Pa toliko bi bilo za napisati, ampak je še tisti kanček, ki se mu reče veselje do pisanja odjadral nekam po svoje, stran. Z Laro sva šli v šoping. Sicer pri meni to ni bilo razvidno, je bilo pa toliko bolje pri njej, saj je bila na koncu založena z raznoraznimi vrečkami. Seznam. Jaz rabim, jaz bi mela - sta bila dva tipična začetka stavka danes zjutraj. Čakanje pred zaprto trgovino. Šoping. Šoping. Šoping. Probavanje najbolj čudnih stvari - vzemimo kot primer mene v ozkih "usnjenjih" hlačah ali pajkicah s podobnim svetlečim efektom in karirasto srajico. Resnično nepredstaljivo. Malica. Sirova stručka v kombinaciji z jogurtom. Takojšne rekreiranje. Dolge obleke čudnih krojev. Visoke pete. Po asfaltni puščavi v sosednje trgovine. Trola. Čopova. Irena. H&M again. Probavanje na kubik.
Bowling. Fotošuting z mojimi očali.
"Študentsko" delo. Nekaj zasranega vmes, ampak teoretično je šlo. Praktično ja je bilo bolj za silo.
Kr nobenih idej za pisanje nimam več. Prazno. Joj.
Sprehod po gozdu. Vožnja. Telefonski klic. Zmenjeno za jutri. Kranj. Študentski servisi in podobno. Kaselc. Popita kokta. Poslan sms. Zmeda. Pač dejstvo je takšno, da tisto, kar sem imela namen narediti - kupiti ure vožnje - nisem naredila, ker je bilo preveč vsega. Odeje in povštri. Rjuhe. Posteljnina. Potem pa tema.
Z mislimi potujem daleč, daleč stran. Vem, da moram biti močna za nov dan.
Ne morem že cel dan non stop ene in iste pesmi poslušat. Obup. Resnično. Ok sej to sedaj traja samo kakšno urco ali dve, prej sem bila aktivna in skakala po sobi na pesmi iz Mamme Mie, HSM-ja in podobno.
Tetris me teoretično pomirja. Samo teoretično. Imeli smo dooolg družinski sprehod. Pikapolonica. Genetsko spremenjene stvari. Močvirnata tla. Strah pred klopi.
A kaj, ko tebe tu več ni v meni ostajajo sledi poti.
Ja poletje je. Počitnice so. Jaz pa nimam tega občutka. Sploh. Letos ne. Ker ni ok.
Ni ptic ni zvezd ni cvetja. Le valovi gostje so sipin. Konec je poletja, ti ne veš kako trpim.
Pa tisto česar ne veš, vsaj ne boli.
Konec je poletja, ostal je le še bled spomin. Boris Novković - U dobru i zlu
Seveda se je bilo potrebno zbuditi enkrat sredi noči. Sicer je bil na levi strani zaslončka napis "03:55" z pripravljeno melodijo BMF - Lovoro, ampak sploh ni bila potrebna, saj sem bila v tem času že pripravljena na odhod. Itak sva bile prve tam in jaz sem imela že občutek kot, da sva se ob napačnem času znašle na napačnem kraju. In potem so prihajali avto za avtomobilom na travo pred gasilkim domom. Vsi oboroženi s hladilnimi skrinjami, povštri in dekcami. Midve sva imeli na srečo zadnji dve našteti stvari. Preden se vsi popokamo na avtobus in tako naprej imamo že najmanj 10 minutno "zamudo".
Potem pa vožnja s pogostim ustavlanjem. Imeli smo avtobus z veliko majhnimi otroki in te je na vsake pol ure tiščalo na wc. Seveda smo po poti pogledali nekaj filmov. Malce zadremali. Jedli piškote in podobno. Bila je prav prijetna vožnja. Cel avtobus je vedno čebljal in se je tiste sinhronizirane risanke komaj slišalo. Ja telegraf štange so nekje pred prvim ciljem postale žirafe. Povsod so videvali leve in podobne zadeve. Mali otroci imajo bujno domišlijo.
Metulj, ki sploh ni bil metulj, ampak nek zelo hecen žužek. In potem v daljavi res zagledamo pravcato žirafo, kar naznani prihod v safari park. V kolonci čakamo in pripravljamo fotoaparate, saj je bil prvi del tak, da smo se z avtobusom peljali mimo vseh živali in jih z njega slikali, snemali in podobno.
Že smo na vrsti za vstop in pred nami se razprostira zavita cesta polna avtomobilov in na šipe prilepljenih ljudi. Nekateri norci so imeli še odprta okna, čeprav ne bi smeli. Noji na desni. Žirafe na levi. Pred nami nekatere zanimive ptice z zelo dolgimi nogami. Antilope. Hecne kravam podobne živali. Zebre. Sicer nobena izmed njih ni slišala na ime Martin - gledali smo risanko Madagaskar 2 pred tem. Pa zopet žirafe, ki so se čisto približale avtobusu. Pot se je vila naprej in mi obdani z vsemi živalmi po njej.
Potem pa pride prva lama in se uleže sredi ceste in nato še druga ter sede poleg prve in naredita zastoj. Mislim, da smo kakšnih slabih 10 minut čakali, da sta se končno nehali nastavljati ali delati mrtve in smo nadaljevali pot.
Vse živali so bile tako pozerske in lene. Potem pa zavarovane mreže in velika vrata, kjer smo vstopili v levji brlog. Lev in tri levinje. Seveda so se senčili in počivali. Sledil je tudi nek manjši napad med levinjami.
Naprej do leopardev ali gepardev - sedaj pa res ne vem. Ležala sta tam nekje v daljavi v senci. Ogromne gmote mase oz. povodni konji. Res so gromozanske živali, tudi tisti mali mladiček je bil konkreten. Pozerska opica, ki nas je spremljala. Nam skoraj mahala in zganjala vragolije. Potem, ko smo pa šli pa je začela furati safer. Boga.
Neke male živalce. Labodi. Račke. Vodne ptice. Nosoroga. Bila sta res taka gromozanska. Z velikima rogoma, ki sta veselo jedla tisto travo.
Že smo bili na parkirišču. Dobra naložba. Zaščita pred soncem. Puščanje dežnikov v avtobusu. Iskanje sence. Ko se nam je pa uspelo zbrati, pa smo že odhiteli skozi vhod živalskega vrta in vsak v svojo smer.
Ob vhodu sta nas pričakali dve veliki papigi in naprej še dve. Rožnati in podobnih odtenkov flamingoti. Mali nadvse prisrčni kenguruji. Želve velikanke. Lame in ponosni pavi. Petelini in pavi pa so se prosto šetali po celotnem vrtu in nikoli nisi vedel ali te bo kdo vsak čas napadel ali ne. Obisk med kozami. Spuščene papige in morski prašički.
Piknik plac. Mali pavovi piškoti. Ločevanje odpadkov. Shujšani konji. Družina opic. Najbolje so imeli označeno kdo ima kakšne mladičke. Z mašnicami. Rožnate za punčke in modre za fantke. In tiste opice so bile tako prisrčne in luškne. Takšne čisto majhne, črne.
Gepard in tiger sta bili dve veliki zaspani mucki. Nič kaj pozerska in podobno samo spala sta. Jeleni. Race z rdečim klunom. Hedwiga, ki je še živa (smeh). Še več opic. Dinozavri. Imeli so predstavljene zanimive zgodbe in vse se je nekako povezovalo. To so bila ogromna bitja. Puma. In nekje v eni kletki pa je bil tak zanimiv ptič. Čisto pisan. Res lep. Risi in volkovi.
Potem pa je dež začel in nas pregnal k vhodu tako, da nekaj živali sicer nismo videli pa vseeno. Vedrenje. Prostor ena in dve. Velike kaplje z listov na vsake toliko časa in premik na prostor 2. Kupljena marela.
Ko smo se zopet vsi zbrali se je vožnja nadaljevala proti Veroni. Gledali smo Garfielda v sinhronizaciji Zrneca. Najboljš.
Potem pa smo se morali hitro spokati iz avtobusa in nadaljevati pot v staro jedro Verone. Arene, kjer so ravno vadili za večerno opero. Ja v tem času se odvijajo opere ob večerih. Sama vem, da sem bolj kot poslušala iskala senco in fotografirala bolj ostalo. Pot nas je nesla pred stolnico. Rebrasto obokana - malce umetnostne zgodovine. Z nami je bila bivša profesorica za zgodovino in baje bivša razredničarka F oddelka. Notranjost je preveč grozna. Taka cerkvena, hladna in totalno neprijazna. Senca. Smart. Uličice. Most treh kraljev. Neko gledališče naj bi videli ali samo ostanke tega. Na desni strani pa so imeli na balkonih ob reki najbolj bujno rastilinje. Spaček. Nadaljevanje poti. Pred respojmanimamkaj.
Končno Julijin balkon. Zlata desna dojka na kipu Julije, ki naj bi izpolnjevala želje.
Mala mucka zaprta v kletki. Siv in bel. Z najlepšimi učki. Iskanje znane prehranjevalne verige. Ja pri Italijanih je pač vse dražje. Ampak je pasalo, nekaj toplega. Aja govorim o McDonaldsu, ki je imel eno pokvarjeno stranišče, pri drugem pa je bil samo en ženski wc in največja gužva. Potem, ko pa si prišel vanj pa je bil slepeče in neprijetne modre svetlobe. Res tisto živo modra.
Lots and lots of sončnih očal. Ogromno. Srčkasta. Ampak imam ena takšna navadna, ker so moja prejšna nekako zlomljena.
Pot domov, ki je bila po večini prespana.
Ob poti so bila čisto rumena polja na katerem so bile zvite bale sena. Igledalo je res lepo. Aja, vreme. Dejansko je bil kot naročen. Med vožnjo je deževalo (da ni bilo prevroče), ko pa smo šli v safari, živalski vrt pa tudi kasneje v Veroni pa je bilo jasno, delno jasno oz. oblačno vreme. Suho pač. Razen na koncu v živalskem vrtu je malce prehitro začelo deževati in potem smo vedrili.
Ura vožnje. Inštruktorca ima nov avto. In dobro, da ni bilo danes na cesti skoraj nikogar, saj je avto crknil na vsakem semaforju. Super ane? Pa še grozno trd je in vse je čudno.
Kamelice. Pikapolonica. Preganjanje z vrta. Razprava o solatah, kumarah in paradižniku.
Ron in Sani. Igra. Lovlenje. Grizenje. Fotošuting.
Pravijo, da smo zaključili s 3. letnikom. Vpisali smo se v četrtega. Vse gre hitro. Veliko prehitro. Srednja šola bo mimo kot bi mignil. Vse teče mimo mene. Počitnice so tu. Od mene pa nobenega veselja. Prosti časa, nič več vožnje, nič pouka. Pa bo res vse tako lepo? Verjetno, da ne.
Kuža ima sedaj čip in mene kot lastnico. Bogi. Sicer pa niti ni opazil, da je bil cepljen saj je bil zamoten s piškotkom. Vse za hrano. In važno, da ga punca takoj položi na tla. Mešanka Gaja.
Sicer imam kartico. Sicer imam spričevalo. Potrdilo o šolanju. Sicer sem šla na pijačo s sošolkami. Ampak mi fali nekaj. Resnično.
Jutranje bujenje ali bolje rečeno, kar sredi noči. Čisto nezavedno sem šla na vrt po posodico, da sem lahko kuža dobil za jest. Potem pa sem spala naprej do 12ih.
Res ne vem kaj bi rada. Joj. Groza.
In ravno ugotavljam, kaj sem sploh počela danes. Očitno res nič pametnega, razen da sem imela krče na vsake toliko časa.
Včasih res ne vem kaj bi sama sabo. Pa tako ali tako nobene koristi ni od mene pa še vsem sem v napoto.
Ron dobi povsod kamor pride svoj fan club, ker ga vsi obožujejo od prvega trenutko, ko ga zagledajo. In mene ne šmira, sploh. Ah...
Ok do sebe sem kritična. Preveč. Resno. Mogoče res to ni dobro.
Danes sem že pridno "pucala" in pazila na mojega psička. Modna revija. Prazen Tuš. Diagonalna vožnja. Garažna hiša. Qlandia. Nove majčke. Nora ideja o Ljubljani. Privolitev. Znani ljudje. Zmedenost.
Hitro domov, preoblečt in na pot v prestolnico. Pomfri. Teoretično hujšanje. Koristne ideje. Meta. Prešerc in nastop. Zlati svetleči miniči in dežniki. Imeli so neverjetno energijo in veselje do plesa. Pa tudi gibčnost in talent. Sam nastop je bil super, saj del katerega sva ujeli. Sploh tisti "Time of my life" del iz Dirty Dancing-a. Nostalgija. Prešerc je bil neverjetno poln. Čisto nepričakovano.
Vam nekaj povem? Od mojega prvega posta danes mineva natanko eno leto. To se pravi, da že celo leto opisujem moje prigode, razmišlanje, vas zasuvam s fotografijami in risbami. Že celo leto vam na koncu objave prilagam pesem. In tole je 357 objava, kar pomeni, da mi manjka samo 8 objav pri dejstvu, da bi vsak dan napisala en post. Pridna sem kajne?
Omislila sem si novo serijo. The O.C., kar vredu po 3. delu.
Bogi moj kuža. Zjutraj se je čisto zabaval z jogurtovim lončkom in nas tudi. Spanje. Hrana. Grizenje. Spanje. Potem jo je pobrisal iz drugega konca vrta domov, jaz ga pa iščem. Na sprehodu se je najprej pol ure igral s psičko Abo, potem pa je bil napaden. Bogi Ronči. Pomoje ima še zdaj traume. In je od strahu malce preveč pojedel. Bogi...
Aja pa še majhna prenovica je bila danes na razporedu.
Naredila sem izpit iz prve pomoči. Neverjetna sem. Jeeej. S tem sem dejansko imela največ travm. Ampak sem se včeraj in danes pridno pripravljala in mi je kar uspelo. Samo še drugi teden moram po kartico.
Drugače pa ne vem več, kaj sem hotla še omenit.
Rdeče češnje. Zrele maline. Svetlikajoča se bivši okroglini podobna zadeva. Zabijanje košov z Jakobom. Preganjanje Rona iz vrta. Mlad krompir. Pospravlanje...
Danes zjutraj sem imela nenadno bujenje. Bum in že sem se mogla obleči in iti na vožnjo. Vozila sem po avtocesti. Prvič. Sicer sem mislila, da me bo kaj strah take hitrosti pa sploh ni bilo hudo ali kaj podobnega. Sicer pa dokler si na avtocesti in voziš s konstantno hitrostjo je vredu. Bolj je problem iti gor in dol z avtoceste.
Drugače pa sem danes pridno pomagala doma. Pazila Rona. Se učila PP. Ok, zaspala sem zraven in pojma nimam kaj sem sploh prebrala. Potem sem šla še gor eno odremat in se panično zbudila, če je kuža dobil za jest.
Naš kuža po približnih izslednkih tehta nekje 5,5 kg.
Zunaj pa se pobliskne na vsake toliko časa in res se je "uscalo".
Rdeče sočne, sladke jagode za zajtrk. Korirček Tonček. ICC profili. Pobiranje češenj z drevesa. Skiciranje. Ustvarjanje predstavitve, ki ne gre in ne gre...
