Spuščala sem se po stopnicah navzgor. A ni zabaven stavek? Tako prikupno protisloven je.
Skratka včeraj sem se hodila navzgor po res lepem v čas ujetem stopnišču v eni izmed stavb v centru Ljubljane. Nisem si mogla pomagati kot, da sem poskušala ujeti trenutek in tisto nekaj svetlobe. Sedaj instagriram. Če je bo to pravi glagol. Neverjetno hitro se me je prijelo.
Dejansko mi je uspelo zgubiti avto nekje med parkirišči v centru. Iskala sem ga 5 minut in hodila v krogih. Pet minut je šteto po tistem, ko sem prišla v napačno ulico in tam ni bilo avta. Ker je bil eno nazaj, ampak tega nisem pogruntala, saj sem si rekla, da tam ga pa ni. Ampak presenetljivo je bil.
No, vsaj bil je kjerkoli.
Dobim pa zvezdico za vztrajnost pri iskanju parkirišča. Niti po petem krogu in dvajsetih minutah nisem obupala. Mislim sem, ampak se je potem en pred menoj odparkiral in odpeljal proč. Jaz pa s praznim parkiriščem pred seboj, kot da sem videla oazo sredi puščave.
Po tem ko sem se spuščala po stopnicah kot iz gradu, sem se znašla v trdnjavi. Skoraj dobesedno. Mislim dobesedno. S kančkom tiste pristne otroške domišljije, ko je kartonska škatla lahko karkoli. Ampak, če vse skupaj nagradimo in je še bolj pristnih oblik, potem lahko plavamo na oblakih. Ali se preprosto zabubimo v odejo, ki daje tak občutek.
Plavati med oblaki ja. In se smejati brez konca.
Dokler čisto počasi ne potoneš v spanec in se tega zaveš predvsem, ko se je potrebno zjutraj zbuditi. Jutri bom verjetno skočila iz postelje, ker imam obljubljen izlet.
Včeraj smo vsi skupaj ugotovili kakšne talente skrivajo ali pa tudi ne, teli Američani, ki so trenutno tukaj. Malo so prepevali ob zvoku kitare ali violine. Še orglice so se našle.
Tako neverjetno hitro pa se čas izgubi. Toliko časa smo se poslavljali in dogovarjali, da sem na koncu prišla pol ure kasneje kot sem se prvotno zmenila. Ups.
Zapustila sem trdnjavo. Popila zeleni čaj iz steklene šalčke in šla domov.
Ne maram tiste lučke, ki me vedno prestraši, ko se pojavi pod števcem. Grozna oranžna in opozorilni znak, da se vozim na hlape.
Skoraj sem že pozabila na današnji dogovor za kosilo. Saj imam zapisano, pa vseeno. Pozabljiva sem, da ni kaj. Ampak kosilo v Bufu. Z gospodično s katero sva skupaj obiskovali tisto vijolično stavbo NTF-ja. Ona jo še vedno. Jaz pa sem šla v takšno, ki ima modra okna in ki bo drugo leto nekje v neznanem pravzaprav.
Že zadnjič, ko sva se menili, sem videla pico pred seboj. Danes sem jo res in še okusila poleg. Ampak jo je šlo samo pol. Drugo polovico so rajši doma z največjim veseljem napadli.
Zame je pica iz Bufa še vedno daleč najboljša. Predvsem skorjo ima super. In nisem čudna in edina, ki rajši jem skorjo kot pico, ko postajam že preveč sita.
Ni kaj. Napisala in oddala sem še seminarsko. Sedaj se moram še pripravit za drug teden pa bo. Počasi. Ampak nisem pa imela tako daleč pestrega dneva kot vojščak v trdnjavi.
Skratka včeraj sem se hodila navzgor po res lepem v čas ujetem stopnišču v eni izmed stavb v centru Ljubljane. Nisem si mogla pomagati kot, da sem poskušala ujeti trenutek in tisto nekaj svetlobe. Sedaj instagriram. Če je bo to pravi glagol. Neverjetno hitro se me je prijelo.
Dejansko mi je uspelo zgubiti avto nekje med parkirišči v centru. Iskala sem ga 5 minut in hodila v krogih. Pet minut je šteto po tistem, ko sem prišla v napačno ulico in tam ni bilo avta. Ker je bil eno nazaj, ampak tega nisem pogruntala, saj sem si rekla, da tam ga pa ni. Ampak presenetljivo je bil.
No, vsaj bil je kjerkoli.
Dobim pa zvezdico za vztrajnost pri iskanju parkirišča. Niti po petem krogu in dvajsetih minutah nisem obupala. Mislim sem, ampak se je potem en pred menoj odparkiral in odpeljal proč. Jaz pa s praznim parkiriščem pred seboj, kot da sem videla oazo sredi puščave.
 |
| In se spuščam navzgor. |
Po tem ko sem se spuščala po stopnicah kot iz gradu, sem se znašla v trdnjavi. Skoraj dobesedno. Mislim dobesedno. S kančkom tiste pristne otroške domišljije, ko je kartonska škatla lahko karkoli. Ampak, če vse skupaj nagradimo in je še bolj pristnih oblik, potem lahko plavamo na oblakih. Ali se preprosto zabubimo v odejo, ki daje tak občutek.
Plavati med oblaki ja. In se smejati brez konca.
Dokler čisto počasi ne potoneš v spanec in se tega zaveš predvsem, ko se je potrebno zjutraj zbuditi. Jutri bom verjetno skočila iz postelje, ker imam obljubljen izlet.
Včeraj smo vsi skupaj ugotovili kakšne talente skrivajo ali pa tudi ne, teli Američani, ki so trenutno tukaj. Malo so prepevali ob zvoku kitare ali violine. Še orglice so se našle.
Tako neverjetno hitro pa se čas izgubi. Toliko časa smo se poslavljali in dogovarjali, da sem na koncu prišla pol ure kasneje kot sem se prvotno zmenila. Ups.
Zapustila sem trdnjavo. Popila zeleni čaj iz steklene šalčke in šla domov.
Ne maram tiste lučke, ki me vedno prestraši, ko se pojavi pod števcem. Grozna oranžna in opozorilni znak, da se vozim na hlape.
Skoraj sem že pozabila na današnji dogovor za kosilo. Saj imam zapisano, pa vseeno. Pozabljiva sem, da ni kaj. Ampak kosilo v Bufu. Z gospodično s katero sva skupaj obiskovali tisto vijolično stavbo NTF-ja. Ona jo še vedno. Jaz pa sem šla v takšno, ki ima modra okna in ki bo drugo leto nekje v neznanem pravzaprav.
Že zadnjič, ko sva se menili, sem videla pico pred seboj. Danes sem jo res in še okusila poleg. Ampak jo je šlo samo pol. Drugo polovico so rajši doma z največjim veseljem napadli.
Zame je pica iz Bufa še vedno daleč najboljša. Predvsem skorjo ima super. In nisem čudna in edina, ki rajši jem skorjo kot pico, ko postajam že preveč sita.
Ni kaj. Napisala in oddala sem še seminarsko. Sedaj se moram še pripravit za drug teden pa bo. Počasi. Ampak nisem pa imela tako daleč pestrega dneva kot vojščak v trdnjavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar