrežasto blago z močnim odbojnim žarkom name sveti luna. Velika in polna se baha na nebu. No nisem prepričana, če je čisto polna, ampak vsajt tako izgleda čez malce zamegljeno sliko. Kraljuje nad oblaki in deluje kot mogočna, zadovoljna in samozavestna stvar na nebu. Kot da bi se mi po glavi podil odlomek iz Salome in tisto razpravljanje o luni.
V Branjih ni tega odlomka, sem preverila. Zakleta slovenščina, ki mi bo vedno za petami.

Drugače pa ja. Povedla sem. Dvakrat. Remi. Na gostujočem terenu in bila v profitu verjetnu blizu 5€. Mislim z drugo zmago sem priigrala 4€. Jeeej. Prav pestro je s 6imi igralci. Ker je vse odvisno od dobrih kart.

Neverjetno kako se počasi, z rahlo previdnostjo pomika po nebu. In žari.

USB ključek sem zgubila. Ampak so ga že najdli v termah. Na srečo. Z najbolšim opisom.
Črn ključek s prozornim pokrovčkom, na katerega je privezan moder trakec z zvončkom. Da bi ga ja našla.
Asociacija s ključka na katerem sta filma me spomni, da sem danes gledala zanimiv film, katerega moram nujno pogledati s podnapisi, saj se mi zdi da sem pol stvari preslišala.
The Yellow Handkerchie. Obožujem učinkovit konec. Rumeni robčki izobešeni na jadra.
Drugače zanimiv. Mislim tak nenavaden film. Mogoče ne za vsakogar.

Dobro, da so blogi, da se lahko pridno informiram kaj se dogaja v Ljubljani. Ker pridno spremljam blog Irene Sirene, ki se vsako nedeljo potika po centru in opiše vse novosti.

Izkoriščam vsakodnevni popoldanski počitek in dneve brezdelja. Preprosto uživam v tem. No, skoraj.
Nisem bila za izlet na Jezersko. Oh, sedaj sem se spomnila, kaj je še tam. O bed. Tisti s portfolio v roki, če se ne motim?
In ni nam uspelo iti v Portorož na vokalno ekstazo. Ah.

Luna je izginila iz mojega vidnega polja. Pa je šla.

Fiona Apple - Get Gone

Lupinar

Evo pa sem prišla do nove ugotovitve. Lupinar ni ne školjka, ne rak, ampak goba. Zanimivo.
Poučno je to igranje Activity-ja.

Danes so se iztekle moje "Cool" počitnice. Po pravici. Komaj sem čakala, da se prikažem doma. Izkoriščanje kopališča danes res ni bilo zame, ampak sem se že zelo kmalu podvizala na pot.
Takoj po zajtrku. In pakiranju. Kar je bilo okoli sedmih zjutraj.
Ne spomnim se, kdaj sem dejansko tako zgodaj jedla zajtrk. Če bi bil samoposrežen, sploh ni problema. Bolj je problem v pripravi, ki se zavleče. In v čakanju. In v pospravljanju.
Tam pa, si naložiš, se usedeš, poješ in greš. To je to. Oni pa poskrbijo za vse.

In dan je bil kot nalašč za potovanje. Če odštejem močen naliv na avtocesti iz Radencov in močen naliv malo pred Ljubljano. Drugače sem imela vklopljeno gretje. Sredi poletja.
Zadnjič pa sem se kuhala. Tako, dobesedno.
Poleg števca, ki je kazal 80, na odcepu, na katerem je lilo iz škafa in sem komaj videla avto pred seboj. Do malo več kot enournega lovljenja z madžarom po avtocesti. Vsaj popestreno vožnjo sem imela. Ko me je on prehitel in jaz njega nazaj. In sem ga pustila za seboj. Me je ujel na cestninski in me prehitel ter sem ga jaz dohitela v tunelu. Sedaj pa rečite, da ni to zabavno. In še luči je imel čudno prižgane.
Drugače pa moram reči, da so nekateri vozniki obupni. Z veliko začetnico obupni.
Ko greš 130 po avtocesti in nekoga prehitiš, nekdo meni nič, tebi nič skoči ravno meter pred tabo ven in moraš imeti kar dobre reakcije, da pravočasno povečaš razdaljo. Halo.
Ne pa jaz, ko sem uvidevna in počakam, da me prehiti, potem pa zapeljem ven. Ali pa se umaknem, če vidim, da sem "prepočasna" zanj. Ampak nekateri nimajo prav nobenih manir. Bonton obstaja tudi na cesti.

Obožujem spanje, če to vklučuje mojo lastno posteljo. In sem si ga privoščila. Ker se 5 minutk lahko zavleče v uro, ali dve. Se dogaja.

Julie & Julia. Ponovno. Z mami sva gledala, ker ga ona še ni videla, meni pa se zdi vreden večkratnega ogleda. In definitivno postaneš lačen. Me prav zanima, če se da dobit katero od knjigm, ker bi rada videla te recepte.
Čeprav se ti lahko samo v Ameriki zgodi, da pišeš blog, te objavijo v časopisu in potem te vsi hočejo. To pri nas sploh obstaja? Sliši kdo? Bere kdo? Ne?
Buf booginjo. Kako slastno je izgledalo vse skupaj. In ja Meryl je tako blazno perfektna.

Moja postelja. Obložena s povštri.

Margaret Whiting - Time After Time

Terme

Trpim za groznim glavobolom od katerega mi je kar slabo. Klima me ubija. Sonce me ubija.
Vse skupaj pa je ena sama zmešnjava.
Problem je ker mi to preprečuje trezno razmišlanje. Pojavlja se samo bolečina.



Rachel McAdams maraton. Resnično jo občudujem. Ženska je neverjetna. Osupljiva.
Saj dejansko sem imela s seboj tri filme in v vseh treh ona nastopa.
Married Life. Mogoče ne izražam pretiranega navdušenja, ker sem pred njim videla še boljši film. In Rachel McAdams z skoraj belo barvo las izgleda precej čudno.
The Time Traveler's Wife. Ta film je čudovit. Fantastičen. Ne vem zakaj sem tako dolgo odlaševala da bi ga videla. Mislim, ker ima kul zgodbo in vse. Takšno prav nenavadn. In učinkovit konec.
Tretji film pa je bil meni že zelo poznani The Notebook. Ja morala sem ga gledati. Sploh po prebrani knjigi. Ponovno. In ugotovila nekaj novega. Spet.
Ampak tega se ne naveličaš. To je fantastično. Mislim zgodba. Odnos. Odigranost. Waaaw. Vsakič sem dejansko impresionirana. Koliko čustev.


Sprehajala sem se. Videla sem cerkvico, za katero mislim da sem jo zadnjič sanjala. Celo sicer.
Ni dogajalo prav nič.


Na bazennu pa sem brala in se malce namakala.
Ugotvavljala sem kaj je najuje. Otroci? Starci? Zaljubljni par, ki se mečkajo na vseh možnih vogalih?

Sanna Nielsen - Empty Room

Radenci

Zjutraj je prišla pošta iz Univerze. In ne samo z univerze pač pa tudi cel paket iz NTF-ja. Jupi.
Končno šola, ki me hoče. Tako da boš študentka GIK-a. Super.
Z matematiko, fiziko in kemijo.
Bom preživela.


Fak. Študentka bom. To je skoraj tako, kot dejstvo, da si moram vsakič posebej poudariti, da nisem več 18, pač pa 19.


Totalno crknena z bolečinami v nogah ležim v moji enopostelni sobi v Radencih.
Tip na recepciji mi je dal kabel za internet. Totalen car.
Ker sem prišla do dejstva, da sem totalno obsedena s pisanjem bloga. Mislim, moram to narediti. Za sebe.


Bela srajčka. Pisano krilo. Rdeče balerinke.
Skuhala sem se na poti do Velenja. Se jezila na kombi, ki mi je celo pot hodil napoto. Hudirja.
Koliko izgovorjav za tokšno mesto.
Kaj bi midve s Klaro brez nepričakovanih presenečen. Bogi pikec.


Moj mali vroči avto. Ampak s klimo verjetno ne bi zdržala.
Jezero. Pripekalo je, ampak v noge prijetno hladilo. Ko so bile namočene v jezero na sumljivem pomolu.
Vročina je zgubila in mi smo se zatekli v senco. S čudovitim razgledom.


Vozili smo se gor in dol. Sem in tja. Brez sence. Vroče. Vroče. Vroče.
Najhuje je, ko ne moreš prijeti razgretega volana. Auč. Peče.


Lokalčič. Nova. Limonada in jabolčni sok. Prijetna osvežitev. Klepet ob čakanju, zaradi izgubljenega občutka za čas.
Amapk utrujenost je zmagovala. In informacije so potovale bolj počasi.
Mandarinina cedevita. Resnično mandarinasta.
Fotošuting po dolgem in počez. Z veliko protestiranja in jamranja, ampak smo uspeli. Upam.
Samosporožilec. Dvanajst sekund je včasih občutno predolgo. Spontani smehi.

Veliko draženja. Zbadanja in sarkazma. A obilica smeha.


Potem pa še železniška. Končno senca. Pozdrav v slovo.
Fotošuting drugič. Na tirih. V taki pozi. Na klopci. V drugačni pozi.

Potem pa sem šla. Še na drugo polovico poti. S polnim tankom.
Vleklo se je. Še na morje moram, pa bom prevozila celo Slovenijo. Vse možne smeri po avtocesti.


Nastanitev v hotelu. Okusna večerja in močen aperitiv.
Samo še postelja in je konec z mano. Jutri bom izkoriščala namakanje.

Glee - Poker Face

Definitivno bolj kul verzija Poker face.

Tretji dopis

Ko sem prvič dobila rezultate, sem dojela da nisem sprejeta. Ne rabijo me trikrat zavrnit. Hvala.
Po včerajšnem pritoževanju sem danes dobila še eno pošto. In še enkrat so me obvestili, da nisem opravila sprejemcev.
Koliko pošte morajo potem dobiti šele tisti, ki dejansko so sprejeti.
Ampak dejansko je imela ta pošta danes enak učinek kot tista prva. Čeprav sem nekako že preživela to fazo, da me nočejo na šoli, me je vse skupaj znova prizadelo.
Že tako sem totalno sesuta in oni moje rabitine z vso silo ponovno vržejo v tla. Super. Res.
Ker me morajo vsak dan znova opominjati, da sem 40€ za brezveze zapravila. Prekleti dve točki.

Danes imam zelo manično depresivne faze. Absurdna pojma.
Ampak moje ravnovesje se je totalno porušilo. Vse je zgrmelo v nič. Vse je udarilo ven, pa čeprav sredi gostilne. In brez pametnega vzroka.
Balonček je počil in tekočina je prišla na dan. Povod: gobice. Vzrok: neznan.

Preklete gobice na pici.

In ja pojedla se bom. Ne zaradi pice, gobic ali pošte. Pač pa zaradi mojih čustvenih izbruhov. Pa niti to ni. Pač ni važno. Pojedla se bom.

Jutri pa potep. Juhej.
In avto je preživel. Mislim, včeraj sem zaganjala paniko, ker se mi je zdelo, da ima pri vžigu težave. Nakar so ugotovili, da dejansko ni veliko olja in da mi je šel amortizer in da ne bi preživel vožnje do Radencev. Ampak je bilo to kljub zamaknjenim načrtom in vsem tuhtanju danes še odpravljeno. Super.

Diego Boneta - Siempre Tu

Dvojna napaka

Na Visoki šoli za dizajn so totalno nesposobni napisati eno konkretno pismo. Če človeka že dvakrat zavrnejo, bi ga lahko vsaj dostojno. A ne. Prvič ti pošlejo napačno smer. Drugič ti pa pošlejo, da si dosegel večje število točk, kot je bilo možno, ampak rabil bi jih pa še več.
Me veseli, da ne bom imela več opravka z njimi. Ker si ne želim.
Dosegla sem 43 točk od 39, ampak vseeno bi jih morala imeti 45. Halo.


Rezervirane imam počitnice v Radencih, da izkoristim bon. Močno rabim odklop.
In rezerviran imam postanek na poti. Pri rezinci.

Obstaja tudi pasje pivo, če niste vedeli. Tudi jaz prvič slišim za to. Še bogi pes se ga sedaj lahko nagoni in to z okusom govedine. Neprecenljivo, resnično.


In na vrhu želja se je ravnokar pojavil Pentax Optio I-10 v bisernato beli barvi. Stajliš fotoaparat v beli barvi. To pa je neprecenljivo. Ubistvu je precenljivo. Na 200€. Zbiram prostovoljne prispevke.

Sanjala sem sanje v katerih smo prepevali komad od Madonne, American Pie. Ampak samo refren.
Kaj naj bi to pomenilo?
Saj se je dogajal še en cel kup stvari, ampak ta detajl me je najbolj pritegnil.
In ljudje so bili neznani. Teoretično sem šla na dopust, ampak se je stvar zapletla, ker nisem naredila rezervacije in potem se je zgodba mistično nadaljevala okoli neke cerkvice na otočku obdanem s klifi. Sama pa sem tipično zaganjala paniko, ker sem pozabila doma polnilec za baterije in dodatno baterijo za fotoaparat. In potem smo se znašli v sobi, ki je bila ubistvu cerkvica in peli Madonnino pesem. Nič jasno.


Nekako sem se potikala po trgovinah. Sicer ne veliko, ampak sem vmes prišla do občutja in spoznanja, da so ženske na razprodajah kot nekakšni plenilci, mrhovinarji za znižanimi kosi oblačlil. Vsi grabijo. Vsi brskajo. Vsi se grebejo. Ni nobenih manir. Ni vljudnosti. Samo tekmovalnost.
Halo. Sama pa sem se brezciljno pomikala med kosi oblačil in nič mi ni padlo v oči oziroma niso imeli številke. Kako nenavadno. In zakaj ogrlice v Topshopu stanejo več kot 20€. Ampak bi. Mogoče si premislim.

Natasha Bedingfield - Soulmate

Kdor ne skače

Danes vse stvari počnem zgolj in samo na pol. Ali pa še manj kot pol.



Ni mi do tega, da bi karkoli zaključila ali do konca naredila.
No mogoče sem samo vse stvari do konca iz omare zmetala in namestila svojo novo pridobitev v obliko potovalke. S potiskom.


Poslikala sem detajle v omari, ker se mi zdi prav zabavno pisana. Posejana z vsemi mogočimi barvami. In tudi materiali. Prav zanimivo je videti.


Oskarja sem založila z verižicami in očali. Bogi moj oskar, ki ni več samo model za risanje, ampak trpeče izkoriščen za dodatke.
Miza je še vedno raztreščena, polna knjig, pripomočkov za risanje ter najrazličnejših nepomembnih drobnarij. Tudi kopalke se najdejo.


Ron. Naš mali model. Ki je trpel majice z napisom "Slovenija" ter drese. Čeprav se pridno drži na lestvici najlepših psov. Ker je res čudovit.
Brez družinskih družabnih igre pač ne gre več. Zato Catan.



Še filme in serije sem samo na pol gledala. Edino Housa sem končala. Začela sem z The Gates.
Od filmov pa sem se hotela lotiti Twilight maratona ter Letters to Juliet.

Paloma Faith - New York