Obožujem enodnevne šoping izlete v Avstrijo. Celovec.
Danes je bil čas za enega.
Odkar sva izvedeli za Adidas outlet je to prva postaja. In nekako ne moreš priti ven iz trgovine brez vrečke. Še mene je povleklo v skušnjavo in sedaj imam adidaske. Prisrčno turkizne. Brez treh črt.
Naval črnih vozil. Počasni vozniki. Živčni vozniki. Hitri vozniki.
Vse v paketu izleta.
Obhodile sva cel center, kar človeka pošteno izmuči. Obredle sva velike trgovin. Nase navlekli veliko kosov oblačil. In kupili nekaj stvari.
Najbolj šokirana sem obstala kar v prvi trgovini. Pimkie.
Obleka, ki sem si jo nazadnje želela. Obleka, ki mi jo je bilo žal, da jo nisem vzela, ampak se mi je vseeno zdela precenjena. No, dobila sem potrdilni odgovor na zadnjo trditev. Res je bila.
Danes je bila še vedno tam. V pravi velikosti. Pod artikli na razprodaji. In malo me je vrglo na rit, ko sem videla ceno. Deset evrov. 10€. Resno?
Zadnja cena, ki sem jo videla je bila veliko višja. To je bila samo četrtina prvotne vrednosti. Četrtina!
Precej očitno mi je bila namenjena. Ker kdaj se take nore stvari še dobijo?
Založila sem se še z majčkama. In še enimi malo balerinkastimi čevlji v losovi barvi.
Na koncu dneva sem bila kar precej utrujena.
Pasteli so danes prevladali. Vse se je nekako skladalo.
Vmes sva si malce opomogli v Ikeini restavraciji. Kot ponavadi. To je tradicionalni izlet v Celovec, ki vključuje švedske mesne kroglice.
Ikea je preprosto čarobna. Ne moreš mimo praznih rok. Čisto zares ne.
Dobila sem prisrčno posteljnino.
Konji. In žrebički. Osel. Kamele z mladički.
Nazaj grede se je mlajša generacija pri konjih zatekla pod veliko krošnjo drevesa in vedrila. Prav veselje jih je bilo videti.
In potem se vrneš domov. Proti dežju.
Po svetu danes odmevajo same tragedije. Sami konci. Žrtve.
Norveška žaluje. Glasbena scena žaluje.
Je sedemindvajset res prekleta?
Videti je le še črno kroniko na spletnih portalih. Kam smo ujeti?
Danes je bil čas za enega.
Odkar sva izvedeli za Adidas outlet je to prva postaja. In nekako ne moreš priti ven iz trgovine brez vrečke. Še mene je povleklo v skušnjavo in sedaj imam adidaske. Prisrčno turkizne. Brez treh črt.
Naval črnih vozil. Počasni vozniki. Živčni vozniki. Hitri vozniki.
Vse v paketu izleta.
Obhodile sva cel center, kar človeka pošteno izmuči. Obredle sva velike trgovin. Nase navlekli veliko kosov oblačil. In kupili nekaj stvari.
Najbolj šokirana sem obstala kar v prvi trgovini. Pimkie.
Obleka, ki sem si jo nazadnje želela. Obleka, ki mi jo je bilo žal, da jo nisem vzela, ampak se mi je vseeno zdela precenjena. No, dobila sem potrdilni odgovor na zadnjo trditev. Res je bila.
Danes je bila še vedno tam. V pravi velikosti. Pod artikli na razprodaji. In malo me je vrglo na rit, ko sem videla ceno. Deset evrov. 10€. Resno?
Zadnja cena, ki sem jo videla je bila veliko višja. To je bila samo četrtina prvotne vrednosti. Četrtina!
Precej očitno mi je bila namenjena. Ker kdaj se take nore stvari še dobijo?
Založila sem se še z majčkama. In še enimi malo balerinkastimi čevlji v losovi barvi.
Na koncu dneva sem bila kar precej utrujena.
Pasteli so danes prevladali. Vse se je nekako skladalo.
Vmes sva si malce opomogli v Ikeini restavraciji. Kot ponavadi. To je tradicionalni izlet v Celovec, ki vključuje švedske mesne kroglice.
Ikea je preprosto čarobna. Ne moreš mimo praznih rok. Čisto zares ne.
Dobila sem prisrčno posteljnino.
Konji. In žrebički. Osel. Kamele z mladički.
Nazaj grede se je mlajša generacija pri konjih zatekla pod veliko krošnjo drevesa in vedrila. Prav veselje jih je bilo videti.
In potem se vrneš domov. Proti dežju.
Po svetu danes odmevajo same tragedije. Sami konci. Žrtve.
Norveška žaluje. Glasbena scena žaluje.
Je sedemindvajset res prekleta?
Videti je le še črno kroniko na spletnih portalih. Kam smo ujeti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar