Obožujem vse dobrote, ki se na mizi šibijo za zajtrk. Oh, ta velikonočna nedelja.
Saj ni drugega kot samo prenajedanje. Zabavanje z družabnimi igrami. Malo počitka in spet drug obisk z enakimi dobrotami.
Samo to je. En velik družinski praznik.
Pirhi so okrašeni z deteljicami, praprotjo, peteršiljem in podobnimi rastlinami. Nabranimi tako, mimogrede. In prav fino izgleda vse.
Zdi se mi, da se počasi izgubljam. Vse težje pišem besede, ki so vidne na zaslonu. Ko v rokah držim fotoaparat, se mi zdi kot da je vsa moja insipiracije in veselje izpuhtelo.
Resno sem se izgubila. In zdi se, kot da pod svojimi nogami ne vidim več poti, da bi vedela kam stopiti.
Grozno je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar