Naša slika na televiziji je postala 3D. Zakaj bi potreboval kakšno posebno tehnologijo s super-duper zaslonom, če te lahko samo antena malo "zajebe" pa izgleda kot isti učinek. Smešno.
Včasih stvari ugasneš in prižgeš, pa spet delajo normalno.
Četrtek sem preživela pretežno do delno oblačno v Ljubljani.
Z avtobusom do tja. Pa korekture naših pralnih praškov, ampak sem vztrajala na faksu skoraj vse dokler niso izredni začeli s predavanji.
Potem pa sem bila že na prešercu in srečala mojo ameriško prijateljico. Melisso.
Čeprav sva se nazadnje videli lansko leto, ko je bila ta čas v Ljubljani, se zdi, kot da je bilo včeraj. Navdušen pozdrav in dolg klepet ob kosilu. Prav lepo jo je bilo videti.
Ampak bolj presenečena sem bila nad sprejemom, ki so ga izvedli, ko sem se prikazala pri Američanih. Tam, kjer imajo sedaj prostore.
Komurkoli sem se predstavila - vsak je poleg vprašal, če sem tista, ki sem napisala dramsko besedilo. Presenečeno sem vsakemu odgovorila, da ja. In vsakega sem vprašala - kako pravzaprav ve? Ampak očitno se dobre novice širijo s tako svetlobno hitrostjo, da človek komaj verjame. Hecno.
Ja, dejansko sta mojo predstavo prišle gledati dve moji prijateljici iz Amerike in to poročale skupini, kar je naletelo na presenetljivo odličen pozitiven odziv. Ampak na koncu sem morala povzeti zgodbo in so vsi v en glas ugotovili, kako neverjetno globoko sporočilo nosi. Kljub svoji lahkotnosti.
Gledali smo dva zanimiva videa. Črna luknja in padajoči krožniki. Drugi ima predvsem zanimiv vizualni prikaz.
Na koncu večera pa me je čakal prevoz na drugi konec Ljubljane in moja najljubša družba. Večer se je iztekel čudovito. In prebudila sva se v jutro.
Petek. Dopoldne sem preležala crkljivo. Potem pa se je dan izgubil v klikanju in prestavljanju pikslov po ekranu. Čeprav sem se zavestno lotila dela za faks, videti ni kaj dosti "napredka".
Šment.
Sobota. Cel dan sem preživela zunaj. Ali nekje v gibanju od enega konca Kranja na drug. Z očetom sva bila leteča. Nakupila sva sadike različne zelenjave za vrt in hrano, ki jo je zmanjkalo. Bila sva sama. Naredila sva si piknik in posadila še vse na vrtu. Sedaj imamo še bučke in kumare pa cvetačo, šest vrst paradižnika, brokoli, papriko, feferone in lubenico. Poleg vsega ostalega. Malenkost sva ukrotila maline, potem pa sem se zleknila pred televizijo in gledam, kam se bo drugo leto selila Evrovizija. Me prav zanima.
Cenim da se poje v nacionalnih jezikih. Zaljubljam se v jezike severne Evrope. Počasi in vztrajno.
Islandija mi je dala to vedeti, skupaj z Estonijo, začela pa je Švedska.
Včasih stvari ugasneš in prižgeš, pa spet delajo normalno.
Četrtek sem preživela pretežno do delno oblačno v Ljubljani.
Z avtobusom do tja. Pa korekture naših pralnih praškov, ampak sem vztrajala na faksu skoraj vse dokler niso izredni začeli s predavanji.
Potem pa sem bila že na prešercu in srečala mojo ameriško prijateljico. Melisso.
Čeprav sva se nazadnje videli lansko leto, ko je bila ta čas v Ljubljani, se zdi, kot da je bilo včeraj. Navdušen pozdrav in dolg klepet ob kosilu. Prav lepo jo je bilo videti.
Ampak bolj presenečena sem bila nad sprejemom, ki so ga izvedli, ko sem se prikazala pri Američanih. Tam, kjer imajo sedaj prostore.
Komurkoli sem se predstavila - vsak je poleg vprašal, če sem tista, ki sem napisala dramsko besedilo. Presenečeno sem vsakemu odgovorila, da ja. In vsakega sem vprašala - kako pravzaprav ve? Ampak očitno se dobre novice širijo s tako svetlobno hitrostjo, da človek komaj verjame. Hecno.
Ja, dejansko sta mojo predstavo prišle gledati dve moji prijateljici iz Amerike in to poročale skupini, kar je naletelo na presenetljivo odličen pozitiven odziv. Ampak na koncu sem morala povzeti zgodbo in so vsi v en glas ugotovili, kako neverjetno globoko sporočilo nosi. Kljub svoji lahkotnosti.
Gledali smo dva zanimiva videa. Črna luknja in padajoči krožniki. Drugi ima predvsem zanimiv vizualni prikaz.
Na koncu večera pa me je čakal prevoz na drugi konec Ljubljane in moja najljubša družba. Večer se je iztekel čudovito. In prebudila sva se v jutro.
 |
Ni moj instagram, sem pa slikala jaz.
|
Petek. Dopoldne sem preležala crkljivo. Potem pa se je dan izgubil v klikanju in prestavljanju pikslov po ekranu. Čeprav sem se zavestno lotila dela za faks, videti ni kaj dosti "napredka".
Šment.
Sobota. Cel dan sem preživela zunaj. Ali nekje v gibanju od enega konca Kranja na drug. Z očetom sva bila leteča. Nakupila sva sadike različne zelenjave za vrt in hrano, ki jo je zmanjkalo. Bila sva sama. Naredila sva si piknik in posadila še vse na vrtu. Sedaj imamo še bučke in kumare pa cvetačo, šest vrst paradižnika, brokoli, papriko, feferone in lubenico. Poleg vsega ostalega. Malenkost sva ukrotila maline, potem pa sem se zleknila pred televizijo in gledam, kam se bo drugo leto selila Evrovizija. Me prav zanima.
Cenim da se poje v nacionalnih jezikih. Zaljubljam se v jezike severne Evrope. Počasi in vztrajno.
Islandija mi je dala to vedeti, skupaj z Estonijo, začela pa je Švedska.
Ni komentarjev:
Objavite komentar