Včasih so nekatere že stokrat prehojene poti, vseeno tako dolge. Danes enemu takšnemu sprehodu, kar ni bilo videti konca. Če je pot iz minute v minuto postajala daljša, je še vročina vse bolj pritiskala.
Skrila se bom nekam in šele na jesen prišla nazaj v svet. Če bo šlo tako naprej, to ne bo več normalno. In ja, zavedam se, da je pojem normalnosti postal ena sama abstrakcija.
Navdušena sem, ker sem porisala skicirko. Ali tiste pol prvotne skicirke. Morda sem navdušena nad nekaj deli, vse ostalo samo polni prostor.
Danes se je na seznamu predvajanja znašla Carrie Underwood. Ker je tako naneslo. Nekako.
Mogoče se še navdušim. Za naslednje dva trenutka in potem bo minilo.
Švedščina je tudi še vedno v planu. Ampak moram narediti izpiske predem nadaljujem z naslednjo stopnjo. Čeprav ne vem ali znam kaj spraviti iz sebe. Mogoče. Nekoč.
Tudi berem še vedno. Ravnokar lansko maturitetno domače branje. Tako, da si na vlaku in med faksom krajšam čas. Potem, ko poslušam kar precej konzultacij, plus svojo, se ob preostalem času do konca zatopim v svet okoli Mure.
Tradicionalno se nisem udeležila Škisove. Ker mi leta poprej ni nikoli uspelo priti do tja. Ne vem, ampak vedno je nekaj prišlo vmes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar