Mene ne zanimajo igralci, kako izgledajo, kdo so in oh in sploh. Zanima me zgodba. Zanima me gibanje ljudi. Zanima me njihova mimika in kriljenje z rokami. Pogledi in scena. Zanima me kako so oblečeni in kaj se dogaja okoli njih. Kakšna je glasba, kako posnamejo zvok, kako se premika kamera.
Ker če je dober film, ni važno če je igralec nebeško lep, ali pa če je pač kar eden. Roberta Pattinsona ne bom nikoli obrvanavala za nekega briljantno čudovitega igralca. Nikoli me ne prepriča v to s svojim ksihtom. Ampak ljudje ga obožujejo in občudujejo zaradi vlog. Tragični junak v Harry Potterju. Cedric, najlepši fant na šoli za katerem so norela vsa, ki je bil skoraj da bog. In enako v Somraku. Edvard, nesojeni princ vsakega dekleta. Mene pa ni nobena od teh vlog ganila, ne v filmu ne v knjigi. Prej dolgočasila.
Ampak to ni film za 13-letne oboževalke. To je film, pri katerem razmišljaš. Kater pusti na tebi vtis, ki te premakne.
To je film, ki je čudovit. Ko na koncu gledaš s solznimi očmi. Samo zaradi enega trenutka, ki ni bil izrečen, samo napisan. In potem kamera to prikaže nadvse tragično. Šokantno. S počasnim oddaljevanjem od osrednjega prizora. Ko se odpre cela scena in takrat ti je popolnoma jasno kaj se bo zgodilo čez nekaj minut. Ker poznaš zgodbo. Ker veš, kaj se zgodi dvojčkoma 11. septembra leta 2001.
Všeč so mi, da ni tipično ameriško. Mislim, da sploh ni pete pesmi v filmu. Samo filmska glasba.
Prizori so kratki in učinkoviti. Veliko povedo s tišino in kretnjami. Pokazano je predvsem bistveno. Ni razvlečeno, lepo je vse strjeno in super.
Resnično me je navdušil. Tudi po tem malce daljšem opisu in razlagi.
Rada imam filme, ki v sebi skrivajo drobne malenkosti, ki naredijo vse skupaj nepozabno.
Chemical Brothers - Dream On
Ni komentarjev:
Objavite komentar