Kar mi vedno vzbuja zanimanje, je to, da čeprav živiš v prepričanju, da si za ta dan z najlepšimi posnetki že končal, potem pridejo še čudovitejši. In vsakič se sprašujem, kako je to sploh mogoče.
Mavrica. Prelivanje barv na nebu.
Brez slabe vesti, ali brez česarkoli lahko uporabim izraz, da je bila to najčudovitejša stvar, ki se pojavi.
Ampak ni se samo pojavila, dobesedno se je bohotila na nebu. Dolgo časa. V dveh žarečih lokih. No, eden je bil posebej žareč, drugi je bil samo senca prvega. In trajala je v neskončnost. Dobesedno.
Zmagujem. Presenetljivo.
Živim od lazanje. In diham.
Belili smo delavnico. Ne belili, barvali smo jo na zeleno. Res noro zeleno, ki je še bolj fantastično sedla k velikemu oknu, skozi katerega vidiš samo preliv modrega neba in zelene trava z dodatkom toplih tonov.
Malala sem z belo majico, ampak imela sem popackano črno krilo. Kako blazno zabavno.
Vrtim videoposnetke. Nazaj in naprej in se ne naposlušam. Hi. Če je pa kulj. Če je pa lepo. Fino.
Prejšna. Naslednja. In pridem do konca in pridem na začetek. In grem znova. Pa še zvok kitare mi je nekaj boljšega. Mislim meni je to najlepše slišati. To me zasvoji in odpelje stran. Zasanja me. Omami.
Še bolj vestno pa vsak dan znova pregledam vse moje fashion bloge, ali pa takšne in drugačne. Pa sploh ne vem od kje mi dejansko takšno navdušenje.
Kaj ljudje vse dajo nase.
Vmes imam tudi razne dizajnrske navdihe in oblikovanje prostorov.
Knjige so svet zase. Knjige razširajo obzorja. Bodrijo domišlijo. Pestrijo besedni zaklad.
Ampak nenazadnje pa nam odpirajo svet, dostopen samo nam. Mi ga ustvarimo, ga negujemo, ga podiramo. Noben nam ga ne more uničiti, nam reči, da to ni pravilo. Sami kujemo svet podob, ki v naši lasti.
In to je tisto, kar je neprecenljivo. Ko požiraš besede in vidiš podobe. Nezavedno.
Keri Hilson - I Like
Ni komentarjev:
Objavite komentar