Danes sem bila "sveto" prepričana, da imamo velikonočni zajtrk jutri. Pa so se mi vsi samo smejali. Očitno sem se res zmotila. Malenkost.
Sem se pa najedla. Precej.
Sploh potice. In mesa. In pirhov. Pa še enkrat potice.
Imeli smo pravi mali družinski maraton družabnih iger.
Dvakrat Catan. Viteze, barbara in prevažanje po deželi. Zgubila.
Enkrat Activty. Z očetom. Sva zmagala.
Dvakrat remi. Skupaj z mamo in atom. Izgubila.
Sem se pa zabavala. Precej.
Bil je kratko-dolg dan. Ker ura danes kar beži mimo, odkar smo jo prestavili.
Oh, jutro je bilo tako prekrasno.
S tem, v čigavi družbi sem se zbudila. In koga sem poskušala zbuditi.
Nekako sem se z veseljem malo zaležala, ker nisem imela nobenih visoko letečih načrtov pripravljenih za ta dan. Nikamor se mi ni mudilo. Vsi ugasnjeni dremeži.
Na mojem obrazu pa je bil samo en velik nasmeh.
Potica! Jeej!
Čeprav se mi zdi, da bo v prihodnjih dneh kar precej hrane na mizi.
Kot je bilo danes ogromno sadja.
Narezala in obrezala sem jagod za polovico zaboja. Škoda bi bilo, da bi prišle čisto preč, pa sem se lotila naloge, ki ji ni bilo videti konca. Ampak sedaj imamo zamrznjene paketke za smoothije. Imajo.
Malo se mi je že obračalo sadje, ko sem ga rezala toliko časa. Vsaj za danes.
Sparkle. Nekje vmes med vsem sem ujela kakšno sceno. Bilo je nekaj bolj za ozadje. Drugače čisto optimistično izgledajoč film. To bi lahko rekla o njem.
Zanimivo pa ne bi nikoli rekla, da je Whitney Houston igrala mamo. Šele sedaj, ko sem preletela seznam, mi je to padlo v oči.
No, pa je izšel intervju. Mislim, da sem delno, kar brez besed ostala, ker sem jih dosti povedala za same odgovore na vprašanja. Klik za .pdf na spletu. Na enajsti strani me najdete. Skupaj z fotografijo.
Za tisti uvodni del pred vprašanji skoraj, da ne bi uganila, da sem ga napisala v torek. Ker se mi je zdelo, da tega nisem povedala, ampak po drugi strani se mi je pa zdelo blazno čudno. Ampak potem mi je postalo jasno od kje ga poznam, ko je pisalo. Ha.
Tako malo vem o svojih objavah. Ko je enkrat napisano, gre ven iz glave. No, ponavadi.
Drugače pa moram reči, da je vse skupaj kar dobro ubesedilo, ker se mi zdi, da sem bila samo poplava besed in raznoraznih stavkov. Samo, sama sebe pač ne morem držati za besedo, kadar se gre o tem kaj sem pravzaprav povedala. Ironično.
No, sedaj imam intervju v časopisu. Kaj!?
Kranjski glas. Marec 2013, št. 3; stran 11
Mimogrede pa sem naredila še reklamo za blog. No, skoraj sama se je.
Roke gor vsi, ki ste prebrali članek in šli pofirbcat.
Tale Dinozaver je kar zanimiva izkušnja. Morda je res pravo odkritje, da sem spoznala, da lahko nekaj napravim. Nekaj takšnega, kar ljudi na nek način malo osupne. No, zdi se mi. Pomojem nihče tega ni pričakoval. Še najmanj pa jaz.
Kdo bi si mislil.
Jagodni dan je danes. Mislim, da sem se kar zasula z njimi. Že za zajtrk. Pa še ravnokar je sledila ena porcija. Zunaj pa je še vedno sneg. Kar se jagod tiče. Na vrtu jih še nekaj časa ne bo.
Dan sem preživela večinoma tako, da sem naredila kar kakšen kilometer z miško po zaslonu gor in dol. Fotografij imam toliko, da tudi če jih urejam, se nikjer prav nič ne pozna. Ampak jih moram razredčit. Definitivno.
Potem pa grem na lepše. Na boljše?
Že v začetku tega tedna sem se precej optimistično lotila izdelovanja naloge oziroma projekta za današnje predavanje. Pa je bilo vse skupaj precej optimističen naklep. Na koncu nisem kaj dosti naredila. Nič konkretnega. Mislim, da je bila profesorica, kar nad vsemi skupaj malenkost razočarana. Ups.
Ampak, če imam "prehitro" narejeno se potem počutim, kot da nič ne delam.
Zaenkrat še nismo v fazi razvoja supermoči. To še pride.
Imela sem precej zanimiv in prijeten klepet s skoraj edino Američanko tukaj, ki jo še poznam. Vsako leto se manj družim. Ampak potem, ko naštejem, kaj vse počnem v zadnjem času se sama sebi začudim, kako imam sploh čas za kaj. Čeprav se mi zdi, da imam še vedno dovolj zraka za dihat.
Ampak sva posedali zunaj na sončku in srkali čaj ter belo kavo. Po vseh možnih debatah, dvomih in različnih poskusih prepričevanja, sva našli skupen jezik vsaj nekje.
Čas se je ravno prav izšel in že sem bila na poti domov z vlakom. Nič pretresljivejšega se ni zgodilo kasneje.
Samo, ko sem šla po brata na trening sva se ustavila še pri mami in atu, ker je prišlo do nekih tehničnih težav na računalniku. Najedla pa sva se tudi. In ugotovila, da imajo mame neko posebno moč ali pa sestavino, saj so vse jedače in pijače boljšega okusa, kot če se jih potrudiš sam narediti. Kakšna magija je to?
Sedaj pa z največjim veseljem potonem v svet sanj.
In potem se vprašaš kdo je sedaj tu nor. Menim, da ti kar malo na psiho udari tale igra, ker si na koncu že malenkost zmeden glede lastne identitete in trdnosti. Ker, ko si enkrat notri si v. In pri tem, ko dve ure gledaš tako napeto dramo, se ti za malenkost zamajejo temelji in si misliš, da si se tudi sam znašel v. Čeprav si samo na balkonu in z vrha gledaš na dogajanje.
Skratka pestro z mešanimi občutki. Mislim, dobra predstava je bila. Čeprav sem vsebino že nekoč brala in podrobno analizirala pa sem si zapomnila, da se dogaja v norišnici in da se v zadnji sceni igra Veliki briljantni valček. Potem pa so podrobnosti počasi prišle nazaj tekom predstave.
In nekako sem nekajkrat precej podrobno poslušala tekst in se zavedla, da mi je mogoče podzavestno vse skupaj obtičalo nekje. Ti dnevi.
Jezero Winnebago je po dolžini dolgo 48 km, če koga ravno zanima. Ker sem morala ta podatek izbrskati. Včasih nama je precej zanimivo.
Imela pa sem sicer precej pester dan.
Uspešno nisem zamudila vlak. Uspešno sem skoraj doživela živčni zlom med izdelovanjem kačjega pastirja.
Profesor se je pojavil po nekajkratnih vajah in nam povedal, da je vse kar smo do sedaj naredili in kar nas je asistent naučil, milo rečeno, zanič. Pa smo šli na novo. Še enkrat. Jej.
Najmanj ljub predmet daleč naokoli. Najmanj ljub program daleč naokoli. Mislim, da mi na določenih delih prostorska predstava malce šepa.
Potem pa sem vzela pot pod noge in jo mahnila čez zmajski most do skladišča nekje pod gradom.
Spustila sem se po stopnicah, ki me še vedno malce strašijo in samo čakam, da se bom skotalila po njih, ker so tako strme, in prišla v prostor, kjer najdeš vse čudo zbrano na enem mestu. Res.
Ure so se izdelovale. Mene pa je zelo preprosto zaposliti s skodelico čaja.
Na koncu je bila ura hitro že malce več kot pričakovano in sva se optimistično podali z avtom do Drame. Potem pa še bolj optimistično najdi parkirišče. Popravek, optimistično najdi parkirišče za karavana.
Pestro. Verjetno bi kmalu zavladala že kakšna živčna vojna, če bi morali peljati še kakšen krog. Vendar nama je uspelo. Najti precej veliko parkirišče in pravočasno priti do Drame. Nekaj dobrih minut pred predstavo.
Izgovor - Kaja si je vzela čas za čaj. Ha.
Ampak sem bila zelo vesela osebe, ki me je čakala v preddverju. In se potem z zbrano družbo povzpela do balkona. Prve vrste balkona.
Še svetovni dan gledališča je bil. Kako dobro.
Chopin (Valentina Igoshina) - Grande Valse Brilliante
No, super pa smo našli razlog za ekstremne temperaturne spremembe. Tukaj vključujem tudi sarkazem, saj ni čisto nič od tega pretirano prijetno. Skratka taljenje ledu na Arktiki nam povzroča ta mraz, sneg ob koncu marca in vročino, ki nas bo verjetno presenetila že skoraj naslednji teden. Ali en teden kasneje morda.
Preden nas bo zadelo globalno segrevanje bomo prešli v ledeno dobo in bodo obstajale le še zimske pnevmatike.
Zjutraj sem bila že kar lepo na uredništvu Gorenjskega glasa in sem pridno razpredala o stvareh, ki so se povezovala s postavljenimi vprašanji. Sedaj še sama ne vem kaj vse sem povedala in napletla, tako da bom videla v petkovi izdaji Kranjskega glasa. Skupaj s sliko. Pazi to.
Me prav zanima kaj je nastalo.
Potem sem imela še toliko preveč časa, da sem mami pomagala kidati sneg izpred garaže in imela še toliko preveč časa, da ga je zmanjkalo in sem lepo videla kako je vlak odpeljal ravno, ko sem se pripeljala v križišče. Zavila sem samo na levi pas v križišču in se namenila proti Ljubljani. Kar z avtom sem jo mahnila tja.
Prav prijala mi je vožnja in nekako dobro dela. Mislim, da sem kar uživala, ko sem se vozila med vso zasneženo pokrajino in je avto lovil vse snežinkice, ki so prišle naproti.
Še parkirišče mi je uspelo najti. Iz prve. Pri faksu. Res pa je, da sem bila že tri četrt ure pred začetkom tam. Ampak zamujeno nadoknadim in zamenjam s parkiriščem.
Skratka ob oblici časa pride trenutek, ko ga zmanjka in posledično ga je potem spet preveč. Kje je logika? Pa samo za tisto minuto ali dve se je šlo. Pa sem potem imela na razpolago dodatnih petinštirideset. Kako zmedeno je narejen ta sistem.
Dan pa sem končala z bowlingom, do katerega je prišlo čisto naključno. Na pol v šali, ampak sva potem z materjo res eno uro igrali. Ravno in točno pet iger sva spravili skozi. V niti eni nisem slavila, vendar sem se enkrat nevarno približala. Potem pa sem v zadnji zbirala obkrožene številke.
Mislim, da me sedaj malenkost boli roka. Malenkost.
Zamedlo nas je. Petindvajsetega marca. Popolnoma.
Če ne nismo imeli belega božična, bom pa imeli belo veliko noč. Ha.
Zjutraj sem se lotila in sčistila avto. Kar mi je vzelo kar nekaj dolgih minut. In se po zasneženi cesti odpravila na drug konec mesta.
Nakupila sem akrile, skicirko in kappo. Ustvarjala bom! Se mi zdi.
Potem pa sem skočila še po šopek za mami.
Ker je materinski dan in ker je zadnjič nekje brala, da rabi rože okoli sebe.
Pa sem jo presenetila na ta zasnežen dan.
In ko smo ravno pri datumih. Kaj je 14. februarja?
Osmi marec.
In obilica smeha.
Jutri me čaka pestro jutro. Mislim, nenavadno. Ker niti ne vem kako bi se odzvala na dano. Ali sem vesela, ali sem navdušena, živčna, na trnih? Saj ne vem.
Zdi se mi samo grozno nenavadno. Moram se zglasiti na Gorenjskem glasu, da dobim en kup vprašanj. Ja, tako.
Šment.
Mislim, da me malo muči, da kaj pa, če ne bom ravno kaj dosti povedala.
Šment.
Stvari se gibljejo v čudne smeri. Še moji planeti, številke in energije so mi to napovedali za letošnje leto.
Res! Še sama sem komaj verjela, ko sem se po kakšnem letu ali dveh, treh, dokopala do izpiskov in prišla do napovedi za letošnje leto in samo z odprtimi usti brala kaj mi piše. Kako nenavadno.
Tisti občutek, ko skačeš prvi in si drugi, ko prideš dol. Legendarno. Ha.
Naši orli so prav neverjetni in prav veselje je bilo gledati današnje polete.
Seznam. Seznam. Seznami.
Danes sem se osredotočila na to.
Pišem si, kaj bi lahko vse počela. Kaj bi si želela narediti in kaj bi morala narediti.
Toliko, da vse izgleda precej vizualno privlačno, če drugega ne. Wunderlist je prav fina aplikacija. Ker pomojem imam veselje delati sezname seznamov, da bi naredila seznam. Če ima to še smisel?
Skratka. Začela sem nekaj takšnega kot je tisto 30 pred 30, ampak sem kar dodajala stvari in jih še vedno. Kmalu bom imela na seznamu - naredi seznam. Ha.
Puščam si malo veselja. Ker popravljanje kod ima malo pavze.
Kot moje telo, ki si je danes vzelo en prijeten popoldanski spanec. Prav z veseljem sem se zvila v klopčič in zadremala za kakšno uro, dve. Da sem prespala vse kar me je lovilo že cel teden.
Zjutraj je bilo kar ekspresno vstajanje. Začuda predvsem. Ker ponavadi nisva tako učinkovita. Samo, so bili skoki na sporedu in do doma je bilo kar nekaj dolgih minut vožnje. Ampak sem se parkirala pred televizijo ravno, ko se je začela prva serija. Potem sem bila najbolj glasen navijač doma. Mogoče so me slišali vse do Planice.
No, morali so me, ker jim je šlo odlično. Prav res je bilo veselje gledati te polete, res.
Sploh omenjeno dejstvo, ko si drugi kljub temu, da skačeš prvi v svoji skupini. Za en cel skok so zadnji in mislim, da tudi predzadnji zaostajali.
Vsi štirje fantje so bili odlični. Tako, da bo jutri še precej zanimivo.
Sedaj pa sneži. Juhej in zaznajmo največji sarkazem v zraku, glasu.
Res še ni konec?
Ana Migrena. Gledališka igra v izvedbi krajevnega gledališkega društva Gardelin. Sama igra je kar zabavna, ampak ima eno zelo šibko točko, ki pokvari, zamori vzdušje - oglase. Morda je res vse skupaj smisel, ampak tako grobo prekinja potek dogajanja, da je v drugi polovici predstave že precej neprebavljivo. Ker vse ostalo je res telenovelasto in zabavno.
Mislim, da smo bili, kot bi nas kdo polil z vodo in malce streznil, ko smo dobili nazaj seznam ocen za delo v zadnjih petih srečanjih.
Oblikovali smo znamko za dvajseto obletnico Umanotere in poskušali skupaj združiti precej kompleksne pojme. Ekologijo. Čas. Gospodarstvo. Človeka. Na format znamke.
Skratka, imeli smo isto temo, ampak toliko različnih pristopov. Mislim, da si niti dva nista bila kaj dosti podoba.
Po drugi strani pa smo oblikovali za nekega dejanskega naročnika in tudi dobili "feedback" oziroma povratne informacije z njihove strani. Le, da niso nič kaj takšnega iskali. Premalo nazornega. Preveč očitnega. Skratka, kakorkoli.
Ampak na koncu sem s svojim delom čisto zadovoljna.
Takoj za dobro jutro sem dobila uganko. Logično.
Ker so imeli otroci danes kengurujčka. Zato sem verjetno dobila uganko. Nekaj o letih, dnevih in letih. Za četrtošolčke. Skratka do rešitve nisem prišla.
Sem pa prišla do sklepa, da imam v beležki tudi sama neko bolj vizualno uganko in sem takoj postregla nazaj. Pa tudi druga stran ni prišla do rešitve.
Skratka, tako se ti začne dan, ko greš iskat print za naslednji dan v kopirnico.
Potem je šlo od tu naprej še vedno optimistično.
Profesorico sem prepričala s svojo maketo, ki sem jo gruntala in skupaj spravljala prejšnji večer.
Predstavljajte si dva kvadratna metra listov na tleh v sobi in pravo viharjenje možganov in brskanje za možnostmi na internetu - kako sedaj to zložiti v manjšo skulpturo. Na koncu sem naletela na zanimivo rešitev, ki je potem dobila tudi odobritev. Sedaj pa samo še veselo na delo. Ane?
Sonček se je prikazal in ni nam bilo kaj hudega. Prav dobro vzdušje se je ustvarilo.
Čas je minil en dva tri in že sem korakala proti železniški postaji, da bi ujela vlak.
Čakala pa me je precej manj optimistična novica in nadomestni avtobusni prevoz. Do postaje v Kranju sem prišla že malo zeleno obarvana, ker mi je bilo precej slabo in sem bila zelo hvaležna za hladnejši zrak in veter. Grozno. Nič se ni spremenilo, še vedno ne prenašam voženj z avtobusom.
Kljub vsemu pa sem se še malo nastavljala in skrivala sončku. Vse obenem. Prisvojila sem si balkon kot kotiček za branje.
Oprema - dve deki, slamnik, sončna očala in knjiga. Luštno. Še brat in pes sta se mi kasneje pridružila. Potem pa sem opustila deki in knjigo in šla s psom na sprehod. Krajši.
Nazaj sem prišla s slamnikom v roki, ker mi ga je skoraj odneslo z glave.
17 filles. Film o nosečih najstnicah. O paktu, ki so ga tako rekoč sklenile. Francoska verzija ameriške zgodbe. Sam film z vsemi dolgimi posnetki naredi malo nelagodno vzdušje. V konceptu situacije, ampak ne vem ali namerno ali slučajno. Pogledala, se vprašujoče čudila in ga dodala na seznam gledanih filmov. Lahko bi rekla, da je dober, vendar ima vmes toliko tega nelagodne vzdušja, da se mi zdi, da mi je malenkost znižal celotno oceno o filmu.
Pomlad!
Sneg se je stopil. Sonček je posijal. Še vedno sem imela dva sloja žab skupaj z oblekico.
Vendar kljub vsemu sedaj prihaja obdobje oblekčastih oblekic in kril ter samo enega sloja pisanih žabic. Kako dobro!
Debeli zimski plašči bodo zamenjani z lahkotnejšimi in bolj pisanimi in sončna očala bodo skupaj z dežnikom obvezen dodatek za v torbico.
Dokler nas ne "preseneti" naslednja pošiljka snega. Ampak sedaj pa res konec s tem do božiča. Prav!?
Dopoldne sem se čisto flegmatično odpravila do faksa. Nazaj sem se vrnila tudi v tem slogu. To sem opazila pri vožnji z avtomobilom in mojih reakcijah. Prav nikamor se mi ni mudilo. Nič mi ni šlo na živce, sprijaznjena sem bila z vsem.
Vmes na faksu pa sem skoraj dobila živčni zlom. Maya ni zame. Oblikovanje kačjih pastirjev pa še manj. Že malo presenečenje oziroma šok, sem doživela ob prižigu računalnika. Moje datoteke so se nekako izgubile. Kljub vsem kopijam. In kopijam kopij. Ni bilo učinka.
Pa smo šli lepo od začetka. In ko sem že čisto padla in nezavedno premikala točke po zaslonu, me je definitivno zdramil zapis, da se mi bo računalnik ugasnil čez 10 minut. No, skratka načakala sem se za četrt ure, predno se je postavil nazaj v delujoče stanje. Potem pa je bilo na srečo že konec in me je to obvestilo kar malo zbudilo in spravilo k sebi. Energija se je z vogala prikazala nazaj.
Sedaj pa zlagam dva kvadratna metra papirja skupaj. No, lotila sem se pomanjšanje različice. Zagreto razstavljam in sestavljam. In ugotavljam, da nimam prav nobenega občutka za realno velikost.
A temu se po novem reče pomlad?
En dan je sneg, drug dan je že precej toplo, da lahko po soncu skakljaš le v puloverju. Potem pa se zopet shladi. A to bo sedaj nova definicija pomladi?
Ker danes je bilo že presneto toplo in se je sneg topil kar v potokih.
Še vedno ne morem verjeti, da je popolnoma zasnežilo vso pokrajino daleč naokoli. Kar tako. Sredi marca.
Saj vem, uradno je še zima. Še nekaj dni.
Se me je pa polotilo spomladansko čiščenje. Odprla sem okno in spustila sonce v sobo, glasno poslušala glasbo in skupaj zlagala stvari, jih metala proč in malenkost počistila. Toliko, da sem potem vse stvari zložila tako kot so bile prej, in sedaj ni nobenega učinka. Ha.
Sem se pa lotila mojega kup risb in slik, ki so se nabrale čez leta, tako da jih je kar precej letelo proč. Vse tiste nedokončane in grozno izgledajoče.
Če moj mali bratranec za rojstni dan dobi Kinder jajček v bagarju, potem jaz dobim samo kinder jajček. Ker je kulj. Kinder jajček, seveda. Čeprav nima več kulj tistega ovojčka za igračko. Ker je v enem delu. Sedaj ga ne moreš več streljati naokoli za zabavo, kot smo to včasih počeli. Ker ubistvu je bil to izredno zanimiv del. Poleg čokolade. In igračke. Ha.
Skratka, mali je pojava. Definitivno.
Danes mi še v Ljubljano ni bilo treba iti. Zjutraj smo dobili obvestilo, da smo lahko kar doma in nimamo predavanj. Jej. In neverjetno pravočasno.
Torej. Malo fletno mi je bilo. Skupaj z vsemi jagodami, ki sem jih danes snedla.
Danes sem gledala neverjetno prikupno, prisrčno in luštno risanko. V mali dvorani Kinodvora. Ne vem kakšne besede naj še uporabim, da bi jo opisala, ampak sem bila neizmerno navdušena. Ernest et Célestine. Bo originalni naslov. Slovenski je zelo podoben, čeprav nekje obstaja še ena različica na knjigah, kjer je Celestina kar Tinka.
Še knjižico sem si ogledala preden se je risanka začela in se mi je zdela neverjetno ganljiva. Kako malo besed je potrebnih, nekaj ilustracij in lahko vseeno nastane zgodba, ki te gane.
Močno sem navdušena in impresionirana, kaj naj še rečem. Že na splošno gojim neizmerno navdušenje nad risankami, risanimi filmi in podobnimi animacijskimi zadevami, ki so narejene nadvse prikupno in očarljivo. Ki te popeljejo v nov svet, so humorne in nosijo neko sporočilo. Vse to je dovolj
Kako je prikazan prehod iz zime do pomladi skozi glasbo in preproste minimalistične packe in črte, to je tudi nekaj vredno. Predvsem ogleda. Mogoče je res ena izmed favoritk med scenami v risanki.
Priporočam ogled. Priporočam tudi knjižico.
Rada bi si ogledala še kakšno delo te francoske avtorice Gabrielle Vincent.
Nekje ob sanjarjenju, sem si za trenutek zamislila, da bi kdaj nastala kakšna tako ganljiva ilustrirana zgodba izpod mojih rok. Saj se nikoli ne ve, kam zanese življenje.
Popolno nasprotje temu pa je bilo današnje stanje na cestah skupaj z vremenskimi razmerami.
Noro?
Skratka moj avto je lahko čoln, bi se lahko reklo. Voda stoji na cestah. Pokrajina je zopet popolnoma bela. Lije kot iz škafa na avtocesti, poleg tega se pojavljajo meglice, tema je in vsak avto, ki te prehiti ti dodatno onemogoči vidljivost. Skratka stanje je bilo precej pestro. Že dolgo se nisem vozila v takem.
Včasih ne rabiš priložnosti, da se prikažeš z majhno pozornostjo. Samo problem je, da ostane v napačnem avtomobilu.
Mislim, da je bila snežna odeja zjutraj popolno presenečenje. Vsaj iz moje strani. Popolnoma šokirana sem bila, ko sem se sprehodila in skozi okno videla, da je vse pobeljeno. Tako, iz nenada.
Z veseljem sem se še malček zadelala z vsemi odejami in dekami in spalnimi vrečami in malček dremala. Dokler naju ura ni počasi pregnala iz postelje in sva se lotila čiščenja zasneženih belih avtomobilov. Še dodatno belih.
Res je, da kosilo tam, kjer prodajajo pohištvo zame ni nič novega. Nekako obožujem Ikeino restavracijo, danes sem šla bolj na konec v bližini in kosilo snedla kar v Rutarju. Kjer se je potem naredil še en obhod. Pa sta bili ubiti dve muhi na en mah. Če ne pa vsaj zasneženi.
Potem pa sem bila v hipu že na drugem koncu Ljubljane, kjer sva si šli z gospodično vzgojiteljico že zgoraj omenjeno risanko. Zanimivo sem ugotovila, da je moja oprava spominjala na nekaj, kar bi lahko nosila učiteljica. Mogoče sem izgledala kot učiteljica. Tako, da sem bila ravno v pravi družbi, na pravem mestu.
Pa še ostale novice. Gorenjski glas me je kontaktrial. Svilanit oziroma komisija organizatorja mi je podarila posebno nagrado za brisačo z motivom hobotnice.
Wow. Torej pestre novice so me čakale, ko sem pričofotala domov.
Z ribami napolnjena sobota. Preveč dobesedno.
To se zgodi, ko začneš dan z Rio Mare Pate in poleg jajca še to stisneš na kruh.
Potem si za kosilo pripraviš makarone s tunino omako, ker se ti nič drugega ne da in ni nobenega doma, ker so vsi pridni zunaj na sončku. In športajo. Brat je šel v hrib, starša pa na hrib in sta se spuščala z njega po belih strminah. Jaz pa sem ostala doma s psom in sva malo izropala hladilnik. Ter se spuščala v čuden jezik s tipkanjem, za ozadje pa poslušala ameriške serije.
Skratka. Potem, ko se pa vsi prikažejo doma pa za drugo kosilo, malico, pred večerjo, dobiš na krožnik še pečene ribice. Saj bi povedala katere, pa žal ne vem. Dobili smo jih cel čeber, sveže ulovljenih in jih pridno glodamo že tri dni. Danes so pošle vse zaloge.
Nove pa smo si nabrali med igro Catana s scenarijem "Ribiči". Tako, da smo dan zapolnili z ribami. Tako ali drugače.
Jaz sem se naužila sončka, tako, da sem se spravila na balkon, se zavila v dekco. Si nadela očala in slamnik ter prebirala knjigo. Literaturo, ki je v zadnjem času popularna in je zajela svet. Tista, ki ima v naslovu različne nianse med belo in črno.
Ja, tudi kaj takšnega se najde.
Je bilo luštno dokler je trajalo, potem me je pes z glasnim "jokanjem" prosil, da greva na sprehod, ker je lep dan in sonček in ker sva že po kosilu.
Nekje vmes me je prešinila nora ideja. Na koncu sem bila oblečena v nov tekaški komplet, z supergami na nogah in psom poleg mene in sva se odpravila v sonce. Lahkih nog.
Saj je šlo, do sprehajalne poti. Potem pa me je pobralo. Potem pa je šlo nazaj, ampak me je spet pobralo in sem samo padla v počitek. Tako mamljiva je bila postelja in topla odeja. Vse dokler se niso vsi prikazali doma.
Skratka prišla sem do sklepa, da sem umrla. Da nimam niti k od kondicije. Skratka. Bil pa je cel dosežek, da sem sploh prišla na idejo in do izvedbe. Tudi to nekaj šteje. Sploh, ko me zalotijo, ko pozabim na superge in jih ne zložim v omaro. Da vsi vejo, da je nekaj čudnega v zraku.
Kako hitro se najdejo dnevi, ko en večer spustiš pisanje, ker samo padeš v posteljo. Potem se tu pojavi še drugi, tretji in kaj kmalu si kopičim kup misli v glavi.
Dobro, da jih lahko potem spustim na prosto in ujamem med natipkane besede. Pa je takoj lažje.
Odkar sem nazadnje odprla prazen list in nanj napisala, se je zgodilo veliko, ampak bolj malo.
Vem, da jo je enkrat sredi noči skupil naš pes in dobil eno na gobec. Dobesedno. Mislim, da me je samo čukasto pogledal, jaz pa sem mu hitela razlagati, da mi je žal, ampak si je sam kriv, ker ne spi na prostoru. Ga je izočilo. Definitivno. Sploh, ko si ne prižgem luči. Morda bo naslednjič mene, ko se bom s celega spotaknila čezenj.
Potem sem en drug dan pojedla pol kup Jaffa piškotov in za nameček dobila še čokolado, katere zlate črke se bleščijo name zgoraj na polici.
Prikazal se je na vratih in mi dal čokolado. Kot, da bi vedel, da sem si nekje v dnevu zaželela iz predala njegovega avtomobila. Verjetno je še vedno tam. Pa sem mu to zelo dobro sporočila, ko se je zvečer skupaj z njo dostavil kar do mene.
Oh. Sedaj se na vsa usta "butasto" zasanjano nasmiham.
Med drugim je prišel tudi paket iz Anglije, da bom lahko sedaj po mili volji tiskala fotografije. In napolnila in naredila nadaljevanje družinskih albumov. To je vedno fino imeti.
Pa še enega svojega.
Slišala sem, da obstaja velika verjetnost, da bodo drugo leto vsi pobegnili kam.
Med vsem tem, pa sem pisala in tipkala čisto drugi jezik. Takšnega, ki stoji za vsemi spletnimi stranmi. Na polno sem padla notri in mislim, da me čisto vsak malce čudno pogleda. Kot, da nisem pri sebi.
Vendar je pred menoj kar še nekaj pretipkanih in natipkanih strani predno bo vse skupaj končano.
Definitivno. In potem, ko bo, si bom lahko vzela kakšen teden počitka in odletela nekam na toplo.
V zadnjih dneh me veter odnaša.
Tudi danes me bo spanec premagal. Zdi se mi, da zadnje dni prav zavzeto nekaj delam cel čas. In me vse skupaj malce izčrpava. V sredo se spomnim, da sem se samo zvalila iz avtomobila in se komaj spravila domov in samo padla na posteljo poleg matere, katera je brala knjigo.
Pa še danes sem imela kar pestro jutro. Spet je bil izreden dogodek na tirih in sem se kar pošteno načakala vsega skupaj, na faks pa zamudila samo akademskih petnajst. Torej potem sploh nisem. Kljub vsemu.
Skratka vse pa je bilo toliko bolj pestro, da sem se ob prihodu nazaj samo tepla po glavi, kako sem lahko tako neumna. Zopet se mi je zgodilo, da sem zaklenila ključe v avto. Očitno ne smem biti preveč zmedena in me nič ne sme zmotiti, kajti tako se z lahkoto zgodi, da pustim ključe kar v avtu. Joj.
Zmedlo pa me je, ker je cela gruča ljudi čakala na precej izpraznjenem parkirišču in nekaj čakala.
Nadomestni avtobus pravzaprav. Ker se je kabel padel na vlak in je ta zagorel, kolikor sem slišala. In potem smo se do prve postaje peljali z avtobusom in tam počakali, da je pripeljal še en in potem je nabito poln vlak odpeljal v Ljubljano.
Pestro jutro. Zmeden dan.
Zjutraj sem kar pustila budilko, da je odzvonila svoje, ker se nekako še nisem sestavila. Kdo bi pa se pet čez pol sedmo. Potem, ko je drugič začela najedati, se mi je v glavi zbistrilo in postalo mi je jasno, da je morda ponedeljek in morda moram enkrat za spremembo vstati že pred sedmo.
Kaj nam je tega treba.
Nadomeščamo za četrtek. Ah.
Prva na faksu. Zadnja iz faksa.
Saj bi se pretvarjala, da sem tako zelo zagreta, ampak sem v resnici vezana na vozni red in potem ne gre drugače.
Se pa poskušam pretvarjati, da sem pridna. Morda bi bolj držalo, če bi se poskušala pretvarjati, da nisem pridna. Ker trenutno delam na vseh projektih kar zelo pravočasno. Sproti.
Kot, da nimam nič boljšega za počet.
Saj nimam.
Sem pa v sklopu meseca kulture dobila karte za Dramo. Kako fino.
Saj sem že razjasnila, da malenkost obožujem gledališče.
Skoraj sem že pozabila, koliko živcev ti lahko pobere izdelava, predvsem pa kodiranje spletne strani. Danes sem se zakopala kar pod HTML5 in še vedno nimam nič koristnega narejenega. Prav neprikladno je. Delno zato ker sem že pozabila osnove, preostali del pa ker ima ta petka toliko nekih novosti.
To je bilo to. In je šel dan mimo.
Srečen konec. Te pravljične zadeve. Once Upon a Time.
Prešinilo me je ob stavku "vse kar sem si želela je srečen konec". Zakaj bi si pravzaprav želel imeti srečen konec? Mislim, ker je konec? Saj je ponavadi ravno obratno in konca ne dojemamo kot nekaj srečnega, vse prej. Zakaj je potem tako pomembno, da je srečen? A ni boljše uživati vse do takrat in potem bo konec srečen, zaradi vseh spominov, vse sreče in vsega sploh.
Hecno.
Pomislite na avto o katerem še niste razmišljali. Ta reklama me malo zmede. Seveda, da je s tem namenom narejeno in povedano. Prav to, da provocira. Ampak vseeno. Obenem je tako kulj - pomislite na nekaj o čemer še niste razmišljali. A ni dobro? Vendar me po drugi strani spravlja ob živce.
Ti oglasi. Ti slogani in ta tekst. Šment.
Včeraj zvečer so me pričakale še ene cvetlice.
Rdeče vrtnice.
Tako, da sem ta teden maksimalno napolnila z rožami. In imam sedaj prav posrečeno zanimiv šopek. Res kar poživi mizo. Steklenica od korenčkovega soka pa je super vaza. Lahko bi sicer izvedla še kakšen "naredi si sam" oziroma DIY vodič, ki sem jih že toliko pregledala in vzela v zakup za inspiracijo. Ampak po drugi strani sem pa čisto zadovoljna s čistim izgledom.
Ja, včeraj nama je bilo luštno. Ni kaj, v pravo veselje mi je vse skupaj in se čudim sama sebi, ko sem preprosto srečna.
Sicer pa kljub ne ravno odličnemu spancu, sem danes v precej funkcionalni obliki. Samo res sem morda še kakšne pol ure dobra, potem pa me bodo sanje potegnile vase. Morda kot današnje, saj sem se še zbujena ozirala za hrbet, če bo kdo prišel v stanovanje. Če bom slučajno koga srečala ali spoznala. Pa je bilo vse mirno.
Kot vožnja domov.
Razen, da se čuti razlika med vožnjo po obvoznici ter gorenjskem delu avtoceste. Kako različen je temperament voznikov in hitrost vožnje. Vse se je v zadnjem času precej umirilo in potem hecno gledaš na števec, ko kaže dobrih 110 km/h in prehitevaš. Res se pozna, da ljudje skušajo malo prihranit s počasnejšo vožnjo. Predvsem, ko se ti nikamor ne mudi in v resnici komaj kaj hitreje prideš z divjanjem.
Kot tista s rdečim Cliom včeraj, ki je šla v škarje skoraj v križišču, ko je speljala in jo je odneslo v naslednjem krožišču in je izginila iz vidnega polja. Potem pa sem isti avto srečala slab kilometer in pol naprej na semaforju, ko je nepotrpežljivo stal direktno pred menoj. Toliko o norenju.
Imela sem eno noro idejo, ko sem prišla domov.
Bil je čudovit dan. Toplo in ravno prav za pranje avtomobilov. Moj že nekaj časa ni videl vode, no, razen dežja. Poleg tega pa je bil ravno dan žena in ker imamo pri naši hiši samo "žene in dekleta" avtomobile, sem vse tri oprala.
Zabavno opravilo, ko ti ob boku stoji pes, ki se ves čas nastavlja, da bi ujel kakšno kapljico vode.
Skratka na koncu so se vsi trije bleščali še v zadnjih sončnih žarkih preden je sonce zašlo.
Lotila sem se še obširnega napada s sesalcem na notranjost mojega avtomobila in sedaj izgleda kot, da ga bom vsak čas prodala, ker sem ga tako upedenala. Je bil že čas, bi se lahko reklo.
Skratka po vsem tem sem samo padla na kavč, se zavila v odejo in zadremala medtem, ko je oče gledal nekaj podobnega grozljivki. En kup srhljivih zvokov in kričanja. Tako, da sem kar pridno taborila pod odejo.
Pojma nimam kaj počnem zadnje čase, ker imam na prstih majhne zarezice. Očitno se res butnem in podrgnem ob vsako stvar.
Rožice se nabirajo v vazi. Tulipani so dobili družbo.
Šment. Takoj spodletim na tem področju, ko mi jih ob tako močnih in strokovnih preprosto zmanjka.
Lahko bolj nadzorno opišem s primerom, da sem imela čeljust do tal, ko sem brala "utemeljitev žirije".
Zanimivo je, kako dobro je bila sprejeta, ker sem se na nek način bala, da ne bo dovolj resno vzeto vse skupaj ali tu nekje pri takšnem načinu.
Ker nimam nobene strokovne podlage, samo slovenščino, ki smo ji imeli v osnovni in srednji šoli ter lastno veselje do pisanja in raziskovanja po SSKJ-ju. Ampak po drugi strani pa je ravno to tisto, da nimam v glavi vse pravil, vse teorije in lahko čisto prosto po Prešernu (čeprav nikoli ne bom razumela te prispodobe) pišem, kar mi v trenutku pade na pamet. In tako nekako je nastajalo tudi delo. Kombinacija mene, mojih misli in nekaj vpletenih reakcij, ki so mi jih opisali prijatelji. Nekaj kar sem imela za orientacijo in navdih. In tu sem napletla vse naokoli, kar je sedaj opisano kot, no pravzaprav ne vem iz katerega dela besedila vzeti, ker je tako strokovno. Priznam, da sem si takoj odprla SSKJ in veselo raziskovala nove besede. Nikoli ne veš kdaj mi ostanejo v spominu in se pojavijo ob najmanj pričakovani priložnosti.
Še profesorici za slovenščino sem poslala nekaj v smislu, da kljub temu, da nimam ravno šolskega sloga pisanja - na področju literature nekaj iz mene bo. Ali pa je že. Saj ne vem. Čeprav tega nisem napisala, mislim to sem samo hotela povedati. Za vse tiste počečkane eseje z velikimi vprašaji in "kaj za vraga si mislila s tem?" napisi.
Mogoče je res boljše, če ne razmišljam preveč ampak prepustim prost kanal med dostopom do misli in mišicami na prstih, ki se potem lahko prosto gibljejo po tipkovnici ali papirju in skupaj sestavljajo besede, črko za črko.
Verjetno bi lahko rekla, da so vožnje z vlakom tudi krivec, ker moraš nekaj početi vsak dan za pol ure, ko strmiš v pokrajino. In potem si zamišljaš kakšne zgodbe, tipkaš kakšne zgodbe ali preprosto opazuješ ljudi. Tu nekje.
Niti ne vem, zakaj se trudim utemeljiti.
Tudi o datumih bom obvestila. Z velikimi črkami in velikim pompom! :)
Mogoče bi si potihem na glas priznala o čem sanjam. Kaj si želim.
Ker naredila sem velik korak bližje. Mogoče jih še kdaj dosežem.
Sedaj pa mislim, da me je malenkost doletelo vse skupaj, ker so se mi od same sreče in ganjenosti kar vlile solze.
Mislim, da sem še vedno brez besed, kar se dogodkov ta teden tiče. Danes je ven prišla še utemeljitev žirije in glede na opis, definicijo in strokovnost, ostajam brez besed. In rahlo precej rdeča v obraz.
Potem si vzamem trenutek, da še enkrat preletim svoje besedilo in žareče gledam v svet, ko najdejo takšne stvari o besedilu in v besedilu.
Nekako še ni prišlo za mano vse skupaj.
Bom počakala do večera in še enkrat zadihala. Prav?
Like Crazy. Priznam, da se je od zadnjega in ubistvu prvega gledanja, precej spremenilo, kar je bila tudi posledica povsem drugačnega dojemanja filma. Še vedno se mi zdi simpatičen, ampak malenkost bolj trpeč. Ker konec je še vedno ta, ki dejansko ni srečen. Ampak takšno je življenje. Konec je življenjski. Ker je kot sem že zadnjič rekla, pomembna zgodba do sedaj. Vsi preživeti trenutki, ker nikoli ne veš kaj te čaka takoj za prvim ovinkom. Ne veš, kaj bo prinesel nov dan. Konec je ta, ki zajame vse trenutke in občutke čez cel film in jih združi v en prizor. Ampak onadva sta hecna. Noro fino se imata skupaj, ampak ko sta oddaljena, pa tudi ne tratita preveč časa. Jih pa kljub vsemu pot vedno pripelje skupaj. Ne glede na vse. Čeprav morda ni ravno rožnato.
Kar je pa res noro fino in dobro pri tem filmu je fotografija filma, montaža in način, kako je vse skupaj posneto. To je tisto, kar je res dobro in ni nekaj, kar je narejeno kot pri vseh filmih. Kljub vsemu pa še vedno ostaja upanje v zraku. Še vedno.
Z veseljem se zbudim z določenim nekom poleg mene. Kljub malenkostni nenaspanosti. Bila sem kot ražnjič ponoči. Cel čas sem se vrtela okoli. In potem se zjutraj zaslišijo glasovi in pričakuješ koliko je ura, pa v resnici še ne kaže toliko, ampak spanca pa ni od nikoder nazaj.
Spomnim se pa da se mi je nekaj grozno živo sanjalo, pa ne vem več kaj. Samo spomnim se občutka, ko sem se zbudila. Pa ga žal ne znam opisati. Mislim, ne najdem prave besede, pa vem da je čisto na koncu jezika.
Skener sem usposobila. En aplavz in hvala.
Prejšnjo noč sem dobila briljantno idejo ponoči ali pa zjutraj ali pa enkrat, ampak sem si jo zapomnila. Potem pa sem iz teorije poskušala vse skupaj prenesti v prakso. In je presenetljivo uspelo.
Sedaj imam skener in se ne počutim tako grozno bedno. In sedaj imam XP-je na Macu. Ker le na ta način lahko deluje. Funkcionalen skener, le gonilnikov nikoli več niso posodabljali, ker se je zgodba zapletla nekje pri novejših modelih in za stare niso več ničesar posodabljali. Ampak današnja tehnologija nam še kljub vsemu omogoča različne načine in kompromise tako, da še enkrat hura za usposobljen skener.
Jaz nisem kar tako.
Še vedno sem pod vplivom včerajšnjega oziroma današnjega dognanja. Malo sem nasmejana že cel dan in se mi prav fino zdi. Saj bom prilezla po lestvi navzdol nazaj na trdna tla.
Zjutraj sem še v pižami letela po celi bajti in vse obvestila o mojem neizmernem veselju pri tako nenavadnem dosežku. Očitno so se ta leta pisanja le obrestovala in so se vse slabe ocene pri spisih in esejih, pretvorile v nekaj dobrega.
Noro.
Najboljša je bila mati, ki me je zvečer presenetila z malo pozornostjo ob čestitki za zmago. Prejela sem šopek tulipanov, ki prav lepo kraljujejo na mizi in dinozavra! Ja, dinozavra, v obliki igrače.
Kako zabavno, pozorno in prikupno.
Mislim, da sem presenetila vse, predvsem imam tukaj v mislih sebe. In ne morem verjeti, da bom vse skupaj doživela v zaigrani različici. Kaj si lahko še boljšega zaželiš, ko napišeš dramsko delo in ti ga zaigrajo. Nekako je vse skupaj neverjeten dosežek.
Kaj sem sedaj?
Sicer pa za datum predstave z veseljem sporočim, ko bom kaj več vedela o tem. Zaenkrat vsem odgovarjam, da bo na letošnjem Tednu mladih, torej enkrat med 10. in 18. majem.
Mislim, da bom vse skupaj še enkrat prespala in se potem vrnila nazaj k vsakdanjemu življenju in novim projektom. Dobila sem še eno dodatno dozo zagona, samo ne smem si naložiti in nakopičiti vsega. Samo počasi moram razreševati in uresničevati en projekt za drugim. Pa bo.
O fak. O fak. Fak.
Še vedno sem v šoku in se močno trudim globoko dihati.
Bom povzela besedilo, da si bomo na jasnem zakaj sem v šoku.
Zmagovalka Literarnega natečaja Zmagovalka letošnjega KŠK-jevega literarnega natečaja za najboljše dramsko besedilo je 21-letna Kaja Zalokar iz Kranja, študentka Visoke šole za dizajn v Ljubljani. Zmagovalno dramsko besedilo z naslovom "Dinozaver" bo v izvedbi Gledališkega društva Toj to! uprizorjeno na Tednu mladih 2013.
Mislim, da se rahlo tresem.
Ha! Dinozaver!
Dinozaver je zmagal. Kar take.
Kljub pogovoru zadnjič in mežikanju, nekako vse do tega trenutka nisem čisto verjela. Vse dokler nisem videla tega napisa na strani KŠK-ja v katerega strmim že nekaj časa z odprtimi usti in rokami pred njimi.
To je noro! Torej se bomo videli na Tednu mladih in gledali nekaj kar se bo iz papirja prestavilo na oder. Kako noro!
Saj diham. Počasi.
No, sedaj bom še nekaj časa sedela pred računalnikom in strmela v zaslon. Potem pa me bo zmanjkalo in se bom vreščeč zjutraj zbudila.
Sicer pa je bil to projekt, ki sem ga pridno pisala in o katerem nisem hotela nič povedati, saj se mi je zdelo, da bi se prehitro zagovorila.
Ampak jaz sem zmagala že, ko sem vse skupaj napisala, natisnila in zvezala v neko dostojno obliko. Tole pa je samo še en velik plus, poklon in neverjetna novica.
Lahko še povem, da nama je uspelo pogledati film v enem kosu. Aplavz in zlato zvezdico za poseben dosežek. Saj ni tako hudo, ampak po petih delih prejšnjega filma, se to kar zdi. Silver Linings Playbook. Ne razumem zakaj je film v kategoriji komedije, ampak drugače je kar soliden film. Malce zna biti težek na trenutke, ker je vse tako zakomplicirano, mislim sami liki so takšni, da potem ustvarijo celoten vtis filma na ta način. Glede letošnje oskarjevke pa mislim, da se niso motili.
Nedelja. Lep sončen dan. Marec je, kar pomeni da so temperature malenkost prijaznješe.
Čeprav nekako nisem bila navdušena nad idejo, da bi se podala en krog okoli blejskega jezera, sem se na koncu udala in šla. Never give up je naslov projekta športno humanitarnega društva Vztrajaj.
Že cel vikend, zadnje tri dni, vključno z današnjim, poteka Ruthin tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš.
Štartina je dobrodelni prispevek in potem odtečeš ali prehodiš toliko krogov, kolikor jih zmoreš. Za sebe in za dober namen.
Oče je šel teči. Mati, jaz in naš štirinožec pa smo se odpravili peš naokoli.
Izkupiček je bil takšen, da je oče pretekel štiri kroge, ko smo mi naredili komaj enega.
Bilo je fino. Ampak ljudi je bilo ogromno. Cele promenade so se vile po poteh okoli jezera. Ker če si stopil malenkost iz toka in pretoka, si se znašel na območju brez ljudi. Vse je šlo zgolj po utečenih poteh.
Poleg tekačev je obstajalo 5 skupin tipičnih sprehajalcev.
Tisti z vozičkom, otroci.
Tisti s psom, ali dvema.
Tisti v parčku.
Upokojenci.
Tisti v manjši skupinici ljudi.
Ampak je bilo dobro. Dobila sem še kremšnito, ki sem jo zmazala z neverjetnim zagonom.
Pod mizo smo skrivali labradorca, pri sosednji mizi pa je bila ogromna doga, ki nas je na poti proti izhodu kar pošteno nahrulila. Zagodrnjala je, ampak, ko to pride iz gobca doge, je slišati še bolj mogočno.
Skratka psov je bilo ogromno. In naš pes je tipičen predstavnik vaških psov. Dokaj nesocializiran je izgledal in begal po dolgem in počez. Vse je zanj nov svet in misli, da more vse pregledati, povohati in prešnofati. Skratka prve pol ure je bilo kar pestro, ko sva obe leteli za njim, ko je švigal med ljudmi.
Saj ne, da bi se obregnil v koga ali kaj, samo vse je hotel vedeti.
Potem pa se je umiril in je bil preostanek poti priden. Na koncu pa je za družbo dobil še terapevtko Luno s katero sta bila prav prisrčna. Še dobro sta se razumela. Dva črna labradorca.
Bila sem mali škrat. V rožastih žabah in kratkih hlačah. Ha.
Kako se počutiš, ko te na prvi sončen dan v začetku marca opeče sonce?
Grozno! Zdi se mi, da moram dati kremo za sončenje z velikim faktorjem v torbico. Se je kdaj že zgodilo, da bi koga na poti okoli Bleda na začetku marca opeklo sonce?
Res se nekaj groznega dogaja.
Brave. Kako dobra risanka! Kako dober naglas. Obožujem risanke oziroma te risane, animirane filme. Tako kul so. In medved, cel car. Mislim, carica. Preprosto nimam drugega za dodati.
Ko zaspiš.
Luči ostaneta prižgani. Iz mobitela pa celo noč poigrava glasba.
Tako se zgodi, ko zaspiva. Verjetno je vse skupaj izgledalo kot tisti posnetki iz filma Like Crazy.
Ampak tisti "duš" sredi noči je bil legendaren. Vsega ostalega si nisem zapomnila ali nisem razumela.
Žličke. Vilice ali pa noži. Čeprav so še vedno žličke.
Mrzla kava. Dober zajtrk. Nekje se moram odkupit.
Odneseva smeti. Pes ostane zunaj. V zraku pa dim.
The Impossible.
Proti vodi nimamo popolnoma nobene moči. Film pripoveduje zgodbo družine, ki se je soočila s cunajem, ki je leta 2004 opustošil Tajsko.
Malce je srhljiv na trenutke. Predvsem zvoki. Tesnoba, ki te zajame. Voda, ki dobi neverjetno moč. In spremeni življenja ljudi. Popolnoma.
Besedi dneva. A veš. Tudi.
Pesem dneva, katere besedila se pravzaprav ne spomniš, ampak pride za teboj nekje sredi dneva in si jo potem prepevaš. Čuk se je oženil. A veš, da sem sanjala naju po smrti v raju. A veš, vse sem dala za tebe, ko si mislil na sebe.
Toliko sva spravila skupaj.
Alya in A veš. A veš?
Vikend pomeni partijo Catana ali dve. Plus še ene par iger remija. Tudi danes ni šlo drugače. Ampak, danes ni šlo. Močno upam, da gre nekomu malce bolje.
Izvedela pa sem, da je brisača z motivom hobotnice prišla v finale.
Res!?
Prišla je v finale! Med top 5. Pa ravno zadnjič sem obupala, da tako ali pa tako nimam nobenih možnosti, ker nikoli ne bom zbrala dovolj lajkov, ampak očitno to ni bilo potrebno.
Bom pa zbrala dovolj glasov! Ok?
Super. In vsi mi boste pomagali. Na Facebook strani poteka anketa - klik, kjer preprosto glasuješ za prvi predlog. Hobotnico.
Ha! Hobotnica. Brisača za letošnje poletje.
Ne bi bilo fino?
Megla.
Napišem to, potem pa strmim kako ta črtica utripa.
Megla. V Ljubljani.
Saj je tipično ljubljansko, ampak povsod drugje pa se polja spojijo z nebom in nastane ena velika praznina. Belina.
Kot bi se znašli v sanjah, ali največji nočni mori. Malo nadrealistično je. Čisti surrealizem.
Marec je! Končno!
Sedaj je mojo sovico zamenjala ovca, ki bo kraljevala cel mesec na moji steni. Ja, ovca.
Mislim, da je pomlad že za vogalom, samo še vprašanje časa bo kdaj se sneg stopi in ven poženejo zvončki. Naslednji teden je že dan žena.
Sonce.
Ko, smo celo dopodne "zbijali šale" na račun megle v Ljubljani, se je okrog opoldneva pokazalo sonce. Ja, sonce!
Čisto noro. Tako noro, da sem komaj prišla do postaje, saj se moje oči nikakor niso mogle prilagoditi takšni količini svetlobe.
Sonce je bilo močno. Svetloba se je odbijala od snega in vse vode, ki se je nabirala na tleh, ko se je sneg topil. Verjetno je bil moj izraz na obrazu precej, kremžast.
Doma na hitro vržemo skupaj kosilo, ki se izkaže za precejšen zalogaj. V smislu koliko stvari sem se odločila narediti. Zavrem vodo in naredim vodno paro za kuhat zelenjavo. Nalupim krompir in ga dam peči. Olupim korenje in ga dam kuhati. Narežem in posolim meso. To leti na štedilnik, da se popeče. Potem imam tu še jajčevec narezan na kolobarje. V parno kopel vržem še brokoli. Potem se odločim, da bo še predolgo trajalo, da se bo krompirček zapekel in malce zimproviziram. Za zaključek pa je manjkala še smetanova omaka.
Skratka, verjetno sem se kar precej hitro sukala po kuhinji.
Ugotovila sem, da je brokoli takšno drevesce z drevesci in vejicami. Taka mini stvar. Ker nikakor nisem vedela kako se ga lotiti. Jaz in zelenjava, sicer nisva v najboljših odnosih. Nekako ne.
Prvič. Ne maram jo jesti. Drugič. Ne maram jo kuhati, peči, rezati ali se ukvarjati z njo.
Čeprav nekako sklepam premirje na obeh področjih, saj se moram vedno več ukvarjati z njo. Sploh, ko je na vrtu samo zelenjava in moram improvizirati z vsemi vrstami priprave bučk.
Še vedno pa ne znam skuhati korenja. Ups.
Marec je. Sedaj bo lepše. Sedaj bo bolj luštno in toplo.
Potem bo prišel čas za balerinke, rožaste žabice in raznorazne oblekčaste oblekice. S pikčastimi jopicami. Skupaj s srčkom na očalih in cvetočo pokrajino za ozadje.
Se že veselim. Sedaj bo vse super!
Marec je.
