Z ribami napolnjena sobota. Preveč dobesedno.
To se zgodi, ko začneš dan z Rio Mare Pate in poleg jajca še to stisneš na kruh.
Potem si za kosilo pripraviš makarone s tunino omako, ker se ti nič drugega ne da in ni nobenega doma, ker so vsi pridni zunaj na sončku. In športajo. Brat je šel v hrib, starša pa na hrib in sta se spuščala z njega po belih strminah. Jaz pa sem ostala doma s psom in sva malo izropala hladilnik. Ter se spuščala v čuden jezik s tipkanjem, za ozadje pa poslušala ameriške serije.
Skratka. Potem, ko se pa vsi prikažejo doma pa za drugo kosilo, malico, pred večerjo, dobiš na krožnik še pečene ribice. Saj bi povedala katere, pa žal ne vem. Dobili smo jih cel čeber, sveže ulovljenih in jih pridno glodamo že tri dni. Danes so pošle vse zaloge.
Nove pa smo si nabrali med igro Catana s scenarijem "Ribiči". Tako, da smo dan zapolnili z ribami. Tako ali drugače.
Jaz sem se naužila sončka, tako, da sem se spravila na balkon, se zavila v dekco. Si nadela očala in slamnik ter prebirala knjigo. Literaturo, ki je v zadnjem času popularna in je zajela svet. Tista, ki ima v naslovu različne nianse med belo in črno.
Ja, tudi kaj takšnega se najde.
Je bilo luštno dokler je trajalo, potem me je pes z glasnim "jokanjem" prosil, da greva na sprehod, ker je lep dan in sonček in ker sva že po kosilu.
Nekje vmes me je prešinila nora ideja. Na koncu sem bila oblečena v nov tekaški komplet, z supergami na nogah in psom poleg mene in sva se odpravila v sonce. Lahkih nog.
Saj je šlo, do sprehajalne poti. Potem pa me je pobralo. Potem pa je šlo nazaj, ampak me je spet pobralo in sem samo padla v počitek. Tako mamljiva je bila postelja in topla odeja. Vse dokler se niso vsi prikazali doma.
Skratka prišla sem do sklepa, da sem umrla. Da nimam niti k od kondicije. Skratka. Bil pa je cel dosežek, da sem sploh prišla na idejo in do izvedbe. Tudi to nekaj šteje. Sploh, ko me zalotijo, ko pozabim na superge in jih ne zložim v omaro. Da vsi vejo, da je nekaj čudnega v zraku.
To se zgodi, ko začneš dan z Rio Mare Pate in poleg jajca še to stisneš na kruh.
Potem si za kosilo pripraviš makarone s tunino omako, ker se ti nič drugega ne da in ni nobenega doma, ker so vsi pridni zunaj na sončku. In športajo. Brat je šel v hrib, starša pa na hrib in sta se spuščala z njega po belih strminah. Jaz pa sem ostala doma s psom in sva malo izropala hladilnik. Ter se spuščala v čuden jezik s tipkanjem, za ozadje pa poslušala ameriške serije.
Skratka. Potem, ko se pa vsi prikažejo doma pa za drugo kosilo, malico, pred večerjo, dobiš na krožnik še pečene ribice. Saj bi povedala katere, pa žal ne vem. Dobili smo jih cel čeber, sveže ulovljenih in jih pridno glodamo že tri dni. Danes so pošle vse zaloge.
Nove pa smo si nabrali med igro Catana s scenarijem "Ribiči". Tako, da smo dan zapolnili z ribami. Tako ali drugače.
Jaz sem se naužila sončka, tako, da sem se spravila na balkon, se zavila v dekco. Si nadela očala in slamnik ter prebirala knjigo. Literaturo, ki je v zadnjem času popularna in je zajela svet. Tista, ki ima v naslovu različne nianse med belo in črno.
Ja, tudi kaj takšnega se najde.
Je bilo luštno dokler je trajalo, potem me je pes z glasnim "jokanjem" prosil, da greva na sprehod, ker je lep dan in sonček in ker sva že po kosilu.
Nekje vmes me je prešinila nora ideja. Na koncu sem bila oblečena v nov tekaški komplet, z supergami na nogah in psom poleg mene in sva se odpravila v sonce. Lahkih nog.
Saj je šlo, do sprehajalne poti. Potem pa me je pobralo. Potem pa je šlo nazaj, ampak me je spet pobralo in sem samo padla v počitek. Tako mamljiva je bila postelja in topla odeja. Vse dokler se niso vsi prikazali doma.
Skratka prišla sem do sklepa, da sem umrla. Da nimam niti k od kondicije. Skratka. Bil pa je cel dosežek, da sem sploh prišla na idejo in do izvedbe. Tudi to nekaj šteje. Sploh, ko me zalotijo, ko pozabim na superge in jih ne zložim v omaro. Da vsi vejo, da je nekaj čudnega v zraku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar