Barva ustnic

V ogledalu sem opazila in za tem opazovala barvo ustnic. Mojih.
Zdela se mi je tako nenavadna, pa vendar povsem naravna. Čudovito nežno rožnata.

Skoraj takšna rožnata, kot so bile danes - meni najbolj smešne in zabavne - hlače moje matere.

Muhe so postale nadležne.

Poletno vreme se vrača.

In moje objave so čedalje krajše. Kar je posledica enoličnih dni in nič dogajanja. Vse poteka na isti način. Obdana sem s par ljudmi. In dan je enak dnevu, kar je precej enako.

Danes je zadnji julijski dan.

Tisti, ki smo seznanjeni s knjigami o mladem čarovniku, nam je nekaj popolnoma jasno.
Danes praznuje Harry Potter. Čarovnik, čigar ime je znano vsakemu otroku. Kot se začenja epska zgodba črpana iz raznih starodavnih mitov in epov.
Poleg tega pa gre pravzaprav tudi za njen rojstni dan, saj praznuje tudi sama avtorica Jo Rowling.

Skratka na 31. julija se je danes zgodila še ena stvar. Tista "skrivnostna" stran imenovana Pottermore je postavila prvi namig in spustila nekaj tisoč srečnežev notri. Med njimi se je uspelo registrirati tudi meni. Ampak sem ugotovila, da sem ostala na istem kot sem bila. Ne ve se še nič in niti ni zagotovljeno, da dobiš mesto pri testiranju beta različice.
Kaj je in kaj bo še ne vem. Vem samo to, da nam predstavlja upanje, da ni konec. Čeprav je to le lažna tolažba.

To je samo zato, ker vsi upamo, da teče naprej. V sebi hočemo vedeti, kaj se je zgodilo in kaj se dogaja z junaki. Vsako podrobnost.
Čeprav je Rowlingova super zaključila in povzela celotno zgodbo. In mislim, da je prav, da je odnehala. Ker odnehati na vrhu je najboljša stvar, ki se ti lahko zgodi. Sploh v primeru, da se tega zaveš in veš kdaj odnehati.
Potrebno bo počakati še kakšno sovo z e-mailom.


Glas iz Amerike. Kako dolgo nazaj se zdi, da so bili tukaj.
Iz dneva v dan postaja bolj in bolj neresnično. Kot iluzija, ki se bo razblinila.

Včasih je sladoledna lučka in malo Photoshopa čisto dovolj za kaj zanimivega.
Brrrrr. Pa še kadilo se je iz nje. Ha.

Oliver Boyd and the Remembralls - End of an Era

Kokos moka

Danes je življenje v naši kuhinji izgledalo kakor 'topšop' reklama. Čisto tako. Razno, da je vse potekalo bolj počasi in ne tako zelo preprosto. Je pa imelo enak končni učinek.
Parni čistilnik. Ki odstrani vsak košček umazanije.
Da je bela kuhinja, še bolj bela.

V hladilniku stoji komaj še ducat kokosovih kroglic. Ki so se pacale. Ki so jih ustvarile moje roke.

Switched at Birth. Verjetno najbolj navdihujoča serija, kar sem jih gledala.
Na kratko. Ob rojstvu se zgodi zamenjava deklet in odideta v popolnoma drugačni družini. Bogata. Mati samohranilka. In ena izmed deklet je gluha.
Navdihujoča je predvsem, ker ima znakovni jezik. In meni je lepa, zanimivo emocionalna stvar. Neobičajna. Ker ljudje uporabljajo vse razen glasu za izražanje. Predvsem roke in mimiko. Neverjetno osupljivo. Jaz sem presunjena.

Uncle Kracker - Smile

Zurka

Danes je vladala živčna vojna. Ozračje je bilo tako naostreno, da smo s škarjami rezali zrak.
Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In to je popolnoma res. Šlo je vse narobe. No, tako se zdi, da življenje poteka v teh zadnjih dveh dneh.

Za zajtrk smo s pomočjo vlamljali v lasten avtomobil. Ker je tako super fino zavarovan, da ga nikakor ne moreš odklenit. Niti znotraj ne. Skratka, sreča je bila ta, da so bili ključi zgolj položeni na zadnji sedež in vrata dovolj priprta, da smo ga zvlekli ven in odklenili. Kdo bi vedel kakšna štala bi nastala v primeru, da bi se to izkazalo za nemogoče. Ta elektronika nas bo pokopala. In večje varovanje, je slabša rešitev.

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Vse je šlo narobe. Vse in vsaka stvar posebej.
Mogoče je še dodatni zagon temu dala nejevolja in odpor. Skratka pravi pravcati polom.
Prvo. Črna ni bila črna. Drugo. Rdeče je zmanjkalo. Tretje. Glava tiskalnika se je zataknila in s seboj povlekla papir. Vse je bilo potrebno narezati in posamezno spravit skupaj.
In na koncu, ko smo si oddahnili in poslali izdelke v svet, so ti kot bumerang prišli nazaj - s premajhno luknjo za glavo.
Ko gre nekaj narobe, gre vse narobe.

Drugo leto bomo preživeli. Tom velja do 2013.
Dobila sem račun za vpisnino. Vsak dan bolj resnično je.
Zgodba o glavni junakinji iz Seksa v mestu je prebrana. Odložena z odsotnim nasmehom. Drugačna kot bi pričakovala. Carrie je drugačna.

Torej kar se tiče ljudi - ne pišite o tistih, ki jih poznate, temveč o tem, kar veste o človeški naravi.
(Candace Bushnell: Dnevniki Carrie Bradshaw; str. 263)

Besedo 'žurka' sem danes izrekla vsaj 50-krat. Kot sarkazem. Navdušenje. Ravnodušno. Naveličano. Veselo. V vseh možnih oblikah. In slišala sem, da so moji šumniki ujeti nekje vmes. Tja med sičnike in šumnike.

Katie Costello - Anywhere Place

Izgubljena rezerva

Zakaj?
Zakaj se počutim krivo. Z vsakim dejanjem, ki ga ne zakrivim. Z vsako izrečeno besedo, ki so slišim. S pogledom, ki ne misli tako.
Zakaj vedno v meni nastane neznosen občutek krivde, ki ga vlačim naokoli. Pa čeprav nima zares zveze z menoj.
Počutim se krivo, ker ne najdem rezervnega ključa, ko je prvoten zaklenjen v avtu. Pa nisem jaz imela prstov vmes. Vse izgleda kot odgovor na to, da so se danes obregnili v moj zaklep volana lansko leto na morju.

Občutki v dnevu tako varirajo.
Ker danes sem bila en mali dobrovoljček. Naredila in postorila prav vse. Postavila, izbrala barve ter natisnila ziljon slovenskih grbov. En projekt speljala. In drugega še za nameček naredila. Tistega iz mojih ikonc, ki so trenutno na desni strani.

Znašla sem se v veliki stekleni knjižnici. Na vrhu ogromnih stopnic. Pred mnogo knjižnimi policami. Z listkom sem iskala vse kar sem si zadala in iz tega seznama prinesla komaj dve, tri knjige. Vseh preostalih deset je izposojenih. Ob toliko knjigah so ravno tiste izposojene.
Ja, nekje vmes sem nekajkrat preklela knjižnico.
In vso skladiščno zalogo.

Videla sem fotografije iz zadnjega dne, ko smo se družili. Ko smo ostali, oni pa so odšli domov.
Malce pogrešam vse skupaj. Ker je bil fin občutek se zateči nekam. In ne morem verjeti, da je že toliko časa naokoli.
Ampak vedno tako nanese. Še z daljne Irske se vrača naslednji teden. Oh, od tega je tudi že precej.

Nekaj gradiva imam. Bomo videli kako se bo obneslo.

Tangels - Najin

Pobalinsko

Ura ne zvoni. Noben šum ne zmoti. Šele boleče okončine povedo, da je bilo za odtenek preveč spanja.
Ko po nekaj minutah strmenja v strop začnem oprezati za telefonom. Takrat postane jasno, da sem malo zaspala v dan.
Moji občutki so bili sicer malce bolj pretirani kot je bilo dejansko stanje. Ura malo čez pol deseto. Zdelo pa se mi je, da je vsaj že poldne odbilo.

Sicer je tudi telefon premagal spanec. In šele po spodobnem oživljanju - kar pomeni razstavljanje na prafaktorje. šele takrat se pojavi pozdravna slika in nakaže, da je tudi ta tehnološka reč prišla k življenju.

Po malem se mi meša. Čutim da nisem pri sebi.
Sem v zelo do mene neprijaznem stanju. Samo čakam, da se sesedem.
Ko bi vsaj razumela zakaj.

Zadnjič sem nekaj zanimivega prebrala.

Pri melanholikih se ves čas zavedajte, da so zelo občutljivi in se hitro užalijo. Ta občutljivost je pozitivna lastnost melanholikov, zaradi katere imajo dragoceno, globoko in čustveno naravo, če pa je pretirana, jih lahko ti občutki hitro prizadenejo. Če opazite, da ste ga užalili, se mu iskreno opravičite in razložite, da pogosto kaj prehitro rečete, ne da bi prej pomislili. Dokler ne razumete popolnih melanholikov, se ne zavedate, da na življenje gledajo pesimistično. Ker so negotovi v ljubezni do drugih, dvomijo tudi v pohvale, ki jih prejmejo. Sprejmite, da imajo popolni melanholiki včasih radi mir. Uživajo gledati v zrak, vdihovati svežo sapico in meditirati v mesečini. Če lahko razumete to načelo, vas bodo melanholiki občudovali.

Ne bom priznala. Ne bom zanikala. Samo tiho bom. To obvladam še najbolje.

Še enkrat sem naletela na film/dokumentarec, ki govori o letu življenja J.K. Rowling. O letu, ko je bila izdana še zadnja knjiga. Pred štirimi leti na datum prejšnjega četrtka.
Še vedno se spominjam noči, ko sem jo pozno, skoraj do jutranjih ur prebirala. Besedo za besedo. In dajala zgodbi vedno bolj jasen pomen.
Kje je že ta čas.
Lahko bi do konca spraskala lak iz nohtov. Bom vsekakor imela v mislih.

Gloria Estefan - Oye Mi Canto

Niče

Vožnja po cesti od Kranja do Medvod. Ima podoben učinek, ko sedenje na masažnem stolu. Ali kot sedeži v dvorani s posebnimi učinki. Nikoli ne veš kaj pričakovati. In avtobus izgleda, kot ga bi tresel potres z Japonske.

S počasnimi koraki in z dejstvom, da se mi nikamor ni mudilo sem se še zadnjič pomikala proti faksu. Kot študentka NTF-ja.
Ozrla sem se na vijolično stavbo. Jo zaobjela s pogledom in se z dvignjeno glavo, ki je kazala nasmešek podala v prvo nadstropje.

Seveda je treba čakati. Vedno je treba čakati. Vedno sem zgodnja.
In preden se roleta okenca dvigne preteče nekaj malo časa in nekaj veliko prestopanja z ene na drugo nogo.

Odprem modro mapo. List. Indeks. Študentska izkaznica.
Ošine me in začne pretipkavati. Brutalno uniči študentsko izkaznico in nato še indeks z luknjačem. Za trenutek mi vzame sapo.
In na tem mestu je konec. Uradno nisem več študentka Grafičnih in interaktivnih komunikacij na Naravoslovnotehniški fakulteti.
Še zadnjič se ozrem na stavbo in obrnem proč. Od tu grem na novo pot.

To ne traja dolgo. Le ena vožnja s trolo.
In že sem pred tisto stekleno modro stavbo, kjer ustavlja 20 na postaji Kardeljeva ploščad.

Včasih sama sebe presenečam, kako hitro lahko navežem stik, če hočem. Ostalo je samo tako, ni se mi dalo trudi s pogovorom.
Vrsta. Dolga vrsta, ki se je zaključevala pred steklenimi vrati na hodnik.

Verjetno je pretekla dobra ura čakanja. Pol ure verjetno. Zdelo se je popolnoma neskončno in nepotrebno. Da sem oddala liste. Da sedaj še nisem nič.
Nimam nobenega potrdila, da sem vpisana. Nimam študentske in v prejšnji je luknja. Počutim se kot nič. En velik nič.
Ujeta nekje vmes.

Vse se še vedno zdi nadnaravno. Neverjetno. Tako ne verjetno.

Med vsem pa sem srečala še mojo sedaj bivšo sošolko oziroma kolegico, če smo že na faksu. S katero sva šli na sladoled.
Gozdni sadeži. Čokolada. Ob kozarcu vode. ob Ljubljanici.

Svet se je preprosto čudno zavrtel. Moj občutek je neopisljivo, nenavadno čuden.
In klime imajo grozen vpliv name. Glavo mi bo razneslo.

Jennifer Hudson - And I Am Telling You, I'm Not Going

Ročica za odpiranje oken

Imam probleme s ponedeljki. To je verjetno najtežji dan na katerega nikakor ne moraš vstati zgodaj. Preprosto ne gre.
In potem izgledam kot kup nesreče. Čisto prezgodaj v dnevu.

Saj me je popoldan odneslo nazaj v svet sanj. Saj sem zavzela sedežno in nekje v daljavi slišala dogajanje okoli mene. Ni me zanimalo zakaj se pravzaprav gre.
Malce mi je uspelo napolniti baterije. Malce regeneracije nikoli ne škodi.

Obožujem neustavljiv smeh. Tisti, ki je čisto 'taprav'. Ki je tako iskren.
Prav takšen, ki nastane, ko moraš pokazati ročico za odpiranje oken ali požigalca. Ko poskušaš narisati požaste stopnice. Manevriranje je prava stvar, ko ti odpre pot do nove zmage.
Knock out pa te pusti daleč zadaj.

Lovec na glave. Tako mimogrede. Ker imam sedaj televizijo naloženo. In lahko gledam HBO.
Zabavna sta. Ni kaj.

Jutri pa jo pobrišem v Ljubljano. Na izpis in vpis. Upam, da mi bo časovno zneslo, saj se malo pokriva in bomo videli kako hitro bo vse skupaj potekalo. Jaz sem pripravljena.

Lolene - Rich

Nozdrv

Še vsi oblečeni v pižame odigramo igro Activityja. Čisto zjutraj. Potrebno je dan začeti - s smehom.
Ker potem se ga skoraj ne da pokvariti.
Odkrivamo nove besede. In jim pripisujemo nove pomene. Iščemo izvirne rešitve in si v glavah zamišljamo svoje načine predstavitve.
Enkrat sem se pošteno nasmejala. Ko sem prav po risenkasto udarjala s pestmi po tleh in se valjala od smeha. Neprecenljivi trenutki. In pedala za plin.
Mlajša generacija je slavila. Dvakrat.

Vse kar sem gledala je bilo samo mimogrede. In na pol. Vsi filmi in risanka.
Občudovala Pariz skozi posnetke Toura de France.

Rumena dežna palerina. Nežno rosenje. In sprehod ob absenci sprehajalcev.
Za povrh pa večerna partija. Remi.
Na takšno leno nedeljo. Dokler ne pride ponedeljek in se začne nov teden.

Amy Winehouse - Rehab

Orkala pipa

Obožujem enodnevne šoping izlete v Avstrijo. Celovec.
Danes je bil čas za enega.
Odkar sva izvedeli za Adidas outlet je to prva postaja. In nekako ne moreš priti ven iz trgovine brez vrečke. Še mene je povleklo v skušnjavo in sedaj imam adidaske. Prisrčno turkizne. Brez treh črt.


Naval črnih vozil. Počasni vozniki. Živčni vozniki. Hitri vozniki.
Vse v paketu izleta.

Obhodile sva cel center, kar človeka pošteno izmuči. Obredle sva velike trgovin. Nase navlekli veliko kosov oblačil. In kupili nekaj stvari.
Najbolj šokirana sem obstala kar v prvi trgovini. Pimkie.
Obleka, ki sem si jo nazadnje želela. Obleka, ki mi jo je bilo žal, da jo nisem vzela, ampak se mi je vseeno zdela precenjena. No, dobila sem potrdilni odgovor na zadnjo trditev. Res je bila.
Danes je bila še vedno tam. V pravi velikosti. Pod artikli na razprodaji. In malo me je vrglo na rit, ko sem videla ceno. Deset evrov. 10€. Resno?
Zadnja cena, ki sem jo videla je bila veliko višja. To je bila samo četrtina prvotne vrednosti. Četrtina!
Precej očitno mi je bila namenjena. Ker kdaj se take nore stvari še dobijo?

Založila sem se še z majčkama. In še enimi malo balerinkastimi čevlji v losovi barvi.
Na koncu dneva sem bila kar precej utrujena.
Pasteli so danes prevladali. Vse se je nekako skladalo.


Vmes sva si malce opomogli v Ikeini restavraciji. Kot ponavadi. To je tradicionalni izlet v Celovec, ki vključuje švedske mesne kroglice.
Ikea je preprosto čarobna. Ne moreš mimo praznih rok. Čisto zares ne.
Dobila sem prisrčno posteljnino.


Konji. In žrebički. Osel. Kamele z mladički.
Nazaj grede se je mlajša generacija pri konjih zatekla pod veliko krošnjo drevesa in vedrila. Prav veselje jih je bilo videti.
In potem se vrneš domov. Proti dežju.

Po svetu danes odmevajo same tragedije. Sami konci. Žrtve.
Norveška žaluje. Glasbena scena žaluje.
Je sedemindvajset res prekleta?
Videti je le še črno kroniko na spletnih portalih. Kam smo ujeti?

Amy Winehouse - Tears Dry On Their Own

Borovnice za zajtrk

Ugotovila sem, da sem čisto nenamenoma včeraj pred vsemi skrila še zadnji lonček borovnic.
V kombinaciji z orehovim štrukeljčkom so bile briljantne.

Dinamičen delavnik.
Leteč. Drveč.
Pasji lajež in pasji zvoki, ki smo se jim vsi čudil. Predno smo pahnili v smeh.


Spotoma sem čakala na občini in se oglasila v novi knjižnici.
Na občini. Jaz se popolnoma nič ne znajdem. Pred tablo z napisi, kaj kje lahko, sem stala dobrih 10 minut. Ravno toliko, da se je prikazala vratarka in sem jo šla v čistem obupu vprašat, kam natanko moram priti. In napotila me je v sprejemno pisarno. Ob oddelkih.
Danes sem bila zgolj številka devetinosemdeset.
Prostori kot so zdravstveni domovi in občine me plašijo. Verjetno zaradi čakalnic. Zaradi njihovega imena. Vzdušja. Ker izgleda kot, da nikoli ne prinesejo nič dobrega.
Tokrat nisem čakala preveč dolgo. Ampak bila sem vsa čudna in živčna. Listek s številko sem skoraj prepolovila.
Vse za tri žige. Za tri zatrdila, da je kopija enaka originalu.

Knjižnica. Vsa ogromna. Steklena. Prostorna. Preseljena v zarjavel Globus.
Komaj sem našla vhod, saj sem se iskanja lotila iz napačne strani. Pred mano se je odprl tak prostor, kot sprejemnica kakšnega hotela. To je bila prva asociacija.
Stopnice vodijo po vsej dolžini. Ogromno jih je. Knjižne police so poskušali urediti bolj minimalistično. Nekako moderno. Saj so napolnjene zgolj do polovice, ko jih je tako ogromno. Veliko je sedežnih površin. Miz. Ker prej so bile edine mize in stoli zgolj omejeni na število prstov ene roke.


Knjiga, ki sem jo hotela je bila prosta. Ravno vrnjena, ampak jo nihče nikjer ni našel. Ne na knjižni polici, ne med nerazvrščenimi knjigami. Ampak, ko sem pa prišla domov, sem videla, da jo je nekdo moral najti, saj je bila po Cobissu sodeč - izposojena. Kako super ane. Pa že več kot dva mesca čakam, da se bo kakšen datum sprostil. Sistem jim še ne gre najbolje.

Sprehod. Dolg sprehod.
Urška. Meggie. Ron. Jaz.
Lumpasta sta bila kuža. Vsak enkrat. Midve pa sva si poskušali povedati vse doživete, dogodene dogodivščine. Skratka bilo je zabavno. Ošpricano. Blatno. Utrudljivo.
Poleg tega sem morala poizkusiti funkcionalnost novega povodca.


Še mavrica nas je pozdravila pred mrakom. Nočjo.

Bruno Mars - Today My Life Begins

Malinina penina

Stežka ustajam. Natančno preučujem barvne odtenke in se igram z 'PageUp,PageDown'.
Pridno zajtrkujem in hodim na malico.
Vmes pa se igram z plastmi in krivuljami. Tako zadnje dni preživljam dopoldneve, ki se zavlečejo malo čez popoldan.

Danes sem dobila še drugo pismo. S šole.
S popolnoma drugačno vsebino kot lani. Ja, natanko leto nazaj sem dobila še tretjo pošto z zavrnitvijo. Ki je na žalost vsebovala "prave" podatke.
Ampak letos je vse drugače. Letos sem šokirana nad dejstvom, da mi je dejansko uspelo. Res.
Še do oktobra, če ne vsaj do drugega tedna, se bom čudila sama sebi. Prav za res.


Z navdušenjem berem knjigo. Izkoriščam vsak trenutek in počasi vrstico za vrstico spoznavam zgodbo. Tisto o Carrie Bradshaw. Dnevniki Carrie Bradshaw.
Nenavadna se mi zdi, ker je človek "spoznal" Carrie kot lik Seksa v mestu. In tukaj se pokaže v popolnoma drugačni luči. Kot druga oseba.
Zelo zanimivo. Poleg tega pa vneto čakam, da se sprosti kakšna knjiga v knjižnici, ki bi jo hotela prebrati. Če ne se bom lotila kaj bolj težkega. Kaj bolj ruskega.

Iz mojega malinovca je nastal pok. Glasen pok. Potem se je dim pokadil iz steklenice. Sledila je reakcija, ko se je vse skupaj spenilo. In tako je šla zaloga domačega malinovca v nič.
Vsi smo še vedno preveč navdušeni nad Fructalovim, da bi menjali okus za domačega.


Ugotovila sem, da obožujem borovnice. No, tega se zavem vsako leto, ko jih pridno zobam skodelico za skodelico.
Najboljše so tiste, ki jih ata in mama dostavita direktno iz Pokljuke.
In lonček je z užitkom pojeden. Pa še malo presenetljivo fotogenične so.
Mogoče pa res obožujem borovnice.
In všeč mi je barva v enem katalogu, ki je imenovana 'blueberry'. Borovnica.

Cat Power - The Greatest

Sprejeta

Iz C in D sem letos prešla na A.
V tistem pismu, ki ga pošlje univerza. In pod A piše "A želja je uresničena".
Kako kul.
Še vedno ne morem čisto verjeti in dojeti. Že petkrat sem šla celoten seznam skozi. Preverila vse številke in vse.
Naj me prosim kdo uščipne.


Da grem lepo od začetka.
Že marca sem čisto potiho oddala prošnjo. Po pogovoru z mojim bivšim profesorjem za risanje. In nisem omenjala nobenemu.
Sicer se človek slej ko prej izda s takšno stvarjo. Tudi meni je uspelo.
Potem pa je prišel mesec prej. Ko sem se zavedala, da moram skupaj zmetati mapo. Čisto nepričakovano. Mislim sem že slišala o tem, samo nisem vedela, da se gre zares.
In dva tedna nazaj sem končno čisto potiho naglas povedala, da sem opravila s sprejemnimi.
Kako dobro. No, to so mi potrdili danes.
Dovolj za sprejem.
Nisem hotela imeti prevelikih pričakovanj.

In danes sem slišala, da se dobiva pošta o sprejemu.
Videla sem poštarja zjutraj. Pripeljal se je in odpeljal. Prinesel pa nič. Zame.
Pa sem si rekla, bo pa jutri. Ali pa v teh dneh.

In potem se zvečer pojavi teta s pismi. Da je poštar po nesreči nekaj prinesel k njim. Da verjetno nestrpno pričakujemo. Nekaj.
In tu pride trenutek, ko v rokah držiš pismo z naslovom Univerze v Ljubljani v zgornjem levem kotu. Takoj sem vedela za kaj se je šlo.
Ampak presenetilo me je, ko sem videla A. Dobila sem A. Želja se mi je uresničila.
Vztrajala sem. Neverjetno.

In čeprav nisem prejšnje leto dobila tisto, kar sem želela, ga za nič ne bi vzela stran. Ne gledam na to, da sem ga izgubila - ampak da sem iz njega izčrpala veliko več kot bi pričakovala. Pridobila sem, nič ni bilo izgubljenega. Tudi reševanje matematike ne.

Prva misel, ki mi je prišla na pamet je bila: kdaj referat dela.
Druga: kemije se ne rabim učit.
In šele nekje potem me je zadelo, da sem dejansko opravila. No, pričakujem še pošto s faksa.
Sedaj imam počitnice do oktobra. Brez učenja. Brez skrbi za preostale izpite. Še enkrat sem si jih podaljšala. Pa pravijo, da jih imaš samo enkrat v življenju tako dolge.

Počasi bom te misli zložila skupaj. Čisto počasi.

Po sedmih urah sem se ulegla na kavč iz zaspala. Potem pa pride zaplet.
Zbudim se okoli petih. Popoldne. Čisto počasi sproduciram in zajamem preveliko količino svetlobe in odtavam proti kopalnici. Iz wc-ja se namenim točno pred lijak, kjer si začnem umivati roke. Nato pograbim po zobni krtački. Nanjo nanesem zobno pasto in si začnem drgniti zobe. Kot bi bilo zjutraj. Tisti ritual, ki ga počneš vsako jutro in je vse popolnoma avtomatično, brez zavedanja. Šele nekje na polovici me je predramilo in sama sebi sem se začela smejati. Doumela sem, da sem padla v rutino. Jutranjo ob petih popoldne.
To pa je prigoda.
Človek velikokrat počne stvari odsotno. Refleksno.
In šele, ko sem videla kaj počnem, takrat me je udarilo. Takrat je nastopil smeh in usta polna spenjene zobne paste. Kako butasta sem lahko.

Sprehod. Z mamo in Ronom. Čez polja. Čez drm in strm.
Muha na zaslonu.

Amy Adams - That's How You Know

Zbledela pikapolonica

Če se ustavim na pošti in čakam v avtomobilu, je to samo del današnjih dogodivščin. Današnjega dneva.
In to je bil zelo zanimiv prizor. Čeprav sem čakala dobre pol ure.
Ljudje hitijo. Ker vedo, da jih do zaprtja loči manj kot 20 minut.
Ljudje se lenobno premikajo. Ker imajo časa na pretek in je pošta samo del njihovega sprehoda in se mimobežno zdrsijo v pozabo.
Ljudje vozijo. Avtomobile, ki se premikajo v ritmu. Iščejo parkirišča in počasi lezejo. Naprej. Nazaj.
Pri tem opaziš različne vrste voznikov.
Tiste, ki jim je vozit avto nekaj vsakdanjega. Ti se v boks parkirnega prostora postavijo čisto brez problema.
Tiste, ki so tako nezdravo samozavestni, da ogrozijo vse kar je živega. Mislijo, da avto obvladajo in pri tem skoraj ne pazijo, kam se bodo pomaknili in ob kaj bodo podrgnili. Ker konec koncev oni ne bodo ničesar krivi, ker tako blazno obvladajo.
Tiste, ki nisi najbolj prepričani, ampak jim gre dokaj dobro. Ti v boks zlezejo skoraj brez težav. Parkirano je malo postrani, ampak koga zanima.
Tiste, ki jim vožnja predstavlja najhitrejšo pot od točke A do točke B. Ti bi se izognili vožnji, če bi se lahko. In ozka parkirišča z malo manevrskega prostora so zlo za njih. Imajo pa toliko spretnosti, da avto nekako spravijo ven. Ampak v vsem tem obupu, da se dokopljejo do bolj širokega dela ceste, prekršijo pravilo in obvezno smer mirno prezrejo.
In nenazadnje imamo še tiste, ki so grožnja sami sebi. In ostalim, ampak se spretno izogibajo snidenja z drugimi. Ta počaka toliko časa, da se izpraznita najmanj dva parkirišča, ki ležita skupaj in tukaj zelo počasi parkirajo avto. Da ga odpeljejo domov pa raje malo počakajo in šele, ko uvidijo, da nimajo druge možnosti speljejo.
Zanimivo.
Dobesedno pol ure časa sem imela za vse to.


Naštela sem pa še dva rešilca. Enega na daleč in enega na blizu. Tri avtošole. Za katere sem prepričana, da sem dejansko eno videla dvakrat in se mi dozdeva, da je bila v njej moja inštruktorica. Pet psov. Nekaj sprehajalcev in ogromno avtomobilov, ki so se gibala po malem parkirišču.
Tisti, ki ste že videli kranjsko pošto od blizu potem veste o kakšnem parkirišču govorim in kako zanimivo postane.
Ker je malo in pri tem moraš pokazati svoje znanje. Ne nakupovalna središča, kjer ga pustiš, kjer imaš vse prazno.


Po vsem tem čakanju sem kot velik otrok dobila kepico sladoleda. Najboljšega daleč naokoli. Tržiško kepico. In kot se za velikega otroka spodobi je bil tudi okus ravno pravšnji. Kinder jajček.

To dvoje je že na začetku peljalo do skritega namena. Do akcije. Specialne misije.
Prisvojitev vintidž kovčka, ki je ležal sredi gozda. Po prvem ogledu je dokaj dobro ohranjen. Saj se mu bom posvetila. V kratkem.
Ja, rešujem kovčke iz gozda. Ne razumem, kdo bi jih tja zavrgel. Ker pri meni bodo lepo shranjevali zbirko sto romanov, katerih je samo 20.

In ko sem že pri stvareh iz obdobja pred računalniki. Iščem pisalni stroj. Takšen, ki je komu odveč. In je v delujočem stanju. Vsaj približno?
Izvedela sem, da so vsi naši romali v drugo koleno družine, ampak na žalost podrobnejših kje natanko so sedaj še nisem izvedla.


Do kovčka me je pa pripeljal sprehod. S kužam in materjo. Polici naproti. Z veliko tiskano.
Našli smo čebulo. Zbledelo pikapolonico, ki je bila oranžna. Mogoče pa ni bila pikapolonica.
Vseeno. Moja teorija je bila, da je rdeča barva tista, ki prva zbledi in po tem močnem soncu, dežju in vseh nelagodnih vremenskih razmerah se je to dotaknilo tudi malega hroščka ter ji vso barvo spralo iz nje.
To je samo zato, ker v originalu poznamo rdeče in ne njenih podvrst.
Našli smo težke klase žita. Koruzo v katero smo se skrivali. In polomljeno vejo, kar del, osamljenega drevesa.
Rumen poštni nabiralnik.


In ta sprehod je nastal iz tega, ker sem bila rahlo zasedena po tretjini dneva. Tako. Pa smo naokoli.
Z vsemi parkirišči. Sladoledi. In zbledelimi pikapolonicami. Igranje s kredo. Hudomušno in zabavno. Rezultat je bila spran oranžkast ostanek na rjavi steni.
Vse sprano. Obledelo.

Rihanna - California King Bed

Prinesti sonce

Človeku se malo odtrga po osemurnem delovniku.
Meni se je ravno toliko, da sem krenila v nevihtni naliv z malim dežnikom, ki je komaj kaj ščitil glavo.
Vsi so se previdno poskrili, jaz pa sem se podala proti črnemu oblaku.

Zanimivo je bilo opazovati ljudi, ki so z nelagodnim obrazom zrli v nebo in se čudili mojemu dejanju.
Ampak tako usekana sem bila. Ravno prav za takšno vreme.
Ulilo se je, ko sva prišla do gozda. Zares ulilo. Pod zavetjem dreves je samo nežno rosilo.
In na jaso zreti, kjer se je razkrivala nežna pastelna podoba pod nalivom dežja, to je bil lep prizor za videt.

Kaplja za kapljo je padala na suha tla. Počasi se je dvigoval vonj po prehitro ohlajenem asfaltu.
Veter je vlekel za seboj malo četico kapelj in jim prepričeval, da popadajo dol po liniji najmanjšega odpora. Mala snov tiho zdrsne na prvi list in počasi z vsakim korakom naprej drsi navzdol. Ravno v trenutku, ko se prikažem jaz pa glasno pade na moj razprostrt dežnik in me razveseli.
Začela sem se smejati. Začela sem poskakovati in se vrteti.
Če hočete početi tisto, kar bi moral vsak narediti poleti - sprehodite se po nalivu. Z dežnikom ali brez. Najbolje s palerino.
Torej. Sprehod v nalivu. Obkljukan.

In ko sva končno obredla celotno pot, se je skozi oblake prebilo mogočno sonce.
In tako sva razširila zgodbo o tem, kako sva šla iskat sonce in ga privlekla domov. Kuža in jaz.

Potepala sem se v mestu. Samo zaradi telefona, ki niti ni bil namenjen zame. Ampak na moj račun in ne a moje stroške. Nova nokia z novim lastnikom. Najboljša sestra, ni kaj. He.
Masaža. Vredna kolikor rečeš.
Koristen nasvet. Vrni, če je možnost.

Tom Felton - If You Could Be Anywhere

Aktiviti dan

Jutranja ploha. Zgolj na vrtu. In samo tam. Zajelo je vse od solate do rož. In nič drugega. No, še malo jablane za potrebe fotografij.
Okopan krompir se je znašel v zaboju. Kifeljčar. Skupaj s solato. Paradižnikom. Cvetačo. Rdečo čebulo. In rumeno papriko.
Pravi barvni spekter je nastal. Na beli podlagi.


Activity je bila danes naša največja aktivnost. Igra, ki je vsebovala štiri družinske člane in petega, ki se je nežno stiskal ob noge. In obilico smeha.
Nekaj naučenih besed. Posetnica. Angora. Vresa.
In še ena družabna igra nas je pospremila zvečer ob gledanju finala ženskega nogometnega prvenstva. Remi.
Tako dolgo že nismo nič igrali. Četrt leta.


Zombieland je še vedno nagnusen film. Zabaven, ampak nagnusen.
Kako se zares znebiš kuhinjskih moljev? Ne, to ni koncept filma. Je zaresno vprašanje, ki nas teži. Ob pogledu na lebdeče vešče tukaj naokoli.

Sea Wolf - You're A Wolf

Zoro

Danes sem si dala duška.
Obljubila sem si in se zavestno odločila, da si ne bom pogledala nobenega predfilma ali odseka iz novega filma o mladem čarovniku. In to mi je tudi uspelo.
In danes sem poslušala kar nekaj intervjujev in pogledala kako so snemali posamezne odseke filmov, ki so jih objavili.
Vse je grenko-sladko.


Čisto počasi sem danes v mislih projecirala prizor za prizorom.
Kot film je nor. Z efekti, ki te posrkajo. Posebno, če gledaš v 3D.
Mislim, da sem z odprtimi usti strmela v prizor, kjer se je razletel na koščke. Lord. Ki ga ne smemo imenovati.
Nekako imajo zelo zanimivo predstavo. In način kako podajo.
Ker sem še preveč pod vtisom knjige, so bile moje misli usmerjene na to. Odriniti jih je treba.
In tukaj se znajde en čarodejen film. Čarodejen ali čudodelen, čaroven, bajalen.
Oh, kako me zabava SSKJ. Čeprav vztrajam pri projeciranju in ne projiciranju, kot je zapisano. Ko smo že ravno pri tej temi.

I think the answer is: a circle that has no beginning.
(Luna Lovegood; J.K. Rowling: Harry Potter and the Deathly Hallows)
Po mojem je odgovor ta, da krog nima začetka.
(Loona Liupka; J.K. Rowling: Harry Potter in svetinje smrti)

Vračam se nazaj. Danes podoživeto je izbrisalo vse negativno. Sedaj sem pomirjena in grem lahko naprej.
Se ukvarjat s preseki in množicami ter bezierovimi krivuljami.


Vsaj dan sem začela zgodaj. Z nenadnim skokom iz postelje. Zaradi zajcev. Ki jih seveda nisem videla. Sem srečala pa Zorota. Sklepam da je gordon seter.

Beseda nepridiprav se mi zdi tako zabavna.
In dan z nasmehom je zabaven.

"After all this time, Severus?"
-"Always."
(Dumbledore & Snape; J.K. Rowling: Harry Potter and the Deathly Hallows)
"Po vsem tem času?"
-"Vedno," je dejal Raws.
(Dumbledor & Raws; J.K. Rowling: Harry Potter in svetinje smrti)

Alexandre Desplat - Lily's Theme

Harry Potter in zaključek zgodbe

1090739 besed.
3363 strani.
199 poglavij.
17 ur in 14 minut.
8 filmov.
7 knjig.
1 zgodba.

Zgodba o fantu, ki je preživel.
Harry Potter in Svetinje smrti. Drugi del.


Film ni epski. Knjiga je.
Film je zgolj dober. Le bleda senca napisanega.
S hudimi efekti. Zgodba je medla.

Ne spoštujem ljudi, ki ne znajo cenit tišine. Ne spoštujem ljudi, ki glasno grizljajo ob najbolj emocionalnih trenutkih. In ne maram kina.
Toliko o tem. Saj se skoraj nisem pustila motit. Prišla sem uživat v filmu.
Sama. In fino mi je bilo. Ker rada zadržim vse občutke in jih čisto počasi predelujem. V tišini. Z nasmehom.

Če je film vreden slabih 6€, je domišlija, ki je naslikala podobe ob branju knjige popolnoma neprecenljiva.

Mogoče sem upala, da mi bodo uspeli pričarati tisto, kar sem jaz videla ob branju knjige.
To vem, da je nemogoče. Samo so nekaj prizorov spremenili.
Poljub med Ronom in Hermiono je v knjigi najbolj kul stvar, zaradi komentarja in vsega. Tukaj je pa, hmm ja. Kulj je.
Neville preseneča. Kot igralec, kar sem že omenjala. In kot lik v zgodbi. Ima prav nekaj komičnih momentov, kjer je pravi car.
Zanimivo je, da so skoraj obšli smrt vseh junakov. Da so le mimogrede pokazali. Za trenutek, dva.
Rabim še podoživeti. In pustiti, da preteče nekaj časa.

Mogoče je to dobra stvar. Da mi niso uničilo podobe. Samo drugačno so mi dodali. Hm.
Ker ko bom brala knjigo, ne bom videla podobe v filmu, ker je drugačna. Še vedno bom imela lastno ustvarjeno.
Cenim ga kot sam film, ne nadomestilo za knjigo.

Všeč so mi efekti. Všeč mi je glasba. Pokrajina.
Da te ujamejo in ne spustijo dobri dve uri.
Nisem mogla zadržati solz. Mogoče je dobra stvar, da je v 3D, da imaš očala.
Mene je zgodba Snapa presunila in odreagiram, ker vem kako se je spremenil občutek. Raws, v slovenski verziji, je najbolj nenavaden lik. Preseneti. In seže do srca. Meni je.

Se mi je pa zaključek zdel čudovit. Na peronu, ko se srečajo čez devetnajst let z novo generacijo. Vsi zabavno postarani. Ker je bilo tako, kot da zgodba bo vedno živela v nas, le v življenju moramo obrniti list.
Epsko zaključilo. S pesmijo. S pesmijo, ki je tema Harry Potter filmov.

Ko sem stopila ven iz dvorane z simbolom svetinj smrti za vratom in počasi korakala proti avtomobili sem se počutila drugače. Pomirjena sem.
Ker te knjige in filmi so bili del mojega odraščanja. In mislim, da je danes prišel trenutek, ko sem tisti najst pustila za seboj. Sedaj sem stara dvajset.

In še pesem. Ki bo vedno pričarala nasmeh na obraz. Ki je most med videnim in prebranim. Ki te v trenutku vrne nazaj. To je pesem, ki pričara magičnost.
Bil je najlepši način odrasti s to zgodbo.

Harry Potter - Hedwig's Theme

Nazaj v Ameriko

Občutek v meni je čuden. Nenavaden. Nezaželjen.
Ker vedeti, da jih ne bo več tukaj. Vedeti, da se ne bom več pojavljala na obisku in se naslanjala na kuhinjski pult. To je na nek način ubijajoče.
Saj sem točno vedela, kaj se bo zgodilo. Že od začetka je bilo jasno, da bodo morali nekoč oditi. Ampak to je bilo tam v bližnjo-daljni prihodnosti. Nekje daleč. A tako hitro blizu.

Sedeli smo na kavču in se spominjali najboljših trenutkov, ki so se dogajali. Vseh malih zabavic. Zvoka kitare. Smeha. Lepih trenutkov.
Še zadnji skupen posnetek. Meni je tehnologija zatajila in ga nisem dobila.
Potem pa močni objemi, katerih nihče ni hotel končati. Ker občutek, da ko ga spustiš iz objema, veš da je to to. Da se tukaj na tem mestu razidemo.

Zadnji trenutki so bili malce nerodni in nelagodni, saj smo si stali nasproti in nabirali solze v očeh in poskušali kaj reči. Ampak glas se je lomil in težko je bilo kaj povedati. Videlo se je. In predno bi nekdo bruhnil v jok, smo se pobrale. Še zadnjič pomahale v pozdrav in odkorakale stran.
Nismo spregovorile. Nobena ni hotela prekiniti tišine, vse smo poskušale predelati doživeto.

Še zadnji pozdrav. Še zadnji nasmeh.
To je bilo to. Vrata so se počasi zaprla.


Znašli so se tam na sredi stopnišča z vprašanjem: "Do you speak English?" in odšli z zatikajočim se "Bye!"
Vmes pa naredili grozno velik vtis. Me držali pokonci. In delili z menoj njihovo kulturo in zgodbe.

Kot bi mignil je bilo vsega konec. To bom mogla procesirati še nekaj časa. Ni mi še čisto jasno. In vem, da drugo leto pridejo drugi, vendar nikoli ne bo isto kot je bilo letos.
Ker sem se navezala na te ljudi. To se je prikradlo do mene čisto potihem in nezavedno. Ker to mi je postalo jasno, ko sem jim mogla reči 'nasvidenje'.

Samo njim se lahko zahvalim za takšno prekrižano pot. Da so se znašli v mojem življenju.
Da so me naučili. Da so mi spustili nasmeh na obraz. In z menoj doživljali le najboljše.
Da so iz mene izvlekli samo dobro. Da so mi dali veliko veselje do govorjenja in to v tujem jeziku.
Da sem odprla sebe in pustila, da se naučim kaj novega.
Da so mi za kratek čas našli nekakšen smisel.
Naredili so grozno velik vtis in me držali pokonci. Ker sem vedela, da se po koncu vseh nemogočih predavanj lahko zavlečem v kot na sedežni.

Ljudje pridejo in gredo. V življenje in iz njega.
Nekateri te samo mimobežno pozdravijo. Drugi pa za kratek čas naredijo močen vpliv in nato gredo.

Zdi se kot, da sem včeraj sedela ob Ljubljanici in čakala na naslednje predavanje.
Zdi se kot, da sta včeraj do mene pristopila dva in me povprašala, če govorim angleško.
Bil je moj najboljši odziv in tu se je začela vsa zgodba. Vse kar so mi dali se je začelo tu.

Amy. Melissa. Jennie. Laura. Stacy. Claire. Jordan. Jared. Brian.
Hvala.

The Beatles - Let It Be

Dobra ženska

Danes je tak dan, ko bi se človek zakopal pod odejo in počakal, da se stvari sestavijo na bolje.
Pa ni.

Nisem hotela gledati zadnjega dela. Ker mislim, da imam dosti koncev za ta dan. Bom poskušala jutri. Vendar vem, da če bom šla gledati to pomeni, da je potem zares konec.
Zakaj bi postopoma, če lahko dobiš vse naenkrat.


A Good Woman. Presenetljivo dober film. Zares dober. Če so povzeli 30ta, potem je to samo še en plus. Ampak celotna zgodba je bila malce presenečenje zame in na zanimiv način pusti stvari odprte. Ker tipično bi drugače pričakoval. Je pa nekaj v povezavi z Oscarom Wildom.
Poleg tega je imel pa dobre citate in dobre dialoge. Helen Hunt je izvrstna v svoji vlogi.

"Rad imam dobro čtivo. Kaj nezahtevnega. Nočem uničiti svoje naravne omejenosti. To je ključ do sreče."
--"Res tako mislite?"
"Seveda. Zdravje je pomembno, toda nevednost je blagor. Preveč znanja pelje v pogubo.
(A Good Woman)

Ne razumem. Po prehitevalnem pasu se vozi 120 km/h. V trenutku, ko pa zapelje na vozni pas pa pospeši do skoraj 140 km/h. Kje je logika?

Našla sem zanimiv obesek. Medaljon. Ki namesto slike hrani USB ključek. Ampak ne razumem pa takšne cene.

A Good Woman - The Madam B Quickstep

Zadnji bovling

Vedno pride čas slovesa. Hočeš, nočeš.
Da čisto malo omiliš ta grozen prizvok, lahko narediš... žur na bowling stezi.

No, šlo je za druženje z metanjem krogle.
Ampak neonske luči, glasna glasba in zabavni ljudje pripomorejo k temu, da iz tega nastane mala zabava.
Belina je sevala. Zobje so se svetili. Keglji so padali.


Vse se je začelo odvijati hitro. Še preden sem se zavedala, smo bili na pol na poti in na pol v poslovilnih besedah.
Ker nas je premamil načrt, da bi vse skupaj malce posladkali s sladoledom.

Cacao. Sladoled. Okus tedna. Borovnica z zamrznjenimi delci pravimi borovnicami. Mmm.


Saj se v tistem trenutku ne zaveš popolnoma. Ampak slovo ni nikoli lahko.
V zraku so bile obljube. Dobre želje. Objemi.
Tudi en mesec je dovolj. Bolj nekajkrat.

V dar sem dobila prstan. Nekaj za spomin.
Tak iz žice prepleten. Presenetljivo blazno mi je všeč.

Ljubljana je pričarala nostalgično vzdušje. Tisto vrsto nostalgije, ki spominja na večere preživete na Dalmaciji. Kjer ne manjka glasba Oliverja Dragojevića. V Ljubljani pa ob takih večerih fino zveni Vlado Kreslin.


Deset tisoč kilometrov. Toliko sem jih že prevozila z mojo karjolco.

Sugababes - Change

Raztrgan copat

Dan je šel mimo kot ga ne bi bila. Vmes pa me je ustavila ena kobilica.


Nisem strmela samo v prazno. Ni šel tako - zares mimo, samo občutek je takšen.
Ker že zjutraj sem bila vsa umazana in premočena od vrtne cevi, ki se je odločila maščevati se. Skratka pes in jaz sva bila premočena do kosti. Dosežek pa je bil, da sva malo sprala tisto rjavo gmoto.
Razstavljena in pospravljena masažna miza.
Sladka prenova.
Pe de ef.

In čisto na koncu dneva sta se dva rokovnjača borila za en sam bogi copat. Rezultat je bil takšen, da je copat kljub vsemu trudi na koncu izgubil.

Band of Horses - The Funeral

Ldžabladžana

Kakšna noč. Kakšen večer.
Rešila sem en kovček.
Delno na dele spravila fotoaparat.
Ovekovečila desna vrata.


Vozila sem se po cesti, ki je bila prava paša za oči.
Pred menoj so se s tal počasi dvigovale meglice. Prav mistično-pravljično. Ki so jih osvetljevale luči mojega avtomobila. Podobo so zanimivo dopolnjevale obcestne table, ki so sevale svoje napise nazaj vame.
Za menoj so se v daljavi še vedno videle luči stoječe cestninske postaje. Utripajoče in barvne.
Na desni se je nebo osvetljevalo v ritmu strel. Na levi se je luna borila, da bi se prikazala izza oblakov.
Skratka celotna podoba je bila težko zajeta, ampak prav dobro dojemljiva. Preveč nerealna, da bi bila resnična. Pa je bila.

Cesta je vodila s poti. Čez most na drugo stran. V temačen in očitno nič kaj osamljen gozd. Jaz, v dolgi obleki z lučjo mobitela v rokah. Lahko bi me bilo strah, pa mi je bilo čisto vseeno. V zadnjih dneh sem bila tako potopljena v čaroben svet, da bi pričakovala, da bo kakšen samorog pokukal izza drevesa.
Rešila sem veliko rjavo stvar. Natančnejši ogled bo sledil jutri. Danes je bila tema.


Izbrala sem napačno pot. Napačno sem ocenila.

Danes je bil še naš zadnji ponedeljek. Kljub temu, da smo rekli, da bomo danes hitro končali smo našo diskusijo razvlekli na najdaljšo od vseh. Ali pa vsaj zelo dolgo.
Ob pomoči vsega čokoladnega. Čokoladni mafini z zvezdicami. Čokoladna pita. Miza se je šibila. Oči so se iskrile. In prste se je oblizovalo.
Bizarna kombinacija hrane. In s tem ne mislim čokoladnih stvari.

Ob kitari je pa konec z menoj. S tem se me začarati. Da še zase ne vem.
Zvok, ki ga ustvarjajo strune je neopisljiv. Lahko samo zaprem oči in poslušam.
Malo smo prepevali. Malo poslušali. Dobri smo bili za kakšno uro.

Nato smo se počasi, čisto počasi začeli odpravljati. Kar nam je vzelo kar dosti časa in nekaj skupinskih fotografij. Takšnih - za spomin.


Skoraj je prišel čas, ko si bomo kaj lepega rekli v slovo.
Imam še nekaj dni v dobrem. Čisto malo.

The Beatles - Hey Jude

Golobi na plaži

Sprašujem se kam so šli vsi ljudje.
Slonim nad pultom in zajemam nutello z veliko žlico. Počasi jo obrnem in čakam, da se zlije nazaj v celoto. To ponovim večkrat. Nisem zares zainteresirana, da bi poskusila malo. Samo opazujem celoten proces. Proces tekoče snovi, ki čisto počasi polzi z žlice.

Današnji dan ni prav nič izgledal, kot da bo tako izzvenel. Saj, ni za res.
Saj ni bil tako melanholično opisan. Bil je fin dan. Kanček prevroč. No, tri kančke prevroč.


Našla sem osebo, ki je bila pripravljena z menoj deliti dogodivščino dneva.
Pač vsak si kdaj pa kdaj zaželi en obisk bolšjaka ob Ljubljanici. Ker so mi vsi izginili z zornega kota, ali pa so se delali, da nimajo časa. Tako, da sem našla osebo kar v domačem okolju in z materjo sva krenili na pot.
Ljubljana je ravno prav blizu in priročno daleč.


Lokacija na kateri se skrivajo senčniki z mizami, ki se šibijo pod predmeti starinske vrednosti, je tako čudovita. V napol senci. V čaru Ljubljanice z promenado radovednežev.
Nisem nič iskala. Nisem gledala za ničemer. Hotela sem se čudit. Hotela sem s prstom kazati na stvari in jih navdušeno komentirati. Vse zavito v paket je bilo super. Kakšne malenkosti, ki bi mi prirasla k srcu pa ni bilo. Ne danes.


Danes sem odplula v svet, daleč proč od resničnega sveta. Po podobah, ki so jih risali odsevi v na videz mirujoči reki.
Podoba jasnega dne, ki se je odsevala na vodni gladini. Tako prikrito, vendar tako jasno.


Izlet z ladjico po Ljubljanici. Še nikoli me ni prešinilo, da bi šla. Ampak danes se je zdel odličen dan za plovbo.
Mestna vožnja. Od tam, kjer se pot začne pri Ljubljanskem dvoru do mostu, po katerem smo se sprehodili marsikateri ponedeljek, ko smo bili na poti na roško. Pa vse do Trnovskega pristana na drugi strani. Kjer se odpre prav nepričakovan svet. Poln malih ladijc, ki nežno lebdijo na vodi.
Z nekaj člani na palubi smo uživali v nežnem vetriču in malce omilili vročino današnjega dne.
Bila je fina stvar, ta vožnja po Ljubljanici.


An Education. Šola za življenje. Film sem imela pripravljen za ogled že dolgo. Pa kar nisem našla časa. Ali pa je bila to volja. Danes pa sem se prilagodila HBO-ju in ga pogledala. In sprašujem se s čim sem odlašala. Film je dober. Film je fin. In mi je blazno všeč.
Prvo ker je angleški. Drugo, ker so izbrali 60ta leta. Tretje, ker se pojavi zanimiva zgodba. O dekletu, ki se je hotela izmotati iz dolgočasnega sistema v katerega so bile vpeta dekleta.

Beth Rowley - You've Got Me Wrapped Around Your Little Finger

Perutnina

Počutim se popolnoma spokojno.
Občutek se mi zdi sicer popolnoma neopisljiv. Nenavaden.
Ampak v mislih se je pojavila ta beseda, ki je takoj dala vdihnila smisel emociji.

In presenečena sem nad tem dejanjem. Ter občutkom, ki me preleva.
Nad nenavadnim načinom na reagiranja.

Prišla sem do konca. Ko sem slišala "the end" znova. Kot že tolikokrat poprej.
Ampak navdala me je posebna mirnost. Pomirjenost.
Kot, da vem, da bo šlo vse super. Da konec pomeni nov začetek. Da zgodba nauči, ampak se mora nekje končati. Ker stvari znamo ceniti šele, ko so nam vzete. Ko se končajo in jih ne moremo več doseči.
Takrat se, na žalost, vsega zavedamo.
Tukaj pride trenutek, ko nas predrami. Ko začnemo ceniti.

Nikoli ne bom pozabila na to zgodbo, ampak vem, da je prišel čas, ko jo moram pustiti. Ko se moram premaknit naprej in jo pospraviti na polico, kjer bo čakala na ponovno oživitev.
Spoznanje, da veš, kje nehaš. Da sprejmeš - to je pomembno.
Sprejeti z vsem srcem, pomeni zares spoznati tisto bistveno. Karkoli.

Oči ostanejo steklene, ampak čez obraz se razširi velik nasmeh.
In nekateri zanimivi pogledi so prikazani. Pomeni. Navedeni tako, da jih lahko razumeš samo, če jih želiš. Ker vsaka stvar ima več plati. Vsako dojemanje je unikatno.

Poleg tega pa se mi je par besed vtisnilo v spomin.

"Is this real? Or has this been happening inside my head?"
"Of course it is happening inside your head, Harry, but why on earth should that mean it is not real?"
(J.K. Rowling: Harry Potter and the Deathly Hallows, str.723)
"Je to resnično? Ali pa se je vse skupaj dogajalo samo v moji glavi?"
"Seveda se je dogajalo v tvoji glavi, Harry, a čemu bi to pomenilo, da ni bilo resnično?"
(J.K. Rowling: Harry Potter in Svetinje smrti)

Tu se bo končalo. In pustilo, da osebe iz knjig zaživijo naprej.

Skratka izvedela sem, da so me pustili tukaj in vsi odšli vandrat po svetu. Zabavno, a?

Alexandre Desplat - Farewell To Dobby

Prekrižalo

Danes je bil dan za oddih.
Počela nisem popolnoma nič. Razburljivega.

Ne bom šla iz svoje kože. Vse dokler ne bom zadnjič prvič gledala nov del iz te neverjetne serije.
Ravno danes me je ob vsem ponovnem seznanjanju z zgodbo - zadelo. Kako neprecenljiv je trenutek, ko prvič prebereš. Ko se ti sanja ne, kaj se bo zgodilo. Ko vsako stran požreš in z negotovostjo in navdušenjem pričakuješ vsako novo.
Danes me je prešinil ta občutek. In dragocen je, ker je edinstven. Ker je neponovljiv.
Čeprav se bo zgodba oživljala vsakič znova. Na določeno časovno obdobje. Ali ob lepem spominu na to.
Trenutek, ko prvič dobiš vpogled čez celotno zgodbo, ko se deli sestavijo in gledaš nazaj na vse je samo začudenja vreden.
In na žalost vem, da ne bo nikoli več prisoten.
Ampak po drugi strani - vsakič ko se bom želela odmaknit in potopit v ta svet bo tam zame.

Takšne traparije se počne na dan, ko daš vse štiri od sebe. In edina produktivna stvar, ki iz tega nastane je kuha kosila in pacanje rumovih kroglic.

Obstaja ena stvar, ki bi jo rada vedela. Ki bi jo vprašala.
Kako ti veliki avtorji začnejo svojo zgodbo. Kaj jih navdihne. Od kje ideja. Kako se lotit.
Imajo za vsem tem načrt ali je zgolj nekaj naključji, ki na koncu dovedejo do pravega zaključka.
Kako se jim vse "poklapa". Kako zmorejo toliko različnih karakterjev. Od kje?
Ne, resno. Občudujem takšne stvari.

Še vedno pa mi ne gre iz glave podoba Matthewa Lewisa na včerajšnji premieri.
Tisti, ki igra Nevilla. Potem smo si na jasnem in vsi presenečeni. Jaz sem še vedno pozitivno šokirana.

Barve so se mi pokazale v popolnoma drugačni luči.

The Temptations - My Girl

Prenos

Danes sem zaključila s temi norimi dnevi.
Sedaj si lahko vzamem čas, da zadiham.

Po poraznem izpitu, sem raje odšla svojo pot.
Hodeča po senci, sem se sama sebi nasmihala. Lump veter pa mi je nagajal in mi dvigoval krilo ter poskušal odpihniti slamnik z glave.
Kako neprijazno od njega.

Ko srečaš znane obraze se ti svet razsvetli. Ko presenetiš ljudi pa to radost širiš naokoli.
Nič. Čakali smo skupaj, da je prišla oseba s katero sva bili dogovorjeni. Za pijačo. Klepet.
Amy in Melissa sta mi delali super družbo. Ne samo danes, vso to leto. In ne morem verjeti, da jih v enem tednu ne bo več tu. Tako čisto zares.

Ko sem že pri zadnjih in končnih stvareh. Danes smo izvedli še zadnje druženje z Američani. In nadležnimi komarji.
To je to. Tu se bodo naše poti počasi razšle.

Pesem, ki me je prebudila v jutro. In me spremljala cel dan. Donela v mislih.
Iz filma. Coming home.

Poleg tega sem zasledila poročanja iz londonske premiere saj-veste-česa.
Nekaj zanimivih dejstev. Povedanih besed.

It has rained at every single Harry Potter movie premier in London for 10 years, but on the day of the last premier it's gorgeous outside and the sun is shining.
Deževalo je na vsaki premieri Harry Potter filma v Londonu v desetih letih, le na dan zadnje premiere je bilo osupljivo in sončno.

No story lives unless someone wants to listen...
The stories we love best do live in us forever.
So whether you come back by page or by the big screen, Hogwarts will always be there to welcome you home.
Nobena zgodba ne živi, če si jo nekdo želi slišati...
Zgodbe, ki jih najbolj ljubimo so tiste, ki bodo živele v nas za vedno.
Torej, ali se boste vrnili nazaj na stran ali veliko platno, Bradavičarka bo vedno tam, da vas sprejme domov.
(J.K. Rowling)

Štiri leta nazaj je nastopil tisti magični datum. Sedmega sedmega dvatisoč sedem.
Vsi smo pričakovala, da bodo tu doživeli najbolj pričakovan zaključek.
Dobili smo ga dva tedna pozneje. Deset let je trajalo to obdobje. Eno in drugo.

Ob vsem tem pričakujem da bo drug teden emocionalno nabit. Da bo vse izbruhnilo na dan.
Odhod. Zadnji del.
Konec.

Gwyneth Paltrow - Coming Home

Sprejemni

Pa sem prišla do tega dneva. Jaz sem naredila, svoje. Sedaj morajo ostali določiti in v roke vzeti mojo usodo.
Čeprav se mi zdi, da me je danes spet malo zmedlo.

Saj pravim, bolj kot bi moral vedeti - manj veš.
Kaj bi naredila sam s seboj.

Danes sem se morala prikazati tam, kjer so zbrani faksi, ki niso v centru. Kardeljeva ploščad.
To sem storila tako "zgodaj", da sem komaj gledala v svet. Po tem tednu izčrpavanja sem danes doživela vrh.
Stavba znotraj je presenetljivo skupaj stlačena. In zelena.
Ljudje hitijo in se zdijo neprijazni. Tak grozen občutek sem dobila. Kot, da so nas vsi prezirali.

Če bi seštevala ure, ki sem jih v življenju prečakala, bi ostala presenečena. Tako se je začelo. Danes. In se nadaljevalo skozi ves dan.
Nisem čutila nobenega navala pozitivne energije. Samo strah in nervozo. Nekaj ambicij. Zapakirano v čudovito zunanjost. Ah, oblikovalci.

Energija morskih valov. Prva polovica prve.
Spokojni nočni sprehod. Druga polovica prve.
Festival klasične glasbe. Druga.
Verska nestrpnost. Tretja.
To so bili naslovi podanih nalog. Ne, teme. Skratka, noro. Čeprav izgleda kot nekaj, kar bi se potencialno lahko izcimilo na mojem zelniku.

Podala sem se proti Mercatorju za katerega sem vedela, da obstaja. V tem koncu nisem domača.
Ampak bilo je tako noro vroče. Nič sence. Jaz pa v dolgih hlačah naokoli, kjer sem se skuhala.
Kaj, zjutraj je bilo nenormalno mraz.

Sklep dneva je, da v tem koncu manjka klopc. Nobene ni. Dobesedno nobene nisem videla med potjo. Ne v okolici ekonomske. Ne v okolici VŠD-ja.
Očitno ni posedanje pred faksi ravno priljubljena stvar.

Čakanje. Lahko bi ga delila naokoli, ker ga je bilo na pretek.
Za zagovor sem se načakala dobri dve uri. Pa sem se bolj spredaj na seznam napisala.

Dober/slab 'majhen' oglas.
Olimpija. Yasumasa Morimura.
Logotip ali celostna podoba, ki je družbenokritično ali zgodovinsko zaznamovala.
Koliko piramid je pred Louvrom. Najljubše delo in zakaj.
Portfolia pa je bila samo prelistana. Jaz pa sem se preklala ta teden.

Skratka, še kako mi je odleglo, ko sem bila mimo s tem. Danes je bil bolj kot preizkus nadarjenosti, preizkus psihične vzdržljivosti. Poleg tega pa je čas neopazno bežal mimo in ga je bilo vedno za kanček premalo.

Paramore - Ignorance