Izlet v Avstrijo. Celovec.
Fino se je peljati. Malce na izlet. Čez mejo, ki se zdi zabrisana.
Na obetavno sončen dan in nepričakovano polne ceste proti Ljubelju.
Adidas outlet. Človeku se začne blesti od treh črt. In priznam, sem se kot pristaš tega. Teh treh črt.
Ljudje so na pult pri blagajni polagali cele kupe oblačil in obutve.
Ob dejstvu, da je vsak prišel ven z vrečko in da je bilo polno ljudi, sva bile sami nad seboj presenečeni, ko sva se vrnili proti avtomobilu z vrečko.
Ljudje imajo kar precejšne težave s speljevanjem v klanec.
Res precejšne.
Pravijo, da se je včasih učilo tako, da so dali jajce pod gumo ali kakšen krhek, vreden predmet. Potem je bila vsaj motivacija.
Nakupovalni center v središču mesta se mi vedno zdi tako velik, ko stopim skozi avtomatska vrata. Toliko trgovin. Toliko ljudi, ki mrgolijo sem ter tja po nakupih. Še kakšnega psa lahko srečaš.
Zajčke so imeli. Takšne, ki so se s korenčkom vozili na vlakcu smrti. Takšne, ki so se v košaricah vozili naokoli na kolesu. In takšne, ki so se z vlakcem vozili okoli korenčka. Prav prikupno.
Naokoli pa je vse dišalo. Po prihajajočih praznikih.
Se izmučiš po vse telovadbi preoblačenja cunj in gledanja za zanimivimi stvarmi.
Sem pa dam prinesla fine stvari.
Slamnik z rožico. Sedaj se lahko mirno skrijem pred soncem in klimo.
Kopalke. Ki spominjajo na mornarske. Takšne enodelne. Meni se zdijo naravnost prikupne.
Uro. Tikajočo uro. Za okoli vratu. S pridihom starinskega.
Rožnato aktovko. Prikupna reč. Po katero sem s vrnila. S cvetličnim vzorcem.
To imam sedaj razstavljeno na mizi.
Predvajanje glasbe je bilo pestro. Upravljano s pomočjo daljinca in moteno s strani pomešanih frekvenc. Na koncu pa presedlano na CD s slovensko glasbo.
Ikea. Zdi se mi, da sva šli rekordno hitro mimo vsega. Pa saj ne da bi bila to slaba stvar, samo zgolj opazka.
In videla sem živega kuharja v eni izmed razstavljenih kuhinj. V šoku sem bila.
Dejansko je človek poskušal nekaj kuhati. Tak v predpasniku in kuharski čepici.
Saj pravim, da imajo najboljši način kako predmeti dejansko funkcionirajo v prostoru.
Samo vzklikala sem lahko v smislu - to bi imela. In ko bom velika...
Čeprav bi imela tako lepo belo kuhinjo. In bi pekla pito. V obleki v stilu 50ih ter z biseri okoli vratu. Bisere imam. Model za pito sem si ravno pridobila. Obleko v tem stilu sem pa videla v Pimkie-ju samo se mi zdi, da je bila malce precenjena.
V Ikei imajo tako prikupne stvari, da bi kar vse odnesla domov. Ampak sem vseeno prinesla najbolj prikupno termovko. Pladenj za pite ter tisto lopatico, ki si jo ogledujem že tako dolgo.
In mesne kroglice so nekaj, kar moram iti jesti, ko sem v Ikei. Čeprav sva danes končali še s sladoledom za sladico.
Čaj iz gozdnih sadežev za lahko noč.
Fino se je peljati. Malce na izlet. Čez mejo, ki se zdi zabrisana.
Na obetavno sončen dan in nepričakovano polne ceste proti Ljubelju.
Adidas outlet. Človeku se začne blesti od treh črt. In priznam, sem se kot pristaš tega. Teh treh črt.
Ljudje so na pult pri blagajni polagali cele kupe oblačil in obutve.
Ob dejstvu, da je vsak prišel ven z vrečko in da je bilo polno ljudi, sva bile sami nad seboj presenečeni, ko sva se vrnili proti avtomobilu z vrečko.
Ljudje imajo kar precejšne težave s speljevanjem v klanec.
Res precejšne.
Pravijo, da se je včasih učilo tako, da so dali jajce pod gumo ali kakšen krhek, vreden predmet. Potem je bila vsaj motivacija.
Nakupovalni center v središču mesta se mi vedno zdi tako velik, ko stopim skozi avtomatska vrata. Toliko trgovin. Toliko ljudi, ki mrgolijo sem ter tja po nakupih. Še kakšnega psa lahko srečaš.
Zajčke so imeli. Takšne, ki so se s korenčkom vozili na vlakcu smrti. Takšne, ki so se v košaricah vozili naokoli na kolesu. In takšne, ki so se z vlakcem vozili okoli korenčka. Prav prikupno.
Naokoli pa je vse dišalo. Po prihajajočih praznikih.
Se izmučiš po vse telovadbi preoblačenja cunj in gledanja za zanimivimi stvarmi.
Sem pa dam prinesla fine stvari.
Slamnik z rožico. Sedaj se lahko mirno skrijem pred soncem in klimo.
Kopalke. Ki spominjajo na mornarske. Takšne enodelne. Meni se zdijo naravnost prikupne.
Uro. Tikajočo uro. Za okoli vratu. S pridihom starinskega.
Rožnato aktovko. Prikupna reč. Po katero sem s vrnila. S cvetličnim vzorcem.
To imam sedaj razstavljeno na mizi.
Predvajanje glasbe je bilo pestro. Upravljano s pomočjo daljinca in moteno s strani pomešanih frekvenc. Na koncu pa presedlano na CD s slovensko glasbo.
Ikea. Zdi se mi, da sva šli rekordno hitro mimo vsega. Pa saj ne da bi bila to slaba stvar, samo zgolj opazka.
In videla sem živega kuharja v eni izmed razstavljenih kuhinj. V šoku sem bila.
Dejansko je človek poskušal nekaj kuhati. Tak v predpasniku in kuharski čepici.
Saj pravim, da imajo najboljši način kako predmeti dejansko funkcionirajo v prostoru.
Samo vzklikala sem lahko v smislu - to bi imela. In ko bom velika...
Čeprav bi imela tako lepo belo kuhinjo. In bi pekla pito. V obleki v stilu 50ih ter z biseri okoli vratu. Bisere imam. Model za pito sem si ravno pridobila. Obleko v tem stilu sem pa videla v Pimkie-ju samo se mi zdi, da je bila malce precenjena.
V Ikei imajo tako prikupne stvari, da bi kar vse odnesla domov. Ampak sem vseeno prinesla najbolj prikupno termovko. Pladenj za pite ter tisto lopatico, ki si jo ogledujem že tako dolgo.
In mesne kroglice so nekaj, kar moram iti jesti, ko sem v Ikei. Čeprav sva danes končali še s sladoledom za sladico.
Čaj iz gozdnih sadežev za lahko noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar