Ko po nekaj minutah strmenja v strop začnem oprezati za telefonom. Takrat postane jasno, da sem malo zaspala v dan.
Moji občutki so bili sicer malce bolj pretirani kot je bilo dejansko stanje. Ura malo čez pol deseto. Zdelo pa se mi je, da je vsaj že poldne odbilo.
Sicer je tudi telefon premagal spanec. In šele po spodobnem oživljanju - kar pomeni razstavljanje na prafaktorje. šele takrat se pojavi pozdravna slika in nakaže, da je tudi ta tehnološka reč prišla k življenju.
Po malem se mi meša. Čutim da nisem pri sebi.
Sem v zelo do mene neprijaznem stanju. Samo čakam, da se sesedem.
Ko bi vsaj razumela zakaj.
Zadnjič sem nekaj zanimivega prebrala.
Pri melanholikih se ves čas zavedajte, da so zelo občutljivi in se hitro užalijo. Ta občutljivost je pozitivna lastnost melanholikov, zaradi katere imajo dragoceno, globoko in čustveno naravo, če pa je pretirana, jih lahko ti občutki hitro prizadenejo. Če opazite, da ste ga užalili, se mu iskreno opravičite in razložite, da pogosto kaj prehitro rečete, ne da bi prej pomislili. Dokler ne razumete popolnih melanholikov, se ne zavedate, da na življenje gledajo pesimistično. Ker so negotovi v ljubezni do drugih, dvomijo tudi v pohvale, ki jih prejmejo. Sprejmite, da imajo popolni melanholiki včasih radi mir. Uživajo gledati v zrak, vdihovati svežo sapico in meditirati v mesečini. Če lahko razumete to načelo, vas bodo melanholiki občudovali.
Ne bom priznala. Ne bom zanikala. Samo tiho bom. To obvladam še najbolje.
Še enkrat sem naletela na film/dokumentarec, ki govori o letu življenja J.K. Rowling. O letu, ko je bila izdana še zadnja knjiga. Pred štirimi leti na datum prejšnjega četrtka.
Še vedno se spominjam noči, ko sem jo pozno, skoraj do jutranjih ur prebirala. Besedo za besedo. In dajala zgodbi vedno bolj jasen pomen.
Kje je že ta čas.
Lahko bi do konca spraskala lak iz nohtov. Bom vsekakor imela v mislih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar