V roke sem prijela stare albume.
Ujeta v trenutek noči sem počasi obračala strani.
Občutek, ko gledaš stare slike je prav nostalgičen. Je nekaj svojevrstnega.
Vonj albuma, ki je tako plastičen, ampak tako poznan. Šumenje papirja, ki ščiti slike.
Pozabila sem že na vse to. Pozabila sem, kolikokrat sem jih že pregledala.
Zopet sem uzrla tisto prikupno, otroško nasmejano in srečno malo punčko, ki navihano zre nazaj.
Presenečena sem.
Kako fino je moralo biti takrat.
Izgleda, kot da sem bila vedno v prikupnih malih oblekicah. Najbolj kulj kostumih za maškare. In ujemajočih kopalkah se z mami.
In tako počasi, ko sem s pogledom skakala iz slike na sliko, se mi je vmes utrnil spomin kakšnega trenutka. Ali pa občutek.
Čudi me to. Tako dolgo pozabljene stvari zopet udarijo na plan za trenutek. Potem pa izginejo ravno tako bliskovito, ko so prišle.
Te albumi nosijo toliko v sebi. Ljudi kot so bili včasih. Oseb, ki jih ni več med nami.
In Yugota.
Ugotavljam, da bolj kot so stari, bolj so zanimivi. Ne glede na to kolikokrat jih pogledaš, nekoč so spet zanimivi.
Ujela sem se v rutino čiščenja. To niti omembe ni vredno, ker se mi že tako malo blede.
Poleg tega sem pa izpustila Tabuje. Dvakrat zapored na Gorenjskem.
Zadnje čase gre preveč stvari mimo. Počasi se bo treba v roke vzeti in najti kakšno družbo za takšne dogodke.
Zdi se kot misija nemogoče.
Ni komentarjev:
Objavite komentar