Ker vedeti, da jih ne bo več tukaj. Vedeti, da se ne bom več pojavljala na obisku in se naslanjala na kuhinjski pult. To je na nek način ubijajoče.
Saj sem točno vedela, kaj se bo zgodilo. Že od začetka je bilo jasno, da bodo morali nekoč oditi. Ampak to je bilo tam v bližnjo-daljni prihodnosti. Nekje daleč. A tako hitro blizu.
Sedeli smo na kavču in se spominjali najboljših trenutkov, ki so se dogajali. Vseh malih zabavic. Zvoka kitare. Smeha. Lepih trenutkov.
Še zadnji skupen posnetek. Meni je tehnologija zatajila in ga nisem dobila.
Potem pa močni objemi, katerih nihče ni hotel končati. Ker občutek, da ko ga spustiš iz objema, veš da je to to. Da se tukaj na tem mestu razidemo.
Zadnji trenutki so bili malce nerodni in nelagodni, saj smo si stali nasproti in nabirali solze v očeh in poskušali kaj reči. Ampak glas se je lomil in težko je bilo kaj povedati. Videlo se je. In predno bi nekdo bruhnil v jok, smo se pobrale. Še zadnjič pomahale v pozdrav in odkorakale stran.
Nismo spregovorile. Nobena ni hotela prekiniti tišine, vse smo poskušale predelati doživeto.
Še zadnji pozdrav. Še zadnji nasmeh.
To je bilo to. Vrata so se počasi zaprla.
Znašli so se tam na sredi stopnišča z vprašanjem: "Do you speak English?" in odšli z zatikajočim se "Bye!"
Vmes pa naredili grozno velik vtis. Me držali pokonci. In delili z menoj njihovo kulturo in zgodbe.
Kot bi mignil je bilo vsega konec. To bom mogla procesirati še nekaj časa. Ni mi še čisto jasno. In vem, da drugo leto pridejo drugi, vendar nikoli ne bo isto kot je bilo letos.
Ker sem se navezala na te ljudi. To se je prikradlo do mene čisto potihem in nezavedno. Ker to mi je postalo jasno, ko sem jim mogla reči 'nasvidenje'.
Samo njim se lahko zahvalim za takšno prekrižano pot. Da so se znašli v mojem življenju.
Da so me naučili. Da so mi spustili nasmeh na obraz. In z menoj doživljali le najboljše.
Da so iz mene izvlekli samo dobro. Da so mi dali veliko veselje do govorjenja in to v tujem jeziku.
Da sem odprla sebe in pustila, da se naučim kaj novega.
Da so mi za kratek čas našli nekakšen smisel.
Naredili so grozno velik vtis in me držali pokonci. Ker sem vedela, da se po koncu vseh nemogočih predavanj lahko zavlečem v kot na sedežni.
Ljudje pridejo in gredo. V življenje in iz njega.
Nekateri te samo mimobežno pozdravijo. Drugi pa za kratek čas naredijo močen vpliv in nato gredo.
Zdi se kot, da sem včeraj sedela ob Ljubljanici in čakala na naslednje predavanje.
Zdi se kot, da sta včeraj do mene pristopila dva in me povprašala, če govorim angleško.
Bil je moj najboljši odziv in tu se je začela vsa zgodba. Vse kar so mi dali se je začelo tu.
Amy. Melissa. Jennie. Laura. Stacy. Claire. Jordan. Jared. Brian.
Hvala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar