Zakaj se počutim krivo. Z vsakim dejanjem, ki ga ne zakrivim. Z vsako izrečeno besedo, ki so slišim. S pogledom, ki ne misli tako.
Zakaj vedno v meni nastane neznosen občutek krivde, ki ga vlačim naokoli. Pa čeprav nima zares zveze z menoj.
Počutim se krivo, ker ne najdem rezervnega ključa, ko je prvoten zaklenjen v avtu. Pa nisem jaz imela prstov vmes. Vse izgleda kot odgovor na to, da so se danes obregnili v moj zaklep volana lansko leto na morju.
Občutki v dnevu tako varirajo.
Ker danes sem bila en mali dobrovoljček. Naredila in postorila prav vse. Postavila, izbrala barve ter natisnila ziljon slovenskih grbov. En projekt speljala. In drugega še za nameček naredila. Tistega iz mojih ikonc, ki so trenutno na desni strani.
Znašla sem se v veliki stekleni knjižnici. Na vrhu ogromnih stopnic. Pred mnogo knjižnimi policami. Z listkom sem iskala vse kar sem si zadala in iz tega seznama prinesla komaj dve, tri knjige. Vseh preostalih deset je izposojenih. Ob toliko knjigah so ravno tiste izposojene.
Ja, nekje vmes sem nekajkrat preklela knjižnico.
In vso skladiščno zalogo.
Videla sem fotografije iz zadnjega dne, ko smo se družili. Ko smo ostali, oni pa so odšli domov.
Malce pogrešam vse skupaj. Ker je bil fin občutek se zateči nekam. In ne morem verjeti, da je že toliko časa naokoli.
Ampak vedno tako nanese. Še z daljne Irske se vrača naslednji teden. Oh, od tega je tudi že precej.
Nekaj gradiva imam. Bomo videli kako se bo obneslo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar