Saj ga slišim velikokrat, ampak nikoli tako kot sem ga danes.
Mogoče je bila kriva mešanica tišine, hladnega poletnega večera in postopanja po vlažni travi, ampak vse je zvenelo tako drugače.
Razločno sem slišala kot bi bila čisto blizu. Ne glasno, razločno.
Mogoče je kriv zrak, vzdušje ali pa skrivnost noči. Nekaj je.
Še vedno mi doni v glavi.
Drugače sem pa pogledala vseh 10 sezon Prijateljev. V dobrem mesecu.
Še sama sebi ne verjamem. Ne rabite obsojat. Vem, da sem nora.
Z vsakim koncem imam občutek, kot da se nekaj zlomi v meni.
Četudi povsem nepričakovano in nezavedno. Tudi danes je prišlo za menoj. Tako malo.
Ne glede na to kako mimo zbeži. Koliko vtisa je narejenega. Nekaj ga vedno ostane.
Težko se je posloviti. Ne govorim o serijah, ampak na splošno. Ker nikoli nočeš da se konča. Ker je najslajše ravno pred koncem.
Hitro se navežeš. Sčasoma pozabiš. Ampak občutek je vedno nekje skrit iz zakopan. Vedno čaka, da bo znova privrel in prišel nazaj.
Le tako, da se posloviš, le tako lahko spustiš nove stvari v življenje.
Ne en prst sem se opekla. Na drugega pa po celi širini blazinice urezala.
Sedaj pa ne vem, kaj je huje.
Obleka se je skrčila. V dolžino.
Kaj delam narobe? Ker sploh ni več smešno.
Resno? Resno, vesolje!?
Ne smem več gledati Ellen Degeneres. Pogledam en video in potem jih poklikam še najmanj deset. Pa tako kul je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar