Zagovor

Kako malo je potrebno za velik nasmeh čiste sreče. Za trenutek, ko sem sama pred celim vesoljem in se smejem. Trenutek, ki bi ga lahko imenovali z besedo "popolnost". Ker popolnost je pojem, ki si ga je človeštvo izmislilo, da bi lahko dosegli nekaj več, da bi okusili ta občutek čiste sreče, pa čeprav samo za trenutek in napredovali. Na vseh področjih. Ker gonilo je, biti boljši. Ker gonilo je, podoživeti znova.
To je tisto, kar skušamo poimenovati kot popolnost, pa čeprav to sploh ne obstaja. Je samo sreča. In trenutek zavedanja in nepopisljivega veselja.

To sem danes doživela dvakrat. In nisem vedela, da bo danes srečen dan.

Zopet sem bila v Ljubljani. Zopet na isti lokaciji kot včeraj, z enakim namenom. V drugačni obliki. Pot mi je bila že znana. In v naslednjem trenutku sem stala pred stavbo, na kateri se je tudi bahal logotip šole.
Osamljena pred svetom sem preplašeno vstopila, ko sem videla nekaj bodočih študentov, kako si ogledujejo knjigo iz likovne teorije.
Preplašeni smo obsedeli, ko smo gledali naslednje žrtve, ki so se pripravljale na sprejemni izpit prvega dela, risanja. Ampak druge smeri.
Mi pa smo se malce načakali. Vse od številke 10 naprej so poslali ven, predvsem ostale pa smo obsedele na tleh. Iz strahu in naveličane čakanja.
Razpletle so se razne debate. O dejstvu, da smo z oblikovne, o Križankah, profesorjih, kaj so imeli lani, zakaj za vraga nismo še mi prinesli kakšne portfolie in podobno. Vse, da smo si krajšali čas in bodrili en drugega.
Ampak potem sem morala vstopit v to "strašno" sobo, ker so me pričakale 3 bodoče profesorice.
Pomen mojega imena, ki ga nosi tudi ena izmed teh treh žensk v komisiji. Debata o kljukastem križu ter negativnih in pozitivnih učinkih. Drugih simbolih 2. svetovne vojne in kratki analizi ilustracije. Čeprav se mi zdi, da je bilo še nekaj ampak se res ne spomnim.

Ven iz šole sem odšla v sončen dan. S srečnim izrazom. Z občutko, da so končno napočile počitnice in tisto, kar sem naredila bom izvedela tekom prihajajočega meseca. Do takrat pa počivanje na veliko. Resnično moram okupirati knjižnico.

Tisto parkirišče danes sploh ni bilo dostopno, samo sama sem bila občutno prezgodnja in ga še niso imeli časa zapreti. Ups.


Drugi srečen trenutek je prišel, ko sem hotela občutiti tisto otroško radost plesanja po dežju v največjem nalivu. Samo občutiti, kako dež polzi po mojem telesu. Kako se obleka oprijema kože. In kako obstajam v trenutku. V trenutki v katerem sem.
Plesala sem v dežju. Dobesedno. Skakala sem. Se vrtela. In občutila srečo. Niti dež ni mogel izprati mojega navdušenja in velikega nasmeha.

Dita von Teese. Oživela je burlesko. Oživela je pin up. Ter vnesla glamur in prefinjenost. Všeč mi je njen glamurozen stil oblačenja. Ima sobo za spodnje perilo, sobo za čevlje, sobo za oblačila in dve skladiščni sobi za vintage oblačila. Noro.

Preščipen rep. Auč.

Zgubila sem občutek za čas in dneve. Sedaj so se resno začele počitnice in julij z njimi. No, jutri se bo začel.

Neil Diamond - Sweet Caroline

Sprejemci

Še med časom pouka se nisem sama od sebe zbujala ob 6ih. Danes pa sem se kot iz topa pobrala iz postelje, misleč da sem vse skupaj že zamudila. Ampak sem razočarano ugotovila, da sem bolj prezgodnja kot ne.
Večna pot. Gozdarska zadevščina in že sem stala tam, še z eno, katere oče me je spraševal, če grem tudi sama na sprejemce. Iz Slovenj Gradca.
In že smo stali tam vsi preplašeni z vsemi pripomočki v rokah, ko so nas posedli in nam razdelili šifre. Ena. Sedem. Sedem.
Nekaj abstraktnega. Logo. Kolaž.
Z temami, katere komaj dojemaš. Harmonija giba plesalca. Dramatičen odnos na morju. Restavracija zdrave prehrane. Problem, mehiški zaliv.
Saj ne rečem, da ne bi nič naredila, ampak pojma nimam, če bo navdušilo tudi ostale. Mene je precej navdušil moj levi sosed. Ob takšnem ustvarjanju se pa človek resno zasekira. Ampak saj bo.
Od devetih do treh. Popolno mučenje. Izčrpanost.
Jutri pa še zagovor, ki me sicer še bolj skrbi kot to danes. Nisem ravno izvrsten govorec, razen zelo občasno.

Na avtocesti mi je zabavno, ko avtomobili kar plešejo. če bi od daleč opazoval, kako harmonično se premikajo, ko recimo dva hkrati zapeljeta notri in en ven v istem trenutku. Prav zanimivo je. In izgleda, kot bi bilo storjeno z eleganco, ali pa samo jaz tako dojemam. Mene to resno zabava. Vsaj popestrim si vožnjo, da se ne dolgočasim na poti domov, ki je sicer precej hitro mimo. Ampak ta del poti imam sedaj redno na urniku.

Ostali del danes pa sem precej prespala ali prepočivala. Fuč sem bila. No, saj sem še vedno. Tako, da se grem psihično pripravljat še za jutri in močno upam, da bom kmalu na vrsti, ker mi ni do čakanja, saj to počenjam vedno in povsod.

Kekec - Kekčeva pesem

Kobilca

Strah me je. Resnično me je strah. Vsega skupaj. Vsega nasplošno.
Čeprav predstavlja nič. Samo velike oči, samo mene pobira.

Fotr. Predstava z Bizovičarjem. Skoraj sem se po tleh valjala od smeha. Neverjeten je. In posnetki odlično dopolnjujejo celotno predstavo. Izvrstno.
Pa bodo nekateri komentirali kot banalne, obrabljene stereotipe, ampak ko se od srca nasmejiš, je to zgolj zanemarljiv podatek.
In še ambient je bil fantastičen. Na gradu, pod zvezdicam.

Čeprav zataknilo se je pa pri lazenju na grad in zgubljanju po Ljubljani. Saj sem vedela kam priti, ampak so mi v napoto hodile enosmrene ulice tam, kjer jih ne bi bilo treba. Našla sem, parkirala sem kar pod gradom in samo čakala Saro.
Kolona avtomobilov, ki se je vila po cesti na grad, naju je odvrnila od prvotnega načrta. Parkiranja pred vhodom.
In tako sva pešačili. Obudili spomine na srednješolske dneve telovadbe, ko nas je profesor ganjal na grad in malce zasopihali.
Po številnih lazenjih in vsakodnevnem gledanju gradu, nikoli nisem stopila v notranjost. Vsaj zdi se mi da ne. Ne morem verjeti.
Ampak gradovi imajo še vedno nekakšen pravljičen moment, izdihljaj, čeprav si ga včasih samo hočeš predstavljati.

Imam vse s seznama. Moram samo spat. Ampak ne upam, ker bo jutro prišlo še prehitro.

Kobilica se je prevažala z našim avtomobilom.
In nikjer ni bil noben parkiran glede na črto, ampak glede na kot 30° na črto. Saj me ne bi čudilo, če bi bilo to samo nekje, ampak po naklučju se je znašlo kar pri dveh trgovskih centrih. Res ne vem kakšen dan je bil.

Susan Boyle - I Dreamed A Dream

Rosa

Ni bilo bujenje ob 6ih zjutraj. Moj pes je uvideven, vsaj do mene. Bilo je bolj okoli osmih. Ko se je sonce že dvignilo nad strehe hiš in ko vročina še ni pritiskala na vse.
Samo kratek sprehod do osvežitve in nazaj. Čevlje sem popolnoma premočila. Zaradi rose.
Dojela sem, da je voda še ledeno mrzla in da to ni za moja stopala in se bosa sprehajala po travi.
Za kratek čas, ampak bilo je prav osvežujoče.
Mali beli pes. Verjetno kakšen angleški buldog ali pa kaj takšnega. Psička se je noro zaganjala, Ron pa ni bil nič manj igriv. Zabavno ju je bilo gledati.




Ujeta med poker in nogomet, si je moja utrujenost vzela svoj čas in tako sem zaspala kar na kavču, vse dokler nista starša prišla domov. Iz tridnevnega odmika v svoj svet. Meditacija.



Največji šok dneva pa sta bila stara starša na kolesu. Dobesedno. Sicer ne vem kaj je redekeje, onadva ali jaz na kolesu.


Poker. In navodila mojega brata. Smeh nastane pri vsem tem. In samemu blefu.



Razna dejstva. Vrela voda. Joga. Meditacija.
Peka pice. In interesantna nabava. Pike.
Film She's Out of My League je prijeten za sprostitev. Nič drugega.

Michael Jackson - This Is It

Zabojnik

Facebook protestira, saj noče več podpirati mojega bloga. Linka in niti rss zadevice ne najde. Brezveze. Pa nič.


Lenobni dnevi. Še Ron me ni preganjal zjutraj. Naš mali črnušček je prav koristen, kar se tiče lovljenja vešč ali moljev oziroma karkoli so te nadležne leteče zadevice. In pri tem nastane cela akcija, ko se on spravi to lovit. Prav prijetno ga je opazovati. Še bolj prisrčen pa je, ko se z menoj potika po gozdu in povoha vsak kotiček in je pozoren na vsak šum.

Bloglovin. Kako koristna zadevica. Olajša delo, saj tako ne rabim vseh blogov odpirati, da bi videla, če je kje kaj novega. Samo pogledam, če mi kje piše, da je nova objava in tisto pregledam. Poleg tega sem pa danes prišla do spoznanja, da lahko tudi bloge, ki niso gor, dodajam. Predvsem slovenske bloge, kateri verjetno tega sistema sploh ne poznajo.

Luksuz. Kosilo in večerja. Brez kuhanja. Samo z nektarinami se nažiram že cele tri dni.


Sem še v fazi zagona, saj nimam volje za početje stvari. Prekladam knjige, zvezke in liste iz enega kupa na drugega, saj ne vem kje naj se lotim pospravljanja. Obupna sem.
Poleg tega pa se moram spravit v knjižnico, ker se bom lotila branja. Po vseh teh domačih branjih in pripravah za esej mi ga že malo primankuje.
Nekje naj bi imela seznam, ampak lahko bi se našlo še kakšno priporočilo. In nočem brati osladnih ljubezenskih zgodb, razen od Sparksa.
Ravno mi je padlo na pamet. Alkimista moram dodati na seznam. Ali pa vsaj kaj od Coelha. Bom že.

Madonna - Papa Don't Preach

Trot

Teoretično je danes praznik. Dan državnosti.

Včeraj nisem imela časa dojeti. Konec je srednješolskih dni. Konec je rutine vsakodnevnega vstajanja. Konec je.
Počitnice so. Počutim pa se grozno. Rabim malce časa, da se navadim zvena besede poletne počitnice. Ki trajajo vse do oktobra.
Sranje.

Nekako ne občutim prav nobenega veselje. Še?
Vse kar mi paše je spanje. In počivanje. Izležavanje. Skratka nič koristnega.
Nisem za koristno. Posode se kopičijo. Odlašam s pospravlanjem in prelagam.

Ampak bo že.
Message in a Bottle. Še en film po romanu Nicolasa Sparksa. Všeč mi je način kako je posnet. Mislim, ko prikazujejo razne "romantične" elemente, ki znajo dati pikico na i kadrom. Zgodba ljubezenska, presenetljiva. Za konec sem predvidevala "happy ending", ampak je bolj učinkovit. Samo poudari bistven del sporočila filma in zgodbo.

Obmetavanje s povštri in smeh.

Glee - Smile

Koper

Cosmo party. Sicer ni bil ravno presežek, ampak prijetna sprostitev. Ob dejstvu, da sem vozila in to pomeni niti kapljice alkohola, mi je prav noro dogajalo. Plesalo se mi je cel večer. Pa še palačinke so bile.
Malce težavic smo imele ob vstopu, ker nam nikoli noben ne verjame, da smo polnoletne. Poleg tega pa niti sama sebi ne verjamem, za devetnajstico. Kajti še zdaj se čudim, če moram reči da sem dejansko toliko stara.
Pridno sem nabirala listke za brezplačne cosmote, ki jih nisem smela koristit. Pravzaprav sploh ni tako grozno veliko kot se sliši. Dva. Enega čisto slučajno, drugega pa nenamenoma. Samo pozdravit sem hotela. Samo imela sem pa neverjetno željo po cosmotu, samo sem se ji mogla upreti. In pri tem spoznala, pozdravila eno Cosmo maturantko, ki pridno spremlja tudi te zmedene objave. Manco. Teoretično naj bi imela tudi dokazno gradivo.
Inbox je bil sicer precej prazen. Ampak mene to dejstvo niti ni toliko motilo, sem se zabavala.


Nastala je rošada. Z avtomobili, prevozi, klimami in menjavami. Pestro.
Na morje smo šle v šoping. Kaj takšnega.
Preživele smo zanimivo vožnjo. In zanimiva je seveda mišljena v pozitivnem smislu. Tako, pestro zanimiva. Važno, da sem koristen kopilot, sovoznik. Predvsem praktično. Smeh.


Današnja ugotovitev so krila z visokim pasom. Zame seveda. Kar sem ga dobila v trgovini, zaradi katere smo v prvotnem planu nameravale iti na obalo. Skupaj s srajčko. Takšnih kombinacij pa res še nimam. Vsakič kaj novega. Vse skupaj je bilo mišljeno kot šala oziroma kot nekaj, kar sem probala bolj iz "fore", kot ne. Samo na koncu je prav dobro izpadlo. In to me najbolj zabava pri preizkušanju različnih oblačil. Da probam, nekaj kar sicer sploh ne bi dala nase in posledično čisto dobro in nosljivo izpade.
Po tri urnem obleganju trgovin se nas je lotila neizmerna utrujenost.
Končale smo na klopci v Portorožu, na kateri smo obsedele vse dokler nismo začutile potrebe po prehranjevanju.
Polna plaža nekih, predvidevamo dijakov oziroma osnovnošolcev.
Kabina. Roza kopalke v kombinaciji z roza majico. In to živo.
Pice. In že smo se znašle v Ljubljani.


Nič čevljev. Samo čudovito zahajajoče sonce z oblaki v ospredju, ki me je spremljal na poti domov in dajal občutek čudovitega zaključka super preživetega dneva. Kljub utrujenosti.


Ravno sem se spomnila na to. Pa kaj, če je patetično, če je ob tem spontano. In z vsako osebo ne moreš biti tako neverjetno zabavno patetičen.


Sedaj je prišlo za menoj. Občutim konec. Občutim besedilo spodnje pesmi. Naj ne bodo le spomini, kar ostalo je od starih dni.
Klima in veter me ubijata že cel dan, tako da moje solze sploh niso pristne. Ker "jokam" že cel dan. Totalno vnetje.

PS. Dobila sem "dokazno gradivo". Hvala.

California - Le spomini

Še zadnjič

Konec.
Res dejanski konec.

Tako za mojo srednjo šolo kot za naše nogometaše.
Še zadnji ustni. Likovna teorija.
Spet smo se precej smejali. Ampak danes sem bila prav grozno, nervozno živčna.

Potem pa sem obsedela.
Sama v Križankah.
V praznih, z vetrom obdanih.
Nekako je bilo vse nekako kot nekakšen poslovilni ritual. Z nasmehom in iskrico v očeh. Res mi je bilo v čast, da sem lahko obiskovala to šolo in preživela srednješolska leta ter kar nekaj časa tu.

Slovenijo je zajela nogometna evforija, ki se je precej klavrno končala ravno ob koncu naše tekme. Še sama sem okoli skakljala z majico I feel South Africa.

Na vlaku pa sem se po neverjetno dolgem času razvajala z glasbo iz mojega telefona, saj sem bila končno sposobna kupit slušalke. Občutek je skoraj neopisljiv.

Sedaj pa letim na Cosmo party. Jutri pa direktno na obalo se male posončkat.

Rolling Stones - You Can't Always Get What You Want

Zapletanje

Prezadnja ustna. Prišla sem do sklepa, da sem se s to ustno maturo in maturo nasplošno že odvadila vstajanja ob 6ih, zato sem se danes vrnila v nekoč ustaljeni ritem zaspanosti. Šolske stene se v tem primeru zdijo popolnoma primerno sredstvo za naslanjanje.
Angleščina. Protest. Vraževerje. Knjiga.
Mislim, da je bil to še največji kiks od vseh ustnih matur do sedaj. Ni moj predmet in dvomim, da kdaj bo.

Še vedno trdim, da bom pogrešala Križanke, kar že počasi občutim. Samo še jutri.
Danes, ko sem razlagala, kakšna so bila ta štiri leta, sem se dokončno prepričala, da so bila resnično čudovita.
Poleg tega pa sem ugotovila, da tudi sama nisem več dekle katero sem nekoč bila. Čas, prostor in okolje imajo vpliv na človeka, njegove spremembe.
Tudi name je vse skupaj vplivalo.

Nekako mi ni bilo do nikakršnega potepanja, saj je bilo čisto prezgodaj. Obsedela sem na železniški ter se na peronu kratkočasila z risanjem. Močno me je razveseljevalo dejstvo, da imam skicirko seboj.


Telefonski klici. Sms-i. Dogovarjanje. Pregovarjanje. Sklepi. Ugotovitve. Telefon ni nehal zvoniti in če sem porabila 200 minut se sploh ne bom čudila.
Vsi načrti za prihodnje dni. Vsaj nekaj moramo biti dogovorjeni.

Naletela sem na zanimive projekte. Oblekica, ki je bila nošena v različnih kombinacijah eno leto. Za dobrodelne namene.
S tem sem prišla tudi do strani z ogrinjali. Jaz tudi.
S Saro sva s skupnimi močmi prišli do ugotovitve, da bi lahko tudi jaz sodelovala pri Cosmo maturi, če bi sploh vedela za prijave in vse to. Mogoče bi pa bila zanimiva izkušnja. Ampak zaključi se jutri in drugo leto bodo druge maturantke. Verjamem pa da so punce spoznale veliko zanimivega.

Glee. Še zadnjič. Všeč so mi zadnji deli. Ker ni takšne drame in nadležna žena se je ločila. Samo nekatere trenutke sem ignorirala, ampak konec je zanimiv. Mislim, precej učinkovit.

Pijača z Urško. Klepet za nazaj in naprej. Z jabolčnim in vodo. Ter majhnim posladkom.

Jaap - Don't Stop Believin'

Poletni dan

Čeprav so bile moje prve besede v mislih "bil je lep poletni dan", se s pogledom skozi okno to ni izkazalo za resnično.
Danes je najdaljši dan. In danes je poletje. Res?
Še maja je bilo hujše poletje. Ampak se ne bom pritoževala in uživala v času nesoparnega ozračja.

Učenje. Navsezgodaj. Klela sem maturo. In še vedno jo.
Samo še jutri in pojutrišnem. Potem pa se poslovim od dijaškega življenja. Recimo.
Že sedaj uživam zadnje trenutke "mojih" Križank. Mesta kamor te popelje vsako potepanje po Ljubljani. Do Križank, pa čeprav po nesreči.

Pesmi v Glee mi povzročajo kurjo polt. Dobesedno.
Ugotovila sem, da so edina zanimiva stvar. Po tem, ko sem pogledala prvo polovico sezone bolj na hitro. Oseba, ki mi je zanimiva je noseča navijačica. Ostalo zanemarjam, razen pevskih točk.

Umetnostna zgodovina. Nadležno črvičenje pred ustnim delom. Komisija je bila prav zabavna. Režunova in Plemenitiaš, plus še neka. Rokoko. Žanr na slovenskem. Panteon. Šlo mi je tako, da sem profesorico navdušila, profesor je pa pripolnim nekaj v smislu, če obstaja sploh kaj, kar ne znam. Smeh.
Resnično bi lahko še malo razpravljala, če ne bi bili vezani na čas. Pa že tako smo na koncu prišli do seminarske in razprave da moram iti v Narodno. Res moram iti v Narodno, se strinjam. Pogledat stalno zbirko, da vidim Kolo Jame in še tisto razstavo z ilustracijami. Mogoče bi jutri zavila. Hmmm.
Rabim nekaj takšnega. Ker sem prišla do spoznanja, koliko me je naučila umetnostna zgodovina in kakšne poglede sta odprla likovna teorija in risanje. Prav srečna sem, da zaklučujem likovno gimnazijo. Ker brez vsega tega bi... nekako ne vem kaj bi. Bi bila izgubljena? Zdolgočasena?
No, verjetno bi mi nekaj manjkalo. Ne verjetno, definitivno.
Ne zamenjam nič za vse to. Neprecenljivo je bilo.
Sedaj poznam male drobne skrivnosti. Lahko ločim posamezne slike in jih uvrstim v obdobja. Prepoznam motiv, avtorja ali pa vsaj nekaj.
Čeprav že same slike me očarajo. Ta ogromna poslikana čudesa. Umetnost je res nekaj, kar človeka izpopolni. Prav zagotovo.
Nikoli ne bom šla mimo nečesa, ne da bi se za trenutek ustavila. Vsako sliko si bom ogledala in občutila nekaj. Vsaj tisto malo kar je avtor velikega vložil v to. Imela bom nekaj občutka za estetiko, za nekaj, kar bo svet polepšalo. In nihče mi ne bo tega vzel. Nihče mi ne bo uzel umetnosti.

Kot je rekel profesor, sedaj poznamo abecedo. In iz posameznih črk lahko sestaviš besede in iz posameznih besed, zgodbe. Upajmo, da bomo tudi mi zapisali delček zgodovine.
Ustvarjanja ni konec. Ustvarjanje se komaj pričenja. To je bil le začetek. Ostalo še pride.

Celine Dion - Alone

Vrabček

Vse kar zadnje čase počnem je samo to, da se učim in gledam filme za sprostitev. Komaj čakam, da bo to mimo. Samo še tri so mi ostali in tri dni. Potem pa tri mesece čistega užitka. Še sprejemci so vmes.

Julie & Julia. Filmi so resnično svet zase. In dejstvo je, da se tudi sama nagibam levo in desno, medtem ko pišem. Ta ugotovitev zaradi dejstva v filmu. Ne ravno dejsta, samo opazke, da izgleda prav defektno, da vsak ko piše, v filmu, nagiba glavo v stran.
Sam film se mi je pa zdel super. Zabaven, presenteljivo. Meryl je res vrhunska igralka. Kako preprosto je izgledalo vse to njeno igranje. Všeč mi je ta ideja o pisanju bloga in razširjanju neke knjige, neke zgodbe med ljudi. Čeprav res nikoli ne veš kdo bere, ker za vsakim komentarjem tiči še najmanj 10 ljudi, ki si ne upajo reči nič, ali pa se jim ne zdi potrebno, pa vseeno vsakič redno prebirajo.
Masla ni nikoli preveč. Zanimive gurmanske zadeve francozov. Oh, Pariz. Oui, oui. In avtomobili, damsko oblačenje in biseri. Bisernate ogrlice.

Glee. Verjetno edina serija, ki me je razočarala. Ne vidim, kaj je tako posebnega. Izbrali so najbolj nadležne igralce možne, za profesorje in odrasle. Vse skupaj je nepovezano. Izseki so takšni, da jim ne moreš slediti. Okosu po polomu malce popravijo pevsko/plesne točke vmes, ampak ne navduši.
Američano so tako blazno ponosni sami nase in na svoj high school sistem, da ne morejo iz tega. Kako tipično. In nadvse obupano. Mislim, so navijačice in nogometaši, ki so popularni in potem je tukaj skupina imenovana Glee, ki so najnižja točka samega kastičnega sistema. V samo serijo so seveda nametali vse stereotipe in jih popestrili s pevskimi točkami. Bedno.
Moram pa reči, da je izbor pesmi super, kot tudi sami nastopi, ker samo še to gledam.

Avril Lavigne - Keep Holding on

Deževen dan

Ustna matura. Matematika. Polom. Skoraj polom, no. Saj prva dva vprašanja sta bila na srečo bolj pisna kot ustna. Ampak binomski izrek me je pa zmedel in vrgel iz tira. Potem pa je bilo konec. Z mano.

The Runaways. Zgodba uspešnih in propadlih. Ampak dejstvo je, da so največje mojstrovine nastale v stanju zamaknjenosti. Takšne in drugačne.
Film mi je všeč. Mislim sami efekti z zanimivo, mogoče že videno/slišano zgodbo, ampak vseeno.
Sploh zaključek je najboljši, ki z malo besed pove veliko. Dejansko sem nora na konce filmov. Mislim, kako zaklučijo film je najpomembnejše. Pokaže, če je bil film slab ali dober. Ali se bomo smeje spominjali, ali bomo ostali ravnodušni. Nas bo spravil v jok, ali zdolgočasil. Konec pove veliko o filmu, kot tudi sam začetek. Ker poudari tisto majhno malenkost, ki naredi film tako poseben.
Če je konec dober, to ne pomeni, da mora biti srečen in da ob njem dobimo sladkorno. Pomemben je zaključek. Pomen. Kako kamera, režiser pokaže vse skupaj. To je najboljši del. Res.


Ko se prepričam in obupam nad dejstvom, da tako ali tako nimajo nobenih pametnih čevljov več, novi krasijo mojo okensko polico. Smeh.
Če sem pa brala članek, da si nekdo, če se ne motim Garance Doré, nove čevlje postavi v dnevno sobo in potem jih cel teden občuduje. Vsakič, ko gre mimo.
Totalno razumem njeno dejanje.

Nowhere Boy. John Lennon. Angleški naglas. Včasih mi ga je prav v veselje poslušati. In prav zabavne posnetke so naredili, tam ko se uči igrati. Banjo. Take nadrealistične, kot v Fridi.
Tak preprosto tragičen, kjutiš film. Z interesantnimi posnetki, ki jih ponavadi presekajo, ravno ko dojameš kaj se dogaja. Kar niti ni slabo.
Rock'n'roll.
Neverjetne zgodbe stojijo za tako uspešnimi in legendarnimi bendi. Žalostne, a učinkovite. Meni popolnoma ne poznana, ker poznam samo ime in nekaj pesmi. Ostalo pa pač je.

Ampak neverjetno veliko kadijo, kar je precej zanimivo.
Včasih se je veliko bolj plesalo. Mislim že sama glasba je bila takšna. Sedaj pa je vse narejeno po liniji najmanjšega odpora oziroma računalniško. Vzameš znano pesem jo zmiksaš dodaš malo tuctuca in voila, imaš nov hit. Verjetno je takrat vse bolj plesno izgledalo, ker so ženske nosile večinoma obleke. Vrteče se, frfotajoče zadeve.
Mogoče zaradi posnetka čisto nakoncu, ko pleše s svojo mamo, ki je dodan med pesmijo, ki jo snemajo. Ta me preveč spominja na The Notebook, ko sta plesala Allie in Lon. Kakšni detajli mi gredo po glavi.
Ko sem pri Notebooku. Spet. O definitivno ga moram spet gledati. Sem pa naletela na posnetek za nagrado za najboljši poljub. Spet.
Mislim, da sta neverjetna in da takega filma s takšno energijo in takšno zgodbo ne bo nikoli več. En in edini, najboljši in vedno najljubši, moj The Notebook.


In predstava Fotr je prestavljena. Zaradi dežja.
Prijelo me je, da sem šla skakat po dežju. Ko se ti dežne kapljice zapletejo v lase. Ko ti polzijo po telesu. Nežno. Ena in ena in ena. In nato se spet združijo in polzijo vedno hitreje dokler ne padejo na razmočena, nič kaj topla tla.
Niso še tiste soparne poletne noči, ko je kljub dežju še vedno tako vroče, da brez problema stojiš sredi vsega in si.

Pišem dolge poste. Dejansko.

The Quarrymen - In Spite Of All The Danger

Dve leti

O, kakšen lep dan je bil danes. Neverjetno čudovit.


Z nasmehom na ustih se potikam po Ljubljani sedaj, ko je prvi ustni za mano.
Če včeraj ne bi imela takih skrbi in mi ne bi danes zjutraj moja budilka zaspala, se mi ne bi pograval nasmeh na ustih.

Koliko govora okoli te tekme.

Kadar se mi zazdi in začnem opazovati ljudi za volanom v križišču, potem pridem do dejstva da ima vsak, ki ima velik avto v roki tudi telefon.
Zanimivo. Z izjemo gor ali dol.
Še bolj zabavo pa je opazovati kakšen trend kovčkov se vije po peronih Ljubljanske postaje. Večinoma na štirih kolesih.

Šalamun. Mrk. Knjižne in neknjižne zvrsti jezika. To sem ponovila vsaj desetkrat. In močno mi je všeč, da sem bila že druga na vrsti in da je bila komisija slovenistk prav zabavna, kar se namigovanja tiče. Lahko vsaj rečem, da se je učenje izplačalo. In da ne bom več klela profesorice ali predmeta. Pa je konec s tem.

Od kje takšno neizmerno veselje, ko drobcana okrogla stvar prileti v zapleten sistem mreže.
Eno dejanje, neskočno veselje. Neverjetno.
Danes še jaz, popolnoma nešportni tip človek, ki ne kaže nobenega interesa za nogomet, od daleč opazujem in navijam za naše. Kakšna evforija je popadla celotno državo. Neverjetno, kaj lahko povzroči kotaleča se zadeva, imenovana žoga.

Toliko razglabljanja, toliko veselja, toliko razočaranja za tekanje gor in dol po igrišču. Važno, da imajo vedno oddajo, kjer natančno analizirajo zakaj je bilo to tako in kako, da ni moglo biti tako. Uglavnem, tumač.
Nisem se ne veselila, nisem se ne smejala. Remi.
Ljudje smo čudna bitja.

In v nogomet je vnesenega več spletkarjenja in predvidevanja kot pa same igre. Saj so interesanti elementi ostalo pa je samo "zrela" igra. Sama bi jo sicer imenovala dolgočasna, pa v redu.


Ponosna sem nase, da vzdržujem ta blog že dve leti.
Ponosna sem, da si zapisujem moje misli, doživetja in skrbi. Ker so ti trenutki neprecenljivi in te besede zlata vredne v mojih spominih. Čeprav se večina ljudi zgraša, ne zgraža, obsoja, sem sama srečna, da tega ne počnem ampak samo in preprosto pišem.
Besede izlite na papir, besede natipkane na računalnik, nebodo nikoli pozabljene.
Med vsem tem sem spoznala, da mi je pisanje v blazno veselje. Ker mi besede lažje tečejo, če so zapisane, ne če se izgovorjene.
Še vedno pa mi v glavi odmeva stavek: "Če pišeš zase, je to tvoja strast."


Danes sem samo srečna. Dokler se ne zavedam, da je bila teorija pri matematiki vedno moja šibka točka.

Deborah Lurie - John and Savannah

Zasuti možgani

Konec je z menoj. Resno.


Še nobenega predmeta se nisem toliko učila v teh štirih letih, kot samo slovenščino.
Pa pojma nimam. Preveč je teh butastih avtorjev, ki naj bi spisali nevemkakšneneverjetne pesmi. Halo. In potem moraš razlagati in interpretirati pesem, ker če ne nas sploh ne bi mučili in bi bilo življenje lepše.
Saj imam nekatere knjige namen še enkrat prebrat ali sploh prebrat, ampak ne pod tako prisilo, pač pa zase.
In tisti govori, ja saj zase se učite, zase bla bla bla. Kdo bi si sploh želel potem to nakladnje poslušati.
Saj problem ubistvu ni v samih pesmih, ampak v samem odnosu profesorice. Če nas je štiri leta nadirala, se znašala nad nas in nas do potankosti izsiljevala z nemogočimi podrobnostmi. Kdo potem še vzdržuje veselje do književnosti in jezika.
Resnično mi ni do tega, da bom še jutri poslušala kako cela štiri leta nisem nič delala, kako se nisem nič naučila, kako da ne morem tega vedeti in kako da nič ne znam. Nočem. Nočem!
Sploh si ne želim biti tam. Ampak... Ne, ne želim.


Sladoledni posladek.


Komaj čakam, da bo teh 5, 6 dni mimo, da se bodo začele počitnice. Skoraj no.

Debussy - Clair De Lune

Piflanje

Možgane imam že totalno skurjene, komaj čakam, da bo mimo. Še en teden.
In potem še sprejemci. Ko sem že ravno pri tem, danes sem prejela pošto.

Tako, da malce sem na trnih, ampak saj bo. Definitivno?


Saj, ko bi le bila kaj pametnega sposobna napisati. Čeprav se s to težavo soočam že tri dni, ampak vedno pride nekaj vmes, da se potem lahko v miru razpišem ali zasanjam.

Ampak danes. Nič. Čisto nič.
Pa drugič.

Enrique Iglesias - I Like It

Valeta

Bratova valeta.
Podoživetje trenutkov moje valete. Občutek se je na deleč približal, tistemu, ki me je pestil 4 leta nazaj. Poln pričakovanj, konca in vsega doživetega. Malček ponosa in malček žalosti, ker sem vedela, bom zapustila vse znano in poznano.
Občutek odtujenosti se je zopet naselil vame, ko sem stala na hodniku polnem ponosnih, srečnih ljudi.
Opazovala sem tisto, kar sem zgubila. Tisto, česar nisem doživela in tisto, ki me še vedno pesti.
Polna spominov in razočaranj sem se znašla na istem mestu, prostoru, samo ob drugačnem času.


Po načinu oblačenja predvsem deklet, se je človek počutil kot, da bi ravnokar prišel na maturantski ples. Ko sem si danes preletela naš video, smo bili vsi precej sproščeni proti današnjemu "overdresingu". Zdi se mi, da pretiravajo. Ne rabiš fansi oblek, v nulo zrihtanih frizur in dragih čevljev. Čeprav večinoma niso ravno pretiravale z višino pete, pa vseeno. Včasih je večina deklet nase dala allstarke. Čeprav sama sem izkoristil priložnost za nošenje pet. Ampak, če je bila to valeta, kaj bo šele na maturanskem plesu?


In kolikokrat res lahko izrečeš besedo čas v uvodnem govoru. Ravnatelj, teoretično bivši ravnatelj, je bil v tem primeru prav neverjeten. Če se osredotočiš na besedo samo, postane govor veliko bolj zanimiv in zabaven. Mogoče pa je bil to namen?

Ugotavlam, da je spomin na osnovno šolo nekako grenak, kljub dejstvu, da sem jo nekoč pogrešala.
Kot tisto, ko poješ nekaj sladkega, ampak na koncu posti grenak priokus. Točno tako je izgledalo.


Ampak šele zdaj, ko sem doma v sobi in opazujem, kako ironično vedno nebo joče po vsakem takšnem dogodku, se zavedam kako pretreslo, probilo me je.
Ker tam sem se smejala, fotkala, komentirala ljudi in vse. Ampak tukaj sem sedaj sama s seboj in pred sabo se ne morem skriti.


Naivna sem. Patetična. In razočarana. Nad seboj.
Ker s pogledom iščem... ker upam in ker obupavam. Ker vem, da nič ne bo. Ker je noč oblačna in niti utrinkov ni, ki bi lahko izpolnjevali želje, čeprav še nikoli nobene niso. Ampak tako prekletno naivna sem, da še vedno upam. Upam, da bodo prišli lepši časi.
In da si non stop vrtim spodnjo pesem.

Taylor Swift - Teardrops On My Guitar

Bici

Kaj je tako neprecenljivega pri poletju. Poletni večeri, noči.
Ko lahko ležim pod zvezdnim nebom in zrem v neskončnost migetajočih pikic.
Ko sem.
Ko se z vsako minuto opazovanja neba te majcene lučke množijo. In kakšna pade z neba.

Vse ob zvokih neverjetno nežnih melodij. Samih ali v paru z besedilom.

Bosa sem se cel dan potikala naokoli. Čutila vsako prepreko pod seboj. Končala z stopali radoživih otrok pred dobo računalništva.
Vsaka slaba stvar prinese dobro. Ali pa je obratno.

Kako ironičen glasben izbor po videnem utrinku. Lahko se samo sama sebi smejem. Še mešana playlista se mi maščuje.

In sprašujem se, ali še kdo zre v nebo in se mu v mislih potika nekaj podobnega kot misel, če ta sončeca na nočnem nebu še komu tako svetijo, kot naše sončece čez dan.

Danes sem vse bloge, ki jih spremljam končno uredila v nekaj zglednega v mojih zaznamkih ter jih dodala na Bloglovin in med tiste zadevice, ki se začnejo s "spremljaj" na blogspotu. Super, sedaj pa samo še upam, da kdo kaj dobrega objavi.

Naletela sem na to zadevico: pepermint. In si zaželela tudi sama piknik v Tivoliju v sončku, piškotkih in poležavanju v senčki. Oh.

Joshua Radin & Schuyler Fisk - Paperweight

Sedenje sredi bršljana

Zadnje čase se moje objave začenjajo ali končujejo s podrobnimi opisi ali komentarji filma. Tudi tokrat.
Dear John. Seveda sem že v začetku navdušena. Zaradi igralske zasedbe. Channing Tatum in Amanda Seyfried. Potem pa še, ker je to zgodba Nicholasa Sparksa. Scenarij po njegovem romanu.
Ne vem kako jim uspe, ampak v teh filmih neverjetno čudovito in posrečeno ujamejo svetlobo. Trenutek. To me izredno navdušuje. Odsev na steklu avtomobila. Polna luna, mesečina. Trenutki na plaži.
Čeprav se z The Notebooka ne more kosati, je dober film. Z zanimivo zgodbo, avtističnega očeta, ki zbira kovance. Sina, ki je vojak. Za nameček je spet nesrečni 11. september omenjen. In dekleta, ki ima prav zanimivo osebnost.
Še vedno bi rada staknila nesojeni dvd Beležnice. Vedno grem gledati DVDje v upanju, da naletim nanj, ampak do zdaj še nisem. Nikjer.

Kako v teh filmih predstavijo ljubezen. Kot doživetje, ki te izpopolni in ti ostane celo življenje. Pa četudi traja samo 2 tedna ali 2 meseca. To je tisti del, ki smo ga obravnavali tudi pri slovenščini, Dogodek v mestu Gogi. Da te neko notranje doživetje čustveno in duhovno nahrani, da ti je to samo dovolj.
Ne morem verjeti, da sem razmišljala o slovenščini še med filmom.

Ujeta sem bila v trenutku. Na modrem zložljivem stolu sredi bršljana.
Creme caramel.

Petarde in pokanje, ki je sledilo po zmagi naših. Ni to zame, čeprav sem točno slišala kdaj je bil gol.

Amanda Seyfried - Little House

Ovalen bazen

Izraz "patetično" je bil veliko prevečkrat, a pravilno uporabljen. Za nekaj, kar se ne spomnim. Smeh.


Balet. Fenomenalen. Kako se človeško telo lahko giblje. Graciozno in elegantno. Na prstih. S piruetami.
Vse skupaj izgleda precej lebdeče. Vso gibanje, vsa glasba in oprava.
Meni osebno je to krasno za videti, ker za te nemogoče čudovite gibe porabijo toliko let treninga. Pa ustvarijo vtis čiste lahkotnosti. Neverjetno.
Plamen Pariza. Romeo in Julija. Kazimirjeve barve. Pet tangov. Triumf srca. Poklon Michaelu Jacksonu. Adagietto. Nenazadnje; in kaj ostane. Onjegin. Don Kihot.


Patetično je včasih kul. Sproščujoče pa čeprav ne po predvidenih načrtih.
Spomin. Ni, ni. Smeh.


Bujenje. Zajtrk. Slovenščina. Hansa. Šoping. Elle. Hrana. Vrt. Bazen.
Čisto pestro dopoldne, ki se je prevesilo v vroč dan.


Vem kaj bi. Lestenec. Različne stole. Različne krožnike. In knjižno polico. Ter veliko omaro za čevlje. O kriza.
Preveč vpliva raznoraznih revij, blogov in podobnih zadev.


Svetloba danes zunaj. Zadnje čase imam neverjetno veselje do naslanjanja na balkonsko ograjo in opazovanja življenja ali ne-življenja naokoli.
Ognjemet imajo. Že tretjič v eni uri.

Taylor Swift - You Belong With Me

Nadležen hrup

Učenje tega nesojenega predmeta.
Ampak po tem, nikoli več.

Kratkočasila sem se še z novo serijo. Poleg učenja, seveda.

Ampak saj grem v Ljubljano. Na balet....

Eminem feat. Rihanna - Love the Way You Lie

Matura: likovna teorija

Pretty Little Liars. Obožujem to novo serijo. Močno me veseli, da me bodo zaposlili za poletje. Profesor. Hmmm.

Pa najboljši stavk. Če pišeš zase, je to tvoja strast. Topim se od vročine in tega.
Ker pišem zase. Ker mi to predstavlja moj košček spominov in občutij, ki se ga ne da zamenjati, samo ohraniti. Zakaj je to blog, ne vem. Ker se mi zdi, da so zapisi v dnevniku drugačni. Tukaj razpravljam, se kregam in zapisujem misli, v upanju da jih kdo sliši. Tam pa vse skupaj izpade še bolj patetično kot že je, ker sem sama...
Ne vem vzroka za svoja dejanja, šele potem vidim zakaj so bila koristna. Ravnam se po občutku, ne iščem razloga. Ker se pokaže, nekoč. Vedno se.

V lastni glavi slišim besede, ki odmevajo. Get a life. Ampak ne, vztrajam pri neresničnem , ker je bolj zanimivo od bledega vsakdana. Mogoče pa nisem za življenje in uživanje. Mogoče raje samo sebe trpinčim in se z največjim veseljem izogibam kakršnihkoli človeških stikov. Sploh pozdravov ljudi, ki jih vidim prvič v življenju in ki želijo biti vljudni. Meni pa ni do tega.
Mogoče sem včasih sama sebi čisto dovolj.

Privileged. Še ena serija. Dejstvo je, da sem obsedena.
O dekletu, ki bi rada pisala. Kot mnogi drugi in očitno sem samo še na serijah in filmih s takšno vsebino. In konča tam, od koder je nekoč šla. Za voljo boljšega življenja, poplačanih dolgov in dobre zgodbe.

Ja. Likovna teorija. Dejansko sem dala še zadnjo pisno maturo mimo. Ne morem verjeti.
Če si nisem stvari izmišljevala in nakladala, potem res nisem nič napisala. Ampak ugotovila sem, da je to prav zabaven del tega. Izmišljevati si neko teorijo, ki sploh ne obstaja. Ki jo samo ti vidiš tako.
Prstni odtisi. Kdo da temo prstni odtis za narisat in posledično analizirat. Sicer upam, da sem se znašla dovolj dobro in dobro zbluzila mojo razlago. Kaj jaz lahko vse vidim v enem preprostem delu.
Pernata pavja ušesa.

Ljudje imajo še vedno predsodke o oblikovni. In na vlaku veselo razpravljajo o tem. Bruci, ki so iz svojega kraja, kjer so tičali celo osnovno in srednjo šolo, prišli v Ljubljano. Pa smo si bot, prav.

Enrique Iglesias feat. Juan Luis Guerra - Cuando Me Enamoro

Ne pozabi me

Remember me. Po dolgem času film, ki me je res ganil. Konec me je tako šokiral, presenetil, da sem obsedela in skoraj dobesedno z odprtimi usti obsedela na kavču in strmela v zaslon.
Mene ne zanimajo igralci, kako izgledajo, kdo so in oh in sploh. Zanima me zgodba. Zanima me gibanje ljudi. Zanima me njihova mimika in kriljenje z rokami. Pogledi in scena. Zanima me kako so oblečeni in kaj se dogaja okoli njih. Kakšna je glasba, kako posnamejo zvok, kako se premika kamera.
Ker če je dober film, ni važno če je igralec nebeško lep, ali pa če je pač kar eden. Roberta Pattinsona ne bom nikoli obrvanavala za nekega briljantno čudovitega igralca. Nikoli me ne prepriča v to s svojim ksihtom. Ampak ljudje ga obožujejo in občudujejo zaradi vlog. Tragični junak v Harry Potterju. Cedric, najlepši fant na šoli za katerem so norela vsa, ki je bil skoraj da bog. In enako v Somraku. Edvard, nesojeni princ vsakega dekleta. Mene pa ni nobena od teh vlog ganila, ne v filmu ne v knjigi. Prej dolgočasila.
Ampak to ni film za 13-letne oboževalke. To je film, pri katerem razmišljaš. Kater pusti na tebi vtis, ki te premakne.
To je film, ki je čudovit. Ko na koncu gledaš s solznimi očmi. Samo zaradi enega trenutka, ki ni bil izrečen, samo napisan. In potem kamera to prikaže nadvse tragično. Šokantno. S počasnim oddaljevanjem od osrednjega prizora. Ko se odpre cela scena in takrat ti je popolnoma jasno kaj se bo zgodilo čez nekaj minut. Ker poznaš zgodbo. Ker veš, kaj se zgodi dvojčkoma 11. septembra leta 2001.
Všeč so mi, da ni tipično ameriško. Mislim, da sploh ni pete pesmi v filmu. Samo filmska glasba.
Prizori so kratki in učinkoviti. Veliko povedo s tišino in kretnjami. Pokazano je predvsem bistveno. Ni razvlečeno, lepo je vse strjeno in super.

Resnično me je navdušil. Tudi po tem malce daljšem opisu in razlagi.
Rada imam filme, ki v sebi skrivajo drobne malenkosti, ki naredijo vse skupaj nepozabno.

Chemical Brothers - Dream On

Seks v mestu drugič

Ni bilo obveznosti. Samo malce počitka, ki se je prevesli v čisto drugačen izid.

Sprehod do trgovine in nazaj. Po vročem, žgočem soncu. Krilo. Natikači s polno peto.
Zadnje čase sem vedno nekaj centimetrov višje od tal, kot bi bila običajno. Všeč mi je ta občutek. Čeprav mi gredo članki o škodljivosti le tega očutka in škodljivosti pet blazno na živce. Če pa mi je všeč in nisem prav veliko bitje.

Oblekčasta oblekica. Stlačena vanjo in z malce previsokimi petami za normalno vožnjo, sem že čakala na vlak. Kako sem se že naveličala čakanja na stvari ali ljudi.

Vlak. Hladno. Zunaj. Vroče. Trola. Nevzdžno.
Sploh, če te pri tem na vsak nekaj minut torbica sune v glavo. Oh...

Šoping pred filmom. Kaj sem že pravila, oblekc ni nikoli preveč, kot čevljev tudi ne.
Zopet imam tako luškano belo, malce krem, oblekčasto oblekico. Noro luškana.
Resnično se ne morem več upirati.

Seks v mestu 2. Kako obožujem te filme in to serijo. Za dve uri in pol oziroma mislim, da še malce več sem bila izgubljena v popolnoma drugem svetu. Ujeta v neresničnosti filma, ampak je prijalo. Preveč.
Mogoče sem tudi zato "nora" na filme in serije. Da izginem za nekaj časa, nekam.
Vizualni učinki tega filma so tako zelo neverjetni. Vse te barve, vsa ta scena, glasba in vse... osupnila sem. Za dolžino filma.
Vedno moj. Vedno tvoj. Vedno najin. Kako lep je ta stavek. Všeč mi je zven.

Najbolj všeč pa mi je del, kako Carrie obravnava teme. Sam način kako razmišlja, kako se loti. Ko se dogaja zgodba in vse, ona pa se ustavi v času in razmišlja, kaj se bo znašlo v njenem članku ali naslednji knjigi.
Tudi sama včasih, no precejkrat to počnem. Ko se dogajanje okoli mene za trenutek prav filmsko ustavi, jaz pa sestavljam besede, ki tvorijo stavke, ki so zapisani potem. Ali pa vsaj upam da bodo, če jih ne pozabim.
Imela bi njejo stanovanje. Tisto prvo in bi tudi jaz pisala. Resnično, kdo bi se branil takšnega majhnega, nadvse prikupnega stanovanja.
Ko se zamisli in si reče: "kaj če"... in primerja med seboj. To mi je všeč pri celotni seriji tega, posledično filmih.

Poleg vseh barv, ki so ustvarjene mi je všeč glamur. Bleščč. Kič. Vsi možni vizualni efekti, ki me pritegnejo. Čevlji, raznolike obleke, predvsem pa čevlji. Materiali, plapolanje, polzenje oblek skozi prostore. Čeprav je pretirano v neverjetno skrajnost, so kombinacije že obupne, vse skupaj v tem filmu občudujem. Zaradi same predstavitve.
Poleg vsega pa so tudi sami odnosi med vsemi nekaj posebnega. Čar je definitvino v zraku. Ob tematski pesmi Seksa v mestu. Slišim jo še sedaj, da mi odmeva v ušesih.

Meni je bilo nadvse všeč. Totalno sem navdušena. Sploh si nisem delala nobenih utvar pred filmom, zato nisem razočarana.
Vse skozi so obdržali dogajanje, ki me je pritegnilo vsakič znova. Vsi komični elementi in elementi, ko si za trenutek zadrževal sapo, da bi videl kaj se bo zgodilo.
Vse skupaj je samo fantastično.

Sex and the City 2 - I'm woman

Matura: umetnostna zgodovina

Asemblaž.
Nekaj se mi je sanjalo. Nekaj sem vedela. Nekaj sem ugibala in nekaj sem si izmišljevala. Približno tako je bila rešena pola iz mature za umetnostno zgodovino. Prepričana sem, da bo huje, ampak lahko pa spet ni bilo.
Vse se je navezovalo na kiparstvo in arhitekturo, precej malo slikarstva in slikarskih del. In pretežno krščanska motivika, super.
Še likovna teorija v četrtek in potem zaključim s pisnim delom. Samo še vseh pet ustnih.

Kratke hlačke in petke. Super izgledajoča kombinacija. Prišla sem do spoznanja, da sploh ni tako zelo hudo. Razen, če se ti potem posledično najlonke strgajo zaradi dolgočasenja, živčnosti in nevednosti med samo maturo. Pa so šle še ene. Resnično sem največji uničevalec, pa še tako dobre barve so bile. Izgledalo je čisto naravno.

Gledam letošnji, včerajšni MTV Movie Awards. Komične scene filmov sprožajo mešane občutke.
O najhuj, tisti del o koncu New Moon.
Amejzing posnetki za nominirance.

Navdušena na Kristen Steward, njeno neverjetno zmedenostjo, ki presenetljivo poteka z nasmehom na obrazu. Veliko bolj všečno.
Sandra Bulock je daleč najboljša z resnim izrazom, ko se cela dvorana smeje ob njenih izjavah.
Twilight saga je že prežvečena in nezanimiva, ko pobere vse nagrade in bi resnično lahko spremenili ime šova. Saj bo kmalu konec in potem bodo na vrsto zopet prišli ostali filmi. Recimo.
Kolikokrat lahko zaradi besede f*ck prekine. Večino govora ob prejetju nagrade za najboljši film, se pravi Mlada luna, je bilo prekinjenega. Peter je imel neverjetno veselje pri govoru in posledično precejšno zalogo f*ckov.

Neprecenljivo. Ovo je balkan v španščini.

Louboutinke bi. Baje so v Maxiju. Čipkaste bi. Oh. Res!

Rocco Granata - Marina

Slovenija ima talent

Bil je samo privid. Iluzija na strehi. Posledica neznosne vročine. Ampak, ko bi bilo to res. Bil je resničen. Jaz pa... ostanem brez besed. Samo nasmeh, en sam butast nasmeh.
Ko bi bila vse skupaj samo fatamorgana, saj bi se najraje skrila v senco. V tisti del, kamor pogled ne seže.
Vroče, prevroče je.

Pretiravam z učenjem, a še vedno nič ne vem. Nekaj se mi sanja, ampak nič ne vem.

V Sloveniji dejansko je talent. Večina teh finalnih nastopov je bila takšnih, da si samo gledal, brez besed. Sicer pevcem ni bila kaj v prid ta dvorana Tivoli. Ne vem, ali jo niso znali izkoristiti, ali imajo tak glas ali pa se je to slišalo preko televizijskih sprejemnikov.
Vid in Peter sta mi sicer delovala kot dva pingvina na odru, ampak vredu.
Samo zadnji trije nastopi so bili absolutno neverjetni. Mala Lina. Maestro. Maja.
Sama sem sicer navijala za Majo, ki je slovenska slavka, slavkinja in podobno kot sta poimenovala Peter ter Vid.
Nekako se ni izšla ne moja podpora in nisem dobila ne avta (smeh), ker je šla zmaga v roke mali zvezdici. Resničnemu talentu, ki pa je mogoče še kanček premlad za vse to. Pa vseeno.

Maja Keuc - I got trouble

Matura: matematika

Ravnokar sem razmišljala kdaj smo sploh pisali maturo iz matematike, včeraj, predvčerajšnim... pa sem prišla do sklepa, da je bilo to še danes.
Mešani občutki. Od takšnih, da sem šla še dvakrat brat navodilo, če je bilo res samo tisto zahteva, do takšnih da nisem vedela kako se lotit.
Nimam nobenega dobrega občutka.

Še večji polom bo verjetno umetnostna. Bolj, ko se učim in pregledujem stare mature, manj mi je jasno.

Kup voščil in darilo. Karta za predstavo Fotr. Pa ravno zadnjič sem si ogledovala plakat in si zaželela iti gledat. In očitno je delovalo. Kulj.
Res mi je všeč to malo presenečenje.

Z vetrom v laseh.
In ne vem kako sem prišla domov. Vem samo, da sem se iz centra Ljubljane spravila na avtocesto in potem me je en nemec z zelenim kombijem celo pot živciral.
In da je bilo noro vroče, ker pač ni klime in na avtocesti ne moreš imeti oken odprtih zaradi tistega nadležnega topotajočega zvoka. Tako, da sem se kuhala, ampak sem preživela.

Če zaspiš popoldne je najhujši del tisti, ko se zbudiš in si čisto povožen z izgubljeno orentacijo za prostor in čas.
Nadležno pripekajoče sonce.

Dobili smo datume za ustne. Začnem z najhujšim že navsezgodaj.

Bazar - Tina

Moj dan

Moj dan. Moj praznik.
In vse najboljše zame. Oh, ja.


Resnično me je razveselil kovček/potovalka s super potiskom. Sedaj pa lahko kam grem.


Še zadnjič najstnica s številko devet na koncu. Ne morem verjeti.
Bilo je bolj pretirano učenje kot kakršnokoli praznovanje. Matematika in umetnostna zgodovina. Ampak sem preživela.
S kupom čestitk in nekaj darili. Preveliko količino čokolade. In češnjami za zajtrk.


Jaz in moje lanskoletno darilo na sprehodu. Črn kuža Ron. Sama v krilu, balerinkah in vijolični srajčki, skozi gozd s psom ob strani. Zdelo se mi je, kot da voham tisto soparo, ki nastane na morju, sredi poletja in jo oddajajo iglasta drevesa.
Samo da ni bilo sredi poletja. Ni bilo morja. Samo jaz in pes, sredi gozda.

Mehek povšterček in Urška na obisku. Tri mesece je predolgo.

The Beatles - Happy Birthday

Posnetek

Danes je bila najboljša ura matematike. Res.
V razredu nas je bilo ravno prav. S stroke so popravljali še teste. In me smo bile kulj.
Johan.
Na koncu se je razvnela debata in vsi nam želijo veliko sreče/znanja na prihajoči maturi. Iz matematike, umetnostne, mogoče tudi likovne.
Če bi tako funkcionirali vsa štiri leta bi bilo vse skupaj precej enostavneje.
Nobenega, ki zavija z očmi. Nobenega, ki klepeta. Nobenega opozarjanja, nas. Samo skupinsko reševanje matematike.

Drugače je seveda pri slovenščini. Za tisto Novelo o sokolu pojma nimam. Vem samo, da smo jo brali. In tako ji je zavrelo, da je zdrdrala celo moderno, da se je umirila. Naša Breda. Ah.

Umetnostna. Drekule veselje. Smeh.

Impresija. Vtis.
Zagreto učenje umetnostne. Na vlaku, seveda.

Prejeli smo dvd-je maturantskega plesa. In spravlja me v stanje, ko si na robu joka. Ganjena sem, zares. Ne morem verjeti, da je to pomenilo konec srednje šole. Da sem bila del tega in da je to že za menoj.

Še pol ure. In potem bo na koncu še zadnja števka. In na začetku še zadnjič enica. Čez pol ure, ko se bo na koledarju prikazal petek in četrti. Moj dan.

Tanja Ribič - Zbudi se

Skicirka

Sladke. Zelo zelo sladke in češnjate češnje. Mmmm.
Peclji. Za nekaj.

Celo pot sem se izživljala nad mojo skicirko. Novo pridobljeno. In risala po skicah, ki so nastale nad vse "zanimivo" uro oziroma urah slovenščine.
Matematika. Malce manj kot deset. Ampak je bilo vsaj nemoteno delovno vzdušje.

Pražen krompir. Dvakrat.

Christina Aguilera - Not Myself Tonight