Sprašujem se, kdaj je človek zares pripravljen. Ker menim, da ni nikoli. Menim, da se vedno pripravljamo na nekaj, ampak na koncu nekako ne steče tako. Pa naj bo v dobrem ali slabem smislu.
Skratka, jaz nisem pripravljena. Verjetno nikoli ne bom. Nikoli nisem bila.
Samo počasi in previdno stopam po poti. Potem pa počakam, da me tok odnese.
Zdi se, da včasih funkcioniram tako, kot da bi šlo vse mimo mene. Ampak ne gre.
Danes sem si tako blazno želela družbe. Človeške bližine.
Vse kar sem dobila je bil nevihten veter ob pasji družbi.
Popolnoma sem sesuta. Izmučena. Na robu živčnega zloma, obupa. Skratka izgledam, kot da gre vse narobe.
Sem malo pod pritiskom. Komaj diham. Ampak očitno še vedno hodim naprej. Delam skoraj vse, kar bi morala. Čeprav pod poštenim psihičnim pritiskom sama nase.
Razneslo me bo.
Za vse krivim jutrijšni dan. Zakaj sebe?
Sedaj je morda prišel čas, da na glas povem. Prej nisem hotela.
Jutri imam sprejemni izpit.
Prav takšnega kot lani. Torej znova.
In skupaj sem morala spravit portfolio. Risb prave velikosti. Ne vem, če je šlo v redu. Imam jih nekako nabrane. Kako uspešno bom pa videla.
Ampak najbolj skrbi in muči me pa fizika dan za tem. Časa mi je zmanjkalo.
Ker danes sem izvedela, da imam polovico izpitov narejenih. Na enega še čakam, drugi pa še mene čaka.
Sedaj pa grem. Globoko dihat, da preživim jutri. Če ga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar