Junij

Prvi junijski dan.
Dnevi, kaj dnevi, meseci gredo čisto prehitro. Je tu in ga ni več.
Malica ob Ljubljanici. Danes sem se ujela v počasen, sproščen ritem dneva. Nobenega hitenja.
Sonce se je spuščalo svoje nežne žarke skozi podolgovate zelene liste vrb.
Opazovala sem ljudi, ki so se potikali naokoli. S ciljem v mislih, medtem ko sem sama brezciljno posedala na leseni klopci. Uživala v trenutku. Čeprav sem prišla prezgodaj, uro in pol, mi ni bilo nič hudega.
Rožnata cerkev v daljavi. Šuštarski most na levi. Govorica štajercev v bližini.

Preklinjala sem samo sebe, ker nimam fotoaparata sabo. Mobitel pa je čisto nekoristen, saj o dobrih posnetkih lahko samo sanjam. Rada bi vsaj delno zajela trenutek. Nad zelenimi, od sonca osvetljenimi listi na čisti modrini neba lebdi bela packa, ki je imenovana oblaček. Veter, ki češe veje dreves in veter, ki se poigrava z mojimi lasmi. Golobi in prezebli vrabci.
Jaz pa na klopci z blokom in svinčnikom v rokah.

Žabice sem dobila nazaj. Tisti skok male zelene prisrčne žabe, ki je bil pri likovni teoriji prikazan kot gibanje. Pa sem mislila, da je ne bom nikoli več videla.
Razpoloženje je premosorazmerno z vremenom padlo. Po teh nadležnih urah priprav na maturo sem čisto razdražena. Ne da se mi učit, ne da se mi ukvarjat s to maturo. Nič več, pa še na polovici nisem.
Čeprav bo nazadnje vse skupaj še prehitro minilo, imajo dnevi še vedno 24ur.

Ljudje so vedno bolj debeli. Resno, sploh otroci. In potem jih na vlaku vidiš, ko si prinesejo kos pice ali vrečko čipsa. Le zakaj je to tako... Še hujše kot ženska v oprijetem belem puloverju, ki se baše s čipsom je pa ženska, ki se dere po telefonu.
Obzirnost ne obstaja več. Danes se je neka ženska dobesedno drla po telefonu, tako da se je cel vlak obrnil, da bi videl kdo ne pozna olike. Koga zanima kaj je počela njena prijateljica v soboto s fantom in to brez kondoma. Koga briga, da ji je nekdo rekel ali da je ona nekomu rekla, da ne sodi v njihovo družbo, ker je preveč "naduta finača". Resnično me ne zanima.
Na srečo me je Helena rešila, ko sem se prostovoljno premaknila na drug konec vlaka.
Kako zanimivo je, ko vsi začnejo zapirati vrata pred nosom, ko se vlak začne premikati.

Samo ljubezen lahko zlomi srce...

Gwyneth Herbert – Only Love Can Break Your Heart