Zlomljen paradižnik

Pestro. Danes sem resno nadomeščala vse družinske člane po vrsti.
Ta teden se mi je ritem postavil na glavo in nekako imam mešane občutke glede zgodnjega vstajanja. Všeč mi je, da je prijeten hlad, da imam potem kaj od dneva in da sonce še ni močno, nikjer ni nikogar. Ampak tako zelo nisem za zgodnje vstajanje. Ali vstajanje na splošno. Tako blazno težko se je premakniti iz postelje. Se spraviti v sedeč in nato stoječ položaj in odpreti oči, da lahko vidim svet.
Nočejo stati pokonci.
Saj potem, ko pridem k sebi je vse v najlepšem redu. Krizno obdobje je tisti del, ko se spravljam k sebi. In preklinjam vesolje, svet in vse, kar pride na pot.

Saj ne, da sem si že tako vroč dan naredila še bolj vroč. Ko sem se odločila, da je potrebno omaro spravit v red in sem vse zlikala. Vključno z mojim delom opranega perila. Spotoma pa so se še vse žehte, ki so bile v košu, oprale.
Sama svoj gospodar, ko vsi grejo oziroma jih še ni nazaj.

Delo se kar ni hotelo končati. Pa to postoriti pa tisto narediti in v tem trenutku sem precej izčrpana.
Še avto sem zdrgnila s čudežno krpico. Ker se je jata vrabcov odločila, da bodo vsi njihovi iztrebki končali na moji pločevini. Nekako sem imela kar precej pikčast avto.
Se pa zato sedaj sveti. Skoraj kot nov. Ta trinajstletnik na štirih kolesih. Zopet bel bel.
Ampak je bil že potreben pranja. Ker pač to pride le, ko je res nujno potrebno.

V dilemi sem.
Nakup novega fotoaparata. Akcija v Big Bangu. Ampak premlevam, če rabim "ta velik" objektiv. Ker sedaj sem imela pri Olympusu 40-150mm, tu pa imajo v kombinaciji z 75-300mm. Zanimiva je zgolj sama ponudba.
Mogoče pa res drugič.

Pomorščaka sta se vrnila domov.
Piškotasto-malinasto-pudingasta sladica čaka v hladilniku.
Ed Sheeran v eni sobi. Michel Teló pa v drugi. Tako si sledijo moje glasbene podlage.

Ed Sheeran - Wake Me Up

Zaloga belih majic mojega brata

Imela sem manjši obhod. Šla sem preverit, kako izgleda nek fotoaparat v resnici. Kako je, ko ga primeš v roke. Potem pa sem zavila še v tisto drogerijo, ki nosi oranžen "m" v logotipu in kupila škatlo Oreotov. Ker so mleku najljubši piškot. Čeprav so v resnici mleku bolj ljub piškot tista vrečka piškotov s čokolado iz verige Hofra. Ali Lidla. Po mojem mnenju.
Poleg tega pa imam sedaj urbano turkizno barva. Samo toliko, v vednost. Luškan odtenek.

To jutro se nisem zbudila tako zgodaj. Ok, to ni res. Sem se zbudila tako zgodaj, vendar sem prepričala brata v še na pol spanju, da se je spravil in štirinožnega prijatelja odpeljal na jutranjo potrebo. V svoji zmedenosti je pozabil vse doma. Razen sebe in psa.

Koledar prihajajočih dogodkov sem napolnila. Izvedela pa sem, da se bo Michel Teló potikal po sosednji Hrvaški. Tako, mimogrede mi je ta informacija prišla na ušesa. Od mame...
Pa sem šla res na vsake toliko malo pogledati na njegovo stran, kje bo imel kaj koncerte, samo kaj ko njegovih koncertov po Evropi ne najdem nikjer objavljenih. Še sedaj ne, ko vem, da bo v mesecu avgustu v Puli.
Mislim, da bom prespala vse skupaj, ker danes sem bila tako ali pa tako v fazi poslušanja njegovih pesmi.

Malo se je dremalo. Malo se je zadrževalo pri mami. Malo se je bralo.
Tako, vsega po malo.
Če bo vikend res še bolj vroč, bo še bolj leno vse skupaj.

Prišla pa sem do sklepa, da se nikakor ne morem lotiti resnejšega pisanja, ker se iz določene točke začnem premikati v slepo ulico in se celotno razpoloženje teksta spreminja v vedno bolj obupano in temačno. No, res je kot slepa ulica.
Rabim tak velik val pozitivne svežine, da me skoraj utopi. Resno!

Michel Teló - É Mara

Kokakola kozarec kumar

Res sem se ujela v rutino ta teden.
Zjutraj zgodaj vstanem - bolje rečeno sem brutalno zbujena.
Se vsa zalimana spravim ven na sprehod, kjer pozdravim sonce, ki je še v nežnih tonih in poskušam prekleti cel svet, ko na pol spim. Saj je vse skupaj precej hitro mimo, ko se veliko bolje počutim, sem čisto v redu z dejstvom, da imam dolge dneve.
Potem prečekiram vse kar se dogaja na internetu novega - torej mail, facebook, objave na bloglovin, tumblr, 9gag, novice in kaj je danes na sporedu. Mojem sporedu.
Kuža Ron dobi zajtrk, jaz pa vamem skodelico in naberem vse maline. Mislim, da je nabiralništvo iz pradavnine še vedno nekje v genih. Čudim pa se, da kljub temu, da jih pridno pobiram, jih je vsak dan več. In pojma nimam kdaj dozorijo. Sumljivo je to, sumljivo.
Po tistem sledi krajša službena obveznost - temu mail, tisto pogledati, sporočiti kako je s pošiljkami, kaj naročiti. Ker sem ravno doma in pri roki.
Še zajtrk nekje vmes sem spustila. Šment.

Torej nadaljujemo z ugotovitvijo, da je treba v trgovino. Pes se včasih odloči, da sodeluje pri tem podvigu, drugič spet ne. Ampak vendno pa pričakuje, da bo nekaj dobil. Ta prebrisana kepa dlake.
Dodam še dejstvo, da je danes preklet četrtek. Kaj je v četrtkih v Mercatorju - ja popust za upokojence. Še vedno ne razumem od kje se vsi vzamejo, ker jih je ogromno. In sploh ni važno ob katerem času prideš, kot rusov jih je in hitrost premikanja je minimalna in vozički so do vrha polni. Skratka, moje navdušenje je vidno neizmerno veliko. Ane?
Potem pa rutina izgine. No, ostaja še kuhanje kosila in prepričevanje brata naj že poje tisto papriko, ki se žalostno nahaja v hladilniku in se jo noben noče dotakniti. Šmentana reč.
Nadaljujem pa rutino še pozno popoldne. Sprehod. Vrt. Zalivanje vrta. Potem pa kaj vmes in spanje.

No, pa sem prišla skozi dan. Kjer se še bere knjiga in gledajo filmi.

Poletna rekreacija - razmigajmo srnice. Vaš vaditelj, naš pes.
Ravno danes pa sva po dolgem času naletela na srni. Tako meni nič, tebi nič sta me prav radovedno opazovali iz hribčka s travnikom čez cesto. Kako je bil šele pes navdušen, ko jih je zagledal. Ampak predno mu je uspelo dobiti sapo in je z iskricami v očeh naznanil svoje navdušenje, da je videl srne, sta bile verjetno že na drugem koncu sveta. Malo se je pa potrebno razmigati po takšni travnati večerji.

In ko smo že pri srnicah, pri večernem spremljanju dogajanja in osveževanja raznoraznih strani me pričaka precej prijetno presenečenje. Dobila sem izredno čast in Katjino neizmerno navdušenje je privedlo do tega, da se je mala akvarelna srnica pojavlja na najbolj luškani strani daleč naokoli, predvsem na sončni strani Alp.
Zardevam. Še enkrat hvala pepermintovi gospodični.
S posebej duhovitim naslovom objave - KA(T)JINA SRNICA. Kako luškano.
To je moj mali projekt osrečevanja ljudi. Še vedno v teku. Tisto o čemer mogoče kdaj pa kdaj kaj namignem.
Pšššt.

Mojito party na vidiku. Jeej.

Danijela Martinović - Zovem te ja

Hugo

Še med faksom nisem tako zgodaj vstajala kot se dogaja ta teden. Pri nas je mati tista, ki zgodaj vstaja. In pes je še vedno navajen tega urnika in pride kikirikat v sobo ob najbolj zgodnji uri. Še petelini se takrat komaj zbudijo. Saj ne da bi vedela, ker jih nekako ni nikjer v bližini. Mi smo urbana velevas. Nimamo petelinov tako zelo blizu.
Samo enega preveč zbujenega psa, ki me skuša pretentati, saj sem kasneje izvedela, da me je skušal pretentati, ker je šel ven dve uri prej. Nekaterim bolj ustreza bedenje do zgodnjih jutranjih ur.

Se že dogaja. Sem že izgubila občutek za čas, datum in dneve v tednu.

Danes sem ubistvu pogledala dva britansko govoreče obarvana filma. Enega direktno iz podeželja, drugi pa se je dogajal kar v Parizu. Gledanje prvega sem sicer razvlekla na obobje treh dni. Težko si je vzeti čas in film pogledati v enem kosu pri tej čudu tehnologije. In mikavnem vrtu z lepim vremenom zunaj.

Tamara Drewe. Pisatelji z angleškega podeželja. Ubistvu so pisatelji, ki se po navdih zatekajo na angleško podeželje. In potem se odvije drama kot iz knjige, ki se konča kot v slogu pisateljeve zgodbe.
V filmih tako radi prikazujejo raznorazne umetniške sorte ljudi. Od pisateljev, slikarjev, fotografov in drugih kreativnih poklicev. Vedno se najde nekdo, ki se ukvarja z iskanjem bistva in izražanjem skozi ustvarjanje. Poleg tega je pa zelo priljubljen filmsko projeciran poklic - delo v galeriji. Če je že pomankanje kreativne žilice lastnega ustvarjanja, potem nastopi to.
Aja, film. Nič posebnega. Gledljiv, ampak se ga hitro pozabi, ko ga je enkrat konec.

Hugo. Ta film naredi večji vtis in se v mislih igra še nekaj časa po tistem, ko se je že odvrtel do konca in se televizija ugasne in luči prižgejo.
Takšna malo groteskna fantazijska zgodba ujeta v čudovite prizore. Posnetki so res neverjetni. Element, ki se pojavlja skozi cel film v različnih scenah je - para. Nekako sem ta vizualni učinek videvala ves čas, ko sem ga enkrat zavedno uvidela. Poleg tega ima pa kratkohlačni fantič precej nenavadno opravo za te "zasnežene" prizore.
Všeč mi je ta mehanični del. In popravlanje zlomljenega. In govor filmskega ustvarjalca, tam na koncu. Tako zelo sem bila notri v filmu, da me je kar malo ganil. Pa saj je bil čisto preprost in pričakovan, samo si nisem mogla kaj. Bolj kot vsa vsebina skupaj me res najbolj preseneča kako lepo so speljani prizori in ta "cinematography" zadevščina, ki je imenovana fotografija. Strokovno filmsko izrazoslovje, mi dela težave. Važno, da uživam na pogledu na Eifflov stolp in Notre Dame. In na trenutke deluje bolj kot animiran film. Čeprav ta robot, bolj mi je pri srcu izraz - automaton, je srhljiv. Pri končni sceni - sem samo čakala, da bo pomižiknil, se premaknil ali pa naredil nekaj precej nepričakovano nenavadnega - pa je bil konec koncev le nepremičen predmet.
In to je luškana otroška zadeva? Res je malo groteskno shrljiva na trenutke. Z vključenim izrazom - fantazijsko.

Imela sva preveliko količino zelo zrelih nektarin, breskev in marelic, ki sem jih pretopila v bolj razpuščeno obliko - smoothie. Iz prevelike le-tega pa je nastala ideja, katero je podprla želatina v predalu in z dodatkom vanilijevega pudinga in piškotov, ki sem jih letela kupit, je nastala poletno osvežilna sladica. Predvsem zaradi osrednjega žele-smoothie predela.
Moj mali eksperiment. Spet je tak čas.
Letos se mi začuda še vedno jejo maline.

Queen - Who Wants To Live Forever

In konec s prvim letnikom

Še v navado mi bo prišlo, da se zjutraj trikrat zbujam.
Prvič sem Rona poslala spat, ker je tulil že dvajset do šestih. Drugič sem se vdala v usodo in odšla v stanju napol spanja proti soncu. Tretjič pa sem se zbudila po "dremežu", ki je sledil, ko sva se vrnila domov in sva oba zaspala na postelji.
Vstajanje me vrže s tira. Sploh, ko sledijo različni nizi sanj in je svet nekaj trenutkov še popolnoma nejasen in me vedno zanima, kako bi se nadaljevale.
Pa v naslednjem trenutku zavedanja že izpuhtijo in ostane samo še občutek, da so nekoč obstajale.

Po tistem, ko sem v Italijo sporočila, kako je z robo, šla v knjižnico in k mami po kosilo.
Po vsem tem sem izvedela, da sem uradno opravila prvi letnik. Jej!!
Ker sem prejela še zadnjo oceno angleščine in se počutila svobodno. Olajšano. Da je vse skupaj mimo. Za to leto. Blagodejen občutek.
In to s takšnim povprečjem, da se še sama sebi smejim. Izračun, ki ga dobim je popolno ravnovesje devetic in desetic. Kako se vse obrne.
Super sem. Kar malo ne morem verjeti. Čisto malo. Kanček.

No, ko sem že pri kosilu. Očitno je tema tega tedna - filane paprike. Kljub temu, da so bile z obeh strani super okusne, se mi ta vrsta hrane v tem trenutku malo obrača. Saj obožujem in vse, ampak ne ta mesec in ne naslednji. Zaenkrat.

Berem Potovanje duš. Mene reinkrnacija izredno fascinira. Zdi se mi, da tej stvari popolnoma verjamem. Bolj kot bi vsem krščanskim in drugim verskim zadevam lahko kadarkoli verjela.

Uradno se je začela sezona - za skodelico malin na dan.

Roberta Flack - Killing Me Softly

Pred sončnim vzhodom

Ha. Skovala sem nov plan. Če je to sploh čemu podobno. Ampak, ja. Odločila sem se da bom prebrala Harry Potter och de vises sten in razumela vsaj pol ali več besed. Ja, to bo to.
To je moj nov švedski plan. Zelo optimistično gledan. Seveda moram najprej dati skoz vse lekcije in podobno, ampak nekoč bi lahko mogoče prišla do tega. In potem bi imela te knjige prebrane v treh jezikih. Kako zabavno.
Če bi se lotila španskega, v štirih. No, o tem bom rajši naslednjič razmišljala.

Saj vem, da me vsak čudno pogleda, ko rečem, da sem se lotila učenja švedščine. Takoj dobim seveda vprašanje zakaj pravzaprav tega jezika. A je res važno, da odgovorim na to vprašanje?
Takšna je bila moja intuicija. Po pravici - pojma nimam zakaj. Stvari so se tako obrnile.
Lej, mogoče pa pride trenutek, ko dobim odgovor na to vprašanje.

Ne da sem danes vstala pred sončnim zahodom. Kaj to - že na poti, na sprehodu sem bila, ko sonca še nikjer ni bilo videti. Ker na vremenskih podatkih piše, da je sonce vzšlo ob 5.12, no jaz sem bila že nekaj minut pred peto pred hišo s psom.
Razlog? Brat me je vrgel iz postelje, ko me je klical. In ker sem se ustrašila preglasnega zvonenja in sem morala splezati iz postelje, da sem lahko kaj ukrenila glede tega. Potem je sledila naslednja logična poteza, da greva s psom ven. In sva šla.
Naposled sem še dve kitici odspala, ko je pes začel ob sedmih mjavkat, spuščati zvoke obupa - kakorkoli in sem ga poslala ven. Naslednjič in zadnjič v tem dnevu sem se pa zbudila dvajset pred deseto, ko je prostalo prevroče za ležat v postelji.
Tako pestro je bilo zjutraj. In ta ponedeljek sem še dodatno razvlekla.

Maline pridno zorijo. In vsa ostala zelenjava raste, jaz pa ne vem kaj naj z njo. Nisem najbolj zagret prehranjevalec z zelenjavo. Samo določene vrste. Z večino imam precej težav.

Pearl Harbor. Kako dobro je bilo videti ta film po dolgem času. Ker nekako sem čisto pozabila o čem se gre in kako se konča. Bilo je skoraj tako, kot bi ga gledala prvič. Res nisem vedela, kaj se bo v naslednjem prizoru zgodilo. Šele potem, ko se je dogajal, se mi je nekako posvetilo, da mogoče sem res že videla vse to. Navdušena sem nad stilom. Ravno kot pri The Notebook. Ker nekako je podoben čas. In vsa kostumografija, ki se dogaja v filmu mi zelo ugaja. Vse skupaj - celoten videz.

Snow Patrol - The Lightning Strike

Demetra

Mirror, Mirror. Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deleži je tej. Julia Roberts v vlogi zlobne kraljice je prav posrečena izbira. Z vsemi komično-sarkastičnimi vložki. To. In ja, to bo nekako to.
Film je v redu. Ni kakšen hud presežek. Ima zelo zanimivo kostumografijo, ki je tudi ena izmed priljubljenih tem v intervjuvih okoli tega filma. O tem kako so se tlačili vanje in koliko tehtajo. Skratka zanimiva predstavitev Sneguljčice. V prirejeni zgodbi.
Kdaj so pravljice postale priljubljen zaslužek holivudskih filmov? Ker sedaj se pripravlja Lepotica in zver, če sem prav obveščena. Pa še ena zgodba o Sneguljčici in lovcu s trpečim elementom Somraka je v teku.

Uspelo se mi je zaleteti v zaprta vrata. V tista, ki sem jih minuto nazaj zaprla, da ne bo prepiha. Nos me boli.

Demetra je slavila. Sicer pa nekako še vedno ne verjamem, da je stara samo 15 let. Kako? Je kot neka stara, zrela duša vtelešena v telo mladega dekleta. Punca ima talent in zasluženo zmago. S Tabuji je bila super.

Dobila sem obisk direktno iz ohlajenega bohinjskega jezera. Za en kratek postanek in da sem oddala projekt: barvana rjuha. Nekako mi ni uspelo slikati celotne zadevščine, ker je prevelika za kamorkol postavit ali razgrnit.
Mislim, da bom mogla začeti slikati na veliko. Tako - zase, ker drugače bom čez čas pozabila kako to gre. Pa še fino sporščujoče je mazanje po platnu z velikimi nanosi barve. Samo problem je, da se počutim, ko ta nikjer nimam dovolj prostora oziroma, da so te stvari vsem napoto. Šmentana stvar.

Smoothie iz malin in robid. Ker nisem največji pristaš smutijev ali robid. Ampak, ko si sam doma s psom gredo tudi takšne stvari. Z listom melise.

Alicia Keys - If I Ain't Got You

Dognano

Prišel je ta čas v letu, ko je pred trgovino veselica in glasba doni skozi odprto okno. Vse skupaj je precej dalmatinsko obarvano. Porcijo giric prosim.

Ko smo že pri morju. Starša sta si vzela dopust.
Brat se potepa po štajarskem in z ekipo pobirajo lovorike na tekmovanju. Državni prvaki na štiristo in tako.
Midva s psom pa kraljujeva doma.
Jaz rišem oziroma barvam. On nadzuruje situacijo kar z balkona.

Lenobno potekajo dnevi. Je se lubenica. Jagode z domačega vrta. Skupaj z malinami, ki sem jih odkrila. Včeraj ni bilo še nobene malinasto rdeče obarvane.

Rjuha je pobarvana. Naletela sem na manjši problem, ker sem pozabila odstranit papir in se je prilepil na zadnjo stran. Ups.
Samo pogruntat moram, kam jo bom izobesila, da jo vidim v celoti, ker sem jo po delih barvala.
Ker ravno vskočim kot pomoč, sedaj je čas oratorijev in teh zadev, katerih del nisem nikoli bila. Ne, da bi si želela.
Med brskanjem po predalu sem naletela na neko družinsko knjižico - cerkvene zadeve, v kateri sem našla napisano Kaja Katarina. Haha. Zabavno.

Danes sem se ujela nekje med Once Upon a Time in Weeds. Tako izmenično. Eno epizodo tega, eno epizodo tistega. Nekaj mora ropotati medtem, ko ustvarjam in mešam odtenke.
Pri prvi imam sicer en problem glede celega koncepta - zakaj sicer mora biti "srečno do konca dni", zakaj ni dovolj tisto, kar imajo? Zakaj je to tako zelo pomembno? Zakaj mora biti konec nasploh?
To je moja današnja težava. Zakaj srečno do konca svojih dni?

Vlado Kalember - Vino na usnama

Barvana rjuha

Kako fino. Izdelke so prišli iskat, s tem sem zaključila projekte in me je pričakal moj del priprave.
Čeprav verjetno ne bom preoblela, da sem pozabila vključiti logo na enega. Ubistvu sem se prav zasekirala, ko sem prišla do tega spoznanja. Ah...

Ukvarjam pa se z rjuho, akrili in povečavo skice. Lotila sem se ga na sistem - zlepi toliko A4 listov skupaj, da bom porabila čim večjo površino. In ta projekt je čisto fino uspel. Verjetno bi časovno porabila nekje približno enako časa, če bi direktno risala, ampak veliko več živcev.

Med samim pleskanjem pa sem si namesto glasbene podlage naštimala kar filmsko. Tako, da sem film bolj poslušala kot gledala. Mislim, saj sem večkrat pokukala kaj se dogaja, potem pa sem slikala naprej.
Pogledala pa sem dva precej strelsko obarvana filma.

21 Jump Street. Res ne preseneti in ni ne vem kaj. In koliko problemov imajo Američani s to "high school" zaveščino. Ne morejo preboleti pa da jih konec. Če ne bi Channing Tatum igral, se filma ne bi niti lotila. Čeprav sem na koncu bolj ne gledala. Saj pride Magic Mike v kino drug teden. Bomo tam bolj gledali...
God Bless America. Mogoče je že malo zaskrblajoče, ampak koncept tega filma mi je blazno zanimiv.Mislim ta misija in kritika ameriške kulture in kakšen zanimiv monolog na začetku. Kako neumni so ljudje. Mi smo proti Američanom še kar v redu, ampak ne zaostajamo tako zelo, ker ne nekako nimamo lastne hrbtenice. Ampak oni, oni so pa poden. Obljubljena dežela, kjer se sanje uresničijo in kjer bi ljudje naredili vse za 5 minut slave. Kam nas vse skupaj pripelje? Ta "civilizirana" civilizacija.

Pretekli teden sem pogledala še dva filma. Noben me ni navdušil.
One for the Money.  This Means War.
Mogoče so preveč akcijsko obarvani, ker mene to strašno dolgočasi. Res, več kot se dogaja manj zanimivo je. Te scene s streljanjem in pretepanjem in podobno.

Tisti moment, ko se ti nekje "out of the blue", nepričakovano začne prepevati pesem, ki sem jo preposlušala, ko sem bila majhna. Tako zelo sem preposlušala kaseto Hajdi, da sem jo uničila. Ups.

Mali pa kar praznuje. No, precej velik je že.

Hajdi - Oblečem si oblekico

Piki komarjev

Po dolgem času v Tioliju. Točno tam, kjer smo se dobivali že lani. Letos zopet. Z novo pošiljko Američanov.
Vse je druženje je zabavno in kulj. Razen druženja s komarji, ki puščajo posledice na koži. In srbi.
Le, da se nekje na polovici ugotovi, da ima nekdo sprej - tisti za komarje in se vsaj počutimo bolje.

Ob zvoku kitare. Na travniku v Tivoliju. Sedeč na tleh v polkrogu smo prepevali, kar smo znali. Čisto sem padla notri v vse vzdušje in uživala v trenutku.
To je bil res moment.
Kot tudi videti stare obraze po dolgem času in spoznati nekaj novih ljudi. Seveda te preseneti, ko ti ob seznanjanju Američanka reče "me veseli". Tako napričakovano, da sploh ne veš kaj bi odvrnil v tistem trenutku.

Pred tem pa je izmenjava rjuhe vključevala še sprehod čez trgovine po šoping centru.
Zakaj imajo sploh uradno razprodaje, če je že sedaj vse znižano?

Mnenja smo, da so se nam v vodnem hlajenju zaredile alge. Nekaj komaj opaznega plava.
In bolj je vodno segrevanje kot hlajenje. Računalnik pa se v trenutku nenadozra nepričakovano ugasne.
En projekt zaključen.

Garry Schyman feat. Alicia Lemke - Trip the Light (Where the Hell is Matt?)

Domače tortilije

Seveda, da znamo samo jamrati. Kakopak bi še šlo.
Ta vročina, ki nas obdaja nam nekako ni po godu. Zjutraj pa se prebudim v malo prevroče jutro, ker je bila ruleta spuščena sredi noči. Nič zraka. Nič.

Pester dan.
Potepala sem se. Službeno, ali kako bi se temu reklo.
Od Črnuč preko Letališke do Poljan od tam pa v Medvode in z dvema postankoma v Škofji Loki. Trata, če smo natančnejši.
Pri navigaciji je prišlo do manjših težav v sporazumevanju, ampak sem kljub temu, da sem postala eksperta za obračanje avtomobila na najbolj nemogočih mestih, uspela najti pravi naslov.
Jeej zame in za zemljevid na telefonu.

Potem pa v vročini vse ostalo zbledi.
Iskanje lovorjevega venca in izdelovanje merilnega traku. Skupaj z zalivanjem vrta.

Tušmobil je zelo slabo organiziran. Kaj zlahka te vsi njihovi podatki zavedejo. Poleg tega pa nimaš niti priložnosti videti delujočih telefonov ali vsaj vseh telefonov v ponudbi in nikjer nimajo nobene brošure z opcijami paketov. Tako stojim v vrsti in brskam po internetu in njihovi strani, da vem kakšne informacije želiva z mamo izvedeti.
Na koncu vsega sva izvedeli, da so en sam nateg in odkorakali iz trgovine nekako olajšani, brez kakšnih obžalovanja vrednih sklenjenih pogodb.
Raje sva zavili na torto in sladoled.

Za kosilo nam je mama pripravila tortilije. Pač nisem pristaš vseh teh kitajskih, tajskih, mongolskih, mehiških in še-ne-vem-kakšnih restavracij. Tako, da se mi zdi, da sem danes prvič jedla kaj takšnega. Tortilijastega.
Moram reči da ji je kar uspelo. Se bomo še povabili. Naša družina skeptikov glede takšnih jedi.

Bryan Adams - Summer Of '69

Štiri leta

Mimo mene je šlo. Ampak včeraj je bil tisti dan, ko je od prve objave minilo štiri leta.
Resno? Toliko že... vav.

Znam novo švedsko besedo.
Köttbullar. To si moram zapomniti. Mesene kroglice in to. Čeprav izgovorjava je štbular. Kaj?

Te vroči predpoletni dnevi me počasi ubijajo. Izgubi se vsa energija in ostane mi poležavanje na ležalniku v senci. Potem pa imam tisti občutek, da me vsi očitajoče gledajo, ker nič ne naredim. Ta občutek imam vsake počitnice. Da se potem počutim krivo, ker sem bila pridna in z vsem končala.
Jeej za počitnice. Sarkazem na višku.

Drugače pa gre. Tako počasi in dan za dnem.
Razen, ko Illustrator pobere živce. No, saj v resnici ni mojih. Se ne sekiram tako zelo.

Mogoče bom pa produktivna. Mogoče mi pa kaj uspe. Spotoma pa se še kaj švedščine naučim.
Kje je ta izlet v Ikejo?

Mungo Jerry - In The Summertime

Žmigljav

Ne morem še z zagotovostjo reči, ampak nekako sem imela danes še zadnji izpit.
To je to. To je konec prvega letnika.

In zaključujemo se pred vsemi in smo frej do oktobra. Tri mesece in 12 dodatnih dni počitnic. Kaj takšnega?
Prav všeč mi je. In letos sem res zadovoljna s faksom.

Torej sredi vročine se je v nič kaj ohlajeni učilnici pisalo strokovno terminologoijo v tujem jeziku, ki ji preprosto rečemo angleščina.
Za zadnji izpit smo kar malo zmedeni, ker nimamo prav nobenega občutka kaj pričakovati.
Upam. Da bo. Že.

Hoja naokoli je v teh dneh je prava muka in moja najljubša stvar daleč naokoli je senca.
Sprehajati se po vročini - vse prej kot prijetno.

Ampak nekako sem se mogla prebiti do mesta.
Da sem po dolgem času, res skoraj letu spet videla Melisso, ki je tukaj dober mesec.
Tako fino jo je spet videti in najljubša beseda dneva je bila 'lovely'.
Čokoladni in borovničev sladoled. Poslana pošta in skopiran seznam za njihov 'scavenger hunt'. Verjetno so se zabavali.

Potem pa plaža. Ljubljanska, ki je bila danes tako zelo morska.
Z razgretim betonom.
Čolni, ki so se vozili naokoli in ustvarjali valove.
Galebom v zraku. In vonjem po morju s hladom, ki ga je prineslo na vsake toliko časa.
Zgodba z galebom je bila takšna, da smo ravno imeli debato, da samo še to manjka in je en priletel mimo. Uradno je. Na plaži smo bili.
Zabavno. Narežali smo se in proslavili še zadnji izpit.

Potem pa pridem na železnisko in sporočijo da ima zadnji vlak precejšno zamudo.
Kaj mi preostane drugega kot da počakam. Pa čeprav se mi zvesto opravičujejo in prosijo za razumevanje.

The Beach Boys - Barbara Ann

Kuhna na popu

Spočila sem se.
Se razkomotila na ležalniku v senci jablane na vrtu in podčrtavala besede.
Koliko je imelo to koristi bom videla jutri, ker se nekako ne morem pripraviti. Lahko samo upam na najboljše.

Skrbi me in grozno mi je gledati, kako me fotoaparat ne uboga več in trmari po svoje. Ampak še vedno upam na najboljše.
Saj imam zelenega malčka, ki velikemu bratu krije hrbet.

Prikupni in nadvse luštni klinčki/ščipalkice. Obljubljeno.
Super.

Brskam po Pinterestu in gledam vse čudovite stvari, si v glavi sestavljam sezname kaj vse bom še ustvarila in kaj naredila.
Mogoče bom pa to vzela kot projekt za to poletje. Hmmm.
Mogoče.

Trkaj feat. Jadranka Juras - Sam

Toliko dogajanja

Koliko se je pa danes v Ljubljani dogajalo, to pa ni za verjeti.
Prehodila sem jo po dolgem in počez. Tako, skoraj dobesedno.
Šla sem od Tivolija do Kongresnega trga, s postankom na robu. Potem sem iz tam krenila do parka Tabor. Vrnila sem se po starem delu mesta in se sprehodila ob Ljubljanici do Špice v Trnovem. Od tam pa nazaj proti Tivoliju.
Google Maps pravi, da sem prehodila okoli 7 in pol kilometrov. Verjetno osem, ker sem se sprehajala kje še malo naokoli.

Torej moj prvotni namen današnjega obiska Ljubljane je bil, da grem na pijačo s pepermintovo gospodično. Da sem osebno prejela nagradico od giveawayja - prikupne klinčke. Dobijo svojo objavico jutri, ko bo dan. Danes imam že tako čez glavo vsega. In za nekaj jih bom definitivno porabila. Samo še ugotoviti moram kaj.
Torej, ja. To je bil moj prvi postanek na enem sladoledu ob obrobju Kongresnega trga. Po dobrem sklepanju pridemo do Zvezde.
Hvala Katji za družbo in sladoled ter klepet na tako grozno vroč dan. Poleg vsega pa sem ji tudi jaz pripravila drobno malenkost.

Ampak v Ljubljani se je danes dogajalo. Res dogajalo. Ker kam bi uvrstili še Lunin festival ne vem.

Torej naslednja stvar na seznamu za katero sem vedela, da je - je bila garažna razprodaja v parku Tabor. Mimo vsega skupaj sem se bolj kot ne samo sprehodila. Nekako nisem imela želje po novih pridobitvah pa tudi moja torba je bila že do vrha napolnjena.
Kaj zanimivega se je že našlo. Vendar ni bilo zame, vsaj ne danes.

Od vsega kar je ostalo odveč in iskalo novega lastnika sem se namenila nazaj proti centru, da me pot odnese naprej v Trnovo. Na svoji poti pa sem srečala viteza. Kaj kmalu sem ugotovila, da je imel še nekaj prijateljev iz tistega časa na vinski poti, ki se je vila tam od mestne hiše proti Prešernovemu trgu.
No, pa sem se sprehodila še po vinski poti. Napram vsega.

Namenjena do Špice, kot je poimenovana, jaz bi rekla Trnovski pristan, ampak kaj pa jaz vem. Tam je potekal 2. Red Bullov Flugtag.
Vroče, da je bilo prav šokantno in nenormalno. Da sem se specializirala za iskanje sence.
Ampak kar se pa Flugtaga tiče je bilo pa prav zabavno gledati stvaritve in poskuse letenja. V večini primerov res poskuse, saj ni nič res letelo. Le stekla veverica. In mogoče še kakšen, samo kaj ko so en za drugim izgubljali krila.
Naletela sem na bivšo sošolko še iz osnovne šole, katero nisem videla že kar nekaj časa. Kasneje mi je še enkrat prekrižala pot. Bolj kot ne sem sama sebe peljala na zmenek ozirama potepanje po prevroči Ljubljani. V rdeči oblekci s pikcami.

Nisem ostala do konca prireditve, ker me je stanje na nogah že malo zmatralo in sem se rajši namenila nazaj proti avtomobilu.
In ker je poleg vsega ostalega danes v Ljubljani, ter drugod po Sloveniji - muzejska noč, sem se ustavila še v Narodni galeriji. Vedno se rada zadržujem tam, ko so takšni dnevi in se lahko prosto sprehajam.
Všečna se mi je zdela razstava o delih kostumografinje Alenke Bartl. Najbolj navdušena sem bila nad modrim avtomobilom in kostumom poleg. Tako zelo navdušena, da sem vse detajle poskušala zajeti v skici in na koncu obsedela pri Robbovem vodnjaku in risala.

Prav tako sem risala v dvorani, kjer je stala slovenska zbirka, kjer so igrala godala. Ker danes je tak dan, ko te pri ogledih slik pospremi klasična glasba, ki prihaja iz sosednje dvorane. Kul efekt.
In vedno se rada znajdem pri Kobilci in jo občudujem. Občudujem njeno sposobnost, kako je znala ujeti pogled. Ujeti vse kar skrivajo oči. Tako živo so naslikane, da te zares gledajo. Nekako sem deset minut strmela samo v Deklico v rdečem brezrokavniku. Zdi se mi, da je tam naslovljena Deklica v rjavem brezrokavniku. Mogoče je samo tako ostalo v mojem spominu. Da se vrnem nazaj - te dekličine oči so fenomenalno narejene. Obvladala je, kaj naj rečem.
Torej od romantike in realizma do francoskega impresionizma, post-impresionizma do ekspresionizma. Ta obdobja v umetnostni zgodovini me najbolj navdušujejo.

Potem pa sem se vrnila do avtomobila. Ga obrnila in se odpeljala domov.
Kjer sedaj čutim kako mi noge utripajo od celodnevnega pešačenja.

Snow Patrol - Run

Samostojen projekt in dama z modrimi lasmi

Še en izpit opravljen. Tako je rekel profesor in dobila sem še dve desetici.
Saj je fino in super. Ampak zadnje čase sem izgubljena in mi sploh mi ni do tega, da bi skakala od veselja.
Dobila sem tudi nekaj pohval. Rekel mi je, da sem odličen portretist, da mi gre tudi akvarel od rok in da moram še naprej vztrajati, ker bom še kaj dosegla in dobrega naredila. Seveda ne bi bila jaz, če ne bi kljub vsemu dvomila v te izrečene besede. Skozi moje oči se pač ne vidi tako.
Lahko bi samo sprejela vse to in šla naprej.

En del mojega končnega projekta z naslovom: Dama z modrimi lasmi.
Mogoče je bolj cikel.

Posedanje v senci. Ker se je stvar nepričakovano precej hitro razpletla in niti ni bilo tako veliko čakanja vključenega, kot je bilo pričakovano. Torej sem bila konec veliko prej kot sem pričakovala.
Kar je padlo ravno v čas gromozanske luknje v voznem redu našega javnega potniškega prometa.
Dokler ti nekdo dela družbo v senci v parku, čas veliko lepše in hitreje mine. In s sošolko, verjetno se ne bom nikoli navadila, da so kolegi na faksu, sva razpravljali o vsem, kar je prišlo na misel. Do Londona in nazaj.

Dolg dan.
Skrbi me angleščina. Ta, še zadnji izpit.
Mati pa so na plan prišli z precej "noro" idejo. Tako, da sem malo brskala po straneh in taktizirala kako najceneje priti ali leteti do ključne destinacije.
Torej za to poletje ni načrtovanega nič. Zaenkrat ne. Če se bo kam šlo, prav. Se bom rajši pustila presenetit. Ali pa bom samo spustila to poletje mimo.

Years Around The Sun - Miles Away

Sanjelovka

Loterija. Bingo. Trena.
Tako v treh jezikih izraziš isto stvar. Zabavno. Bilo v Weeds povedano v španščini z angleškimi podnapisi in naknadno slovenskimi.

Moram malo v Ljubljano med ljudi, ker sedaj se mi pa že meša. Res.
Moj um se že cel dan igra z menoj in mi ustvarja nerealne podobe v glavi. In potem si naknadno še predstavljam tisto sceno iz risank, ko se komu zmeša. Ker to ni res.
Ne morem več zdržati v lastni glavi. Kako izklopiš vse?
Blazno nadležno je.
Najhujša oblika mučenja je prav gotovo, da te zaprejo v lastne misli z iluzionističnimi predstavami.
Ne morem več. In ne vem kam oziroma na koga naj se obrnem. Ker je potem problem, da tako ali pa tako ne morem nič s sebe spravit.
Krasno.

Danes, ko jih gledam se mi zdi, da so nastale prav luškane nalepkice za letošnjo zalogo bezgovega sirupa.
Pogrešam polno fukcionalnost mojega super-najboljšega fotoaprata. Sedaj ostaja le še bleda senca samega sebe. Vse odpoveduje.
Začela bom varčevati. Da ga nekoč nadomestim. Ker ta bo vsak čas odslužil svoja leta.

Michel Teló - É amor pra valer

Minatti

Če še tek ne pomaga.
O groza. Sedaj sem pa brez idej. Očitno mi ni pomoči in bom samo na pol in pasivno živela to čemur pravimo življenje. Dejansko sem brez volje. In veselja.
Poleg tega pa zavračam vse.
Super, res super mi gre.

Našla sem en zanimiv odstavek v knjigi.

"Opazil sem dva osnovna tipa osebnosti. Prvi tip sem poimenoval 'mrtvo morje'. V Izraelu, majhni državi na Bližnjem vzhodu, se izteka Galilejsko morje po reki Jordan v Mrtvo morje. Mrtvo morje pa ne odteka nikamor. Sprejema, a ničesar ne daje. Ta tip osebnosti torej sprejema veliko izkušenj, čustev in misli preko celega dne. V sebi imajo velik rezervoar, kamor spravljajo vse te informacije, in čisto nobene potrebe ne čutijo, da bi govorili o tem. Če osebnost tipa 'mrtvo morje' vprašate, če je kaj narobe ali zakaj je danes tako redkobesedna, vam bo odgovorila: "Nič ni narobe. Zakaj pa misliš, da bi bilo kaj narobe?" In to je tudi iskren odgovor. Takemu človeku ugaja, da ni treba govoriti. Lahko bi se brez besed peljal iz Chicaga v Detroit in se pri tem čisto dobro počutil."
(Gary Chapman: 5 jezikov ljubezni; str. 72-73)

Torej. Črno na belem zapisano v knjigi.

Nekako se mi vsake toliko v glavi zrecitira "Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen..." Ker se je to pojavljalo povsod, ob njegovi smrti nekaj dni nazaj. Zato danes celotna pesem. Ker je dan za citate in pesmi, jaz pa bom absorbirala vse informacije in jih predelala ter pospravila v rezervoar.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled -
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
(Ivan Minatti: Nekoga moraš imeti rad)

James Morrison feat. Jessie J - Up

Reklama za alpsko mleko

V fazi packanja z akrili. Kar je vidno naokoli.
In trenutno zapolnjuje moje življenje. To do petka, potem gremo pa naprej. Nekako.

Saj se bom počasi spravila k sebi. Vse svoje frustracije bom prekrila z akrili in jih zapackala nekam in nadaljevala z vsakdanom.
Tako to gre.

Ed Sheeran in njegove pesmi v kombinaciji s polno paleto barv. Tako poteka moj dan. Dokler ne pridem do blokade in ležim na tleh ter zrem v strop. Ali se sprehajam po dežju v gumajstih škornjih z dežnim plaščom.
Čedalje bolj čakam na to, da bom čimprej mimo. Da bo že petek tu in oddam vsa svoja dela. Čeprav še ne vem, kaj bom naredila z zagovorom in vsemi točkami, ki jih je potrebno izpolnjevati. Jutri bom umeščala v obdobje. Danes ni dan za to.

Patrik 1,5. Švedski film. In razumela sem "en hund" in padla v smeh. To in še nekaj besed, ostalo je pa še vedno tema. Ampak nekoč se bom naučila švedsko. Saj se in si v glavi ponavljam besede, ki jih znam.
Ampak po ogledu tega filma me švedščina še malo bolj fascinira. Čeprav še vedno ne razumem razloga, zakaj me je pravzaprav potegnilo v to smer, da sem prešla v takšno nenavadno odločitev. Bo že čas pokazal.
Sicer pa ja, šla bi na Švedsko. Nekoč.
Aja, film. Presenetljivo blazno kul. Nisem pričakovala, ampak je tak simpatičen.

Vreme. Kaj je resno s tem vremenom? Noro...

Lois Lane - Here You Come Again

Dva odseva ene sveče

Poleg vseh stvari v sobi, sem ustvarila še eno improvizirano mizo. Da lahko ustvarjam.
No, s tem zadnjim delom se še vedno ukvarjam.
Premika se tako zelo počasi.

Iščem veselje, ki se je izgubilo nekje na poti. Kot dobra volja in vse ostalo pozitivno v meni.
Torej, če ga kdo kje sreča, mi prosim sporočite.
Pa vendar kljub vsemi, niti ne vem kaj me tare. Samo, preprosto nimam volje in nasmeha na obrazu.

Še vedno se dušim.

Manjkajo mi iskrice v očeh, veter v laseh in nasmeh na obrazu. Skrite sanje in dobra družba.
Vse, kar je napisano na voščilu za lanskoletni rojstni dan.
Socialni stik s svetom v teh dneh zamira.

Rada bi dvojino.

Belle & Sebastian - I Don't Love Anyone

Čihica

Občutek imam, da se sploh ne morem sestaviti. Ne. Nimam občutka. Sploh se ne morem sestavit. Pika.
Kot tisti moment, ko priletiš s celega na hrbet, ko ti spodrsne na ledenih tleh in nekaj dolgih trenutkov ne moreš zadihati. Tako opisano.
Ne vem, kaj bi sploh naredila. Verjetno moram dati le času čas in počakati, da nime. Saj tako ali pa tako nič ne traja večno.

Iz preteklih dni mi v glavi ostajajo samo določeni izseki.
Zelen akril, ki je poletel iz mojih rok in v pljusku poškropil naokoli.
Drama, kot iz mehiške telenovele, ki se je odvijala nekaj metrov stran, ko sem se potuhnila in se delala, da me ni tam, med packanjem tabel z napisi. Ampak res je bilo napeto, ali pa našesto. Kakšen razhod.
Detajl iz sanj s stranskim drsnim odpiranjem vetrobranskega stekla.
Iskanje hišne številke s šestico, po tistem, ko sem najdla vse sode številke naokoli.

Rada bi spremenila stvari na bolje, pa ne vem kako se lotit.
Trenutno sem sama sebi največji sovražnik.

Luninega festivala ni bilo, ker ga je dež prestavil za en teden. In s tem je propradel še drugi del mojega načrta, kar se mi zdi, da bi bila kljub vsemu boljša opcija. Če bi šla vseeno v Ljubljano.
Pa sem šla včeraj zvečer samo na eno prenočevanje z veliko učenja vseh prisotnih. Po tistem, ko sem v navalu obupa naslikala nekaj, kar bi bilo lahko ilustraciji podobno na velik format.
Čeprav skica izgleda boljše kot končno delo.

Dva meseca za preizkusno dobo. Bi se sploh obneslo?
Takšno študentsko življenje?

American Reunion. Še ena ameriška pita.
Young Adult. Ta njihova hierarhija iz srednje šole, se sploh ne konča. Nekako jo ne morejo preboleti.
Oboje videno in pozabljeno.

"Zelo težko sem srečna. In za druge ljudi je to tako preprosto. Samo odrastejo in so tako izpopolnjeni."
(iz filma Young Adult)

Na toaletnih prostorih sem naletela knjigo, ki jo najdemo med poljudno psihologijo v knjižnici - 5 jezikov ljubezni. Saj so čisto fine kakšne takšne knjige, ki ti morda omogočijo drugačen zorni kot na celotno stvar. Samo kaj, ko po določenem času gledaš stvari zopet iz stare pozicije. Poleg tega mi to branje trenutno čisto nič ne koristi. Kakšna ljubezen neki.

Teenage Fanclub - The Concept

Priprave za luno

Včeraj sem imela precej pester dan, ki je vključeval veliko akrilov in malo zlatega spreja. Res kanček.

Pridno sem pomagala pripravit vse za delavnice, ki jih bodo imeli na Luninem festivalu jutri.

Vsi pogledat!

Punce smo bile prav pridne in smo cel dan vneto barvale in pisale pa kot lepe Vide namakale tisto za jagode v modrem lavorju ter vse pecej ekspresno sušile na vetru. In lovilo se je reči vsepovsod.

Tako je, ko te gospodična pokličejo dan popreje in ti čisto mimogrede povejo, da moraš biti ob devetih v Ljubljani. Ker imaš ravno čas in veselje do ustvarjanja in vlečenja neravnih črt.

Pa sem pristala na to. Zakaj ne bi. Saj se izkaže za čistno luštno delo.

Ker je čas hitro minil. Ker smo imeli "tečaj" za sproščanje vseh fustracij. In malo meditativnih metod.

Čeprav najhujši moment je bil, se vsesti v avto ob koncu dneva in se odpeljati proti prenočišču. Ker nekako nisem šla domov. Sem šla na travnik spat. Oziroma pod travnik. 

Za zajtrk smo ponovili nekatera obdobja v umetnostni zgodovini. Za dopoldansko malico pa sem se zgubljala v Ljubljani in naredila en ovinek do Medvod. Po eno vrečo in nazaj na delo.

In čez cel dan - ustvarjanje v svoji stroki, kar znaša ustvarjanje sredstev za vizualno komunikacijo. Ki so napisi za delavnice. Ta razsvetljenska dognanja so me našla nekje med packanjem z oranžnim akrilom.

Vse popisano z listki. In še nekaj stvari za dokončat iz prejšnega dneva. Potem pa sem počasi zaključila.

S srcem in pametjo.

Zlatko - Več od lajfa

Zlati opilki

Fuč.
Danes sem bila študent za vse.
Dostava in prevoz majic, ki sem jih šla kasneje iskat. Bila sem asistent pri merjenju. In nekako sem se kar malo namučila pri odstrevanju ovečne zlate folije.
Tako preprosto se je dalo zakomplicirati povsem enostavno stvar.
In naša dvnevna soba je izgledala prav praznično z vsem zlato-srebrnim na tleh.

Jutri pa nov dan. Dolg po vsej verjetnosti.
In bom pridna.

Kid Cudi feat. MGMT - Pursuit Of Happiness

Zabarikadiran faks

Še vedno me preseneča, res preseneča, kako so se stvari razvile. Lani nisem naredila niti sprejemcev, letos pa imam očitno dva izdelka na tej zaključno-pregledni razstavi. Danes mi je bilo rečeno, da je še moj re-dizanj v učilnici med našimi izdelki. Resno?
Resno, kako se stvari odvijajo. Mogoče mi pa konec koncev le ne gre tako grozno slabo. Mogoče pa le ne.
Pustite mi ta trenutek, potem pa bom delala naprej. Nekako.

Sedaj me čaka slikanje. Ker prvi semester imam že zaključen, risanje. Drugi pa me še čaka, kot ta samostojen projekt, ki ga moram speljati čimprej. Vem, da me bo rok lovil. Vedno pride vse tako hitro na vrsto, da nehamo dihati za trenutek in se delamo superjunake in izčrpavamo zadnje kančke energije iz nas.

Kot nam je današnji izpit pobral vso energijo. Danes pa res.
Naloga v Illustratorju. Naloga v Photoshopu. In teoretično vprašanje. O barvah.
Nekako ni bilo ravno najbolj prijetno, ko je profesor gledal pod prste in stal za našimi hrbti. Ker potem si živčen, in se ne moreš skoncentrirati. In izbiraš napačne poteze in vse gre presneto počasi. Ker z Illustratorjem še vedno gradim na vsaj približno dobrem odnosu in mi povzroča preglavice. S Photoshopom pa sem po drugi strani že precej domača in je bila naloga opravljena en, dva, tri.
Ampak smo naredili. Tako je rekel nam štirim, ki smo bili na vrsti in opravljali te naloge. Ocene pa izvemo.
Glavno, da sem si oddahnila in nehala biti živčna. Za ta izpit me je pa res kar malo skrbelo.

Torej še dva izpita. Če je posreči. Ker na rezultate petkovih še čakam. In zgodovina ni bila najbolj bleščeča. Pravzaprav si sploh ne znam predstavljati, kako je šla. Ker so bile tako nenavadne naloge. Tiste s podčrtavanjem.

Danes je bil dan za sprehod po Ljubljani in odkrivanje novih kotičkov.
Torej znašla sem se v mestni knjižnici Ljubljanski. Proti tisti naši v Kranju se mi je tukaj zdelo kot da grem naravnost v podzemlje. In ja, kljub vsem mojim rednim pritožbam takole ob prvem vtisu še vedno raje vzamem veliko, prostorno, novo knjižnico z najboljšim sedežem pri umetnostnem kotičku.
S sošolko, ker smo na faksu se naj bi temu zdaj reklo - kolegico, sva po obhodu in kulturnem izobraževanju med plakati sodobnega plesa, obsedeli pri Zlati ladjici.

Večerni sprehod s psom in pogovorom na telefonu. Ob umetnostni zgodovini iz časa Rimljanov do začetka krščanstva.

Johnny Cash - Ring of Fire

V dežju in polni luni za rojstni dan

Ob začetku noči izgleda kot precej lepo iztečen dan.
Ni bilo ravno kakšnega napetega tempa kot lani, prej vse tako ležerno in razvlečeno, vendar posamezni momenti lepo zaokrožajo vse skupaj.

Bil pa je tudi trenutek, ko se mi je vse zamerilo. Ampak preživet in spuščen mimo.

Najboljši moment je, ko greš v knjižnico po Maleg princa in ga nekaj ur kasneje prejmeš v dar.
Kakšno zanimivo naključje. Čeprav je nekje nekaj časa nazaj bilo v zraku vprašanje o tem.
Verjetno je bilo vse skupaj danes precej podzavestno.

Vonjam jagode poleg mene. Napičene na palčke. Omamno dišijo, ampak apetit današnjega dne je preprosto izginil. Že zjutraj. Cel dan se počutim tako sito, čeprav sem pojedla bolj malo.
Sploh mi ni do prehranjevanja. Morda to nastane v teh letih? Kdo bi vedel.

Vsaka višja številka se sliši neprestavljivo visoka. Kaj bo šele čez nekaj let.
Kaj bo sploh čez nekaj let? Mislim, zanima me v kakšnih situacijah se bomo znašli in kako se bodo stvari odvile. Nikoli si ne znam predstavljati kako bo. Preprosto ne znam.

Doma sem se smejala ob kremšnitah in izmenjavi najnovejših tračov in stanj. Presenetljivo zanimivo se odvijajo stvari. Gledano z moje strani.
In ko dobim vrnjeno milo za žajfo, sobo napolni smeh, ker ne morem ostati resna. Pa situacija sploh ni takšna kot je opisana, zamišljena. Res ni, samo vsi bi jo radi dojemali kot tako.

Proti večeru pa sem se znašla v deževni in zaspani Ljubljani, ki je malo pokvarila spontan sprehod po samem središču. Je bilo kljub temu prav luštno. Presenetljivo me je zabavala spregledana informacija današnjega dne. Kjer se nekje na pol zave, da mogoče res praznujem. Potem je bila kavarnica na Kristalni palači zaprta in Zveza je bila naslednja opcija. Očitno pa imam sedaj neko darilo obljubljeno. Pa izlet.
Ampak za vse svoj čas. Nimam nič proti.

V dežju in polni luni.
Za izlet res ni bil najboljši čas. Ali za piknik.
Nisem se mrtvo napila. In kljub vsemu se mi piše ravno za ta večerni blog. Očitno ne znam več drugače.

Denis & Denis - Program tvog kompjutera

Mednarodna polnoletnost

Kar rojstni dan se praznuje.
Sploh ne vem kaj naj si mislim.

Ljubi moj sputnik. Všeč mi je knjiga, čeprav me malo presenečajo zapleti in zaključki tam proti koncu. In ko zapreš knjigo se ti v glavi nadaljuje prizor, ki bi lahko čisto logično sledil zaključku, glede na celotno zgodbo in osebe, ki se pokažejo.
Saj pravim, njegove knjige so mi všeč.

Podaljšati sem šla vozniško. Čas mladega voznika je že skoraj mimo.
Ampak, ko sem stopila ven iz občine se mi je zdelo prav tako, kot takrat, ko sem naredila izpit.
Le da me je tokrat čakal avto in sem se odpeljala domov.

Prejela sem že precej voščil in en mali družinski pevski zbor. Plus navdušeno mamo s šopkom jagod. In kremšnitami.
Sedaj grem pa naprej z dnevom, vse do večera.

Leighton Meester feat. Awesome New Republic - Birthday

Na travniku ali tam nekje

Včeraj sem prejela klic s spontanim povabilom na večerni sprehod. Pa sem ga z veseljem sprejela in se odpravila na pot. Točno tja, kamor me ponavadi vodi. Ker je ta relacija postala že čisto običajna in skoraj vsakotedenska.
Mango.

Sprehod v noči. Z njenim prikupno zmedenim psom, pravzaprav psičko. In vsemi kresničkami, ki so naju obletavale.
Potem pa ob filmu padeš v posteljo oziroma zaspiš v travniku. V nekaj dobrih minutah.

Varuška. Ne vem kako mi uspe, da se vedno znova znajedm v kakšni takšni situaciji.
Potem pa lovim mravljice in brišem smrkave noske. In na koncu iščemo ribe v luknjah kanalizacije.
Kaj takšnega.

Šoping. Ki se je končal tako, da sem dejansko imela nakupovalno vrečko.
Hipi stil skupaj z boemsko romantičnim za vse mogoče izhode. Tako sva se danes zabavali in tematsko opredelili.
Končala pa sem s pikčato srajčko in zlatim srčkem na zapestnici.

Project X. Pogledano in preživeto. Tako se lahko opredelim glede tega filma.

Prejela sem že prva voščila za rojstni dan. Nekako sem presenečena. Vsaj nad enim.
Grem pa končati s knjigo, ki je tako zelo zanimiva in zaspati v novo jutro. Vse dokler me ne prebudijo.

Ed Sheeran - Small Bump

Pokliči očeta k obedu

Televizija je igrala nekje v ozadju, ko je bila ura ravno osem, da se je začel nov film. In prvi toni tako znane melodije so zaigrali, da sem kar skočila iz stola in zletela v dnevno pred televizijo. Ker sem takoj vedela, da je Harry Potter po televiziji. In potem trenutek, ko me je vsa nostalgija oblila in sem se odmaknila ter prestavila na kviz na prvem programu.

Ni danes dan, ko bi pogledala Potterja. Ker ne bi mogla končati pri prvem delu.

Prebrala sem Velikega Gatsbyja, čeprav The Great Gatsby se toliko bolje sliši, ampak zgubila sem se. Takšna je, da je za vnovično branje še enkrat, čez nekaj časa. Ker trenutno sploh nisem prepričana o čem se je šlo vse skupaj. Zgubljala sem se v tekstu in napisanih beseda. Če bi uporabila angleško besedo, bi bila "overwhelmed", ampak jo ne dojemam kot "preobremenjen".

Začela pa sem s še enim Murakamijevim romanom - Ljubi moj sputnik in tako fino se mi bere. Prav všeč mi je vse tisto, kar sem že prebrala. Ker izražam navdušenje nad njegovimi romani. Čeprav se najdejo določeni vzorci, ki se ves čas ponavljajo, ampak se ne menim kaj preveč za to. Še všeč mi je, ker imam občutek, kot bi se lotila branja neke knjige prvič.
Ker včasih je to tista želja, ki ostaja nekje, ko si želiš najljubšo knjigo prebrati še enkrat, ampak tako - prvič - "for the first time...". To je edino, ki se zgubi. In tega ne moreš več ponoviti.
Ampak ravno pri njegovih knjigah se mi zdi, da dobim to nazaj.

Torej brala sem knjige. Nisem strmela v zrak, ker sem bila prezaposlena z vsem dogajanjem okoli mene kot je jutranje pospravlanje in popoldansko polnjenje kartuš. Ter pečenje - celoletnih projektov na dvd-je.

Tomaž Domicelj - Jamajka

Žuljasto

Danes sem malo manjši zmajček. Tisti, ki kiha. Res sem celo jutro prekihala in imela grozno zatečeno oči.
Sedaj. Sedaj sem že dobro.
Zbudila me je noč. Ker če bi se lahko, bi se kot v kakšni risanki sesedla v kupček.
Nisem imela energije za nič. Tako grozno nejevoljna in naveličana.

Končno sem predala projekte in končala z njim. Počutim se svobodno. V takšem smislu, da lahko malček zadiham. Dokler se ne zakopljem do vratu z novimi projekti.
Ker konstantna popravlanja in dopolnjevanja so me že počasi malo ubijala. Tako postopoma.
Sedaj imam narejeno tipografijo. S prekrasno devetico. Oziroma dvema. In posledično pride to z vsemi ex-librisi, žigi in monogrami. Pa da ne pozabim prve naloge. Samo profesor še vedno ni šel čisto skupaj z vsemi mojimi "dekorativnimi" elementi kot si pikice in črte. Bomo že.
Potem sem končno oddala ta preoblikovan in redizajniran logotip Plesne šole Urška. Saj je kar nekaj ratalo iz vsega skupaj. En v redu projekt.
In za povrh sem oddala še naloge drugega semestra pri predmetu Načrtovanje vizualnih komunikacij, kar je dejansko naš glavni predmet. Ker to je to. Moj CGP in knjižno naslovnico. Cd ovitek. Poezijo. Plakat. Ter prvo nalogo semantično-sintetičnega pingvina. Nisem prepričana v ime.
Ampak oddano vse. Samo še na ocene bo potrebno počakati.
Ha.

Dobila sem superduper luškan plakat/prospekt za dogajanje v parku Tabor. Kako presneto prikupno.

Sedaj bom do ponedeljka gledala v luft in brala knjige. V ponedeljek se bom na mrtvo napila in proslavila svojo mednarodno polnoletnost in v torek se bom sekirala za izpit.
Tako.
In potem se zbudim.

Jutri pa ne grem teči na DM-ov tek. Ker je spomin na lansko leto prav fantastičen in se mi zdi čudovit enkraten dogodek. Ne tradicija. Pa še teči je treba.

Laid Back - Happy Dreamer