Najboljšo stvar sem ušpičila. Daleč najboljšo.
Zvečer sem se prikazala na Brniku. Pardon, letališču Jožeta Pučnika. In počakala zadnje letalo, ki je priletelo direktno iz Amsterdama. Z malo zamude. Poleg vsega pa nisem bila edina, ki je tam čakala, da vidi znan obraz.
Skratka nisem mu nič povedala, da pridem. Samo tam sem bila. In njegov izraz presenečenosti in navdušenja na obrazu, ko me je zagledal, je bil res neprecenljiv. Mislim, da je komaj verjel svojim očem.
Ja, daleč najboljša stvar, ki sem jo ušpičila.
Peljala sem ga domov. Potem pa še sebe.
Dan sem nadaljevala tako, da sem se še enkrat peljala v Ljubljano. Tokrat drugačno prevozno sredstvo. Najmanj dopadljivo. Avtobus.
Profesorja pa še debel čas ni bilo, ker smo se narobe razumeli. Mislim posredovane so mu bile napačne informacije, ampak smo to čisto mirno prenašali, vsak v svojih projektih na svojem računalniku.
Načrti, ki sem jih imela za nadaljevanje dneva, so se malenkost raztreščili. Šla sem domov. Tokrat z vlakom.
Zanimivo, da nisem klicala staršev, da me "prevzameta", ampak sem mamo zvlekla v vrtnarijo, kjer sem si zamislila prav posebno darilo. In to je bil precej uspešen načrt. No, več kot uspešen.
Pretihotapila sem se domov. Oznanila, da me lahko vidijo še nekaj uric, ker potem letim nazaj v prestolnico. Tretjič v tem dnevu.
In res. Odpravljam se nazaj proti Ljubljani. S polno posodo mafinov. Včasih, ko se mi pokvarijo načrti in imam preveč časa, takrat pečem mafine. In to tako, da jih delam precej spotoma, saj čokolado topim nad paro, kjer se kuhajo makaroni. Če to ni praktično, potem pa res ne vem, kaj bi lahko bilo.
Zvečer sem se prikazala na Brniku. Pardon, letališču Jožeta Pučnika. In počakala zadnje letalo, ki je priletelo direktno iz Amsterdama. Z malo zamude. Poleg vsega pa nisem bila edina, ki je tam čakala, da vidi znan obraz.
Skratka nisem mu nič povedala, da pridem. Samo tam sem bila. In njegov izraz presenečenosti in navdušenja na obrazu, ko me je zagledal, je bil res neprecenljiv. Mislim, da je komaj verjel svojim očem.
Ja, daleč najboljša stvar, ki sem jo ušpičila.
Peljala sem ga domov. Potem pa še sebe.
Dan sem nadaljevala tako, da sem se še enkrat peljala v Ljubljano. Tokrat drugačno prevozno sredstvo. Najmanj dopadljivo. Avtobus.
Profesorja pa še debel čas ni bilo, ker smo se narobe razumeli. Mislim posredovane so mu bile napačne informacije, ampak smo to čisto mirno prenašali, vsak v svojih projektih na svojem računalniku.
Načrti, ki sem jih imela za nadaljevanje dneva, so se malenkost raztreščili. Šla sem domov. Tokrat z vlakom.
Zanimivo, da nisem klicala staršev, da me "prevzameta", ampak sem mamo zvlekla v vrtnarijo, kjer sem si zamislila prav posebno darilo. In to je bil precej uspešen načrt. No, več kot uspešen.
Pretihotapila sem se domov. Oznanila, da me lahko vidijo še nekaj uric, ker potem letim nazaj v prestolnico. Tretjič v tem dnevu.
In res. Odpravljam se nazaj proti Ljubljani. S polno posodo mafinov. Včasih, ko se mi pokvarijo načrti in imam preveč časa, takrat pečem mafine. In to tako, da jih delam precej spotoma, saj čokolado topim nad paro, kjer se kuhajo makaroni. Če to ni praktično, potem pa res ne vem, kaj bi lahko bilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar