Ti petki so postali tako prekleto dolgi kot so bili včasih ponedeljki.
Če se zbudiš nekje okoli osmih. Se zavedaš sveta okoli sebe.
Čakaš da bo ura dvanajst, da greš na vlak, ker imaš ob enih faks. Sicer vmes počneš en kup nekoristnih in nezavednih stvari, ker pač imaš ravno čas. Vsaj našla sem si temo za seminarsko, če že ne drugega.
Se privlečeš do faksa, nihče ne ve kako. Tam obsediš za dobre tri ure in poskušaš držati glavo pokonci. Se še bolj nezavedno zvlečeš do vlaka in nazaj domov.
Potem je pa ura pet in si popolnoma brez energije in se ti zeha kot nilskemu konju.
Ti petki so postali nenormalni.
Voda za slone. Tokrat knjiga.
Moja zadnja beseda, ko sem jo zaprla je bila - kako kul.
Všeč mi je zgodba. Všeč mi je živost knjige, ki te posrka vase. Kako se ti podobe izrisujejo v glavi in se ti vrti filmski trak dogodkov ob branju. In da nekaj časa porabiš, ko se vrneš nazaj v "realen svet".
Nimam nič proti temu, da sem film videla že preden mi je uspelo posrkati zgodbo pisano na liste.
Navdihujoča je. Polna svobode. Polna cirkuške norčavosti in blazno barvita med vsemi vrsticami črno-belih strani.
Brala sem na vlaku o dogajanju na vlaku prejšnjega stoletja. In tega dejstva, sem se včasih zavedala tik, ko sem stopila z mirujočega prevoznega sredstva na postjai. In se sama sebi nasmehnila.
Knjiga, ki je vredna, da se zgodba posrka iz nje. Da se vsede nekje v spomin, v dušo in ti napolni svet. Za trenutek ali dva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar