Pa si zapišem izjave in podobno samo kaj, ko sem ravno v takšnem razpoloženju, ko mi ni do pisanja. Včeraj sem hotela napisati mojo izjavo ampak sem čisto pozabila. Pač imamo pouk pri angleščini. Profesorica nekaj zagreto razlaga (ne vem več točno kaj) in obenem mi Sara poskuša nekaj povedati. Sara: "Nared se mrtvo." Potem pa jaz ponovim ravnokar izgovorjene besede profesorice, ne da bi pri tem sploh slišala Saro. Jaz: "Not this time, next time."
No uglavnem danes je pa prav tak beden petek.
Pridemo v šolo, ob času, z mapcami in načrti za prenavlanje prostorov. Pripravimo si še "pisarno" (beri: obrnemo mizo in pri tem 2 zrdužimo). Počasi se sošolke nabirajo. Noben se ne obremenjuje s tem koliko je ura in da profesorica mogoče že zamuja. Nakar v razred pride podravnateljica in nam sporoči, da profesorice ne bo. To pomeni 4 ure brezdelja. Teoretično nam je potem hotela pridobiti nadomeščanje, samo smo se uprle z izgovorom, da tako ali pa tako imamo že delo (kar je ubistvu res, samo se ni nobeni ljubilo). Večina razreda je odšla. Tiste, ki smo ostale pa smo se nekaj minut še trudile z delom, ko smo postopoma ena za drugo obupavale.
Malce klepeta. Opazovanje. Božo. Histerija.
Potem pa smo prišle na idejo, da bi lahko pogledale predstavitev, ki sem jo pripravila za starše, današnji roditeljski sestanek. Z zanimanjem so si ogledale. Pokomentirale. Se nasmejale.
Potem pa se prav pametno spravimo pogledati tisto slovensko-špansko telenovelo. Z obilico smeha. Klemen Slakonja na 100 in en način v oddaji Hri-bar. Prav neverjetno je kako se on vživi v vlogo in zgleda kot tista oseba in ima prav tak glas. Neverjetno.
Tako nekako smo preživele te 4 ure. Potem pa umetnostna. Ja pri pouku nas je bilo celih 12 ali nekaj takega. Vse zdolgočasene in naveličane. Pogovori o naši ekskurziji v Pariz.
Nato pa še OVD. Profesor se je nekako prepričal, da imamo nadomeščanje, potem bi imeli še neko uro vmes in nato še (teoretično) 2 uri. Ubistvu tiste ure vmes sploh ni bilo. Ampak, ker nam je rekel, da bi šli po 6 uri, kar domov se niti najmanj nismo upirali.
Začeli smo gledati že drug film o Plečniku, ki je bil nekako nezanimiv. Sploh za petek zadnjo uro. Potem, ko je ugotovil, da smo ga nekako hotele "okrog prinest" nam je hotel "predavati" še naslednjo uro, samo smo se uprle in potem nekako odšle domov.
Potem pa spet Ljubljana. Iskanje parkirišča. Kongresni trg. Mleko s čokolado. Križanke. Polno staršev.
Nekaj podatkov o uspehu razreda. Nekaj podatkov o prihajajočih ekskurzijah. Potem pa pride naša profesorica za slovenščino. In tako nekako se vse skupaj prevrže v "trenja", ki trajajo dobrih 40 minut. Moj snemalski načrt je propadel, ker posnetka preprosto ni, za Larinega pa ne vem. Je bilo pestro ja.
Moja soba je... lahko bi rekli, da v totalnem razsulu ampak to bi bilo nekako milo rečeno. Moram še nekako dokončati začeto tako, da je pospravlanje dokaj nesmiselno.
Risanje perspektive pušča obupne rezultate in še več papirčkov. Risanje tlorisa je prezahtevno in preveč natančno za zvečer. Ostalo se mi pa ne da. Ubistvu ne vem, če bi še kaj morala. Važno, da sem speljala predstavitev do konca. Saj nekaj.
Na približno, malo umetniško sem izmerila dolžine pohištva v dnevni sobi. Talent.
No to je to. Sedaj bom poskusila priti do postelje. Aja pa še nekaj.
Razmišljala sem, da bi si vzela "dopust" od bloganja. Ker nimam več takšnega zagona, niti idej. Ali veselja do pisanja. Sploh ni več, tisto, zabavno. Pač je postalo le del vsakdana. Ko imam občutek, da moram napisati nekaj. Ne več, ker bi hotela ampak kar tako, iz principa.
Mogoče pa je samo takšen čas. Zima in to. In bo minilo... Ampak potrebujem nekaj.
Sploh ni več fore, ko začnem nekaj razlagati in mi potem vsak reče, ja to sem prebral/a na blogu. In me mine vse. Nimam več veselja in nasmešek mi nekako zgine iz obraza. Tako, da je verjetno zaradi tega, zadnje čase napisan samo kakšen stavek. Ni več celotnih dogodivščin ali "dolgih" pripovedovanj. Tudi do fotografiranja nimam veselja pa čeprav je to stvar, ki me nekako zelo veseli.
Bo že bolje? Ker, ko priletiš na tla gre vedno samo še navzgor, ane?
Prva stvar, ki mi je šla po glavi zjutraj, ko sem se zbudila je bilo: "Te apetece ir tomar algo?" Vezija iz poplodneva, med vožnjo domov, od mojega očeta pa je bila "Tepete se ir a tamar/tomato alko."
Živo zelena torba. Šele potem sem dojela, da je to Sara.
Izvor. Pogled na gore iz prešerca. Tam, kjer murke cveto...
Pač jaz sem največji talent. Prinesem si zapit in postavim tako, da slučajno ne bom polila. Potem pa se obrnem in bum, v trenutku je bilo vse povsod, po celi mizi razlit. Nekako je ostal samo en zmazek od zapiskov za zgodovino. Ja v torek pa pišemo...
Po dolgem času sem spet malce "firbcala" v sosednji, idilično zasneženi Avstriji.
Dejstvo je, da jaz in notranje oblikovanje ali pa vsaj delo v razredu, to nikakor ne gre skupaj. Ker sem dva tlorisa risala 4 ure, od tega sem se 2 samo pritoževala in jamrala. Bogi tisti, ki so bili okoli mene.
Zadnje čase je prav vse narobe, kar rečem. Pa tudi, če sem tiho ni vredu. Obup.
Vsak dan izveš kakšen zanimiv podatek. Sploh, mogoče to, zakaj me vleče v tisti konec.
mood:crkneno Uspelo mi je nekaj skupaj spacati. Cel dan, ok pretiravam, celo popoldne sem se odločala samo za barve. Kr neki.
Ne vem zakaj je tako smešno in čudno, če rečem kruza in ne kOruza (in to dejstvo že pokvari ves vic, ki ga hočem povedati oz. je to najbolj smešen del).
Res ne vem, zakaj so zadnje čase tako kratke objave. Očitno mi res ni do pisanja, ker preden pridem do tega in si vzamem trenutek časa že vse izpuhti iz glave, če pa si zapišem pa v tistem trenutku sploh ni več zanimivo.
Res ne vem, zakaj se mi to dogaja ampak roka se mi tako trese, da še z ravnilom ne morem potegniti ravne črte.
Sicer pa smo imeli danes celi 2 uri in se je komaj splačalo priti v šolo. In ja imeli smo slovenščino. Perfektno, res (sarkastično seveda, da ne bo prišlo do kakšne pomote).
Prav neverjetno je na kaj lahko naletiš in kaj lahko najdeš na tem svetovnem spletu. Med drugim tudi video profesorja za risanje. Pojma nimam kako mi to uspeva. Ja dobila sem specialno, dolgo razlago.
Ja Tjaša ima danes rojstni dan. Vse najbolše. Še enkrat :D In tako smo ji prirpavile, kar nekaj presenečenj :P
Semaforji. 18. Rdeče luči. Mleko s čokolado. Čakanje. Bine. Drsalke. Drsališče pred Maxijem. Ja drsale smo se. Zabavno. In čisto tako sproščeno. Čeprav so nas vsi z zanimanjem opazovali, ampak pa kaj potem.
Pogledala sem si črno-bel film. Dosežek. Sicer je bil to film o Bettie Page z naslovom The Notorious Bettie Page, ker sem se ravno navduševala nad pin-upom. Sploh ne vem kako je do tega prišlo.
Danes že skoraj cel dan, od kar sem prišla domov nekaj jem. Sploh banane (smeh).
Adi Smolar - Daleč je za naju pomlad
Nisem edina, ki jo vesolje j* v glavo. Še nekdo je prišel danes do te ugotovitve...
Nič pametnega nisem danes naredila. Sicer mi je nekako uspelo prebrati knjigo Jara gospoda, pa vseeno. Pogledala sem si film Definitely, Maybe in sem se nad njim tudi navdušila. Zanimiv konec ima.
Običajno petkovo bujenje - "samo še danes potem boš pa lahko spala za vikend". Pot do šole v popolnem nezavedanju in čisto avtomatično prehodena. Prve štiri ure, ki so minevale občutno prehitro. Ostale ure, ki so se vlekle občutno prepočasi. Rojstni dan. Lumpi bonboni. Polnoletnost. Zdolgočasen, nezanimiv in popolnoma nepotreben predmet imenovan OVD. Pot proti glavni. Neprijaznost. Ignoriranje.
Danes je en takšen hecen dan. Tisto, kar sem si v glavi zamislila se je res zgodilo.
prva je moja (z leve) - kopija Miroja
Podkupovanje. Kinder čokolada. Družba na vlaku.
SMSi. Sprehod v snegu in "temi". Ubistvu sem ugotovila, da je pokrajina in vse skupaj ob snegu prav presenetljivo svetlo. Skakanje po snegu. Debata. Pogovori. Dogodivščine. Opisi. Kosič. Majhen prehod. Voda. Šumenje. Čudovita zimska pokrajina. Posedanje. Opazovanje. Metanje kamenjev in ugotavlanje, do kje sega led. Načrti za jutri. Razjasneno nebo. zvezdice. Orion. Veliki voz. Plejade. Kasiopeja. Avion. Kakav s smetano. Dekci. Piknik. Debata o Comeniusu. An.
Danes je zapadlo kar nekaj snega. Toliko, da so bile še ceste pobeljene. Sicer je bilo samo premikanje rahlo oteženo, ampak smo prispeli na cilj, po daljšem času kot pa bi običajno. Sneg pod nogami. Rdeč dežnik. Snežinkice. Sive rokavice.
Proti prvi uri, ko smo igrale odbojko nam gre sedaj že kar dobro. Sicer je večino odbojev še vedno v nepravno smer, ampak vsaj zabavamo se. Zakaj je že dobro imeti seminarske pri telovadbi?
Drobne male snežinkice. Pločniki prekriti s snegom, po katerih je stopalo že na stotine različnih ljudi. S kapucami na glavah se podamo skozi ples snežinkic, ki je vedno bolj divji. Ko pridemo nazaj v šolo bi nas lahko zamenjali za snežake :P
Danes se je profesorica za slovenščino tako vživela v razlago o življenju Kersnika, da smo si komaj upali iti po malicu, kljub temu da je zazvonilo za začetek odmora.
In zeblo me je, cel dan. Ne glede na temperaturo okolice in količino oblačil. Mogoče so krive te nenadne temperaturne spremembe in spuščanje "svežega" ljubljanskega kisika v razred za pretiran čas (potem pa profesorica prileti v razred in se sprašuje zakaj radiatorji ne grejejo... le zakaj...). Aja najhujša fora je bila danes, da tiste odpirajo okna samo, če ne sedijo v neposredni bližini. Ker takrat se pa začuda da preživeti.
Prav občutek sem imela, da me bo danes poklicala gor pred tablo pri matematiki in da se ne bo ravno preveč dobro obneslo. Ampak niso verjeli v to, sploh ne v drugi del. Ali pa mogoče samo jaz ne verjamem vase, vsi drugi pa. Ali pa se hočejo prepričati, da to ni res. Pač jaz in spraševanje pri matematiki... obup. Pri testih ni kakšnih prevelikih problemov. Ja ne vem zakaj se že tretji in četrti letnik štejeta. Sicer pa je bistvo narediti sprejemce, ker 5% iz mature in 5% iz uspeha mislim, da nima kaj dosti vloge. Ali pač?
Hecno je, nekako v negativnem smislu, ko slišim razne komentarje - ja to sem pa prebrala na tvojem blogu ali pa ja kaj si pa danes napisala? ... in podobno. Pri tem potem sama pri sebi pomislim "zakaj že to pišem?", ampak nekako še nisem prišla do nekakšnega odgovora, ne pozitivnega in ne negativnega.
V razredu se bomo skregali glede odpiranja oknen, prezračevanja in tega, ker sedaj pa že pretiravajo. Ni ravno prijetno pri -10°C, da ti nekdo odpre okno, ko se ti ravno dobro ogreješ. Potem pa rabiš spet celo uro, da prideš k sebi in smo na istem. Ker dejansko, če imajo takšno veselje do tega jim nič ne branim, če zunaj na mrazu stojijo ni pa treba, da potem zato vsi zmrzujemo. Tako, da je ubistvu to vedno bolj očitno in bomo kmalu v "vojni".
In v takšnih mrzlih časih še Twix zmrzne, zato se ne čudit če boste videli koga, ki ga greje na radiatorju (smeh).
Aja še to Gossip Girl je še vedno zakon :P
Gibonni i Oliver Dragojević - U Ljubav Vjere Nemam
Kaj lahko vse doživiš na forumskem radiu. Ampak na temu forumu se pa na polno vedno dogaja. Po celotni prenovi in prihajajoči zabavi smo ustanovili tudi lasten radio. Najprej s posameznimi nejasnimi posvetili. In to je pripeljalo tako "daleč", da se sedaj zabavamo ob poslušanju pikca, ki veselo prepeva :D. In zdaj to čisto navdušene poslušamo :P pač tista pesem se je zavlekla v pol ure? (smeh) In pesmice posvečene meni :P Že ne vem koliko le teh :P
Drugače pa ja glede prejšnih komentarjev. Nikol nisem bila navdušena nad januarjam, ker mi je pač nek x mesec. Drugač je verjetno, če imaš tarkat rojstni dan, obužuješ zimo in podobno. Binteta ja (smeh). Pa Jasna dobra teorija, samo kaj, ko ponavadi tako ne razmišljaš, kadar nisi ravno pozitivno nastrojen. Ubistvu bolj čajčke pijem. Pa ja bo hmal pomlad in topli sončni žarki, posedanje zunaj in podobno :P Ja preveč razmišlanja pa itak samouničuje...
Pretirana telesna aktivnost lahko škoduje zdravju. Preverjeno.
Še kaj hočte? Am... dejstvo je, da sem spala od 21h pa do 13h - to je 16 ur...
Tisti del dneva, ki ga nisem prespala, sem ga pa preležala ob toplem radiatorju, čajčku in aspirinih +C ("prijazen do želodca, prijazen do srca, vitamina C veliko imaaa" - mogoče sm mal reklamo falila to ni to... važn je namen) in sem pregledvala prednosti in slabosti VŠD-ja ampak do primerjave med VŠD-jam in ALU-jam pa nekako nisem prišla, ker je prej baterije zmanjkalo. Saj imam še čas, ane?
Ne vem kaj je bilo danes ampak imela sem travme, ker so bili povsod parčki. Resnično po celi Ljubljani, kamorkoli sem se obrnila. Grozno.
Telovadba je bila danes v pravem pomenu te besede. Razgibavanje. Tek. Odbojka. Tek. Kondicijske vaje - gnilo jajce (smeh). Fuzbal. Po tem sem bila tako zmatrana, da sem se komaj spravila do šole. Pač razdalja od telovadnice do šole je 20 minut peš čez pol Ljubljane oziroma centra.
Zjutraj prelep sončev vzhod. Šele v zasnežnjeni Ljubljani. Veliko oranžno sonce, prekrivajo ga oblački, ki zgledajo bolj kot nekakšne črtice. In resnično žari.
Zjutraj sem skoraj zmrznila na poti v šolo. Sicer sem se enkrat vmes za 10 minut segrela, samo kaj ko sem potem spet zmrznila. Tajanje. Voščila. Izmenjavanje informacij in podobno. Za domače branje sem se danes izmuznila. Ostalo pa pač pouk kot pouk. Potem sem danes še malo doma brala v upanju da vsaj malce preberem, samo je bilo nekako neuspešno, ker sem zaspala zraven. Pač dejstvo je da branje nekako ni tisto, kar bi mi bilo v užitek, ker za svoje branje vedno časa zmanjka in tako nisem ravno knjižni molj, ponavadi preberem samo tisto, kar "moram" in me to odvrne od branja na splošno.
Dobila sem posnetek od včeraj na internetu in spet uživam v pogledu na ples ampak sama ne morem biti pri miru tako, da tudi jaz nekako zraven poplesujem. video
Definitivno mi je trenutno najljubši počasni (angleški) valček, ker je preprosto čaroben.
Ampak nekatere obleke so pa prav grozne. In njuni komentarji so mi všeč.
To je že druga zaporedna objava. Obupna sem vem. Hvala :P
Tako močan vtis, kot ga name ustvari ples, ga nihče oziroma nič drugega ne. Sicer zdajle pojma nimam, kaj sem hotela prvotno napisati, ker sem si sicer v glavi že prej sestavila objavo. Ponavadi, ko to naredim na koncu nič ni iz tega. Ne resnično, takšna močna čustva - prevzetost, hrepenenje, občudovanje, vse to me prevzame. Že sama glasba, sam začetek, obleka naredijo vtis name. Sicer bolj, ko je obleka preprosta, da ni nakičena in posuta z bleščicami in s kakšnimi neustreznimi dodatki, bolj mi je všeč. In potem to gibanje. Ker vidiš in začutiš, če se dva ne samo, da znata gibati ampak v to vlagata energijo in s tem oziroma skozi to dobesedno živita, takrat je to najlepše za videt. Imam občutek, da sem prejle z odprtimi usti in malo nagnjena proti televiziji vse skupaj spremljala. V rokah sem držala še škornje, ki sem jih na hitro sezula in so mi vmes enkrat padli na tla, sploh ne vem kdaj. Na sebi pa sem imela še plašč, saj nisem imela niti časa, da bi ga slekla.
Če koga res občudujem, sta to zagotovo Katarina Venturini in Andrej Škufca, kot plesni par. Ravno, ko sem prišla domov sem ujela še zadnji del oddaje - ZVEZDE PLEŠEJO Z ANDREJEM IN KATARINO (upam, da bo na internetu, ker bi si res rada pogledala celo). In njun ples. Zadnji ples. Rumba. Fantastično, resnično čudovito. Koliko emocij, koliko izpiljenih gibov, njiju v tem in koliko njunih izkušen in vsega v enem samem plesu. Zadnjem (televizijskem).
Kot je Katarina tudi sama rekla, ne rabiš ne vem kakšne obleke, da bi se dokazal ampak se mora to preprosto odražati skozi tebe, skozi tvojo gibanje, tvojo energijo. In na daleč se vidi, kaj ti ples pomeni in če vlagaš v to že celo življenje, se opazi.
Zaključila sta na vrhuncu svoje kariere, kar je po eni strani tisto - sedaj jih pa ne bomo več videli, ampak po drugi strani je pa ravno to dobro, saj jih bomo v spominu imeli vedno kot dva izmed najbolših na plesnem področju.
Spet sem čisto notri v to razlago padla. Pač jaz in ples. *Se zamisli in njene misli splavajo nekam v daljavo in na njenem obrazu se pojavi rahel nasmešek.*
Aja to sem hotela omenit, zabavno je poslušati zgodbe tvojih staršev. Kako sta se spoznala. Veliko smeha sledi temu, sploh če kdo kliče potem še "nesojeno" ljubezen :P
Bryan Adams & Barbara Streisand - I Finally Found Someone
Pojma nimam, kako sem prišla do HP-ja. Samo hotela sem to pesem, ker paše k celotnemu vzdušju in ta je bila tudi pesem tega zadnjega plesa.
Ne samo, da sem polna idej, še razganja me 100 na uro...
Drugače pa danes visim na dveh računalnikih hrkati. Na malem tipkam po msnju, prenašam tja Gosspi Girl in iščem codec-e in tipkam tudi to objavo za blog. Na velikem pa ustvarjam v PS-ju, visim na forumu in poslušam musko. Priročno je to , da ko veliki crkne na vsake 10-15 minut se jaz še vedno lahko dopisujem po msn-ju in tudi brskam po internetu.
Drugi ne tako srajni desni prst na levi nogi mi je zaspal. Ne me vprašat kako je to možno, ker še sama ne vem.
Remi sem zmagala.
Pikec na desni in medo na desni desni.
Včeraj sem imela cel dan občutek, da je sobota, tako da je danes za moje pojme nedelja. Imam pa srečo, ker se še vedno samo petek. Drug teden bi šla v Ljubljano ampak nekako se mi ne da imeti pouka. Pojma nimam kaj bi morala še narediti za šolo.
Nekatera voščila, ki sem jih prejela včeraj oz. danes so me kar prijetno presenetila in tudi nasmejala. Sploh jih nisem toliko pričakovala pa tudi od nekaterih ne. Sama sem jih šele danes nekaj poslala pa še to samo nekaj, ker drugače sploh ni hotel pošiljati.
Aja včeraj sem bila potem delno sama doma, na vsake toliko časa so prileteli v dnevno bratovi prijatelji in on, ker jim je padla doza računalništva.
Odštevanje sem skoraj zamudila, ker sem pripravljala fotoaparat ampak s fotografijami na koncu nič ni bilo, ker je fotoaparat nekako zatajil. Pa drugo leto.
Sama s sabo sem nazdravila in skakala v ritmu Kingstonov, ki so bili ravno po tv-ju. Tako pa se je potem tudi nekako zaključil moj večer/jutro, ko sem ob prižgani televiziji na kavču zaspala. Kasneje sem dobila dvakratno dozo bujenja pa še "zjutraj", ko smo šli mami in atu voščit.
Seveda sem takoj morala pokazati mojo novo pridobitev in jo tudi sprobati in tako sva skupaj z mamo ob moji naudušeni razlagi prešle skozi vse moje fotografije na blogu ob katerih povem celo zgodbo.
Ker za vsako fotografijo stoji zgodba. Včasih jo sami znamo razbrati, včasih pa je zakopana globoko pod tistim, kar dejansko vidimo.
Nočem delati novoletnih zaobljub, ker jih nikoli ne in jih tudi ne izpoljnjujem. Ker pa je uvodnik Eve, ki ga je napisala Goga - Gordana Sredojević, name naredil tak vtis sem tudi sama napisala Pismo želja in ga zapečatila. Odprla pa ga bom konce tega leta in pogledala, kaj se mi je izpolnilo in kaj je še ostalo kot skrita želja.
