Pa najboljši stavk. Če pišeš zase, je to tvoja strast. Topim se od vročine in tega.
Ker pišem zase. Ker mi to predstavlja moj košček spominov in občutij, ki se ga ne da zamenjati, samo ohraniti. Zakaj je to blog, ne vem. Ker se mi zdi, da so zapisi v dnevniku drugačni. Tukaj razpravljam, se kregam in zapisujem misli, v upanju da jih kdo sliši. Tam pa vse skupaj izpade še bolj patetično kot že je, ker sem sama...
Ne vem vzroka za svoja dejanja, šele potem vidim zakaj so bila koristna. Ravnam se po občutku, ne iščem razloga. Ker se pokaže, nekoč. Vedno se.
V lastni glavi slišim besede, ki odmevajo. Get a life. Ampak ne, vztrajam pri neresničnem , ker je bolj zanimivo od bledega vsakdana. Mogoče pa nisem za življenje in uživanje. Mogoče raje samo sebe trpinčim in se z največjim veseljem izogibam kakršnihkoli človeških stikov. Sploh pozdravov ljudi, ki jih vidim prvič v življenju in ki želijo biti vljudni. Meni pa ni do tega.
Mogoče sem včasih sama sebi čisto dovolj.
Privileged. Še ena serija. Dejstvo je, da sem obsedena.
O dekletu, ki bi rada pisala. Kot mnogi drugi in očitno sem samo še na serijah in filmih s takšno vsebino. In konča tam, od koder je nekoč šla. Za voljo boljšega življenja, poplačanih dolgov in dobre zgodbe.
Ja. Likovna teorija. Dejansko sem dala še zadnjo pisno maturo mimo. Ne morem verjeti.
Če si nisem stvari izmišljevala in nakladala, potem res nisem nič napisala. Ampak ugotovila sem, da je to prav zabaven del tega. Izmišljevati si neko teorijo, ki sploh ne obstaja. Ki jo samo ti vidiš tako.
Prstni odtisi. Kdo da temo prstni odtis za narisat in posledično analizirat. Sicer upam, da sem se znašla dovolj dobro in dobro zbluzila mojo razlago. Kaj jaz lahko vse vidim v enem preprostem delu.
Pernata pavja ušesa.
Ljudje imajo še vedno predsodke o oblikovni. In na vlaku veselo razpravljajo o tem. Bruci, ki so iz svojega kraja, kjer so tičali celo osnovno in srednjo šolo, prišli v Ljubljano. Pa smo si bot, prav.
Ker pišem zase. Ker mi to predstavlja moj košček spominov in občutij, ki se ga ne da zamenjati, samo ohraniti. Zakaj je to blog, ne vem. Ker se mi zdi, da so zapisi v dnevniku drugačni. Tukaj razpravljam, se kregam in zapisujem misli, v upanju da jih kdo sliši. Tam pa vse skupaj izpade še bolj patetično kot že je, ker sem sama...
Ne vem vzroka za svoja dejanja, šele potem vidim zakaj so bila koristna. Ravnam se po občutku, ne iščem razloga. Ker se pokaže, nekoč. Vedno se.
V lastni glavi slišim besede, ki odmevajo. Get a life. Ampak ne, vztrajam pri neresničnem , ker je bolj zanimivo od bledega vsakdana. Mogoče pa nisem za življenje in uživanje. Mogoče raje samo sebe trpinčim in se z največjim veseljem izogibam kakršnihkoli človeških stikov. Sploh pozdravov ljudi, ki jih vidim prvič v življenju in ki želijo biti vljudni. Meni pa ni do tega.
Mogoče sem včasih sama sebi čisto dovolj.
Privileged. Še ena serija. Dejstvo je, da sem obsedena.
O dekletu, ki bi rada pisala. Kot mnogi drugi in očitno sem samo še na serijah in filmih s takšno vsebino. In konča tam, od koder je nekoč šla. Za voljo boljšega življenja, poplačanih dolgov in dobre zgodbe.
Ja. Likovna teorija. Dejansko sem dala še zadnjo pisno maturo mimo. Ne morem verjeti.
Če si nisem stvari izmišljevala in nakladala, potem res nisem nič napisala. Ampak ugotovila sem, da je to prav zabaven del tega. Izmišljevati si neko teorijo, ki sploh ne obstaja. Ki jo samo ti vidiš tako.
Prstni odtisi. Kdo da temo prstni odtis za narisat in posledično analizirat. Sicer upam, da sem se znašla dovolj dobro in dobro zbluzila mojo razlago. Kaj jaz lahko vse vidim v enem preprostem delu.
Pernata pavja ušesa.
Ljudje imajo še vedno predsodke o oblikovni. In na vlaku veselo razpravljajo o tem. Bruci, ki so iz svojega kraja, kjer so tičali celo osnovno in srednjo šolo, prišli v Ljubljano. Pa smo si bot, prav.
Enrique Iglesias feat. Juan Luis Guerra - Cuando Me Enamoro
Ni komentarjev:
Objavite komentar