In to je bil zelo zanimiv prizor. Čeprav sem čakala dobre pol ure.
Ljudje hitijo. Ker vedo, da jih do zaprtja loči manj kot 20 minut.
Ljudje se lenobno premikajo. Ker imajo časa na pretek in je pošta samo del njihovega sprehoda in se mimobežno zdrsijo v pozabo.
Ljudje vozijo. Avtomobile, ki se premikajo v ritmu. Iščejo parkirišča in počasi lezejo. Naprej. Nazaj.
Pri tem opaziš različne vrste voznikov.
Tiste, ki jim je vozit avto nekaj vsakdanjega. Ti se v boks parkirnega prostora postavijo čisto brez problema.
Tiste, ki so tako nezdravo samozavestni, da ogrozijo vse kar je živega. Mislijo, da avto obvladajo in pri tem skoraj ne pazijo, kam se bodo pomaknili in ob kaj bodo podrgnili. Ker konec koncev oni ne bodo ničesar krivi, ker tako blazno obvladajo.
Tiste, ki nisi najbolj prepričani, ampak jim gre dokaj dobro. Ti v boks zlezejo skoraj brez težav. Parkirano je malo postrani, ampak koga zanima.
Tiste, ki jim vožnja predstavlja najhitrejšo pot od točke A do točke B. Ti bi se izognili vožnji, če bi se lahko. In ozka parkirišča z malo manevrskega prostora so zlo za njih. Imajo pa toliko spretnosti, da avto nekako spravijo ven. Ampak v vsem tem obupu, da se dokopljejo do bolj širokega dela ceste, prekršijo pravilo in obvezno smer mirno prezrejo.
In nenazadnje imamo še tiste, ki so grožnja sami sebi. In ostalim, ampak se spretno izogibajo snidenja z drugimi. Ta počaka toliko časa, da se izpraznita najmanj dva parkirišča, ki ležita skupaj in tukaj zelo počasi parkirajo avto. Da ga odpeljejo domov pa raje malo počakajo in šele, ko uvidijo, da nimajo druge možnosti speljejo.
Zanimivo.
Dobesedno pol ure časa sem imela za vse to.
Naštela sem pa še dva rešilca. Enega na daleč in enega na blizu. Tri avtošole. Za katere sem prepričana, da sem dejansko eno videla dvakrat in se mi dozdeva, da je bila v njej moja inštruktorica. Pet psov. Nekaj sprehajalcev in ogromno avtomobilov, ki so se gibala po malem parkirišču.
Tisti, ki ste že videli kranjsko pošto od blizu potem veste o kakšnem parkirišču govorim in kako zanimivo postane.
Ker je malo in pri tem moraš pokazati svoje znanje. Ne nakupovalna središča, kjer ga pustiš, kjer imaš vse prazno.
Po vsem tem čakanju sem kot velik otrok dobila kepico sladoleda. Najboljšega daleč naokoli. Tržiško kepico. In kot se za velikega otroka spodobi je bil tudi okus ravno pravšnji. Kinder jajček.
To dvoje je že na začetku peljalo do skritega namena. Do akcije. Specialne misije.
Prisvojitev vintidž kovčka, ki je ležal sredi gozda. Po prvem ogledu je dokaj dobro ohranjen. Saj se mu bom posvetila. V kratkem.
Ja, rešujem kovčke iz gozda. Ne razumem, kdo bi jih tja zavrgel. Ker pri meni bodo lepo shranjevali zbirko sto romanov, katerih je samo 20.
In ko sem že pri stvareh iz obdobja pred računalniki. Iščem pisalni stroj. Takšen, ki je komu odveč. In je v delujočem stanju. Vsaj približno?
Izvedela sem, da so vsi naši romali v drugo koleno družine, ampak na žalost podrobnejših kje natanko so sedaj še nisem izvedla.
Do kovčka me je pa pripeljal sprehod. S kužam in materjo. Polici naproti. Z veliko tiskano.
Našli smo čebulo. Zbledelo pikapolonico, ki je bila oranžna. Mogoče pa ni bila pikapolonica.
Vseeno. Moja teorija je bila, da je rdeča barva tista, ki prva zbledi in po tem močnem soncu, dežju in vseh nelagodnih vremenskih razmerah se je to dotaknilo tudi malega hroščka ter ji vso barvo spralo iz nje.
To je samo zato, ker v originalu poznamo rdeče in ne njenih podvrst.
Našli smo težke klase žita. Koruzo v katero smo se skrivali. In polomljeno vejo, kar del, osamljenega drevesa.
Rumen poštni nabiralnik.
In ta sprehod je nastal iz tega, ker sem bila rahlo zasedena po tretjini dneva. Tako. Pa smo naokoli.
Z vsemi parkirišči. Sladoledi. In zbledelimi pikapolonicami. Igranje s kredo. Hudomušno in zabavno. Rezultat je bila spran oranžkast ostanek na rjavi steni.
Vse sprano. Obledelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar