Facebook je pravo čudo majhnih malenkosti, ki usmerijo tok misli drugam.
In vse tiste objave, ko pošlješ človeku zasebno sporočilo z odgovorom - mirno prezrem. Razen ene, ki je vsebovala nekaj preprostih stvakov. S težo.
Ali bi dal kdo roko v ogenj zame?
Bi kaj spremenil na meni?
Bi me bolje spoznal?
Bi me objel?
In še nekaj drugih. Ampak zanima me, če bi me zanimalo vedeti.
Samo koliko resnice bi skrivali takšni odgovori? In koliko bi jo razkrivali?
Tako zgolj mimogrede.
Začnem znova zato, ker sem že potipkala celo stran teksta pa se mi je zdel preveč nenavaden. Čeprav bo nakoncu vseeno pristal v objavi.
Bučke s špageti. Še malo pa bom dobila preveliko količino zelenjave vase. Čeprav mi ravnovesje drži skodelica čokoladnega pudinga. Ob Pokemonih.
Prav tako študenstko. Prvo, ne zadnje.
In pridno rečem kakšno, ko na koga naletim. Tudi, če dvakrat.
Saj so družbena merila tista, ki povzročajo fustracijo. Vedno pa sem na koncu največji problem sama sebi. Če bi lahko kljubovala sebi, ne bi bila v takšnem položaju.
Če bi se lahko prepričala, da ni tako, bi bilo vse lažje.
Sama si delam utvare. Sama si ustvarjam lažne podobe. Vse zgolj zaradi družbe v kateri živim. Zaradi podob, ki jih videvam povsod. Zaradi tistega, kar hočem čutiti, ko sem popolnoma prazna znotraj.
Zdi se mi, da izgubljam bitko s seboj. Da tonem. Da bom nehala upati.
In ko izgubim upanje, takrat ni več poti.
Nauči me sprejemati. Nauči me zaupati. Nauči me...
Kje sem naredila napako? Kje sem zašla iz poti?
Kaj lahko popravim, da bo ustrezalo.
Kje sem izbrala napačen korak in obrnila stvar na glavo.
Težko je gledati in se počutiti kot največje teslo na svetu.
In kje lahko vse popravim? Da bo prav.
Noč pade. In čaka nov dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar