Črna taška z roza robovi. Potiskana z rožicami. Po dolgem času spet v šoli. Tudi Sara. Telovadba zna biti bolj boleča, če ne telovadiš kot pa. Vsaj kar se tiče v predelu riti. Na veliko ponavlanje in učenje sociologije. Meni se zdi vse isto in čudni izrazi so uporabljeni. Kot, da se ne da preprosto povedati.
Kosilo. Pražen krompir, ja. Naj bi bil. Res ne vem, zakaj je vedno vse bolj podobno pireju. Temo za seminarsko je potrebno zbrati. Izbor sem sicer zožala na nekje 8 tem, tako da se sedaj odločam, kaj me bolj mika. Mislim, da je povsod bolj kot ne malo literature, ampak je vsaj tema zanimiva. Kap nas je zadela, ko je 2 ure prezgodaj profesorica za sociologijo vletela v razred. Na srečo smo imeli ponavljanje, ker je bil naš namen se učiti med prosto uro, samo je potem ni bilo več. Ampak smo skupaj ponovili. Mislim kolikor se je dalo ob njenem neprestanem govorjenju.
Veseli december bo napočil. Pa bo res veseli?
Našla sem nekaj zanimivih napovednikov za filme, ki prihajajo ob koncu tega leta ali v začetku naslednjega. Moram jih gledati.
Obstajajo filmi, ki jih ne moreš pogledati prevečkrat in obstajajo filmi, katerih ne moreš pogledati do konca.
Najboljši sadni koktejl. Geslo - vžemi vse, kar je pitnega. Mmmmm. Jagoda. Jabolka. Ananas. Pomaranče. Limone. Čiso naravni, svež koktejl. Ni boljšega. Slaba stvar. Vse je potrebno spucat. Danes me po tem ni tako razganjalo kot včeraj. Mogoče je kriv korenček, ki ga tokrat ni bilo, ali pa je bil včeraj zgolj tak dan.
Predstavlite si pet človeka s cvilečim, piskajočim, hripavim glasom. Ne človeka, mene. In to pesmi od Plestenjaka. Ron me čukasto gleda, Tim pa... hm, mislim, da se mu bo vsak čas zmešalo. Mene pa blazno zabava. Definitivno preveč vitaminov naenkrat. Skoraj liter. To meni škoduje. Blazno.
In cel dan mi je škodovalo. V pozitivnem smislu? Če povzamem, me je razganjalo do konca. Mogoče je bilo to zaradi toliko dnevnega ležanja. Če sem se lotila hiške. Trikrat nesla perilo iz sušilca. Začela sesati sobo. Prestavila računalnik za 20 centimetrov bolj optimistično v desno, da se ne bi toliko pregreval. Zmetala proč papirje. Zavila ruto okoli ramen. Pogledala The Day After Tomorrow. Prenašala fotografije iz enega na drug disk. Preventivno. Imela fotošoting z Ronom. Zadet pes. Smeh. Ga cel dan crkljala. Hajdi se mi je pela in poslušala. Love love love love Halloween scena v Fame. Ples mišljen.
Izredno zanimive se mi zdijo retro kopalke 50ih let. Enodelne. In posodobljena moda prejšnih desetletij. Zabavno. Všeč so mi kombinacije na Polyvore. Naletela sem na eno stran s čudovitimi fotografijami porok. Med iskanjem kopalk iz 50ih. Kje je logika?
Nos mi pušča. Kašljam pretirano in imam občutek, da se bom izkašljala. Ustnice me dobesedno pečejo in sem brez glasu. Ah.
Čakam na film Fame iz leta 1980, ker me zanima kakšen je. Pogledala sem nekaj filmov samo na pol, ker se moj računalnik očitno upira dejstvu, da bi do konca predvajal film. Vse, kar sem celega vidla je bil New Moon. Dejansko mi je všeč. Mogoče bolj kot prvi. Všeč mi je, ker ni več tistega pocukranega osvajanja in vsega. Všeč mi je ker je več Jacoba. Navdušujem se nad igranjem KStew. Nekako mi je ob gledanju večine njenih filmov postala blazno zanimiva, ker ima samosvoj način igranja. Zdi se mi, da ne zna pretiravati in je vse bolj zmedeno. In nisem nad njo navdušena, ker igra Bello, ampak nasplošno. Ker mi je vseeno, kaj ima z Edwardom, ker me ne navdušuje in sem srečna, da ga je malce manj v tem delu. Dobro pa so rešili situacijo z vizualni učinki namesto zvočnimi, kot je v knjigi. Ker je kulj to, da lahko film čisto drugače preneseš v oči gledalca kot knjigo. Ampak ljudje ne dojamejo, da to ni isto, zato so pogosto razočarani, ker imajo prevelika pričakovanja. Samo, meni pa je všeč, dejstvo kako nekaj prikažeš filmsko in drugo skozi besedilo. Ker lahko dela tvoja domišlija ali pa vidni živci. Aja najbolša mi je Ashley, ker ji vloga Alice tako sede, da to ne moreš. Kako je človek, ups vampir, lahko še bolj prisrčen? Všeč so mi volkci. In transformacije. In odnos. In to, da Jacob vnese nekaj humorja. Ter Belline nore odločitve.
Mogoče sem se res uživela. Smeh. Danes se "zdravim" s korenčovim sokom in limono. Precej okusno.
Počasi imam že vsega dovolj. Kašlanje mi gre blazno na živce.
Dokumentarec o Nefreteti. Dokumentarec o nekih slikarskih delih rodbine Liechtenstien. Film Zamenjan. Angelina. Končno mi ga je uspelo pogledati do konca. Film z hecno in dokaj nerazumljivo vsebino. Jim Carrey in Kate Winslet. Eternal Sunshine of the Spotless Mind. Kaj je pri spring poletnega? Ker so v filmu znova in znova ponavljali, da so poletne počitnice, ko je bi v resnici spring breakdown. Nekaj delov The O.C. Skratka, dejstvo je, da so ameriške navijačice s svojimi forami prav butaste. Bring It On: Fight to the Finish.
Samo ležanje zna biti skrajno nezabavno. Neudobno. Boleče. Potem pa je tam še bratec, ki ti dela družbo ter te večino časa zajebava. Glavo mi bo razneslo. Zmrznila bom ob dejstvu, da me kuha. Zadušila se bom od samega kašlanja.
Serije. Nogomet. Serije. Serije. Serije. Knjiga Čefurji ravs. Dve dekci. Topli štumfki. Ron, ki se občsno pojavi.
Pa sem fasala to butast gripo. Ali pa pač nekaj, kar me je bolj kot ne priklenilo na posteljo. Moči za kaj drugega sploh nimam. In včeraj sem samo zaspala in nisem bila zmožna ničesar napisati. Posledice tega spanja pa so zelo občutne danes, saj je spanje na kavču bolj neudobno kot ne.
Sedaj imam spet možnost komuniciranja s svetom, saj nam je uspelo urediti vse v povezavi z mobitelom. Za celotno družino, ne samo zame. Bratcu sem vrnila vdarec in se je končno vdal ter mi prepustil telefon. Tako, da imam sedaj Nokio 5800. Jeej. Na Simobilu smo prebili rekordno dolgo časa. Pečen kostnj.
Zabavno je brati stare objave. Mislim take, ki so bile napisane pred letom (par dni gor ali dol), kaj se je dogajalo, kaj sem razmišljala. Vsem danes sem na dolgo in široko razlagala mojo zgodbo oziroma moj petkov " - nadaljevanje. pripetljaj. Pač še vedno nimam komunikacijskega sredstva. In res ne vem, kakšen mobitel naj si umislim.
Odbojka. Sicer tista vadba pred tem je dolgočasna. Saj ne rečem, da se ne nasmejiš, nalaufaš in podobno, ampak vseeno ni odbojka. Izživljala sem se nad zgornim servisom in nekajkrat je žoga priletela čez mrežo, kar je neverjeno. V sredino polja. Potem pa končno igra. Število igralcev je bilo tako okrnjeno, da smo sestavili samo dve ekipi. Nekaj menjav in pestra igra. Sicer vse skupaj izgubi pomen, ko večina folka ne sodeluje in se par izjem meče in žrtvuje za žogo, samo kaj, ko nakoncu ni junaka, da bi podal čez. Ampak najboljša fora je, ko počepnem. Namesto, da bi odbila žogo. In takoj dobim vrnen udarec, ko me Tjaša ponesreči zadane. Smeh.
Pretirane priprave na umetnostno zgodovino. Katera je na koncu odpadla zaradi profesoričine odsotnosti. Nova gripa? Razprave o družinah. Istospolne družine, da ali ne? Sama se nagibam na prvo stran. Zakaj ne? Kaj je narobe s tem? Pač problem je družba, ker se mi zdi, da bi bil otrok lepše in bolj ljubeče vzgojen. Če rečete, da ni naravno. Kaj pa je sicer pri človeku naravno?
Oh pa Helena in njene bodoče pritožbe. Ja vlaka ni bilo, kar je sicer postalo bolj kot ne precej običajno. Optimistično nama je uspelo najti proste sedeže, pa čeprav sva že obe vmes obupali. Samo "keep going on". Mislim, da sva bili najbolj glasni na vlaku. Ali pa v vagonu. No jaz sem bila. Veselo in precej navdušeno sem padla v debato. Vse je bilo skrajno zanimivo in sem se smejala na ves glas. Vseeno mi je, kaj se jim je podilo po glavi.
Družabni večer s pregledovanjem posnetkov. Smeha kot ga še ni bilo. Katere izjave. Moje komentiranje. Kakšen glas imam. Fak. Kamero bi rada. Ja? Ker snemanje je blazno zabavno. In čedalje bolj uživam v podajanju komentarjev. Ker se nakoncu nasmejimo do solz. Od samega smeha. Joj. Kakšne zganjamo. Ampak začetka pa boljšega ne bi mogla posneti. Barbin smeh. Svetovno. Defekten kuža z skeri očmi in napačnim premikanjm, ki je natepaval baterijo. Bistveno pa je pozabila. Očitno bo še eno druženje. Ko staršev ravno ni doma. Vsaka s svojim avtom. Vsaka na svojo pot.
Zmankal baterije. "Že celo pot vaja neki hočm uprašat... kam sploh gremo?
Družinski fotošuting. PS. Polovico je natipkanega z on-screen tipkvnico. Baterije nočejo delati.
Doma je en bolj bolan kot drug. Kašlajo. Počivajo. Jaz pa se potepam. Morala sem iti v nabavo, saj je hladilnik večinoma na pol prazen. Lazanja za kosilo. Mmmm. Ron je se oblizoval še pol ure. Potem pa sva krenila na sprehod. Preden se je sonček skril. Filmski večer.
Navsezgodaj zjutraj je bila debata o tem, zakaj so tipi "butasti" in mislijo, da je ples za geje, ker če bi punco povabili plesat in jo znali voditi, bi v njenih očeh izpadli največji carji. Ampak očitno tega ne razumejo. Sicer pa je bila na to temo že podan komentar. Ne moj. Samo povezava je bila.
Zadnje čase je delo po skupinah super in zabavno. Precej je smeha. Precej povedanega. Še profesor nam prisluškuje. Ja razdeljeni smo v dve firmi in polovica naše je končala na terenu. Znamenitosti Plečnikove Ljubljane. Križanke. NUK. Šuštarski most. Tromostovje. Tržnica. Vse je podokumentirano. Slikano. Z malico vletimo k prvi skupini k risanju. Končamo na polički na štengah. Včeraj nisem omenila, kaj vse se je dogajalo ob dejstvu, ko sem prišla 2 uri prezgodaj v šolo in brala knjigo, ki sedaj ni več "obvezna". Najprej pride en model, grafika, fotografija, ne vem in se pozanima kaj berem ter mi reče, da je dobra knjiga. Jaz pa čukasto gledam. Potem pride varnostnica in preveri kaj berem, ter se namrdne, ko ugotovi dejstvo, da je domače branje. Potem pa vleti še hišnik, ki je veselo žvižgal in me pozdravil. Preden mi je uspelo odzdraviti je bil že skoraj na vrhu stopnic. Čudni so osebki, ki se šetajo med poukom po šoli.
No potem španščina. Ugibanje predmetov, ki jih opisujemo po špansko. Nič jasno. Potem pa risanje. Zabavno. Zabarikadirala sem se med stojala. Nizozemsko kmečko dekle, samo še cokelci so ji manjkali. Profesor se je ob naših debatah, kar skriv v kabinet. Saj je šlo, ampak ne preveč produktivno.
Dejstvo pa je, da sem šla na morje danes. Ker je čez center problem priti, sem prišla na koncu v Kranj na železniško iz kjer smo krenile na slovensko obalo. Vožnja po avtocesti. Glasno prepevanje. Vse luči. Lepo nebo. Miklavž je pekel piškote, ki so se kasneje sicer prismodili, ko so se nekje po Postojni prikazali črni oblaki. Po dokaj nadležni garmin navigaciji iz moje strani in rdečim valom, nam je uspelo bočno parkirati nekje med bloki v Luciji. Okupiranje Mercatorja. Boga prodajalka, ki smo jo namučile z izdelavo sendvičev. Lumpi sladoledne rezine. Mannerjevi srčki. Sladoled smo pridno pomalcale med potjo, medtem, ko je bila bolj "konkretna" hrana prihranjena za potem. Sir. Mortadela. Žemlja.
Počimo se na pomol in veselo malcamo. Seveda ni manjkalo naših hecnih posnetkov. Zgodilo pa se je tudi nekaj presenetljivega. Sploh ne vem kdaj se je slišal v morju "čof" in naše prve misli so bile "ah saj je samo valj". Kasneje jaz prav pametno pogruntam, da ne najdem mobitela. Zavajanje folka "Številka trenutno ni dosegljiva, prosim pokličite kasneje!" - kako naj pokličem kasneje, če je moj mobitel pristal v globinah slovenskega morja. To se lahko samo meni zgodi. Samo dejstvo je, da sem ob tem crkavala od smeha in mi še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo. In, da mamo dokumentirane odzive. In da je to sedaj šala dneva. Ko kličem starše, da jim povem, da sem prispela na morje ampak po ne sreči vanj "vrgla" napravo za komuniciranje. Ups, se zgodi. Ampak po tem sem se počutila rahlo bedasto, ampak na nek način svobodno. Sedaj mi ne more noben najedati, jaz pa nikoli ne bom odgovorila. Bilijar. Neodločeno. In za oba rezultata sem sama kriva.
Na poti proti avtu smo našle listke za v kazino. Dvakrat oziroma trikrat šle mimo policajev ter se odpeljale Izoli naproti. Kaja je pač švoh navigacija. Prispemo do Pirana. Parkirišče. Seveda, da se ustavimo tako, da se moram zbasat iz avta, da vzamem listek in se peljemo naokoli ven. Ampak pridemo do Izole. Če je zastonj hrana in pijača, tam smo mi. Priigrale smo si kar nekaj plusa. Sama skoraj 18€. Če skoraj ne polomimo avtomata, to pač nismo me. Kako zelo zabavno. Ker ugotovimo dejstvo, da se Urška ni dotaknila morja končamo še v Kopru. Sprehajamo se po ulicah starega mestnega jedra in se znajdemo v tistem "parkcu", kjer sva bile z Laro pred skoraj enim letom. In vrnemo se domov. Po čudovitem, zabavnem, norem dnevu.
Zjutraj sem bila pripravljena za odhod v rekordnem času, ker sem po nesreči zaspala, saj sem bila prepričala, da sem sanjala, da me je zbudila, ker sem se pred tem že parkrat zbudila. Talent pač. Ampak sem prišla ravno ob pravem času, se parkirala in odhitela na vlak, ki je že čakal na tiru.
Malica in pol. Enkrat tako, drugič drugače. Hm.
Oh. Polepšan dan. Potem sem še z butastim nasmehom hodila okoli. V modri cvetlični obleki, ki se je ujemala z mojimi čipkastimi rokavičkami. Madam. Petke so obvezne. Med sovražnicama. Sovražnik sovražnika je tvoj prijatelj. Matematika, osnovna šola.
Ples. Ostajam brez besed. In od ganjenosti zajokaš. Dunajski valček in angleški valček sta prelepa. Čarobna. Lebdeča. Harmonična. Seveda je glasbeni izbor pomemben del tega.
Šelestenje listja pod nogami. Načrti. Želje. Hrepenenja. Ujeto v oranžkaste liste z zahajočim soncem v ozadju.
Seveda, da ni verjeti vremenskim novicam. Ker če piše, da bo pršilo, to pomeni, da bo lep jesenski dan. In prav optimistično s seboj vzamem dežnik. In sije sonček popoldne.
O pouku raje ne bi, ker potem bom pokvarila mood, ker velja Murphijev zakon. Ampak najboljša je bila Bredica, ko je poskušala prikrito in prav potuhnjeno tlačiti list s seznamom gradiv za maturo v našo redovalnico za nek prilepljen seznam na platnicah. To je bil prizor in pol.
Nista dva pedesetki. Ker sta 50 in 51, ne šteješ dvakrat 50. Matematika ja. KAV je vsota prvih členov AZ. In potem se znajdi.
Pri bivalni imam optimistično ključek seboj in še bolj optimistično upam, da bom lahko brala. Richard Maier. Pomen beline in filozofija za tem. Sožitje z naravo. Stanovanjski objekti. Interier. Naloga na to temo. In še nekaj nakladanja je bilo vmes, ki si ga nisem zapomnila. A to bi bilo pametno vedeti, ker bom tako ali tako pozabila.
Ko potem človek pride ven na sonček. Sanjsko. Če sem se ustavila in opazovala jesenske barve, ki so danes še posebno prišle do izraza s samo osvetlitvijo in modrino modrega neba. Ne resno je bilo lepo. Čudovito. Prekrasno. In dejstvo je, da je Slovenija majhna. Prepričana sem, da je galeb krožil nad Ljubljano. Resno. Sara je bila zraven. Potem pa še ta občutek kot, da sem na morju, ker je bil sončen dan. Prijetno hladno. Veter v laseh. Modro nebo. In galeb. Pa še pred tem smo imeli pogovore o avtih, izpitih in vožnji do morja. Definitivno moram to izvesti. Oh, morje. *z mislimi odplava daleč stran*
Pogrešala sem moje navdušenje in zagreto smejanje med gledanjem novih delov Gossip girl. Upam, da so te časi sedaj nazaj, ker prejšni deli so bili nekako bedni, vsaj ne pretirano zanimivi no. Oh, N. je izgledal kot majhen prisrčen kužek in se topiš kot sladoled sredi najhujše julijske vročine ob pogledu nanj. Kakšen odnos imajo tisti trije in D&V. Oh. Samo kaj, ko ga je V skenslala. Spet bo lonley boy. Ampak Blair je bila najbolša, ko je izza zavese kukala. In N&S. Zakaj ni bilo akcije? In reševal je svet. Hero. Najboljši so bili komentarji vseh, da more biti tretja oseba neznanec. Smeh. In glasbeni izbor je bil izredno zanimiv. Čeprav je bila Lady Gaga. Ko sediš na dveh stolih, moraš pasti vmes. Zagrela sem se za natančno komentiranje GG. Pa kaj.
Prisrčna mala crkljiva žverca, ki z mano poplesuje po sobi. On je kulj soplesalec. Smeh. Črnuh mali.
Pridemo do Medvod in se odpeljemo v smeri Kranja. Namesto, da bi nadaljevali v Ljublano. In to ravno med debato, da je med relacijo Jesenica-Ljubljana največ pritožb. Kako zanimivo? Sicer je upanje, da vlak ne bo prišel do Ljubljane zbledelo v trenutku, ko se je odpeljal "pravi" smeri na proti. Brezveze.
In bolje bi bilo, če bi šel nazaj v Kranj, saj smo imeli cele 3 ure pouka. Pa še to je bila telovadba. Grozno. In za brezveze smo morali pešačiti na roško in nazaj. Ker je naša predraga profesorica prišla na idejo, da rajše ne bi imeli, ker se njej ne splača. Juhej. Zakaj nam tega ne morejo povedati prej?
Nabijam Foxy Teens in Californijo. Patetično. Pelji me na morje...
Doza pomankanja sladkorja je padla daleč pod sprejemljivo. Ampak, kdo bi se lahko uprl Mannerjevim piškotom. Rumovim srčkom. S čokolado oblitim napolitankam. Kandidat?
Nekje med včeraj in danes so me tlačile neznose bolečine. In iz minute v minuto je bilo samo huje. Mislim, da sem resnično dosegla njihov prag. To je tista stopnja, ko je bolečina najhujša in huje ne more biti. Nobena alternativna metoda ni pomagala - polaganje rok. Krči so bili presiloviti in sploh mi ni jasno, kako to, ker tega nikoli nimam. Ozirom zelo redko, pa še to je v zelo mili stopnji in hitro popusti. Tako sovražim poseči po tabletih, ampak je pomagalo. In je popuščala ob gledanju Brigade 49. Kul. Za pretakanje solz. In malce akcije. Le zakaj ga nisem že prej pogledala. Ker mi je všeč zgodba. Junaški konci. In misli mi odnese v Armagedon. In posledično na sceno: Leaving on a jet plane... Oh, pa asociacije. Kako je to zabavno. Ampak Effleck pa ni ravno talent. Smeh.
Pogledala sem si film 2012. Z očetom, ker so imele moje sošolke prevelike načrte. Film je noro dober. Ampak preveč ameriški. Pač tisti bedni prizori, ko se gre za sekunde a oni nakladajo in nakladajo in imajo še preveč za povedati. Efekti in sama zgodba so fenomenalni. Kaj pa, če je vse to res? (Hopla ali kako je že bilo s tem?) Pogledala pa sem še film (500) Days of Summer. Interesantno. In definitivno ne tisto kar pričakuješ. Čeprav ti vmes sploh ni jasno, kaj se dogaja.
Ja petek 13. Pač eden izmed petkov. Zjutraj je izžarevalo iz mene pretirano navdušenje. Noben ni razumel njegovega pomene, še sama ne. Risanje je bilo super. Ampak samo zaradi dejstva, ker mi je uspevalo. Šiljenje barvic. Debate. Fotošuting. Iz neznanih razlogov sem imela s seboj fotoaparat. Konkreten fotoaparat. Ja pristal je v torbici, ker je pač velika. Zato pa nisem imela potrebnih zapiskov, listov ali zvezkov. In sem fensi fotografinja, ker letam okoli s petkami ("zapatos de tacón" - to je bistven podatek pri španščini, mogoče si bom pa vsaj nekaj zapomnila) v oblekci (indijanska ali kakšen je bil že komentar), katera je bila kombinirana s črnimi najlonkami (2 solja za zimske čase) ter z usnjeno jakno (to sezono definitivno nepogrešljiv kos) nedefinirane barve (med sivo in modro). Obožujem nedefinirane barve. Seveda, vas to zelo zanima. Samo imam pretirano navdušenje do pisanja.
Moj Oskar, ki se je v skici preveč napil in je kiljavo sedel, se je v študiji ležerno namestil in zavladal formatu. Kul. In moje senčenje je čisto neintenzivno. Ampak moj občutek za vse pa je še vedno dober. Saj z viziranjem vedno pogrnem. Skoraj po celi črti.
Zanimiv podatek na oglasni deski je bil list z minimalno velikostjo črk, katera se še šteje pod berljivo in kar se na koncu izkaže, da je ubistvu jedilnik. Hm, pica za malico? Močno nas je zanimalo, kako se bo to izvedlo. In pričakali smo veliko škatlo z okroglimi zadevščinami v velikosti normalne pice. V njej pa prisrčna mala pica. Saj je bilo užitno, kljub vsem pomislekom. Med malico pa je prišlo tudi do nekaterih konfliktov ob razpravljanju o poletnih počitnicah ter možnih destinacijah in družbi. Ja, no. Ups.
Prestavit se nam je uspelo šele ob koncu odmora, ampak nismo nič zamudile. Španščina. Vrnitev v preteklost. Prva vožnja s kolesom. Igranje s punčkami, barbikami, avtomobilčki. Oh, smeh. In že omenjeni osvojeni podatek.
S kom lahko človek konča po pouku. Smeh. Mueller. Kjer res nimajo občutka za čas. Je mar že december? Pretiravajo z božičnim okrasjem. Resno! Oddelek z igračami. Avtomobilčki. Hipi bus, pač znana volkswagnova zadevščina.
Jimmy Choo sodeluje z H&M-jem. Waaaw. Sicer sem mnenja, da ne smem kupit čevljev (in se za enkrat še upiram skušnjavi), ampak če bi te dobila v roke, praktično na noge, ne vem, če bi se uprla skušnjavi. V Žurnalu je bilo omenjeno, da bodo imeli neke posebne razmere. Ha, če jim uspe.
In v živo izgleda veliko boljše kot na sliki, vsaj tak občutek imam.
Dejansko mi je vsebinsko zanimiv blogec. Izredno. Lara veš v kero depresijo si me spraula. Aja pa še to zate - klik.
Kaj je lahko boljšega kot uživanje sočnih rdečih sadežev v zadnjih mesecih leta, ko pa pri nas zorijo nekje spomladi ali v začetku poletja. Jagode. In banana ob gledanju ANTM. Človek se počuti bolje.
Oh, pa tista točka. In očitno pridem samo do 40. Pomislek. Metanje sokcev in opozorilni zvoki. Premalo zadetkov. Lovske in ribiške. Nimfa Kloe z defektno joško. Poglobite se v Botticellijevo delo. Ja to je pa umetnostna zgodovina in preveč časa. Umetnik Rodin praznuje. Baje. Poljub na sceni. Plesne vaje, ki pustijo veliko smeha. Ampak obenem utrujajoče.
Meglice se podijo v daljavi in se ovijajo okoli zaradi razdalje zbledelih dreves, ki se povezujejo v eno, v gozd. Bad tem pa se razprostirajo rožnato obarvani oblaki zaradi zahajojočega sonca.
Preležala sem cel dan. Tako kot včeraj. Samo, da je bilo včeraj še hujše in je bilo priti do wc-ja že cel napor. Ampak danes se je dalo vsaj živeti.
Kaj je mučenje v pozitivni obliki? Ker že cel dan, se mi vsakič, ko zaprem oči pojavi prizor iz včerajšnih/današnjih sanj. In se vrti non-stop. And again and again and again...
Ne razumem, zakaj mi gre pesem od Anahi po glavi, ko se zbudim pa sem jo 2-krat slišala.
Dejstvo je, da je vse skupaj prenaporno in sem samo obležala v postelji. Sedaj grem pa nazaj spat. Moje počutje je pa tako ali pa tako na nuli, če ne kar v minusu.
Šola pa tako ali pa tako sploh ni bila zanimiva. Samo srečna sem za Saro, no še bom.
Ko v deževni noči preskakuješ do avta in poslušaš zvok dežja, ki udarja ob žlebove in strehe. Lepo. Ko se ulične svetilke odbijajo v milijonu drobnih kapljic, ki so se ujele na razmočenem asfaltu.
Pogledala sem 5. sezono Housa, namesto, da bi kaj "koristnega" naredila. Ampak vsaj seminarsko imam narejeno. Zgubila sem mobitel. Vsaj za vikend, ker ga na noben način nisem našla. Šele danes sem ugotovila, da mogoče je ostal v avtu. In res, tam je tudi čakal. Z nekaj sms-i in neodgovorjenimi klici.
Ma dej. Bolj ko berem, bolj ko delam, manj je narejeno. Že cel dan pišem to seminarsko za sociologijo pa še vedno ni nič napisano. Koliko imajo pa Američani problemov z popularnostjo in tem. Bedni so. Pici mini guzi zobna ščetka s pici mini guzi zobno pasto.
Hinavec mali. Sprehod z Ronom. Meglice čez polje. To pa je čarobno ja.
Pesem Plestenjaka se mi je vsidrala v glavo in noče ven. Joj. Lotila sem se seminarske za sociologijo. Prišla še nisem nikamor, razen do dejstva "blogerji - medijski čudaki". Zabavno.
Vzdušje je ravno tako turobno kot sam petek. Ne vem kako, ampak vsak petek je slabo vreme. Vsaj zadnje mesece.
Matematika test. Veliko zamudnikov. Štiri naloge, ki zavzamejo celotno uro. Današnji načrti so padli v veliko ljubljansko lužo, katere najdete dol skozi po celem centru. Potrebna je tudi zbransot, ko pride mimo avto, da se pravočasno umakneš preden dobiš hladen tuš.
Risanje je bilo danes poučno, zabavno in izredno zanimivo. Dejstvo je, da smo narisali bolj malo, ampak slišali toliko več. Debatni krožek s profesorjem. Njegove dogodivščine. Potovanja. Interesantno. Naša depresija. Občutek neuspeha. Primerjava. Nadaljnje šolanje. Interesi. Občutek utesnjenosti. Študija na temi "pijani Oskar na počitnicah". Vse kar je falilo je bila slamica v tisti polkrogli, ki jo je držal v roki in je z malce domišlije spominjala na pol kokosa. Zgodbo potem sklepajte sami. Ne vem kako, ampak danes se je vse skupaj povezalo. Sadeži pri bivalni. Kokos pri Špeli in potem občutek kokosa v roki Oskarja. Sepija. Snikers. Gozdni sadeži. Bachata.
Kako po naključni vedno naletimo skupaj na vlaku. Neverjetno, res ne vem kje me najdeta. Breakfast at Tiffany's? Prišleki? Naj bi bila dilema.
S kitkami. Popackanimi tlemi. Napackanimi rokami. Ampak avtoportret me spravlja ob živce.
Končno sem se spravila v knjižnico in ni bila zaprta. Čeprav bi bilo bolj, če bi šla v Kranj ob takem času z drugim namenom, ampak ne bi zneslo.
Plesne smo imeli. In ni soplesavcev. Bile so razne skrbi, napovedi in podobno ampak na koncu ni bilo niti enega fanta, ki bi bil brez punce. Pomankanje. Resno pomankanje. Treba bo vzposaviti misijo. Misijo najdi soplesalca. Ampak kljub vsemu je bilo grozno zabavno. Popokale smo od smeha. Se nazibale. Tisti tip je imel sicer precej nevmesne in perverzne izjave.
Lahko srečaš večino ali pa nobenega. Ok, če bi vse videla bi me pobralo od smeha, saj to ne bi bilo res. En na glavni, drug z roko v roki. Zabavno.
Ja hipohondri. Fižolka kriva. Res pa je, da jih je precej manjkalo. Zaradi slovenščine. In potem smo morali mi poslušati pridige, ker smo bili slučajno po spletu naklučji v šoli. Patetično, ne?
Prvi sneg. Tretjega novembra, neverejetni smo. In dejansko je padel, kjub dejstvu, da so ga napovedali. Mogoče to zveni nelogično? Ampak vedno, ko napovejo nekaj obstaja večja verjetnost, da se ne uresniči kot pa obratno. Snežinkice. Mraz. Najboljše je, ko se voziš in naletavajo na sprednjo šipo. V tvoji smeri.
Nadležno ja. Danes je bilo vse nadležno. Ženski na vlaku. Ljudje na splošno. In pa jaz. Mislim, da bi se v tem primeru Sara z mano strinjala. Kje ste pa še videli človeka, da z ravnilom iz akte opleta pred nosom. Kaj je že? "Vsak tele ima svoj vesele".
Ure so se vlekle in ampak, ko se je končala je sledila samo še hujša. Dobro, da so sms-i zastonj, da si krajšaš čas vmes. Najboljša je bila izjava, da je bivalna precej podobna likovni teoriji (bilo je 12 folka v razredu od 30ih) in potem uleti profesorica notri.
Spet sami. Grozna gužva na parkirišču. Če se noben ni premaknil niti za centimeter in je bilo vmes saj 5 zelenih semaforjev. Obtičala sem v avtu.
A vam nekaj povem. To je 500. objava na blogu. Ponosni?
Ah, po dolgem času spet v šolo. Čeprav so vsi okoli mene zmrzovali je bilo meni toplo. Odbojka. Samo ni bila tako zabavna, kot pred počitnicami.
Frej. Ura, ki je bila bolj kot ne fotošuting. Frej. Usekane sta. Fotošuting s Costellama.
Na kakavu s sošolkami. Zabavno. Čedalje več se družimo. Naša zagorela profesorica za matematiko. Sociologija.
Helena in Lara si privoščita nove uhančke. Kako priročno je, ko se vlak ustavi na tvoji postaji in se izogneš odgovoru. Bo že vidla. Če se bom spomnila, seveda.
Te počitnice so bile dejansko res počitnice. Nič nisem naredila. Samo bila sem.
Prvi november oziroma v originalu dan mrtvih je tak beden "praznik". Ko greš na pokopališče, da pogledaš na sosednji grob, da nimajo večje ikebane in koliko pregoretih svečk je. Sicer zanimivo je, ko se stemni, ko se vidijo samo lučke, ki jih je res ful. Ampak ne potrebno je iti ob času, da se pokažeš tistim sorodnikom, ki jih srečaš enkrat na leto za prvega novembra. Če naletiš na njih med letom je zgolj slučaj. In vsi te pregledajo od glave do pet. In nazaj gor.
Vse skupaj izgubi pomen, ko začnejo mesec prej oglaševati sveče po akcijskih cenah in ni tistega prvotnega namena, da se spomniš na že umrle.
Strupi. To mi je vsako leto zabavno videti.
Nekje vmes med vsemi grobovi se je razvila debata o dejstvu zakaj je potrebno hoditi na grobove. Ne bi bilo lažje poslati sms - na to je vse skupaj naneslo. Iz tega pa je sledila vsebina sms: Letos me ne bo. Recesija je. Počivaj v miru. In potem naletimo na človeka, ki je stal pri grobu in pošiljal sms. Smeh.
Kosilo, večerja, kakor želite na Planini. Pri mami in atu. Standarni postopek - pregled revij. Gledanje športa. Reševanje sodokuja. Pogovor o tekočih tematikah - primer: Kmetija slavnih, Ron. Reševanje križanke.
Naložitev vseh pesmi na kluček, da bom lahko v avtu poslušala. Jon Bon Jovi - Hallelujah. Ne vem kako sem spet naletela na to.
Ampak Big Father je zakon. Ko bilo več takšnih šovov.
