Tako zelo sem se najsmejala, da sedaj samo še hropem in kašljam.
Mami in brat uprizarjala komične prizore z lovljenjem po vrtu. S posebno velikmi količinami vode, ki so križ kraž letale po zraku.
Sama pa sem medtem brala na ležalniku in ju opazovala. Smejala sem se tako, da me je cela ulica slišala. Kakšni prizori.
Beležnica. Ker mi je všeč zgodba, ker je tako preprosto lepa in ker je knjiga malce drugačna od filma, ampak nič kaj slabša. Zanimiva in lepa, na drug način.
Trenutno velepopularni film, Mrk. Eclipse. Ne vem zakaj imam do tega filma vedno mešane občutke še preden pride ven. Pa ne zaradi same zgodbe, igralcev ali česarkoli v zvezi s filmom, ampak zaradi horde oboževalcev. Ker so vsi tako prekleto obsedeni s tem in ker se mi zdi vse skupaj precej butasto. Vse te kričeče horde ljudi, ki delujejo primitivno s spranimi možgani in podležejo vplivom medijev, vsesplošne najstniške obsedenosti. Zaradi tega nočem hoditi v kino gledati takšnih filmov, ker mi gredo vreščeče najstnice, ki so platonsko zaljubljene v nek popoln namišljen lik pošteno na živce. Halo no. Ljudje niso več normalni. Sama nisem nikoli imela takšnih vreščečih obsesij. Pač saj obožujem določene stvari, lahko jih večkrat vidim, ampak ne stojim pred kinom v dolgi vrsti in potem, ko se prvič kdo pojavi ne začnem kričati sredi kina. Resnično me kultura v kinih odbija.
Saj za film sploh ne rečem, da je slab. Precej dober je. Mislim za popravit okus bom še malce počakala, ampak tudi za silo gre. In očarana sem nad mojim najljubšim prizorom, vse skupaj še boljše izgleda, kot sem si predstavljala v knjigi. Če seveda zanemarimo dejstvo, da so moji liki izgledali popolnoma drugače, ampak sem že pozabila kako. Začne se dogajati tam, ko Jacob izve o Bellini zaroki in potem se naredi bogega in v tistem trenutku Bella reče "Kiss me!" in potem sem jaz blažena. Takrat pa obsedim na stolu z odprtimi usti in velikimi očmi ter si v mislih veselo kričim "iiiii". Pač nikoli nisem marala Edwarda. Nisem jaz za o-jaz-sem-pa-perfect-guy-in-sem-popoln-moški-na-tem-svetu zadeve. To ni zame. Vedno obožujem stranske vloge, tiste, ki v resnici nastradajo. Zato mi je topel lik Jacoba toliko bolj pri srcu.
Čeprav so film prav neverjetno popestrili z vsemi komičnimi elementi Bellinega očeta. Neverjetni so in všeč mi je.
Saj sem neverjeten navijač, dokler ne zaspim pred televizijo. Čeprav toliko nogometa še v celem življenju skupaj nisem pogledala kot ga gledam letos. Neverjetno. Če presenečam sama sebe in to precej. Ampak slovmovšn posnetki so tako ali tako neprecenljivi in to je edina res zanimiva stvar v celotnih 90 in več minutah.
Že tri dni. Dobesedno tri dni se trudim pogledati intervju s Kristen Stewart, ampak me računalnik ne mara, ali pa nje, in se vsakič, zares vsakič obesi (beri: zmrzne) in potem ostanem brez. Potem poskušam znova in pridem do istega rezultata. Pa samo en preklet intervju hočem pogledati, ker mi je ta deklič tako blazno zanimiv. Če pa je tako blazno prikupno zmedena in nesigurna. Ker zdi se mi, da bi bila ona rada igralka, ne medijska/slavna oseba, ki jo nonstop vlačijo po medijih.
Drugače se strinjam z dejstvom, da je nadarjena mlada igralka, ker si izbira takšne filme, ki niso za vsakogar in ki si jih pogleda določena skupina ljudi ter v njih lahko prikaže svoj talent. Res pa da ima poseben, malce nervozen način igranja.
Pri Alexandru Rybaku pa resnično ne moraš ostati resen. Kakšne face naredi ta tip. Ampak je prav prikupno smešen.
Alexander Rybak - Roll With The Wind
Ni komentarjev:
Objavite komentar