The Runaways. Zgodba uspešnih in propadlih. Ampak dejstvo je, da so največje mojstrovine nastale v stanju zamaknjenosti. Takšne in drugačne.
Film mi je všeč. Mislim sami efekti z zanimivo, mogoče že videno/slišano zgodbo, ampak vseeno.
Sploh zaključek je najboljši, ki z malo besed pove veliko. Dejansko sem nora na konce filmov. Mislim, kako zaklučijo film je najpomembnejše. Pokaže, če je bil film slab ali dober. Ali se bomo smeje spominjali, ali bomo ostali ravnodušni. Nas bo spravil v jok, ali zdolgočasil. Konec pove veliko o filmu, kot tudi sam začetek. Ker poudari tisto majhno malenkost, ki naredi film tako poseben.
Če je konec dober, to ne pomeni, da mora biti srečen in da ob njem dobimo sladkorno. Pomemben je zaključek. Pomen. Kako kamera, režiser pokaže vse skupaj. To je najboljši del. Res.
Ko se prepričam in obupam nad dejstvom, da tako ali tako nimajo nobenih pametnih čevljov več, novi krasijo mojo okensko polico. Smeh.
Če sem pa brala članek, da si nekdo, če se ne motim Garance Doré, nove čevlje postavi v dnevno sobo in potem jih cel teden občuduje. Vsakič, ko gre mimo.
Totalno razumem njeno dejanje.
Nowhere Boy. John Lennon. Angleški naglas. Včasih mi ga je prav v veselje poslušati. In prav zabavne posnetke so naredili, tam ko se uči igrati. Banjo. Take nadrealistične, kot v Fridi.
Tak preprosto tragičen, kjutiš film. Z interesantnimi posnetki, ki jih ponavadi presekajo, ravno ko dojameš kaj se dogaja. Kar niti ni slabo.
Rock'n'roll.
Neverjetne zgodbe stojijo za tako uspešnimi in legendarnimi bendi. Žalostne, a učinkovite. Meni popolnoma ne poznana, ker poznam samo ime in nekaj pesmi. Ostalo pa pač je.
Ampak neverjetno veliko kadijo, kar je precej zanimivo.
Včasih se je veliko bolj plesalo. Mislim že sama glasba je bila takšna. Sedaj pa je vse narejeno po liniji najmanjšega odpora oziroma računalniško. Vzameš znano pesem jo zmiksaš dodaš malo tuctuca in voila, imaš nov hit. Verjetno je takrat vse bolj plesno izgledalo, ker so ženske nosile večinoma obleke. Vrteče se, frfotajoče zadeve.
Mogoče zaradi posnetka čisto nakoncu, ko pleše s svojo mamo, ki je dodan med pesmijo, ki jo snemajo. Ta me preveč spominja na The Notebook, ko sta plesala Allie in Lon. Kakšni detajli mi gredo po glavi.
Ko sem pri Notebooku. Spet. O definitivno ga moram spet gledati. Sem pa naletela na posnetek za nagrado za najboljši poljub. Spet.
Mislim, da sta neverjetna in da takega filma s takšno energijo in takšno zgodbo ne bo nikoli več. En in edini, najboljši in vedno najljubši, moj The Notebook.
In predstava Fotr je prestavljena. Zaradi dežja.
Prijelo me je, da sem šla skakat po dežju. Ko se ti dežne kapljice zapletejo v lase. Ko ti polzijo po telesu. Nežno. Ena in ena in ena. In nato se spet združijo in polzijo vedno hitreje dokler ne padejo na razmočena, nič kaj topla tla.
Niso še tiste soparne poletne noči, ko je kljub dežju še vedno tako vroče, da brez problema stojiš sredi vsega in si.
Pišem dolge poste. Dejansko.
The Quarrymen - In Spite Of All The Danger
Ni komentarjev:
Objavite komentar